Jedro

Višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi azbestne bolezni (plevralni plaki).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero od 7.2.2003 do 27.6.2003, od 28.6. dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini 256.180,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2006 dalje do plačila. Za znesek 2.000.000,00 SIT pa je sodišče izdalo sodbo na podlagi odpovedi in je za ta znesek z zamudnimi obrestmi tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje višji tožbeni zahtevek zavrnilo, je vložila tožnica pritožbo. V pritožbi navaja, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka. Sodišče prve stopnje je izključno sledilo izvedenskemu mnenju izvedenke dr. M.D.F., ki je vse težave in bolečine, ki jih občuti tožnica, pripisala drugim boleznim, za katere boluje tožnica, predvsem njenim mišičnokostnim boleznim. Svojo oceno je izvedenka oprla predvsem na definicijo plevralnih plakov, ki naj ne bi povzročali nobenih bolečin, še posebno ne plaki manjšega obsega, kot so prisotni pri tožnici. Tožnica pa se s takšno razlago ne strinja, zato je podala pripombe na izvedensko mnenje, vendar tudi dopolnitev izvedenskega mnenja se ni veliko razlikovala od prvotnega mnenja. Po mnenju tožnice je še vedno ostala neutemeljena oz. strokovno ne dovolj obrazložena ocena izvedenke glede vpliva ionizirajočega sevanja na zdravje tožnice, saj izvedenka ni pojasnila na podlagi katerih kriterijev je prišla do svoje ocene o nekarcinogenem vplivu prejetega sevanja na zdravje tožnice. Iz strokovne literature, na katero se sklicuje tudi izvedenka, jasno izhaja, da je vsako izpostavljanje ionizirajočemu sevanju pri RTG in še posebej pri CT preiskavah zdravju škodljivo in rakotvorno, saj se količine prejetega sevanja v telesu kumulirajo. Izvedenka pa svojo oceno utemeljuje le z ugotovitvijo, da je tožnica večjo količino škodljivega sevanja prejela pri preiskavah zaradi njenih ortopedskih bolezni in v nadaljevanju pritožbe pa ocenjuje, da je tožnica prav zaradi azbestnih bolezni in zaradi diagnosticiranja in spremljanja te bolezni, bila izpostavljena najmanj dvema CT slikanjema in enemu RTG slikanju, pri katerih je prejela določeno količino škodljivega sevanja. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno ugotovilo nekaterih drugih dejstev v zvezi s telesnimi bolečinami, ki jih je izvedenka pripisala drugim boleznim tožnice, brez kakršnekoli objektivne podlage. Tako je izvedenka kašelj tožnice pripisala izpostavljenosti dražečim snovem, alergijam, utrujenost pa tožničini debelosti. Tožnica meni, da takšna ocena izvedenke ne more biti upoštevna, saj ni strokovno argumentirana in utemeljena. Neutemeljenost takšne ocene izvedenke je še posebej razvidna ob upoštevanju izpovedi tožnice, ki je povedala, da so pri njej vse navedene bolečine in težave pojavile šele z ugotovitvijo azbestne bolezni, kar pa časovno ne ustreza pojavu debelosti, ugotovitvi alergične preobčutljivosti ali pojavu ortopedskih težav. Poleg tega je sodišče napačno ocenilo tudi nevšečnosti med zdravljenjem, saj je tožnica morala zaradi svoje azbestne bolezni večkrat obiskati, poleg lečečega zdravnika, tudi spirometrijo. Vsi pregledi, ki jih je opravila tožnica, so bili zanjo neprijetni, če ne že mučni, saj tožnica ne rada hodi na preglede k zdravnikom. Tožnica meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zato napačno uporabilo materialno pravo. Zato ji je prisodilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti le v višini 500.000,00 SIT. Prav tako se ne strinja z odločitvijo sodišča, da primerna odškodnina iz naslova strahu v višini 1.500.000,00 SIT. Že izvedenka je ugotovila, da je pri tožnici strah popolnoma utemeljen, saj so plevralni plaki, ki jih ima, nedvoumno potrdilo, da je bila azbestu izpostavljena in da ima posledice take izpostavljenosti ter da se pri njej zaradi takšne izpostavnosti lahko razvije katerikoli druga hujša azbestna bolezen, tudi mezoteliom ali pljučni rak. Izvedenka je tudi ugotovila, da plaki napredujejo. Na podlagi rezultatov zadnjih raziskav je mogoče zaključiti, da je zaradi obstoja plevralnih plakov tudi pri tožnici podano dvakrat večje tveganje za razvoj pljučnega raka, kar tožničin strah še dodatno objektivizira. Njen strah je toliko večji zaradi seznanjenosti z možnimi posledicami posameznih oblik azbestne bolezni. Pri tožnici je prisoten stalen strah, ki ne pojenjuje, temveč s časom s spremembo zdravstvenega stanja z informacijami o drugih obolelih ali umrlih sodelavcih, prijateljih, sorodnikih, se celo veča in ustvarja občutek neizbežnosti. Glede na to, tožnica meni, da bi bila pravična in primerna denarna odškodnina iz naslova utrpelega in bodočega strahu v višini 2.000.000,00 SIT.

Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča, da ji iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne pripada nobena odškodnina. Takšna odločitev ni pravilna in temelji zgolj na enostranskih ugotovitvah izvedenke. Ocena izvedenke je nelogična in nerazumljiva, še posebej ob dejstvu, da je pri tožnici ugotovljena respiratorna insuficienca restriktivnega tipa, ki pa je objektivni pokazatelj obstoja zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Respiratorno insuficienco tožnice je izvedenka pripisala njeni debelosti, vendar pa za takšno oceno izvedenka ni podala nobene objektivne razlage, ki bi temeljila na zdravstveni dokumentaciji tožnice, zaradi česar je takšna ocena izvedenke nesprejemljiva in je zato sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Poleg tega pa sodišče pri odločanju o denarni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo oz. ni dovolj upoštevalo izpovedi tožnice. Iz njene izpovedi namreč izhaja, da je zaradi svoje azbestne bolezni omejena pri opravljanju določenih del, pri katerih je potreben večji napor. Tožnica ima od pojava azbestne bolezni vedno več težav, tudi pri kuhanju, saj ji zaradi pare sili na kašelj. Prav tako ji kašelj povzročajo močnejša čistilna sredstva, ki jih zato ne sme uporabljati. Kašelj ji povzroča težave pri spanju, saj jo večkrat poti. Tožnico zelo motijo zaprašeni in topli prostori, ki pri njej sprožajo močan dražeč kašelj. Zelo hitro se utrudi in mora zato med delom večkrat počivati. Tožnica se zaradi vseh navedenih težav počuti omejeno in prikrajšano, saj ne more opravljati vseh del, kot pred nastopom azbestne bolezni. Dela, ki jih še zmore opravljati, pa opravlja s povečanim naporom. Vse to pa kaže na prikrajšanje v življenjskih aktivnosti, kar vpliva na njeno duševnost, zaradi česar trpi duševne bolečine. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so namreč posebna pravno priznana oblika škode. V primeru, da je strah pustil pri tožnici takšne posledice v smislu omejitve življenjskih telesnih aktivnosti, preide ena oblika škode v drugo, torej strah v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožnica do denarne odškodnine ni upravičena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe glede prisojene višine odškodnine za telesne bolečine, strah in tudi v delu, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je namreč tožnici priznalo odškodnino za tisto škodo, za katero je ugotovilo, da je tožnici že nastala in jo je z gotovostjo mogoče pričakovati tudi v bodoče. Izvedenka dr. M.D.F. je bila v svojem mnenju jasna. Tožnica mnenje kritizira, vendar je njena kritika pavšalna in laična. Ne more z navedbami, kot jih je izrazila v pritožbi, kritizirati mnenje strokovnjaka, ki temelji na dosežkih znanosti in strokovnih izkušnjah, ki jih izvedenka ima. Izvedenka je utemeljeno in v celoti odgovorila na vsa postavljena vprašanja. Njeno mnenje je strokovno obrazloženo in tudi v dopolnitvi svojega mnenja je odgovorila tudi na odklonilna stališča tožeče stranke. Tožnica ima plevralne plake, ki so nežno kalcinirani. Zaradi bolezni ne potrebuje zdravljenja, vendar pa je pričakovati, da se bodo plevralni plaki naprej razvijali. Prav tako obstaja verjetnost za razvoj druge z azbestom povezane bolezni. Ker je prognoza bolezni nejasna, bodo preiskave potrebne tudi vnaprej. Iz mnenja izvedenke jasno izhaja, da bo tožeča stranka podvržena kontrolam vsake štiri do pet let. Malo verjetno pa je, da bodo tožnici v času njenega življenja plaki povzročali večje zdravstvene težave. Respiratorna insuficienca restriktivnega tipa je pri tožnici lahke stopnje in kot izvedenka ugotavlja, ni posledica izpostavljenosti azbestnemu