Jedro

Ustaljeno stališče sodne prakse je, da lahko pri prostovoljnem zavarovanju, če ni drugačnega dogovora, oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, za katero odgovarja zavarovanec, le do nominalnega zneska njene obveznosti.

Po določbi prvega odstavka 414. člena ZOR lahko vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Po drugem odstavku istega člena lahko izmed več solidarnih dolžnikov vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki. 941. člen ZOR prav za primer zavarovanja pred odgovornostjo predvideva, da lahko oškodovanec povrnitev škode zahteva (tudi) neposredno od (solidarno odgovorne) zavarovalnice.

Tožniku je kot tretji osebi škoda nastala zaradi (funkcionalne) rabe motornega vozila in je podana toženkina odgovornost iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja. Tožnika je namreč poškodoval premik vozila, ki ga je z zagonom motorja povzročil njegov uporabnik (tožnikov sodelavec), medtem ko okoliščine, da se je to pripetilo ob popravilu vozila in v garaži toženke, uporabe 51. člena ZTSPOZ ne izključujejo.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Dopuščeni reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, ki se nanaša na plačilo 4.588,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 1993 do 31. 12. 2001, spremenita tako, da je tožena stranka stranka dolžna tožeči stranki plačati 0,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 1993 do 31. 12. 2001. Dovoljena revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 570,49 EUR revizijskih stroškov.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi zaradi poškodb, ki jih je utrpel kot delavec pri zavarovanki toženke, na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja in obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti vtoževal zavarovalnino za invalidnost in odškodnino za nepremoženjsko škodo. Prvostopenjsko sodišče mu je v četrtem sojenju iz prvega naslova prisodilo 4.588,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 1993 do 31. 12. 2001, iz drugega pa (skupaj) 97.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila. Sodišče je pri oblikovanju izreka sodbe upoštevalo, da toženka za del tožnikove nepremoženjske škode odgovarja solidarno s tožnikovo delodajalko (pravnomočna sodba Sodišča združenega dela v Murski Soboti S 192/91-66 z dne 10 .11. 1993). Zavarovalno vsoto kolektivnega nezgodnega zavarovanja je valoriziralo za leto 1993, saj je ocenilo, da je takrat še imelo predlog strank za valorizacijo, in od valoriziranega zneska odmerilo zavarovalnino za tožnikovo 64 % invalidnost. Toženka iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti odgovarja tudi za plačilo odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Pri njeni odmeri je sodišče upoštevalo (priznani) 10 % prispevek oškodovanca in invalidnino, ki jo tožnik prejema mesečno od leta 1991 v višini 87,67 EUR. Toženka je odgovorna za plačilo celotne odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje, saj tožnik iz stečajnega postopka zoper solidarno odgovorno delodajalko ni prejel ničesar na račun glavnice.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je iz izreka sodbe izpustilo zavezo tožnikove delodajalke in da je tek obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo omejilo do višine dvojne glavnice. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Med drugim je presodilo, da je po stališču sodne prakse valorizacija zavarovalnih vsot dopustna, čeprav toženka v valorizacijo ni privolila.

3. Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 29/2012 z dne 16. 2. 2012 odločilo o toženkinem predlogu za dopustitev revizije in revizijo toženke dopustilo glede vprašanja: „Ali je sodišče pravilno odločilo, ko je zavarovalno vsoto po pogodbi o nezgodnem zavarovanju valoriziralo, čeprav valorizacija ni bila dogovorjena?“ Navedbe revidentke

4. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila dopuščeno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč ustrezno spremeni. Navaja, da je bila v polici kolektivnega nezgodnega zavarovanja dogovorjena zavarovalna vsota v višini 1,200.000,00 takratnih dinarjev, da ni bilo dogovorjene valorizacije zavarovalne vsote in da toženka vanjo ni privolila. Ker gre za prostovoljno zavarovanje oziroma za izterjavo zavarovalnine, ki je čista denarna terjatev, velja načelo denarnega nominalizma iz 394. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Nižji sodišči nista imeli podlage za valorizacijo zavarovalne vsote. Pritožbeno sodišče je valorizacijo utemeljevalo s sklicevanjem na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 270/2009 z dne 25 11. 2010 in II Ips 97/2009 z dne 29. 4. 2010, ki nista primerljivi, saj v obeh zadevah obstoji dogovor o valorizaciji. Konkretna zadeva je podobna primerom II Ips 694/1993 z dne 7. 7. 1994, II Ips 294/2006 z dne 9. 10. 2008, II Ips 329/1996 z dne 16. 10. 1997, II Ips 508/92 z dne 24. 2. 1993 in VIII Ips 11/2000 z dne 4. 7. 2000. 5. Toženka je zoper sodbi nižjih sodišč vložila tudi dovoljeno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da se prisojena odškodnina ustrezno zniža. Navaja, da tožnik ni predložil materialnih dokazov o obstoju obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Izpovedbe prič ne zadoščajo. Tožnik se je poškodoval v delovni nesreči. O tem je bilo že pravnomočno odločeno in gre za kršitev pravila ne bis in idem. Ni podana odgovornost iz naslova obveznega zavarovanja. Določbo 51. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 24/76 in naslednji; v nadaljevanju ZTSPOZ) je treba povezati s funkcionalnostjo vozila, ki ni bilo v rabi. Tožnika v času nezgode ne gre šteti za tretjo osebo. Nižji sodišči sta po vseh odškodninskih postavkah odmerili previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Nista v zadostni meri upoštevali dejstva, da bo tožnik za časa svojega življenja prejel skupaj približno 46.000,00 EUR invalidnine. Zmotno oziroma brez pravne podlage je stališče sodišča, da tožnik z izplačili iz stečajne mase delodajalke zaradi vračunanja stroškov in obresti na račun odškodnine ni prejel ničesar. Takšne ugotovitve so v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca finančne stroke z dne 6. 11. 2000. Izplačane zneske bi sodišče moralo šteti kot izplačano odškodnino in jih v valoriziranem znesku odšteti od prisojenega zneska v tej pravdi.

6. Reviziji sta bili vročeni nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), ki nanju ni odgovorila.

7. Dopuščena revizija je utemeljena, dovoljena revizija pa ne.

O utemeljenosti dopuščene revizije

8. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da se po določbah prvega odstavka 367. člena ZPP in tretjega odstavka 370. člena ZPP revizija, s katero ni mogoče uveljavljati nepopolnosti in nepravilnosti dejanskega stanja, (lahko) vloži zoper pravnomočno sodbo, ki je izdana na pritožbeni stopnji sojenja. Pravdne stranke in revizijsko sodišče so tako na revizijski stopnji sojenja vezani na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Če se ugotovitve nižjih sodišč razlikujejo in tega pravdne stranke ne grajajo (glej tudi 371. člen ZPP), so odločilne ugotovitve (pritožbenega) sodišča, ki je izdalo izpodbijano sodbo. Revizijsko sodišče se je zato v konkretni zadevi oprlo na ugotovitve sodišča druge stopnje, ki so za tožnika manj ugodne od (protislovnih) ugotovitev prve stopnje. Tožnik bi se navedenemu lahko izognil, če bi bil dovolj aktiven (npr. z vložitvijo ustreznega odgovora na dopuščeno revizijo).

9. Dejansko stanje glede plačila zavarovalnine na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja je tako v konkretni zadevi v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: tožnikova delodajalka je v imenu delavcev 31. 12. 1984 pri toženki sklenila kolektivno nezgodno zavarovanje; zavarovalna vsota za primer invalidnosti je znašala 1,200.000,00 takratnih dinarjev; valorizacija zavarovalne vsote ni bila dogovorjena in toženka vanjo ni privolila; poškodbe z dne 5. 1. 1998 so pri tožniku povzročile 64 % invalidnost. 10. Ustaljeno stališče sodne prakse(1) je, da lahko pri prostovoljnem zavarovanju, če ni drugačnega dogovora,(2) oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, za katero odgovarja zavarovanec, le do nominalnega zneska njene obveznosti. Nižji sodišči torej pri obravnavanju toženkinega ugovora višine zavarovalne vsote te vsote ne bi smeli upoštevati v valorizirani vrednosti, saj dogovora o valorizaciji ni bilo. S tem, ko sta tožniku iz kolektivnega nezgodnega zavarovanja, ki je prostovoljno zavarovanje, prisodili zavarovalnino preko nominalnega zneska zavarovalne vsote, sta kršili načelo denarnega nominalizma, uzakonjenega v 394. členu ZOR.

