Jedro

Vozilo je v rabi od tistega trenutka dalje, ko je prižgan motor in zaradi tega lahko pride do premikanja vozila.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod 1. spremeni tako, da izrek v tem delu pravilno glasi: „Tožena stranka Zavarovalnica M. d.d. je dolžna plačati tožeči stranki znesek 97.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do plačila (oziroma največ do višine dvojne glavnice) in znesek 4.588,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 1993 do 31. 12. 2001, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne in v nespremenjenem delu (točka 2 izreka), sodba sodišča prve stopnje potrdi.“

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S citirano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko Z. M. d.d. zavezalo kot nerazdelno zavezanko s Š. M. d.o.o. k plačilu zneska 31.922,88 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, samostojno pa še k plačilu zneska 65.277,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do plačila in k plačilu zneska 4.588,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 1993 do 31. 12. 2001, vse v roku 15 dni pod izvršbo. V nadaljevanju je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 8.734,75 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

2. Zoper obsodilni del citirane sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev procesnih pravil po 4. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške v višini plačane sodne takse. Navaja, da je sodišče prve stopnje v prvem odstavku izreka sodbe napačno ravnalo, ko je toženo stranko zavezalo k nerazdelnemu plačilu s toženo stranko Š. M. d.o.o. po sodbi sodišča združenega dela v Murski Soboti, opr. št. S 192/91 z dne 10. 11. 1993, ker da tožena stranka po tej sodbi ne more biti solidarno zavezana k plačilu. Izpostavlja, da je v tem sporu bilo pravnomočno odločeno zoper Š. M. d.o.o., medtem ko je bila tožba zoper toženo stranko Z. M. d.d. zaradi stvarne nepristojnosti delovnega sodišča odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Temeljnemu sodišču v Murski Soboti, tedaj Enota v Murski Soboti, sedaj pa Okrožnemu sodišču v Murski Soboti. Izpostavlja, da je zato sodišče prve stopnje odločalo o zadevi v sporu, v katerem ni bilo pristojno in zoper stranko, za katero je že pravnomočno odločeno. V nadaljevanju navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ravnalo, ko je zavarovalno polico št. 0029033 in njeno zavarovalno vsoto valoriziralo. Ugovarja tek zakonskih zamudnih obresti prisojenih na zavarovalnino iz naslova invalidnosti ter še, da se sodišče prve stopnje napačno sklicuje na določbo drugega odstavka 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), namesto na določila 919. člena ZOR, po katerem je tožena stranka dolžna plačati zavarovalnino v 14 dneh, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Izpodbija pasivno legitimacijo tožene stranke, ker naj tožeča stranka ne bi dokazala, da je podjetje Š. M. d.o.o. imelo avtomobilsko zavarovanje sklenjeno pri Zavarovalni skupnosti T., Poslovalnici M.. Pritožuje se tudi glede temelja odškodninske odgovornosti in navaja, da ni materialnopravne podlage za izplačilo škode iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Izpostavlja, da je do škodnega dogodka prišlo pri popravilu vozila, torej pri delovni nezgodi, za katero je že bilo ugotovljeno, da je razlog zanjo v opustitvi varnostnih ukrepov delodajalca. Sklicuje se, da je podjetje Š. M. d.o.o. že bilo pravnomočno obsojeno na plačilo odškodnine v znesku 7,650.000,00 SIT in da zato tožeča stranka ne more odškodnine zahtevati še iz drugega naslova odškodninske odgovornosti, saj se odškodnina ne more kumulirati. Meni, da ugotovljena izključna odgovornost delodajalca izključuje solidarno odgovornost drugega zavezanca iz drugega naslova (ko pa je že ugotovljeno, kdo je kriv). Nadalje graja višino prisojene odškodnine iz vseh postavk nepremoženjske škode. Navaja, da ugotovljene nevšečnosti in telesne bolečine ter intenziteta in trajanje le-teh ne opravičujeta dosojene satisfakcije v znesku 35.000,00 EUR, za katero je tožena stranka mnenja, da je pretirano visoka. Enako je njeno stališče glede satisfakcije za prestani strah in iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je bila tožniku dosojena v znesku 68.000,00 EUR. Navaja še, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo invalidnino, ki jo tožnik prejema od leta 1991 od SPIZ-a, in sicer mesečno v znesku 87,60 EUR, saj je satisfakcijo iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti znižalo le za 6.000,00 EUR, kar pa je po njenem mnenju premalo. Navaja še, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zneska 167.344,00 SIT, kolikor je bilo tožeči stranki plačano po že citirani sodbi delovnega sodišča iz stečajne mase podjetja Š. M. d.o.o.. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljenih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo (razen v obsegu, v katerem je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo), pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih ali v pritožbah očitanih kršitev procesnih pravil, ki jih v pritožbenem postopku ne bi bilo mogoče odpraviti, zato sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji tožene stranke pa le še dodaja:

