Jedro

Opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, prvi tožnik in druga tožnica pa tudi nista določno zatrjevala, da bi obstajale kakšne druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njune predaje Hrvaški z vidika varstva pravic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka v enoten postopek združila upravni zadevi prvega tožnika in druge tožnice (1. točka izreka) in na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla njuni prošnji za mednarodno zaščito (2. točka izreka), saj bosta predana Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi1 za to odgovorna država članica (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili prvemu tožniku in drugi tožnici ob vložitvi prošenj za mednarodno zaščito dne 26. 10. 2022 odvzeti prstni odtisi in poslani v Centralno evidenco EURODAC, iz katere pa izhaja, da je vanjo prvega tožnika in drugo tožnico že 14. 10. 2022 vnesla Republika Hrvaška. Zato je tožena stranka Republiki Hrvaški 11. 11. 2022 posredovala zahtevek za sprejem prvega tožnika in druge tožnice in od nje 11. 1. 2023 prejela odgovor, da je v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zaščito.

3. V nadaljevanju je tožena stranka prvega tožnika in drugo tožnico ob prisotnosti tolmača za kirundi jezik seznanila s potekom dublinskega postopka in zgornjimi ugotovitvami, nato pa povzela njune izjave na osebnem razgovoru.

4. Po oceni tožene stranke sta izjavi prvega tožnika in druge tožnice, da so policisti na Hrvaškem z njima slabo ravnali, zgolj pavšalni in ne zadoščata za utemeljen zaključek, da bodo z njima nečloveško ali poniževalno ravnali tudi ob predaji tej državi, ki bo opravljena v azilnem in ne v policijskem postopku. Tožena stranka ugotavlja, da sta prvi tožnik in druga tožnica opisovala ravnanje hrvaških policistov v postopku obravnave tujcev na Hrvaškem, kar pa ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja, ki bi grozilo prosilcem v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku. Menila je namreč, da je naloga policistov nadzorovati gibanje oseb, ki so nezakonito na ozemlju države, pri tem pa je dopustna uporaba ukrepov za nadzor nad gibanjem večje skupine ljudi. Opisani dogodki po prepričanju tožene stranke ne morejo biti dovolj prepričljiv razlog za to, da bodo prvemu tožniku in drugi tožnici ob predaji Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice oziroma da tam obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, saj na Hrvaškem nista bila v tem postopku.

5. Tožena stranka je povzela izjave prvega tožnika, da je imel zaradi policijske obravnave občutek, da niso želeli, da ostanejo na Hrvaškem. Po njegovem mnenju bi ju morali odpeljati v nastanitveni center in jima nato pojasniti postopke. Prepričan je, da je najbolje oditi, ko je nekdo v novi državi ter ne pozna ljudi in sistema. Po oceni tožene stranke iz izjav ni razvidno, da bi prvi tožnik na Hrvaškem sploh izrazil namen, da želi podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, kar potrjuje tudi izjava njegove žene (druga tožnica) na osebnem razgovoru, da niso imeli namena na Hrvaškem zaprositi za mednarodno zaščito in da so želeli to državo čim prej zapustiti. Tožena stranka je še pojasnila, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati glede na merila iz III. poglavja Uredbe Dublin III odgovorna država članica Evropske unije in da prosilec ne more izbirati, katera država članica naj bo za to pristojna.

6. V zvezi z izjavami prvega tožnika in druge tožnice, da v postopku s policijo ni bil prisoten tolmač in da je pri sporazumevanju v angleškem jeziku pomagal prvi tožnik, ki govori in razume angleško, je tožena stranka izpostavila, da bosta oba predana Republiki Hrvaški v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka, v katerem je zagotovljena pravica do tolmača. Glede na uradno objavljene podatke iz podatkovne baze Asylum Information Database (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), pa imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po Uredbi Dublin III, v azilnih postopkih pomoč tolmača, izjema so le prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško.