11. Ker sta torej nižji sodišči v tem delu zmotno uporabili materialno pravo in zaradi tega dejansko stanje ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče dopuščeni reviziji toženke ugodilo in odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP). Upoštevajoč spremembo vrednosti (denominacijo) dinarja na podlagi Zakona o spremembi vrednosti dinarja (Uradni list SFRJ, št. 83/89) na dan 21. 12. 1989 (10.000,00 din za en konvertibilni dinar) in menjalno razmerje 1:1 med jugoslovanskim dinarjem in slovenskim tolarjem, določeno v prvem odstavku 5. člena Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 17/91), veljavno na dan 8.10.1991, se izkaže, da znaša zavarovalna vsota kolektivnega nezgodnega zavarovanja 0,5 EUR (prej 120,00 SIT). Ker je tožnik utrpel 64 % invalidnost, mu iz nezgodnega zavarovanja pripada 0,32 EUR z revizijsko nespornimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 1993 do 31. 12. 2001. O neutemeljenosti dovoljene revizije

12. Zaradi že omenjene prepovedi izpodbijanja pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) revizijsko sodišče vseh revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo (npr. da je tožnik iz stečajnega postopka zoper njegovo delodajalko prejel plačila na račun vtoževane glavnice), ni upoštevalo. Ta prepoved se nanaša tudi na oceno dokazov o relevantnih dejstvih (npr. izpovedb prič o obstoju obveznega avtomobilskega zavarovanja), saj zmotna dokazna ocena ne pomeni kršitve materialnega ali procesnega prava.

13. Dejanske okoliščine primera glede plačila odškodnine na podlagi obveznega avtomobilskega zavarovanja je tako v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: tožnikova delodajalka je imela v času škodnega dogodka (5. 1. 1985) tovorno vozilo obvezno zavarovano pri toženki; do nesreče je prišlo pri popravilu tovornega vozila v garaži toženke; tožnikov sodelavec (zaposleni mehanik) je vključil motor, medtem ko je tožnik stal pred vozilom; do tožnikovih poškodb je prišlo zaradi premika vozila; takrat 24 letni tožnik je utrpel prelom medenice z zlomom zgornjega kraka obeh sramnih kosti, desne sednice z dislokacijo odlomkov, prelom medenične ponvice na desni strani brez dislokacije, prelom križnice brez dislokacije, prelom diafize leve stegnenice ter vratu leve stegnenice na bazi, zvin levega kolena, raztrganino sečnega mehurja, raztrganino vranice, raztrganino črevesnega oporka in brazgotinsko kilo po operativnem posegu; obseg tožnikovih telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je razviden iz obširnih ugotovitev na osmi do dvanajsti strani sodbe prvostopenjskega sodišča in na šesti do sedmi strani sodbe pritožbenega sodišča, zato ga revizijsko sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo; tožnik na podlagi pravnomočne sodbe Sodišča združenega dela v Murski Soboti S 192/91-66 z dne 10 .11. 1993 oziroma iz stečajnega postopka zoper njegovo delodajalko ni prejel izplačil na račun (glavnice) odškodnine za nepremoženjsko škodo.

14. Zmoten je revizijski očitek o obstoju bistvene kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (prepoved sojenja o isti stvari), ki ga toženka utemeljuje s sklicevanjem na obstoj pravnomočne sodbe iz delovnopravnega spora zoper tožnikovo delodajalko. Po določbi prvega odstavka 414. člena ZOR lahko namreč vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Po drugem odstavku istega člena lahko izmed več solidarnih dolžnikov vsak dolguje z drugim rokom izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki. 941. člen ZOR prav za primer zavarovanja pred odgovornostjo predvideva, da lahko oškodovanec povrnitev škode zahteva (tudi) neposredno od (solidarno odgovorne) zavarovalnice. Posledica navedenih pravil je, da sama odgovornost tožnikove delodajalke ne more vplivati na obstoj odgovornosti toženke in da zato ne gre za kršitev pravila ne bis in idem. Toženka v zvezi z navedenim sicer pravilno izpostavlja vprašanje (ne)upoštevanja delnih izpolnitev solidarno zavezane delodajalke, vendar tudi v tem delu nižjima sodišča ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava oziroma toženkini očitki niso dovolj konkretizirani, da bi bili lahko upoštevni (glej prvi odstavek 371. člen ZPP). Nižji sodišči sta ugotovili, da so bili z delnimi izplačili delodajalke pokriti stroški pravdnega postopka zoper delodajalko, obresti od teh stroškov in v zanemarljivem delu tudi obresti od prisojene odškodnine, ki so tekle od 10. 11. 1993 dalje. Toženka ne pojasni, kako in v kolikšni višini naj bi ta (delna) plačila vplivala na njeno obveznost, ki je v plačilu odškodnine z obrestmi od 1. 1. 2002 dalje.

15. Obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti je v času nastanka škodnega dogodka urejal ZTSPOZ, ki je v 51. členu med drugim določal, da se mora uporabnik oziroma lastnik motornega in priklopnega vozila zavarovati proti odgovornosti za škodo, ki jo povzroči drugim pri rabi motornega vozila. Tudi po presoji revizijskega sodišča je tožniku kot tretji osebi škoda nastala zaradi (funkcionalne) rabe motornega vozila in je podana toženkina odgovornost iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja. Tožnika je namreč poškodoval premik vozila, ki ga je z zagonom motorja povzročil njegov uporabnik (tožnikov sodelavec), medtem ko okoliščine, da se je to pripetilo ob popravilu vozila in v garaži toženke, uporabe 51. člena ZTSPOZ ne izključujejo.