6. Res je, da je sodišče prve stopnje v prvem odstavku izreka sodbe obvezalo toženo stranko k nerazdelnemu plačilu s toženo stranko Š. M. d.o.o. po sodbi Sodišča združenega dela, opr. št. S 192/91 z dne 10. 11. 1993 in res je tudi, da Z. M. d.d. po tej sodbi ne more biti solidarna zavezanka k plačilu. In ker je sodišče prve stopnje neupravičeno poseglo v odločitev delovnega sodišča, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je k plačilu zavezalo le toženo stranko (stranko Š. M. d.o.o. pa iz tožbenega zahtevka izpustilo, saj takšnega zahtevka tožeča stranka, ki bi bil naperjen zoper Š. M. d.o.o., sploh ni postavila). Vendar pa slednje ne pomeni takšne kršitve procesnih pravil, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je očitno, da je hotelo sodišče prve stopnje toženo stranko le solidarno zavezati k plačilu obveznosti, h kateri je že bilo zavezano tedaj še obstoječe podjetje Š. M. d.o.o., ki pa je, kakor izhaja iz podatkov v spisu, šlo v stečaj.

7. Tožena stranka se tudi ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da je sodišče prve stopnje ravnalo narobe, ko je valoriziralo zavarovalno vsoto po zavarovalni polici podjetja Š. M. T. A. v višini takratnih 1,200.000,00 din. Res je, da tožena stranka v valorizacijo ni privolila, vendar pa je po stališču sodne prakse valorizacija zavarovalnih vsot, ki so nesorazmerno izgubile na vrednosti zaradi inflacije in denominacije, dopustna (tako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 270/2009, v kateri se obravnava škodni dogodek iz leta 1996). Podobno je stališče v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 97/2009, kjer se je škodni dogodek pripetil 1. 9. 1998, zato sodišče druge stopnje zavrača to pritožbeno grajo tožene stranke kot neutemeljeno. Nadalje sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeno grajo glede teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja dosodilo od 10. 11. 1993 dalje, to pa je od dneva vložitve tožbe, saj je tožena stranka od tega datuma dalje, ko je bil tudi zoper njo razširjen tožbeni zahtevek, v zamudi. Nenazadnje pa iz priloženega spisa S 192/91 izhaja, da je bil zavarovalni primer toženi stranki prvič prijavljen 5. 1. 1985, kar izhaja iz pripravljalne vloge z dne 17. 5. 1993, vložene v tedaj še delovnem sporu in zato ne more biti govora, da tožena stranka ni v zamudi vsaj od 10. 5. 1993, to je od vložitve tožbe dalje, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

