Jedro

Utrjena sodna praksa sprejema, da v odločbah o podaljšanju pripora ni potrebno obredno ponavljati vseh okoliščin, ki kažejo na priporni razlog in da je merilu obstoja pripornega razloga zadoščeno s sklicevanjem na obrazložitev predhodnega sklepa o podaljšanju pripora, če je ta pravnomočen in če so v njem relevantne okoliščine, na katerih temelji ugotovitev pripornega razloga, konkretno navedene, vendar ob predpostavki, da so v sklepu o ponovnem podaljšanju upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje. Vendar sodne prakse ni mogoče razumeti na način, da zadošča, če se sodišča potem, ko je sklep o odreditvi pripora pravnomočen, ob podaljšanju le-tega glede obstoja pripornih razlogov sklicujejo zgolj na razloge, navedene v sklepu o odreditvi pripora. Sodišča so dolžna v sklepih, s katerimi odločajo o podaljšanju pripornega statusa, navesti nosilne okoliščine, ugotovljene v predhodnih pravnomočnih sklepih na podlagi katerih sklepajo o obstoju pripornega razloga

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Mariboru v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Višje sodišče v Mariboru na podlagi sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da je pri obtoženemu A. A. še vedno podan pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki, ki navajajo, da uveljavljajo pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče pripor obtožencu odpravi iz razloga, ker ta ni več sorazmeren.

3. Zoper obtoženca je odrejen pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 201. člena ZKP. Pritožniki po vsebini izpodbijajo odločitev, ki se nanaša na obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Navajajo, da je sodišče priporni razlog utemeljilo na podlagi trditev, ki nimajo materialne podlage, nasprotujejo oceni, da je podana nevarnost, da bo obtoženec zapustil območje Republike Slovenije, trdijo, da sklep zgolj ponavlja razloge predhodnih sklepov, ki nimajo temeljev v konkretnih okoliščinah obravnavanega primera. Vrhovno sodišče po preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je pritožbena kritika utemeljena. V izpodbijanem sklepu je navedeno, da je podana nevarnost, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost ozemlje naše države zapustil in se s tem uspešno izognil pravnomočnemu zaključku predmetnega kazenskega postopka in izvršitvi izrečene zaporne kazni. Pri tem ni navedena nobena konkretna okoliščina, na podlagi katere je pritožbeno sodišče takšen sklep utemeljilo, temveč je zapisalo zgolj, da navedeno izhaja iz razlogov predhodnih sklepov prvostopnega in pritožbenega sodišča, pri čemer je v izpodbijanem sklepu v točki 3. citiran sklep o podaljšanju pripora, ki je bil izdan ob izreku sodbe.

4. Utrjena sodna praksa sprejema, da v odločbah o podaljšanju pripora ni potrebno obredno ponavljati vseh okoliščin, ki kažejo na priporni razlog in da je merilu obstoja pripornega razloga zadoščeno s sklicevanjem na obrazložitev predhodnega sklepa o podaljšanju pripora, če je ta pravnomočen in če so v njem relevantne okoliščine, na katerih temelji ugotovitev pripornega razloga, konkretno navedene, vendar ob predpostavki, da so v sklepu o ponovnem podaljšanju upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje1. Vendar sodne prakse ni mogoče razumeti na način, da zadošča, če se sodišča potem, ko je sklep o odreditvi pripora pravnomočen, ob podaljšanju le-tega glede obstoja pripornih razlogov sklicujejo zgolj na razloge, navedene v sklepu o odreditvi pripora. Sodišča so dolžna v sklepih, s katerimi odločajo o podaljšanju pripornega statusa, med katere sodi tudi sklep po sedmem odstavku 392. člena ZKP, navesti nosilne okoliščine, ugotovljene v predhodnih pravnomočnih sklepih na podlagi katerih sklepajo o obstoju pripornega razloga. Sodiščem pa teh okoliščin ni potrebno ponovno ugotavljati, to je obrazložiti, na podlagi katerih spisovnih podatkov nanje sklepajo.

5. Pritrditi je pritožbeni graji, da neogibnost pripora v izpodbijanem sklepu glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni vsebinsko utemeljena. V sklepu je navedeno, da je pripor neogibno potreben ukrep za zagotovitev, da obdolženec na prostosti ne bi ponovil istovrstna oziroma podobna kazniva dejanja in za zagotovitev varnosti ljudi. Vendar pa slednje ni konkretizirano na način, da bi bilo mogoče preizkusiti, čigavo varnost je obtoženec z izvršitvijo kaznivega dejanja ogrozil in je zato podaljšanje njegovega pripornega statusa neogibno.

6. Izpodbijani sklep je tako obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o okoliščinah, na podlagi katerih je sodišče presodilo, da je podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti neogibno potrebno za zagotovitev varnosti ljudi in o njegovi begosumnosti. Pritožbeno sodišče bo moralo skladno z drugim odstavkom 20. člena Ustave v roku 24 ur, ob upoštevanju okoliščin, na katere opozarja ta odločba, ponovno preizkusiti, ali je na strani obtoženca še vedno podan priporni razlog. Pri tem bo moralo v obrazložitvi odločbe tudi navesti, katera od odločitev iz 392. členu ZKP, je narekovala preizkus obstoja pripornih razlogov, kar je pomembno za presojo sorazmernosti trajanja pripora.

1 Odločba Ustavnega sodišča Up-2073/06-13 z dne 25. 1. 2007.