16. Nižji sodišči sta z odmero denarne odškodnine za tožnikove prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti v višini 35.000,00 EUR, za strah v višini 10.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 68.000,00 EUR oziroma upoštevajoč invalidnino v višini 62.000,00 EUR pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Ugotovitve nižjih sodišč o telesnih bolečinah, strahu in duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ne dajejo podlage za znižanje odškodnine iz teh naslovov. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Skupni odmerjeni znesek 107.000,00 EUR in ne 105.000,00 EUR (nižji sodišči sta vsoto odškodnine po posameznih postavkah zmotno sešteli) oziroma upoštevajoč invalidnino 113.000,00 EUR, pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 110 oziroma 116 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija neutemeljeno zavzema za nižjo odmero odškodnine.

17. Invalidnina, ki jo zaradi škodnih posledic pridobi oškodovanec, je le ena izmed okoliščin, ki se praviloma (odvisno od konkretnih okoliščin primera) upošteva pri odmeri odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti in katere vpliv je treba oceniti po prosti presoji (prostem preudarku) in ne po matematičnem izračunu. Njen vpliv se ocenjuje v obsegu, v katerem zmanjšuje prizadetost oškodovanca. Skladno z navedenim in s siceršnjo prakso revizijskega sodišča(3) sta nižji sodišči vpliv invalidnine, ki jo tožnik prejema mesečno od leta 1991 v višini 87,67 EUR, pravilno ocenili v višini 6.000,00 EUR. Revizijsko prizadevanje za drugačno (matematično) upoštevanje invalidnine ni utemeljeno.

18. Ker torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče dovoljeno revizijo toženke na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (II. točka izreka te sodbe).

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na podlagi prvega, drugega in tretjega odstavka 154. člena ZPP, pa tudi prvega odstavka 165. člena ZPP. Revizijsko sodišče je pri odmeri stroškov upoštevalo predvsem dejstvo, da toženka z dovoljeno revizijo, ki vrednostno in drugače obsega glavnino spora med pravdnima strankama, ni uspela. Toženki je priznalo le revizijske stroške v zvezi z dopuščeno revizijo, s katero je v celoti uspela, saj je reševanje dopuščenega vprašanja na nižjih stopnjah sojenja povzročilo le zanemarljive stroške in zato (pravilne) stroškovne odločitve nižjih sodišč ni potrebno spreminjati. Pri tem je v skladu z določilom 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo – OT. Toženkin odvetnik je v zvezi z revizijo priglasil nagrado v višini 734,00 EUR, 20 % DDV in stroške plačila sodnih taks. Ker prej veljavna OT plačila za sestavo predloga za dopustitev revizije ni predvidevala (storitev je namreč postala aktualna šele z novelo ZPP-D), je revizijsko sodišče odločalo v okviru priglašene nagrade za revizijo in v skladu s šestim odstavkom 4. člena OT delo odvetnika v zvezi s predlogom ovrednotilo po 3. točki tar. št. 19, saj v njej ovrednoteno storitev po merilih iz 3. člena OT ocenjuje za podobno storitev. Toženki so tako priznani stroški za sestavo predloga za revizijo (150 točk) in za sestavo revizije (450 točk), z upoštevanjem sodne takse za predlog za revizijo (80,00 EUR), sodne takse za revizijo (160,00 EUR) in 20 % DDV.

Op. št. (1): V tej zvezi že revidentka (pravilno) izpostavlja odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 694/1993 z dne 7. 7. 1994, II Ips 294/2006 z dne 9. 10. 2008 in II Ips 329/1996 z dne 16. 10. 1997 (v tem primeru gre za valorizacijo z neupoštevanjem denominacije), obstojijo pa še številne druge (ena izmed zadnjih je npr. odločba II Ips 753/2009 z dne 25. 11. 2010).

Op. št. (2): Sodna praksa je kot izjemo štela tudi poslovno politiko zavarovalnic o valorizaciji prostovoljnih zavarovanj (glej odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 343/2003 z dne 9. 12. 2004, II Ips 143/2001 z dne 13. 9. 2001 in II Ips 586/1999 z dne 22. 6. 2000).

Op. št. (3): Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 437/98 z dne 31. 3. 1999 in II Ips 155/2007 z dne 23. 7. 2009.