8. Kar zadeva pritožbeno grajo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožena stranka pasivno legitimirana iz naslova avtomobilskega zavarovanja, pa je dokazni postopek v obravnavani zadevi pokazal, da so vse v postopku zaslišane priče, in sicer V. K., T. K., O. R. in D. Š., ki so bili v času nezgode zaposleni pri podjetju Š. M. d.o.o., skladno izpovedali, da je imelo podjetje Š. M. d.o.o. v kritičnem času vsa tovorna vozila zavarovana pri Zavarovalni skupnosti T., Poslovalnici M., katere pravna naslednica je sedaj tožena stranka. Pri tem ni pritrditi pritožbeni graji tožene stranke, da slednje ne predstavlja zadostnega dokaza o dejansko sklenjenih zavarovanjih avtomobilske odgovornosti za obravnavano vozilo, ker nobena od prič ni izpovedala, da bi sklepala zavarovanja v okviru svojega delovnega področja. Priča D. Š. je bil v kritičnem času, ko so se sklepala zavarovanja, kot vodja kadrovsko-splošnega sektorja, v kadrovsko-splošni sektor pa je med ostalim takrat spadalo tudi sklepanje premoženjskih in kapitalskih zavarovanj, in se je dobro spomnil, da so bila vsa zavarovanja sklenjena pri takratni Z. T., Poslovalnica M.. Spomnil se je tudi, da je bilo tako do leta 1988, ko so vsa premoženjska in avtomobilska zavarovanja prenesli na Z. C. 9. K temelju odškodninske odgovornosti: Dejstvo je, da se je obravnavani škodni dogodek pripetil 5. 1. 1985. Torej je treba za presojo obveznosti zavarovalnice uporabiti določbe Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja iz leta 1976 (Ur. l. SFRJ, št. 24/76, v nadaljevanju ZTSPOZ). Citirani zakon v 51. členu določa, da se mora uporabnik oziroma lastnik motornega in priklopnega vozila zavarovati proti odgovornosti za škodo zaradi smrti, poškodbe telesa in zdravja ali zaradi uničenja oziroma poškodovanja stvari, ki jo povzroči drugim pri rabi motornega vozila, razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je prevzel za prevoz. V 54. členu citiranega zakona pa je določeno, da je zavarovalna skupnost, pri kateri se je zavaroval lastnik motornega vozila, dolžna povrniti škodo, ki jo je uporabnik oziroma lastnik ali voznik motornega vozila dolžan povrniti na podlagi pravnih pravil in odgovornosti zaradi rabe motornega vozila. Zakon torej ne določa nobenih omejitev: zavarovanje obsega vso škodo, ki jo je obratovalec dolžan povrniti po pravilih o odgovornosti zaradi rabe motornega vozila. ZOR izhaja iz stališča, da je motorno vozilo nevarna stvar in je zato njegov imetnik odgovoren po objektivnem načelu za škode, ki jih povzroči tretjim. V tem primeru torej ni odgovoren le, ko je po odškodninskem pravu objektivna odgovornost izključena. Predpogoj za to, da sploh lahko uporabimo pravila o odškodninski odgovornosti za motorna vozila, pa je, da gre v konkretnem primeru za rabo motornega vozila. Zavarovalnica je dolžna povrniti škodo le, kadar škoda nastane zaradi rabe motornega vozila. Dolžnost oškodovanca je torej dokazati, da je škoda tako povezana z motornim vozilom, da je mogoče šteti, da je škodo povzročilo motorno vozilo. Nobenega dvoma ne more biti, da je vozilo v rabi od tistega trenutka dalje, ko je prižgan motor in zaradi tega lahko pride do premikanja vozila. Zavarovana je namreč objektivna odgovornost, iz katere izhaja povečana nevarnost. Do škodnega dogodka je nesporno prišlo na ta način, da je tožnikov sodelavec v mehanični delavnici vključil motor (mehanizem za premikanje), tožnik pa je stal pred avtomobilom, pri čemer je prišlo do njegovega poškodovanja zaradi premika vozila. Napačno je tudi materialnopravno izhodišče, da tožnik ne more kumulirati pravnih podlag. Tožnik lahko terja odškodnino iz naslova več pravnih podlag zoper različne tožence toliko časa, dokler mu ni priznana popolna odškodnina. Prav ima pritožba tožeče stranke, ko pravi, da so zavarovalnica, lastnik in povzročitelj tožniku odgovorni solidarno. Bistvo solidarne odgovornosti pa je, da je drug solidarni dolžnik prost odgovornosti šele takrat, ko dobi stranka popolno odškodnino od kateregakoli solidarnega dolžnika. Dejstvo je, da je bilo v obravnavani zadevi, kar zadeva delodajalca tožnika, že pravnomočno odločeno v delovnem sporu opr. št. S 192/1991 pred Delovnim sodiščem v Murski Soboti, tožena stranka pa bi bila prosta odgovornosti le, v kolikor bi tožnik iz tega naslova odškodnino tudi prejel. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo plačila 167.344,00 SIT glavnice. Ta pritožbena trditev je protispisna, saj iz podatkov v spisu sledi, da so tožeči stranki bili iz naslova pravde pred delovnim sodiščem, v stečajnem postopku izplačani le pravdni stroški, obresti od pravdnih stroškov ter majhen del obresti od glavnice, kar izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke Š. Š. z dne 7. 11. 2000 (in ne 7. 11. 2003, kot je to v svoji obrazložitvi napačno zapisalo sodišče prve stopnje), zato je tudi ta pritožbena graja neutemeljena.

