Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 200/2018

ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.200.2018 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

pogodba o zaposlitvi za določen čas zakoniti razlog transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas sodno varstvo predhodno varstvo pri delodajalcu zakonske zamudne obresti
Višje delovno in socialno sodišče
26. september 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Predhodno varstvo pravic pri delodajalcu je pogoj za sodno varstvo tudi v primeru zahtevka za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas le v primeru, če delavec varstvo zahteva med trajanjem delovnega razmerja za določen čas, ne pa tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Med obveznimi sestavinami pogodbe o zaposlitvi je v 5. alineji prvega odstavka 31. člena ZDR-1 navedeno, da mora biti v pogodbi določen tudi čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi in razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ta določba je bila, če jo primerjamo z vsebinsko podobno določbo 29. člena prej veljavnega ZDR, dopolnjena prav z določbo o razlogu za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas kot obvezni sestavini pogodbe o zaposlitvi (ki je 29. člen ZDR iz l. 2002 ni vseboval). Pogodba o zaposlitvi za določen čas, v kateri ta razlog ni naveden, je že zaradi te bistvene pomanjkljivosti nezakonita.

Nadomestila plače, ki jih delavec zahteva v okviru reparacijskega zahtevka (za čas nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo), enako kot mesečna plača (za javne uslužbence), dospejo v plačilo 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, za delavce pa velja določba drugega odstavka 134. člena ZDR‑1 (plača se izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v III. točki izreka tako, da zakonske zamudne obresti od mesečnih neto zneskov nadomestila plač za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za nadomestilo preteklega meseca do plačila, kar zahteva tožnica več (to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečnih neto nadomestil plače za obdobje od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela za čas od 18. 1. 2017 do zapadlosti posameznih mesečnih zneskov nadomestil plače), pa se zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo: - ugotovilo, da je tožeči stranki pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 nezakonito prenehala dne 31. 12. 2016 (I. točka izreka); - ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 med tožečo stranko in toženo stranko sklenjena nezakonito, zato šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas in še vedno traja (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni vzpostaviti delovno razmerje po nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016, jo pozvati nazaj na delo ter jo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v obvezna zavarovanja, ji obračunati bruto plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela v višini, kot jo določa pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016, in ji po plačilu predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto zneske plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 18. 1. 2017 dalje do plačila (III. točka izreka); - zavrnilo, kar je zahtevala tožeča stranka drugače (IV. točka izreka); - odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 899,62 €, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (pravilno: od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila) (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, to je zoper odločitev v točkah I, II, III in V izreka sodbe, se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

Tožeča stranka v tožbi z dne 17. 1. 2017 pri navedbi zakonskih zamudnih obresti ni navedla začetka teka obresti, zahtevka pa do konca glavne obravnave ni spremenila. Ne glede na to, ali je tožeča stranka takšen tožbeni zahtevek postavila namerno ali pa je začetek teka zakonskih zamudnih obresti pozabila navesti, je bilo sodišče prve stopnje nanj vezano v skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZPP in ne bi smelo samo v sodbi določiti, od kdaj naprej naj tečejo zamudne obresti. S tem, ko je v sodbi določilo, da zamudne obresti (od nadomestil plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) tečejo od 18. 1. 2017, je tožeči stranki dosodilo nekaj drugega oziroma več, kot je zahtevala. Prekršilo je določbo prvega odstavka 2. člena ZPP. Samovoljno dodajanje začetka teka zamudnih obresti je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Navaja, da je tožena stranka pravočasno podala predlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, sodišče prve stopnje pa se v sodbi do tega predloga ni opredelilo, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje obrazložitve o odločilnih dejstvih). V skladu s sodno prakso je sodna razveza mogoča tudi v primeru, ko gre za nezakonito sklenjeno pogodbo za določen čas, ki se transformira v delovno razmerje za nedoločen čas (glej odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 153/2013, VIII Ips 240/2012 in VIII Ips 547/2007).