7. Tožena stranka je sprejela stališče, da navedene izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih prvi tožnik in druga tožnica ne bi mogla biti vrnjena v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku. Menila je namreč, da sta opisovala policijski in ne azilnega postopka, ki se zanju še ni začel, saj tam nista podala prošenj za mednarodno zaščito. Zato na tej podlagi ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njuni strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, ki je pristojna za obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zaščito.

8. V nadaljevanju je tožena stranka presojala dokument z naslovom "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki ga je 1. 2. 2023 prejela od pooblaščencev prvega tožnika in druge tožnice. Ocenila je, da se veliko teh informacij navezuje na ravnanja s prebežniki, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se poročilo Amnesty International za Hrvaško nanaša na nezakonita vračanja in onemogočen dostop do azila, pri čemer tožena stranka izpostavlja, da je prvemu tožniku in drugi tožnici v Republiko Hrvaško uspelo vstopiti v prvem poskusu.

9. V zvezi s tako imenovanim ravnanjem "push back", torej sistemsko nezakonitim vračanjem migrantov v sosednjo državo, se tožena stranka sklicuje na poročilo AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022, iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka, zaradi česar je bil njihov postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavljen, morajo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za pridobitev mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je po potrebi prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

10. V nadaljevanju je tožena stranka presojala letno poročilo Agencije Evropske unije za azil (EUAA) za leto 2022, iz katerega je razvidno, da je nizozemski Državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega postopka ali da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski nacionalni svet za begunce je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški, in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zaradi česar je bilo treba pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko Upravno sodišče je večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v to državo ne bi smela biti opravljena. Poleg tega je v zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe ocenilo, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška take oskrbe ne bi zagotovila prosilcem za mednarodno zaščito. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, pri duševnih težavah pa pomoč nudijo tudi nevladne organizacije.

11. Članek, iz katerega je razvidno, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, se po presoji tožene stranke nanaša le na odločitev v konkretnem primeru, kar pa ne more povzročiti splošne ustavitve predaj v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) ves čas izvajajo. Po oceni tožene stranke ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, tamkajšnji prosilci pa podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zaradi česar predaja tožnika ne sme biti sporna. Poleg tega je Republika Hrvaška od 1. 7. 2013 polnopravna članica Evropske unije in spoštuje njen pravni red, torej tudi Uredbo Dublin III, prvi tožnik in druga tožnica pa za nasprotno stališče nista navedla konkretnih dogodkov in s tem razlogov za to, da ne bi bila predana.

12. Tožena stranka je presojala tudi sodbo nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu z dne 13. 4 2022, iz katere je razvidno, da je bila državljanu Egipta prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena na podlagi ugotovitve, da je zanj pristojna država članica Republika Hrvaška. Sodišče je sprejelo stališče, da je pravica do vložitve prošnje pogoj za učinkovito uveljavljanje pravice do mednarodne zaščite, zaradi česar je treba zagotoviti učinkovit in hiter dostop do tega postopka. Ugotovilo je, da ravnanje "push back" onemogoča navedeno zakonodajo in pravice ter predstavlja temeljno sistemsko napako v hrvaškem azilnem postopku v smislu drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Poleg tega je sodišče potrdilo, da obstajajo resni namigi, da se "push back" dogaja tudi v zvezi z državljani tretjih držav, ki jih je Republika Hrvaška sprejela od drugih držav članic, in osebami, ki so na hrvaškem ozemlju v bližini meje.

13. Po oceni tožene stranke ni možno posploševanje navedene odločitve na konkretni primer, še posebej ne glede prosilcev, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v dublinskem postopku. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, ampak da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Uredbi Dublin III, v Republiki Hrvaški vključeni v azilni postopek. Tožena stranka pojasnjuje, da se "resni namigi", da se "push back" dogaja tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč gre le za namig, ki terja morebitno nadaljnje raziskovanje. Ob sklicevanju na drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III tožena stranka še opozarja, da ta uredba, ki se uporablja neposredno, zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije, zaradi česar mora biti prosilcu v primeru predaje v odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