10. Sodišče druge stopnje pa zavrača tudi pritožbeno grajo o tem, da je sodišče prve stopnje odškodnino iz vseh postavk precenilo. V obravnavani zadevi se je pokazalo, da je tožnik utrpel obsežne poškodbe, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije, ugotovljene so pa tudi s pomočjo izvedencev medicinske stroke, in sicer prelom medenice z zlomom zgornjega kraka obeh sramnih kosti, desne sednice z dislokacijo odlomkov, prelom medenične ponvice na desni strani brez dislokacije, prelom križnice brez dislokacije, prelom diafize leve stegnenice ter vratu leve stegnenice na bazi, zvin levega kolena, raztrganino sečnega mehurja, raztrganino vranice, raztrganino črevesnega oporka in brazgotinsko kilo po operativnem posegu. Zaradi tega je trpel številne nevšečnosti v obliki hospitalizacij v Splošni bolnišnici M. od 5. 1. 1985 do 20. 3. 1985, nato od 15. 2. 1988 do 22. 2. 1988, od 21. 3. 1988 na urološkem oddelku, štiri operativne posege, infuzije fizioloških raztopin, injekcije analgetikov, nošnjo cistostomskega katetra od 5. 1. do 4. 2. 1985, nošnjo urinskega katetra od 5. 1. 1985 do 7. 3. 1985 ter stalno pozneje po uretrotomiji od 22. 5. do 2. 6. 1987 ter od 24. 3. do 1. 4. 1988. Posledično pa je trpel še telesne bolečine, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca medicinske stroke (razlogi o tem v zadnjem odstavku na strani 9 izpodbijane sodbe, ter prvem, drugem in tretjem odstavku na strani 10 izpodbijane sodbe). Satisfakcija v znesku 35.000,00 EUR zato tudi po prepričanju sodišča druge stopnje predstavlja primerno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je precenjena odškodnina iz naslova strahu. Tudi v tej postavki je sodišče prve stopnje odmerilo primerno satisfakcijo, upoštevaje pri tem predvsem dolgo trajajoč sekundarni strah zaradi operativnih posegov izida zdravljenja ter hud primarni strah ob samem škodnem dogodku. Na prvi stopnji dosojenih 10.000,00 EUR predstavlja primerno satisfakcijo za odškodnino iz tega naslova.

12. Kar zadeva zmanjšanje življenjske aktivnosti, sodišče druge stopnje v celoti povzema razloge na strani 11, 12 in 13 prvi odstavek izpodbijane sodbe, pri tem pa še dodaja, da je bil tožnik ob škodnem dogodku zelo mlada oseba, in zato glede na ugotovljen obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti ne more biti govora o previsoko odmerjeni satisfakciji, še posebej ne ob okoliščini, ker je bil tožnik 11. 7. 1991 upokojen kot invalid prve kategorije, saj ni mogel opravljati svojega dela, v času škodnega dogodka pa je bil zdrav in je dobro funkcioniral v domačem okolju in v službi. Sodišče prve stopnje pa je tudi ravnalo pravilno, ko je odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti znižalo za 6.000,00 EUR, kolikor tožnik dobiva iz naslova invalidnine, pritožbena izvajanja tožene stranke, da je tožnik že doslej prejel več kot 18.000,00 EUR pa so zgolj hipotetična. Sodišče pri odmeri odškodnine invalidnino upošteva po prostem preudarku tako, da odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti zmanjša za primeren znesek in to je sodišč prve stopnje tudi storilo, ter odmerilo iz tega naslova 62.000,00 EUR, skupno dosojeno satisfakcijo v znesku 105.000,00 EUR pa je pravilno znižalo za 10% (soprispevek tožnika k nastalemu škodnemu dogodku) in celotno odškodnino odmerilo na 97.200,00 EUR.

13. Po povedanem je sodišče druge stopnje v pretežnem delu neutemeljeno pritožbo tožene stranke (razen v obsegu, v kolikor se pritožba nanaša na solidarno zavezo s podjetjem Š. M. d.o.o.) zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določil 353. člena ZPP.

14. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo skoraj v celoti propadla, nosi na podlagi 1. točke prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP sama svoje pritožbene stroške.