prahu, pač pa posledica debelosti. Težav s kašljem, dušenjem, potenjem, bolečinami pod lopaticami in opešanostjo, izvedenka ni mogla pripisati plevralnim plakom. Bolečine pod lopaticami je opredelila kot mišične bolečine, hitra utrujenost in zadihanost pa kot posledica debelosti. Tožnica je opravila dve CT slikanji ter eno rentgensko slikanje prsnih organov. Navedla je tudi, da je bilo rentgenskih slikanj verjetno več, toda zanje ne obstaja medicinska dokumentacija. Poleg tega je tožnica opravila preglede pri pulmologu in spirometrije. Tako rentgensko in CT slikanje ter spirometrija niso boleči, vendar je rentgensko slikanje lahko škodljivo. Izvedenka je ocenila, da kumulativna doza ionizirajočega sevanja pri tožnici, zaradi vseh opisanih preiskav, ni tako visoka, da bi predstavljala večje tveganje za nastanek pljučnega raka. Veliko več sevanja je tožeča stranka prejela zaradi rentgenskih slikanj, predvsem kosti, ki so povezane z drugimi njenimi boleznimi. Preiskave bodo pri tožeči stranki potrebne tudi vnaprej, saj bo morala zaradi plevralnih plakov na kontrolo vsake štiri do pet let, pri čemer bo morala opraviti spirometrijo in po potrebi tudi rentgensko slikanje. Drugih preiskav v bodočnosti pa ni pričakovati, v kolikor se pri tožnici ne razvijejo druge azbestne bolezni. Izvedenka je izrecno pojasnila, da je tveganje za razvoj malignoma pri tožeči stranki majhno. Razširjeni plaki pa predstavljajo dvakrat večje tveganje za razvoj pljučnega raka, kar pa bi v takem primeru nedvomno predstavljalo novo škodo. Glede na te ugotovitve je tudi po oceni pritožbenega sodišča bila tožnici pravilno odmerjena odškodnina v znesku 500.000,00 SIT, za nevšečnosti, ki jih tožnica ima in jih bo v bodoče še imela.

Tudi odškodnina za strah je primerna, kajti pri tožnici gre za strah pred napredovanjem bolezni plevralnih plakov, na drugi strani pa zaradi dolgoletne izpostavljenosti visokim koncentracijam azbesta za strah pred razvojem drugih hujših oblik azbestnih bolezni. Dejstvo je, da se pri tožnici te bolezni niso pojavile, morebiten razvoj pa bi nedvomno predstavljal tožničino dodatno škodo. Glede na zdravstveno stanje, kot je pri tožnici podano, je zato prisojena odškodnina za strah, v znesku 1.500.000,00 SIT.

Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da tožnica do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upravičena. Tožnica je ob zaslišanju sicer opisala svoje težave, povedala je, da se iz leta v leto počuti slabše. Najprej se ji je pojavil kašelj in dušenje, ki se sproži že ob vdihovanju vlage, pri kuhanju ali pri uporabi čistil. Na splošno je opešala in mora vsake pol ure dela počivati. Povedala je tudi, da ima zaradi težav s hrbtenico težave, vendar so te drugačne, kot jih povzroča azbestna bolezen. Izvedenka pa je jasno povedala, da pri tožnici zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni prisotno. Bolezen, sicer napreduje, toda upoštevaje starost in dosedanjo hitrost napredovanja bolezni pri tožnici je zelo malo verjetno, da bi v času njene pričakovane življenjske dobe plaki tako napredovali, da bi lahko vplivali na zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti. Tožnica zaradi plevralnih plakov ni opustila nobene aktivnosti, res pa je, da na zmanjšanje njenih aktivnosti vplivajo druge, predvsem ortopedske bolezni. Je sicer invalid I. kategorije, vendar ne zaradi azbestne bolezni. Prav zaradi invalidnosti so pri njej nastopile posledice zmanjšane delazmožnosti. Okoliščino, da se tožnica počuti ohromljena in prikrajšana, kot to izrecno poudarja v pritožbi, pa je sodišče upoštevalo v okviru odškodnine za strah. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.