14. Glede na navedeni letošnji poročili AIDA in EUAA je po presoji tožene stranke jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. Posamezne sodbe, ki so jih predložili pooblaščenca prvega tožnika in druge tožnice, se očitno nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi zaradi različnih razlogov, zaradi česar po oceni tožene stranke ni možno posploševanje teh stališč na vse primere. Iz obeh poročil je jasno razvidno, da osebe po predaji Republiki Hrvaški niso ovirane pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Zato je tožena stranka štela, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zaradi česar praviloma ni ovir za predajo oseb v dublinskem postopku. Tožena stranka je ob sklicevanju na bazo podatkov AIDA še ugotovila, da je tako stališče julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

15. Tožena stranka je obravnavala tudi tožnikovo vprašanje Hrvaškemu pravnemu centru glede obravnave dublinskih povratnikov na Hrvaškem. Iz odgovora je razvidno, da ni organizacije, ki bi nadzirala postopke z dublinskimi povratniki. Te osebe so v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Hrvaški pravni center nima novih informacij o dejanskem stanju, kolikor mu je znano iz prejšnjih let, so bile v dublinskem postopku vrnjene osebe nameščene v sprejemne centre, v katerih pa Hrvaški pravni center ni prisoten skoraj tri leta; zato ne more potrditi, ali te informacije še vedno držijo. Po presoji tožene stranke iz navedenega odgovora ni razviden obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka. Tožena stranka ponovno izpostavlja, da iz najnovejšega poročila AIDA in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do azilnega postopka. Takšna poročila imajo po mnenju pristojnega organa veliko težo in so zaupanja vreden vir, ki utemeljuje odločitev o predaji tej državi, njeno pravilnost pa potrjuje tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in kasnejše sodno varstvo.

16. V nadaljevanju se je tožena stranka opredelila tudi do sodb dveh nemških sodišč. S sodbo Regionalnega Upravnega sodišča v Hannovru je bila zaradi resnih znakov sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka začasno prekinjena izvedba predaje v dublinskem postopku. Sodišče je ugotovilo, da naj bi se nasilni "push back" v obsegu, da povzroča skrbi zaradi kršitve človekovih pravic, že dolgo dogajal na meji s Srbijo in/ali Bosno-Hercegovino. Po oceni sodišča obstajajo resni pravni razlogi za dovolitev pritožbe, saj vlagateljevi interesi v tem primeru pretehtajo javni interes in zahtevajo takojšnjo prekinitev izvrševanja dublinskega predaje na Hrvaško. Tožena stranka je presodila, da je šlo v navedeni zadevi zgolj za dovolitev pritožbe v dublinskem postopku s suspenzivnim učinkom, o kateri pa še ni bilo odločeno, zaradi česar ta vir ne potrjuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka. Poleg tega pooblaščenec prvega tožnika in druge tožnice ni navedel primera, ko bi bil prosilec pri predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, tak primer pa ni razviden niti iz sodne prakse drugih držav članic Evropske unije.

17. Tožena stranka je povzela tudi sodbo Regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022, s katero je sodišče razveljavilo sklep o predaji Republiki Hrvaški, saj je presodilo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka, med drugim zato, ker se prosilci, ki zapustijo državo in so umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 18. člena Uredbe Dublin III. Menilo je, da morajo biti prosilci, ki so umaknili prošnjo za azil pred odločitvijo na prvi stopnji, upravičeni do odločitve o njihovi prošnji ali pa jim mora biti dovoljeno predložiti novo vlogo, ne da bi bili obravnavani kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo, zato, da bi bili zaščiteni pred vračanjem. Glede na poročilo AIDA o Hrvaški za 2021 (stran 47), bi kršitev drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III (obravnava vloge po predaji kot ponovne prošnje) pomenila, da prosilec ne bi imel pravice biti zaslišan. Ker bi se vloga obravnavala kot ponovna, bi moral oddelek za azil v 15 dneh odločiti o dopustnosti take vloge, pri čemer vlagatelj ne bi imel zaščite pred morebitnim vračanjem. Po oceni sodišča znaki sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka izhajajo tudi iz obtožb o kršitvah človekovih pravic zaradi domnevno nasilnega "push back" ravnanja na meji s Srbijo ali Bosno Hercegovino, vključno z verižnim vračanjem iz drugih dublinskih držav. Obstaja tveganje, da bi bile osebe, predane Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, zavrnjene in vrnjene brez vsebinske obravnave njihove prošnje. Po ugotovitvah sodišča so hrvaški organi sporočili, da je bil 12. 5. 2022 azilni postopek vlagatelja ukinjen in da je odločitev dokončna. Zato obstaja tveganje, da bo njegova vloga, podana po predaji, obravnavana kot ponovna prošnja, zaradi česar ne bi bila opravljena presoja vsebinskih razlogov njegove prošnje za azil. Sodišče je še ugotovilo, da so druge države članice prav tako ustavile dublinske predaje na Hrvaško zaradi tveganja kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), pri čemer so se sklicevale tudi na poročila CPT, kjer je bilo navedeno, da so sodišča iz Italije, Slovenije in Švice odločala o ustavitvi predaj na Hrvaško iz podobnih razlogov. Po stališču sodišča ostaja nejasno, ali se bodo dublinski povratniki soočili z navedenimi resnimi kršitvami človekovih pravic, zaradi česar je razveljavilo izpodbijano odločitev.

18. Po oceni tožene stranke navedena sodba ni pravno pomembna za obravnavano zadevo, saj se nanaša na predajo Republiki Hrvaški na povsem drugi pravni podlagi. Šlo je namreč za osebo, ki je tam že zaprosila za mednarodno zaščito, zaradi česar bi bila njena prošnja na Hrvaškem obravnavana kot ponovna, vlagatelj pa v roku 15 dni po vlogi ne bi imel zaščite zoper kršitev načela nevračanja. V obravnavani zadevi pa gre po presoji tožene stranke za povsem druge okoliščine, saj prvi tožnik in druga tožnica še nista podala prošnje v Republiki Hrvaški, zaradi česar se njuna prošnja zagotovo ne bo obravnavala kot ponovna in ni mogoče sklepati, da bi bila ob čakanju na dovolitev ponovne prošnje kakorkoli izpostavljena morebitnim kršitvam načela nevračanja, kot je bilo izpostavljene v navedeni sodbi Regionalnega Upravnega sodišča v Stuttgartu.

19. Tožena stranka še poudarja, da je od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku.

20. Po seznanitvi z navedenimi informacijami je pooblaščenec prvega tožnika in druge tožnice toženi stranki 22. 2. 2023 posredoval komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško ter predložil izvleček Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja Hrvaške vlade po obisku na Hrvaškem med 10. in 14. 8. 2020. Po mnenju tožene stranke se izvleček poročila nanaša na policijski postopek s tujci na Hrvaškem, zaradi česar ni relevanten za obravnavano zadevo. Pooblaščenec je ponovno posredoval odgovor Hrvaškega pravnega centra, do katerega pa se je tožena stranka že opredelila.

_Trditve prvega tožnika in druge tožnice_

21. Zoper izpodbijani sklep sta prvi tožnik in druga tožnica vložila tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagata njegovo odpravo.