Sodišče se ni ustrezno opredelilo do stališč tožena stranke o tem, da je tožba vložena prepozno. Tožena stranka je predlog za zavrženje tožbe utemeljevala tudi z dejstvom, da bi morala tožeča stranka izrabiti t. i. notranji postopek pri delodajalcu, ki ga je v času, ko je še nesporno bila v delovnem razmerju pri njem, morala dokončati. Tudi o teh trditvah se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Tožeča stranka je tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena nezakonito že zato, ker v pogodbi o zaposlitvi ni jasno naveden razlog za sklenitev za določen čas iz določbe 54. člena ZDR-1. S tem je soglašalo tudi sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče RS se je v sodbi VIII Ips 33/2013 z dne 10. 6. 2013 postavilo na stališče, da nedosledna uporaba zakonskega besedila ne more biti razlog za ugotovitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom, saj je pomemben dejanski razlog, ki pa mora biti dokazan. Zaključek sodišča prve stopnje je torej napačen. Pomembno je, ali je razlog obstajal ali ne, ne pa, ali in kako je bil zapisan v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da ni obstajal zakonsko predvideni razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, in sicer, da ni šlo za izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas, nasprotuje obstoječi sodni praksi (npr. stališčem VDSS v sodbah Pdp 1533/2008 ali Pdp 690/2009). Tožeča stranka je bila zakonito zaposlena samo za določen čas, saj je šlo šele za ustanovitev zavoda in je njeno delo po svoji naravi trajalo samo določen čas. Tožena stranka je bila kot javni zavod na področju kulture šele ustanovljena, vršilec dolžnosti direktorja, ki pod nadzorstvom ustanovitelja opravi priprave za začetek dela zavoda, je imel pravico skleniti pogodbo o zaposlitvi le za določen čas po začasni sistemizaciji. Direktorica tožene stranke je izpovedala, da je pred razpisom novih delovnih mest svet zavoda na njen predlog sprejel novo sistemizacijo delovnih mest in da se je takrat stanje v zavodu toliko stabiliziralo, da je bilo jasno, da se lahko sklepajo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožeča stranka se je ves čas zaposlitve pri toženi stranki strinjala s tem, da je zaposlena samo za določen čas in se je celo javila na nov razpis za delovno mesto, vendar tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prav tako pa nobene teže ni pripisalo dejstvu, da je tožeča stranka brez prisile podpisala dogovor z dne 19. 12. 2016. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nobenih nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

6. Sodišče prve stopnje tudi drugih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba (relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP), ni zagrešilo. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja prekoračitev tožbenega zahtevka. Sodišču prve stopnje očita, da je samo opredelilo začetek teka zakonskih zamudnih obresti (18. 1. 2017), čeprav tega ne bi smelo storiti, ne glede na to, ali je bil zahtevek v tožbi pomanjkljivo opredeljen namerno ali pomotoma. V tožbi namreč tožnica pri navedbi zakonskih zamudnih obresti ni navedla začetka teka obresti (ampak le tekst: "... izplačati neto znesek nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila"), tega pa tudi med postopkom v pripravljalnih vlogah oziroma na obravnavi ni storila. Pritožba torej poudarja, da je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, pomanjkljivega teksta ne bi smelo samo dopolnjevati, samovoljno dodajanje začetka teka zamudnih obresti pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ki sedaj toženi stranki nalaga več oziroma nekaj drugega, kot je zahtevala tožnica.

7. Stališče tožene stranke, da naj bi zaradi tega prišlo do prekoračitve tožbenega zahtevka, je zmotno. Iz podatkov spisa je očitno, da je prišlo pri sestavi tožbe do pomote, ki je tudi sodišče ni pravočasno opazilo. Res je sicer, da bi sodišče ravnalo pravilno, če bi tožnico na očitno pomoto pred zaključkom obravnave opozorilo v okviru materialno procesnega vodstva (in s tem doseglo, da bi tožnica obrestni zahtevek določno opredelila tudi glede začetka teka obresti). Ne gre pa za takšno napako, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot kršitev 2. člena ZPP, niti za prekoračitev zahtevka, ker je sodišče s tem, ko je kot datum teka določila dan vložitve tožbe, le odpravilo očitno (tožničino) pomoto. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP s tem v zvezi ni podana. Je pa sodišče prve stopnje pri določitvi datuma začetka teka v III. točki izreka izpodbijane sodbe deloma zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo pri preizkusu izpodbijanega dela sodbe po uradni dolžnosti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Glede vseh odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v manjšem delu glede obrestnega zahtevka v povezavi z odločitvijo o reparacijskem zahtevku.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 14. 1. 2016 do 31. 12. 2016 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1 2016 na delovnem mestu "višji svetovalec za turizem III – vodja sektorja". Dne 19. 12. 2016 je bila obveščena, da je tožena stranka na razpis za to delovno mesto, na katerega se je prijavila tudi tožnica, izbrala drugo kandidatko. Tožnica je dne 18. 1. 2017 vložila tožbo, ki jo je sodišče štelo za pravočasno.

