Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Odstranitev nelegalne gradnje, ki je zakonsko določena posledica nezakonite gradnje, in s tem povezani finančni stroški ter zatrjevana materialna škoda še ne pomeni zelo hudih posledic.

Posebej kvalificiranih okoliščin revident ob dejstvu, da je predmet nelegalne gradnje počitniški objekt, v katerem ne prebiva, temveč ga uporablja zgolj občasno, ne izkazuje. Zakaj naj bi rušenje počitniškega objekta vplivalo na njegov status kmeta oziroma njegovo kmetijsko dejavnost pa niti ni navedel.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga tudi izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 84. člena ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Ljubljana, št. 06122-3550/2005-7 z dne 18. 11. 2011. Z navedeno odločbo je bila revidentu med drugim na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) naložena ustavitev nadaljnje gradnje tam navedenega počitniškega objekta (1. točka izreka odločbe), več inšpekcijskim zavezancem je bila naložena odstranitev tega objekta na njihove stroške v roku dveh mesecev od prejema te odločbe (2. točka izreka odločbe), sicer bo to storilo pooblaščeno podjetje v izvršilnem postopku na njihove stroške (3. točka izreka odločbe). V postopku je bilo ugotovljeno, da je objekt zgrajen brez ustreznih dovoljenj za poseg v prostor in da njegova legalizacija ni možna niti na podlagi Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v občini Bohinj, možna pa je vzpostavitev v prejšnje stanje (št. posega 26). Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-611/2011-2-45202 z dne 27. 7. 2012, popravila besedilo 2. točke izreka prvostopenjske upravne odločbe, tako da se nanaša samo na revidenta kot edinega inšpekcijskega zavezanca, in ga dopolnila tako, da mu je naložila še vzpostavitev prejšnjega stanja, besedilo 4. točke izreka prvostopenjske upravne odločbe pa popravila, tako da se prepovedi nanašajo le na en objekt (in ne na objekte), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

6. Zelo hude posledice revident utemeljuje z navedbami, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastale zelo hude posledice in nepopravljiva škoda, saj odstranitev objekta pomeni dokončen poseg v njegove pravice, ki ga glede na veljavne prostorske akte ne bo mogoče popraviti, saj na tem območju TNP novogradnje niso dovoljene. Če bi torej prišlo do izvršitve prvostopenjske odločbe (odstranitve objekta v celoti), bi mu to povsem onemogočilo, da v primeru uspeha z zakonitimi pravnimi sredstvi zopet pride do vzpostavitve trenutno obstoječega stanja. Navaja še, da ima status kmeta in namerava predmetni objekt tudi v bodoče uporabljati za potrebe osnovne kmetijske dejavnosti.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami zatrjevanih zelo hudih posledic ni izkazal. 8. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (npr. X Ips 387/2010, X Ips 508/2011, X Ips 145/2011, X Ips 163/2012, X Ips 317/2012) sprejelo jasno stališče, da odstranitev nelegalne gradnje, ki je zakonsko določena posledica nezakonite gradnje, in s tem povezani finančni stroški ter zatrjevana materialna škoda še ne pomenijo zelo hudih posledic. Odstranitev take gradnje namreč pomeni le vzpostavitev zakonitega stanja. To je stanje prostora, kot je bilo pred nezakonitim posegom v prostor. Zato mora inšpekcijski zavezanec zelo hude posledice izkazati s posebej kvalificiranimi okoliščinami (npr. X Ips 494/2008, X Ips 22/2009, X Ips 75/2010, X Ips 84/2010, X Ips 492/2010). Takih posebej kvalificiranih okoliščin pa revident ob dejstvu, da je predmet nelegalne gradnje počitniški objekt, v katerem ne prebiva, temveč ga uporablja zgolj občasno, ne izkazuje. Njegove navedbe, da ima status kmeta pa na drugačno odločitev ne morejo vplivati, saj gre za urejanje nelegalno zgrajenega počitniškega objekta in ne za objekt za kmetijsko proizvodnjo, zato ni jasno, kako naj bi ta ureditev vplivala na njegov status kmeta oziroma opravljanje kmetijske dejavnosti.

9. Ker revident uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker lahko na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče na zahtevo tožnika izda začasno odredbo zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 le do odločitve o reviziji, Vrhovno sodišče pa je revizijo s tem sklepom zavrglo, je ob smiselni uporabi 89. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.