22. Iz tožbenih navedb je razvidno, da prvemu tožniku in drugi tožnici tudi ob vrnitvi na Hrvaško ne bo zagotovljena varnost. Menita, da tožena stranka zmanjšuje pomen nasilja, in poudarjata, da morajo hrvaški varnostni organi ob izvedbi katerekoli naloge upoštevati zakonske določbe in spoštovati temeljne človekove pravice. Druga tožnica naj bi kot nosečnica spadala v ranljivo skupino oseb in ne bi smela biti deležna tovrstnega nasilja. Trdita, da sta bila na Hrvaškem deležna izjemno ponižujočega in nečloveškega ravnanja, tako fizičnega s prisilo v odvzem prstnih odtisov kot tudi psihičnega (poniževanje, sedenje na tleh na policijski postaji), brez kakršnekoli oskrbe, z ustrahovanjem, da bosta prisilno vrnjena nazaj v Bosno, če se ne bosta strinjala. Zato naj ne bi podala namere za mednarodno zaščito. Hrvaški varnostni organi naj bi ju odpeljali na zagrebško železniško postajo, ju žalili, jima dali dokumente in ukazali, naj se čim prej odstranita s Hrvaške. Tam naj bi bila obravnavana kot tujca, brez dostopa do pravne pomoči in tolmača. 23. Prvi tožnik in druga tožnica vztrajata pri predloženih informacijah o sistemskih napakah glede dostopa do mednarodne zaščite in ravnanja s prosilci na Hrvaškem, ki so vrnjenimi po Uredbi Dublin III. Dodajata, da se poročilo AIDA ne nanaša na posameznike, ki niso bili prosilci za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Menita, da bi morale biti upoštevane predložene tuje sodne odločbe glede na doživeto psihično in fizično nasilje in da mora tožena stranka pridobiti ustrezno zagotovilo Hrvaške, da prvemu tožniku in drugi tožnici ob vrnitvi na podlagi Uredbe Dublin III ne grozi tveganje z vidika 4. člena Listine ali nesorazmeren poseg v kakšno drugo temeljno človekovo pravico ter da bosta imela zagotovljen učinkovit dostop do azilnega postopka. Trdita, da je tožena stranka nepravilno uporabila drugi pododstavek 3. člena Uredbe Dublin III, in poudarjata, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica, zaradi česar "same sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu niti ne morejo biti pogoj zato, da bi še slednje v tolikšni meri tožnika sama morala dokazovati za preprečitev vrnitve nazaj na Hrvaško."

24. V zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sta prvi tožnik in druga tožnica predlagala, da sodišče do pravnomočne odločitve odloži izvršitev izpodbijanega sklepa. Navajata, da bosta v primeru izvršitve pred odločitvijo sodišča izročena Republiki Hrvaški, kjer bi bila izpostavljena nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP, s čimer bi jima nastala težko popravljiva škoda. Poleg tega naj bi bila prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna, zaradi česar bi po njunem mnenju moralo imeti učinkovito pravno sredstvo zoper izpodbijani sklep v položaju, ko v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena EKČP nimata očitno neutemeljenega zahtevka (uporabljata izraz "arguable claim"), suspenzivni učinek.

_Trditve tožene stranke_

25. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da se je opredelila do vseh tožnikovih izjav, ki se po njenem mnenju nanašajo na ravnanje hrvaške policije, ko je prvega tožnika in drugo tožnico obravnavala kot tujca in ne kot prosilca za mednarodno zaščito, kar po prepričanju tožene stranke ne more nakazovati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Izpostavlja izjave na osebnem razgovoru, iz katerih je razvidno, da prvi tožnik in druga tožnica nista imela namena podati prošnjo. Po njenem mnenju je razumljivo, da ju je Republika Hrvaška obravnavala kot tujca, saj sta bila nezakonito na njenem ozemlju, tožbi priloženo „Rješenje o povratku z dne 13. 10. 2022“ pa ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. V zvezi s tožbenim ugovorom, da se poročilo AIDA z dne 22. 4. 2022 ne nanaša na posameznika, ki v Republiki Hrvaški ni bil prosilec za mednarodno zaščito, poudarja, da je iz navedenega poročila AIDA jasno razvidno, da prosilci, ki so Republiki Hrvaški predani iz drugih držav članic Evropske unije, v ničemer niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Zato ni mogoče sklepati, da je položaj oseb, ki v Republiki Hrvaški predhodno niso zaprosile za mednarodno zaščito, drugačen od položaja oseb, ki so to storile. Iz poročila je razvidna le drugačna obravnava vlagateljev ponovne prošnje za mednarodno zaščito, kar pa je na drug način urejeno tudi v Republiki Sloveniji in za obravnavano zadevo ni pomembno.

_Presoja tožbe_

26. V dokaznem postopku je sodišče prebralo listini v prilogi A3 in A4 spisa ter pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo prvega tožnika in drugo tožnico.