10. Pritožba neutemeljeno oporeka stališču sodišča prve stopnje in vztraja pri svojem stališču, da je tožbo potrebno zavreči, ker tožnica varstva pravic ni najprej uveljavljala pri delodajalcu. Sodna praksa v zvezi z navedenim vprašanjem je enotna in ustaljena. Po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas je delavcu (tudi javnemu uslužbencu) zagotovljeno sodno varstvo z direktno tožbo pred sodiščem v skladu z določbami tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Predhodno varstvo pravic pri delodajalcu je pogoj za sodno varstvo tudi v primeru zahtevka za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas le v primeru, če delavec varstvo zahteva med trajanjem delovnega razmerja za določen čas, ne pa tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožnica za to, da ji bo pogodba o zaposlitvi prenehala, zvedela 19. 12. 2016, ko ji je bilo izdano obvestilo tožene stranke, da je bil na delovno mesto na novem razpisu izbran drug kandidat, zlasti ker je bil tega dne sklenjen tudi dogovor o izrabi dopusta in plačilu denarnega nadomestila za tri dni neizrabljenega letnega dopusta (priloga B 11). Zato je presoja sodišča prve stopnje pravilna, pritožba s tem v zvezi pa neutemeljena.

11. Na podlagi izvedenih dokazov (izpovedi tožnice, zaslišanih prič ter listinske dokumentacije v spisu) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016, ki sta jo sklenili tožnica in tožena stranka, ni mogoče ugotoviti, iz katerega od razlogov, iz katerih se lahko izjemoma sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, in ki so taksativno navedeni v prvem odstavku 54. člena ZDR-1, je bila s tožnico sklenjena pogodba za določen čas, razlog pa v pogodbi tudi ni vsebinsko opredeljen. Iz pogodbe torej ni mogoče ugotoviti razloga za sklenitev pogodbe le za določen čas. To pa že samo po sebi pomeni, da je nezakonita, ker sklenjena v nasprotju z določbami 54. člena ZDR-1 in 31. člena ZDR-1. Med obveznimi sestavinami pogodbe o zaposlitvi je namreč v 5. alineji prvega odstavka 31. člena ZDR-1 navedeno, da mora biti v pogodbi določen tudi čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi in razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ta določba je bila, če jo primerjamo z vsebinsko podobno določbo 29. člena prej veljavnega ZDR, ki je prav tako urejal (obvezne) sestavine pogodbe o zaposlitvi, dopolnjena prav z določbo o razlogu za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas kot obvezni sestavini pogodbe o zaposlitvi (ki je 29. člen ZDR iz l. 2002 ni vseboval). Pogodba o zaposlitvi za določen čas, v kateri ta razlog ni naveden, je že zaradi te bistvene pomanjkljivosti nezakonita. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (ki ga upoštevajo tudi nižja sodišča). V podobnem primeru, npr. v sodbi VIII Ips 39/2016, je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki ne vsebuje navedbe razloga za sklenitev takšne pogodbe, sklenjena v nasprotju z ZDR-1 in se tako na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Skladno z navedeno odločitvijo ni pomembno, ali je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas dejansko obstajal, saj je pogodba nezakonita že iz tega razloga in velja domneva obstoja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Sklicevanje na judikat Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 33/2013 z dne 10. 6. 2013 ni utemeljeno, ker se nanaša na sicer podoben primer, vendar na obdobje, ko je veljal prejšnji ZDR (in zato drugačna zakonska ureditev v zvezi z vprašanjem obveznih sestavin pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot je pojasnjeno zgoraj).

12. Pogodba o zaposlitvi je bila torej s tožnico sklenjena nezakonito zaradi tega, ker v njej ni določen razlog, zaradi katerega se sklepa za določen čas. Kljub temu je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotavljalo tudi, ali je dejansko obstajal kateri od razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jo je mogoče skleniti le izjemoma, če obstajajo razlogi, določeni v 54. členu ZDR-1. Tožena stranka se je sklicevala na razlog, določen v 1. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, to je izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v tožničinem primeru ni šlo za takšno delo. Dejstvo, da je bila tožena stranka v ustanavljanju, da še ni imela direktorja, temveč le vršilca dolžnosti direktorja in da deluje na področju turizma in kulture, niso takšne okoliščine, ki bi dokazovale, da gre za delo, ki po svoji naravi traja le določen čas. S tem v zvezi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na nekatere odločitve VDSS, ki se nanašajo na povsem drugačne primere, zlasti ker gre v obravnavanem primeru za javni zavod s financiranjem s strani ustanovitelja (občine). Tožena stranka je pred iztekom pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s tožnico, objavila razpis za isto delovno mesto, ki ga je predhodno zasedala tožnica, to pa dodatno dokazuje, da ni šlo za delo, ki bi trajalo le določen čas. Pravilen pa je tudi zaključek v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni dokazala, da bi šlo v tem primeru za kakršno koli drugo od možnih oblik dela, ki utemeljujejo sklenitev pogodbe za določen čas po določbi 54. člena ZDR-1. Ob ugotovitvi, da je bila pogodba o zaposlitvi s tožnico z dne 14. 1. 2016 nezakonito sklenjena le za določen čas, ker v pogodbi niti ni naveden razlog za sklenitev pogodbe za določen čas niti ni tak razlog dejansko obstajal, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

13. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pogodbe o zaposlitvi razvezati po 118. členu ZDR-1, kot je predlagala tožena stranka. Obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi s tem vprašanjem je sicer res pomanjkljiva, vendar ta pomanjkljivost glede na sicer pravilno odločitev o predlogu tožene stranke ni tako bistvenega pomena, da bi predstavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa ne gre za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sprejelo odločitev o reintegraciji tožnice k toženi stranki, ker tožena stranka ni uspela dokazati niti objektivnih niti subjektivnih razlogov, iz katerih nadaljevanje tožnice pri toženi stranki ne bi bilo možno. Tožena stranka ni dokazala niti tega, da tožeči stranki ne more zagotoviti opravljanja ustreznega dela (če je že na njeno prejšnje delovno mesto zaposlila drugo osebo), niti da je razmerje med pogodbenima strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo možno. Edini argument tožene stranke, ki se je že v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah zavzemala za sodno razvezo, je v tem, da je tožena stranka na javnem razpisu za delovno mesto (na katerem je bila pred tem za določen čas zaposlena tožnica in na katerega se je prijavila tudi tožnica) izbrala drugo prijavljeno kandidatko, zato tožnice na to delovno mesto ne more vrniti. Z drugo kandidatko je tožena stranka za delovno mesto, na katerem je prej delala tožnica, sklenila delovno razmerje za nedoločen čas oziroma pogodbo o zaposlitvi z začetkom dela od 14. 4. 2017, tožena stranka pa je (podredno) tudi predlagala, da se ta datum določi kot dan sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Prav tožena stranka je s svojim ravnanjem povzročila takšno nezakonito stanje, ker je najprej s tožnico (enako kot z drugimi delavci) sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas brez pravne podlage in v nasprotju z določbami ZDR-1, čeprav dejansko ni obstajal noben od v zakonu določenih razlogov za sklenitev take pogodbe, nato pa je z vsemi delavci, razen s tožnico, sklenila delovno razmerje za nedoločen čas. Glede na takšne okoliščine obravnavanega primera je pravilna presoja, da interes tožene stranke ne more prevladati nad interesom tožnice, da se vrne na delo k toženi stranki, zlasti ker tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi obstajali kakršnikoli subjektivni razlogi na strani tožnice (npr. izguba zaupanja, slabi medsebojni odnosi med tožnico in ostalimi delavci tožene stranke ipd.), zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ne bi bilo mogoče. Zato pogoji za sodno razvezo niso izpolnjeni.

14. Kot je uvodoma že navedeno, pa je delno utemeljena pritožba v delu, v katerem je sodišče odločilo o obrestnem zahtevku, to je o zakonskih zamudnih obrestih od nadomestil plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo. Sodišče je v III. točki izreka sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna od mesečnih nadomestil plače, ki se nanašajo na obdobje od 1. 1. 2017 do vrnitve na delo, tožnici plačati zamudne obresti od 18. 1. 2017 dalje, to je od dneva vložitve tožbe. Kot je že navedeno, je sodišče prve stopnje s tem popravilo očitno pomoto v tožbi, v kateri ni naveden datum začetka zakonskih zamudnih obresti, vendar je določilo napačen datum. Na dan vložitve tožbe niti nadomestilo plače za januar 2017 še ni zapadlo v plačilo (tožnici je delovno razmerje prenehalo 31. 12. 2016). Nadomestila plače, ki jih delavec zahteva v okviru reparacijskega zahtevka (za čas nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo), enako kot mesečna plača (za javne uslužbence), dospejo v plačilo 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, za delavce pa velja določba drugega odstavka 134. člena ZDR‑1 (plača se izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja). Do plačilnega dne zamuda ne nastane in zato tudi ne obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti. Zato je odločitev, da tožena stranka od nadomestil plače za sporno obdobje od 1. 1. 2017 dalje (do vrnitve na delo) tožnici dolguje tudi zakonske zamudne obresti od 18. 1. 2017 dalje, materialno pravno napačna in v nasprotju z določbami prvega odstavka 299. člena in prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

15. Ker je v tem obsegu pritožba utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in v skladu z določbami prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, ker v tem delu niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Ob tem je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, saj gre za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja. V takšnih sporih delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1). Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo zato, ker ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia