Jedro

Prvostopenjsko sodišče se s predlogom toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v nobenem pogledu (ne v dejanskem, ne pravnem) ni ukvarjalo, saj sodba sodišča prve stopnje glede sodne razveze in pogojev zanjo ne vsebuje nikakršne obrazložitve. Sodišče druge stopnje te kršitve ni odpravilo oziroma jo je v neprimernem poskusu odprave ponovilo tudi samo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se glede odločitve sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka (da delovno razmerje še vedno traja) in v III. točki izreka ter sodba sodišča prve stopnje v tem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev s stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnici pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 nezakonito prenehala dne 31. 12. 2016 (I. točka izreka) ter da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 (za določen čas) sklenjena nezakonito, zato se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas in še vedno traja (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici vzpostavi delovno razmerje, jo pozove nazaj na delo, jo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v obvezna zavarovanja, ji obračuna bruto plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela v višini, kot jo določa pogodba o zaposlitvi z dne 14. 1. 2016 ter ji po plačilu predpisanih davkov in prispevkov izplača neto zneske plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 18. 1. 2017 dalje do plačila (III. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala drugače, je zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo v III. točki izreka glede teka zakonskih zamudnih obresti. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 249/2018 z dne 23. 1. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je bila toženki kršena pravica do kontradiktornega postopka in do pravnega sredstva.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega predloga o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, kar je predlagala že v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah. Sodišče druge stopnje se je glede procesnih kršitev, ki jih je uveljavljala v pritožbi, postavilo na stališče, da te niso podane, ker naj bi obrazložitev sodišča prve stopnje obstajala oziroma naj bi bila samo pomanjkljiva. To ne drži, saj obrazložitve sodišča prve stopnje glede sodne razveze ni, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženki je bilo onemogočeno vložiti učinkovito pritožbo, saj ni vedela, kateri razlogi, če sploh kateri, so vodili sodišče prve stopnje pri sprejemu njegove odločitve. Sodišče druge stopnje je kršitev sodišča prve stopnje poskušalo odpraviti, vendar je vsebinsko odgovorilo le na enega od treh razlogov, s katerimi je utemeljevala predlog za sodno razvezo, ne pa na preostala dva.

5. Tožnica je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Tožnica je v tem sporu zahtevala transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, ker naj bi bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito. Toženka je že v odgovoru na tožbo za primer, če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, podala predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji)1. Svoj predlog je podrobneje opredelila v nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Navedla je, da ima na delovnem mestu, ki ga je zasedala tožnica, sedaj zaposleno delavko za nedoločen čas ter da gre zgolj za eno delovno mesto, na katerem ne moreta delati dve delavki. Nadalje je zatrjevala neobstoj zaupanja med strankama, saj naj bi se tožnica sprva strinjala z neizbiro, podpisala dogovor o plačilu neizrabljenega dopusta ipd., čez nekaj dni pa zahtevala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas; poleg tega naj bi predložila lažne podatke v prijavi na delovno mesto. Toženka je predlagala razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem zaposlitve nove delavke ter podredno z dnem izdaje sodbe na prvi stopnji.

9. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in razsodilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito, zato se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Toženki je naložilo, da mora tožnici vzpostaviti delovno razmerje in jo pozvati nazaj na delo. Do predloga in argumentov toženke o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi se ni opredelilo. Toženka je v zvezi s tem v pritožbi uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena ZPP je bil utemeljen. Prvostopenjsko sodišče se s predlogom toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v nobenem pogledu (ne v dejanskem, ne pravnem) sploh ni ukvarjalo, saj sodba sodišča prve stopnje glede sodne razveze in pogojev zanjo ne vsebuje obrazložitve. Toženka pravilno opozarja, da iz nje niti ni razvidno, ali se je sodišče s predlogom toženke sploh seznanilo.

11. Sodišče druge stopnje je kljub temu zavzelo stališče, da očitana kršitev ni podana in da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu zgolj pomanjkljiva. Pomanjkljivost je skušalo odpraviti tako, da se je do predloga za sodno razvezo opredelilo samo. Navedlo je, da je toženka sodno razvezo utemeljevala zgolj z dejstvom, da je na javnem razpisu za delovno mesto, na katerem je bila tožnica zaposlena za določen čas, izbrala drugo prijavljeno kandidatko, ki je sedaj zaposlena pri njej za nedoločen čas. To pa ne drži, saj je toženka sodno razvezo utemeljevala tudi z izgubo zaupanja in je za to navedla več razlogov, ki jih je sodišče druge stopnje povsem spregledalo.

12. Pravica do kontradiktornega postopka za sodišče predstavlja obveznost, da vse navedbe stranke, vključno z njenimi pravnimi stališči, vzame na znanje, pretehta njihovo upoštevnost in se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Sodišče prve stopnje se do navedb toženke sploh ni opredelilo, sodišče druge stopnje pa kršitve ni odpravilo oziroma jo je v neprimernem poskusu odprave ponovilo tudi samo.

13. Glede na obrazloženo je bila toženki kršena pravica do kontradiktornega postopka, saj ji je bila odvzeta pravica, da se pred sodiščem obravnavajo argumenti, ki jih je navajala v prid predlogu za sodno razvezo. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v zvezi z odločitvijo o trajanju delovnega razmerja, reintegraciji, prijavo v obvezna zavarovanja ter obračunom in plačilom nadomestila plače ter zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Revizijsko sodišče ni sledilo predlogu toženke, da se nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP). Kot izpostavlja v reviziji toženka sama, sodišče to pooblastilo uporabi, ko meni, da bi ponovno sojenje ogrozilo učinkovit potek sojenja, predvsem zato, ker je sodnik, ki je izdal izpodbijano sodbo, trdno na svojih, po mnenju višjega sodišča napačnih pravnih stališčih ali takrat, ko ima sodišče resne pomisleke o sodnikovi nepristranskosti. Dosedanji potek sojenja v postopku pred sodiščem prve stopnje (sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo o zahtevku odločilo prvič) revizijskemu sodišču ne vzbuja pomislekov o nepristranskosti sodnice, ki je odločala na prvi stopnji in o učinkovitem poteku sojenja. Dejstvo, da sodišče prve stopnje o predlogu za sodno razvezo ni odločalo, samo po sebi ne zadostuje za ugoditev predlogu.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

16. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe, odločitev pa je sprejelo soglasno (šesti odstavek 324. člena ZPP).

1 V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 lahko sodišče v primeru, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.