**K I. točki izreka:**

27. Tožba ni utemeljena.

28. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

29. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje prvega tožnika in druge tožnice za mednarodno zaščito, saj bosta predana Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

30. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene izjav prvega tožnika in druge tožnice v osebnem razgovoru, ki ga je na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III opravila 24. 1. 2023, in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na prvem odstavku 13. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala in to odgovornost sprejela.

31. Na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je prosilec iz tretje države vstopil nezakonito. Ugotovitvi, da sta nezakonito vstopila na ozemlje Republike Hrvaške, prvi tožnik in druga tožnica ne nasprotujeta, navedeno pa je razvidno tudi iz tožbi priloženih listin v prilogi A3 in A4 ("Rješenje o povratku", ki je bilo na Hrvaškem kot tujcema izdano prvemu tožniku in drugi tožnici). Poleg tega je iz podatkov centralnega sistema EURODAC razvidno, da sta prvi tožnik in druga tožnica pri omembi navedene države opredeljena s sklicno številko (case ID) "2", kar pomeni, da so jima bili prstni odtisi vzeti kot osebama, ki sta dopolnili vsaj 14 let, ki so ju pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki ju niso poslali nazaj [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 14. člena Uredbe (EU) št. 603/2013).2 Glede na omenjeno razlago merila iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III, ko je pravno pomembna le zakonitost prečkanja državne meje tiste države članice Evropske unije, v katero prosilec vstopi iz tretje države, ki ni članica, pa po presoji sodišča ni odločilno, ali sta imela prvi tožnik in druga tožnica že v Republiki Hrvaški namen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito,3 pri čemer izrecno izpostavljata, da tega namena niti nista imela.

32. Prvi tožnik in druga tožnica prav tako izpodbijata pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine4, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

33. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,5 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil6 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,7 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje8. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.9

34. Ustavno sodišče je pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem pojasnilo, da prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III za državo obvezna. Iz tega izhaja obveznost pristojnih organov in sodišča, da tudi v postopkih po Uredbi Dublin III v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presodijo vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja.10

35. S posplošenimi izjavami o policijskem nasilju in nezakonitem vračanju v BiH in Srbijo sta prvi tožnik in druga tožnica zatrjevala obstoj sistemskih pomanjkljivosti, do česar pa se je tožena stranka po presoji sodišča opredelila in sprejela pravilno stališče, da niso podane. Ob upoštevanju podatkov AIDA in EUAA je namreč pravilno ocenila, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je pravilno presodila, da sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz informacij, ki sta jih predložila prvi tožnik in druga tožnica, saj ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, ampak je iz njih razvidno le neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško (in še niso prosilci za mednarodno zaščito).

36. Iz sodb SEU in ESČP je sicer razvidno, da je možno izpodbiti učinke domneve, da vse v Dublinski sistem vključene države članice spoštujejo temeljne pravice. Vendar pa izjave prvega tožnika in druge tožnice tudi po presoji sodišča ne dajejo podlage za izpodbojnost domnevne baze. Članki, na katere sta se sklicevala v okviru dokumenta z naslovom „Informacije o stanju na Hrvaškem“, namreč ne opisujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, ampak domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, poročilo Amnesty International za Hrvaško pa se nanaša na onemogočen dostop do azila, kar za obravnavano zadevo očitno ne velja, saj je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje prošnje prvega tožnika in druge tožnice. Iz 2. točke informacij, ki so jih njuni pooblaščenci (PIC) predložili toženi stranki 18. 1. 2023, je sicer razvidno, da so nemška, nizozemska in švicarska sodišča (in nizozemski državni svet) v odločitvah iz februarja do maja 2022 v zvezi s predajami po Uredbi Dublin III v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo ter da sta bili s tem v zvezi pred ESČP leta 2020 vloženi dve pritožbi, o katerih pa, kot je razvidno iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, še ni bilo odločeno. Vendar pa ob upoštevanju navedenega poročila AIDA z dne 22. 4. 2022 (povzetek je v 9. točki obrazložitve te sodbe), iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so Republiki Hrvaški predani iz drugih držav članic Evropske unije, v ničemer niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, in odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR)11, 12, 13, po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so sodišča odločala v konkretnih primerih, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška prvega tožnika in drugo tožnico, ki sta v postopku po Uredbi Dublin III, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njune prošnje in da ju bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tako stališče ni razvidno niti iz poročila EUAA z dne 28. 6. 2022, ki zgolj opisuje navedeno različno sodno prakso ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve (povzetek je v 10. točki obrazložitve te sodbe). Za obravnavano zadevo prav tako niso upoštevni članki v zvezi z "Informacijami o nasilju hrvaških policistov nad begunci", ki se nanašajo na domnevno različno obravnavanje beguncev na hrvaški meji glede na njihovo narodnost, čemur prvi tožnik in druga tožnica ne bosta izpostavljena, saj bosta Republiki Hrvaški predana v dublinskem postopku ob upoštevanju določb 18. člena Uredbe Dublin III14, in članki v zvezi z "Informacijami glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo", ki se nanašajo na dostop do psihološke pomoči, saj prvi tožnik in druga tožnica nista zatrjevala, da bi v Republiki Hrvaški potrebovala takšno pomoč.

37. Glede na navedeno njun opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev15, prvi tožnik in druga tožnica pa tudi nista določno zatrjevala, da bi obstajale kakšne druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njune predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine.16 Ob takih okoliščinah, še posebej ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in stališča prvega tožnika in druge tožnice, da jima ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, pa je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, zaradi česar ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da do kršitve pravice ne bo prišlo. Zato toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

38. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

39. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 _Ghezelbash_ z dne 7. 6. 2016 namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

40. Glede na navedeno stališče za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

41. V zvezi s standardom težko popravljive škode pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).17 Pri ugotavljanju konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, torej ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.18 Po stališču Vrhovnega sodišča je treba navedene konkretne okoliščine v vsakem konkretnem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico Evropske unije ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati.19

42. Glede na navedeno prvi tožnik in druga tožnica nevarnosti nastanka težko popravljive škode zgolj s splošnimi navedbami, "da bosta v primeru izvršitve izpodbijanega sklepa pred odločitvijo sodišča izročena Republiki Hrvaški, kjer bi bila izpostavljena nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP", še posebej ob upoštevanju ugotovitev sodišča, ko je presojalo njuno tožbo, nista izkazala. Zato je bilo treba njuno zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Iz besedila prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III izhaja, da se dejstvo nepravilnega prečkanja meje in s tem nepravilnega vstopa v državo članico ugotovi na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz tretjega odstavka 22. člena te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe št. 603/2013 (Uredba EURODAC). 3 Táko stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi in sklepu I Up 309/2016 z dne 6. 9. 2017 (16. točka obrazložitve). 4 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 5 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi _N.S._ (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 6 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 7 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 8 C-411/10 (88. točka). 9 Prav tam, 94. točka. 10 Celoten odstavek je prepis 10. odstavka sodbe Vrhovnega sodišča I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022. 11 Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo v zadevi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. 12 Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 13 Kot je razvidno iz novejše sodne prakse, tovrstni dokumenti niso poznani niti Vrhovnemu sodišču (I Up 193/2022, 12. točka obrazložitve). 14 Skladno z določbami 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1 (c) in kadar je odgovorna država članica, potem ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave. V primerih, ki spadajo v področje odstavka 1 (d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU. 15 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 58/2016 v zvezi s pritožnikovimi (v tej vlogi je v navedeni zadevi nastopal prosilec za mednarodno zaščito) izjavami, da je bila policija do njega nasilna, že sprejelo stališče, da to ne pomeni, da je s temi izjavami pritožnik opozarjal, da obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Te izjave po stališču Vrhovnega sodišča, četudi se vzamejo za resnične, pomenijo zgolj pritožnikovo dojemanje dogodkov v času njegovega bivanja v tej državi (11. točka obrazložitve). 16 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, _C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji._ 17 Sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve). 18 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018 (19. točka obrazložitve). 19 Prav tam.