Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh povrniti toženi stranki 511,03 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je tožnici prisodilo 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o povrnitvi stroškov pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti tej sodbi je tožnica vložila pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. V reviziji ponavlja ugotovljeno dejansko stanje, ponekod od njega tudi odstopa (npr. da je morala večkrat obiskati pulmologa, da so njene življenjske aktivnosti zmanjšane) in meni, da ga nižji sodišči nista v zadostni meri upoštevali pri odmeri odškodnine iz naslovov telesnih bolečin in strahu, medtem ko sta napačno zavrnili zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Navaja, da je prisojena odškodnina nepravična in v nesorazmerju z že pravnomočno prisojenimi odškodninami. Sklicuje se na pravnomočno prisojeni odškodnini v zadevah P 34/2003 in P 194/2002 in opozarja na določbe Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradni list RS, št. 38/06 in nasl. - ZOPDA), kjer je določena najnižja odškodnina za plake v višini 11.875 EUR.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki Š375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)Ć. Toženec je na revizijo odgovoril. Strinja se z razlogi in odločitvami nižjih sodišč. Poudarja, da zadevi, na kateri se tožnica sklicuje v reviziji, nista primerljivi z obravnavano, in da ZOPDA ni uporabljiv v sodnih postopkih. Meni, da revizija ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki kakorkoli presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da je morala tožnica večkrat obiskati pulmologa, da so njene življenjske aktivnosti zmanjšane).

Po presoji revizijskega sodišča sta nižji sodišči z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče tožničine telesne bolečine v višini 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT) in za njen strah v višini 6.259,39 EUR (prej 1.500.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožničine nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na četrti do šesti strani prvostopenjske sodbe in na tretji do četrti strani pritožbene sodbe, zato bo revizijsko sodišče povzelo le najpomembnejše dejanske ugotovitve. Tožnica je zaradi izpostavljenosti azbestu zbolela za azbestno boleznijo, in sicer ima zelo nežne in blage oblike plevralnih plakov, ki so nežno kalcinirani. Tako blagi plaki tožnici ne povzročajo nobenih težav in telesnih bolečin, je pa imela zaradi njih nevšečnosti ob različnih zdravniških pregledih, ki jim bo podvržena tudi v bodoče. Njen strah je zmeren, vendar upravičen. Ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah in strahu tožeče stranke ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sta nižji sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno zavrnili zahtevek za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Navedeni tožbeni zahtevek je namreč neutemeljen, saj sta nižji sodišči na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili, da splošne življenjske aktivnosti tožnice zaradi posledic azbestne bolezni niso zmanjšane, in je bil zato pravilno zavrnjen .

Skupni odmerjeni znesek 8.345,85 EUR (prej 2.000.000 SIT) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 11 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zmotna uporaba materialnega prava zato ni podana.

Tožničino sklicevanje na pravnomočno prisojeni odškodnini v zadevah P 34/2003 in P 194/2002 je neutemeljeno, saj po oceni revizijskega sodišča primera nista podobna obravnavanemu (v obeh primerih so podane lažje telesne bolečine in lažje zmanjšanje življenjske aktivnosti) in zato nižjima sodiščema ni mogoče očitati nespoštovanja načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Revizijsko sodišče ob tem tudi dodaja, da kot najvišje sodišče v državi ni vezano na sodno prakso nižjih sodišč (še manj na prakso prvostopenjskih sodišč, ki ni prestala pritožbenega preizkusa), in da je za prisojo pravične denarne odškodnine bistvenega pomena ustaljena sodna praksa, ki je vsebovana v odločbah revizijskega sodišča. Neutemeljeno je sklicevanje na ZOPDA, saj gre za specialen zakon, ki je uporabljiv samo v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (1. člen v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Sicer pa odškodnina za plake po tem zakonu tudi ni najmanj 11.875 EUR, temveč največ toliko (6. člen ZOPDA).

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnica povrniti tožencu stroške odgovora na revizijo. Tožencu je priznalo 750 točk za sestavo odgovora na revizijo, 50 točk za pregled sodbe in poročilo stranki, 2% materialnih stroškov, 20% DDV na odvetniške storitve in plačilo sodne takse v znesku 63,03 EUR, skupaj 511,03 EUR.