Jedro

Glede na podane okoliščine obravnavane zadeve, ki so obstajale v trenutku izdaje izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pravilno odločilo.

Vendar pa Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da iz odgovora pritožnikov izhaja, da bi lahko prišlo po izdaji sklepa toženke ter sodbe in sklepa Upravnega sodišča do nastanka novih okoliščin, ki še niso bile in zaradi neobstoja v času odločanja Upravnega sodišča tudi niso mogle biti presojane. Iz navedb iz odgovora pooblaščenke pritožnikov ter predloženih dokazil bi lahko izhajalo, da gre za nastanek novih dejstev (pritožnica skupaj z novorojenim sinom v resni življenjski ogroženosti ter dne 19. 6. 2023 hospitalizirana na intenzivnem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani do nadaljnjega). Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi kaže, da bi lahko prišlo do nastopa za odločitev pomembnih novih okoliščin (posebej hudo zdravstveno stanje pritožnice in njenega novorojenega sina).

Glede na stališča SEU v zadevi C-360/16 in okoliščine te zadeve bo treba v obravnavani zadevi opraviti presojo novih okoliščin, obstoj katerih bosta morala pritožnika tekom postopka izkazati. Ugotoviti bo treba, ali gre pri zadevnih prosilcih za posebej hudo bolezen in če se bo izkazalo, da bo to potrebno, bo moralo biti pridobljeno zagotovilo pristojnih hrvaških organov, da bo predaja prosilcev potekala na način, ki bo omogočal ustrezno in zadostno varstvo zdravstvenega stanja pritožnice in njenega sina. Pooblastilo za pridobitev takega zagotovila oziroma za izmenjavo takih informacij pa ima toženka (člen 31 in 32 Uredbe Dublin III), zato je Vrhovno sodišče v tej zadevi izjemoma vrnilo zadevo njej v odločanje. V novem odločanju bo torej morala toženka ponovno odločiti o izpolnjevanju pogojev za predajo pritožnikov Hrvaški ob upoštevanju novih dejstev ter po potrebi pridobiti navedeno zagotovilo hrvaških organov. Ob tem bo morala upoštevati okoliščino, da je glede obravnave prošnje za mednarodno zaščito položaj pritožničinega sina neločljivo povezan z njenim položajem (tretji odstavek člena 20 Uredbe Dublin III) ter da zanj kot mladoletnika veljajo posebni zaščitni ukrepi (člen 6 Uredbe Dublin III). Toženka bo imela po presoji vseh okoliščin tudi možnost sprejeti odločitev, da se izvršitev predaje odloži za tako dolgo, dokler stanje pritožnice in njenega sina ne bo omogočalo predaje.

Izrek

I. Pritožbi zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 468/2023-14 z dne 5. 4. 2023 se ugodi in se v tem delu izpodbijana sodba razveljavi.

II. Sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5192/2022/15 (1221-11) z dne 20. 3. 2023, se odpravi ter se zadeva vrne toženki v novo odločanje.

III. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 468/2023-14 z dne 5. 4. 2023, se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-5192/2022/15 (1221-11) z dne 20. 3. 2023, s katerim je navedeni organ združil upravni zadevi prvega tožnika in druge tožnice ter zavrgel njuni prošnji za priznanje mednarodne zaščite, saj bosta predana Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Zavrnilo je tudi zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da so v tej zadevi podane okoliščine, zaradi katerih je na podlagi določb Uredbe Dublin III za obravnavanje prošenj obeh tožnikov za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, in se pri tem sklicevalo na razloge sklepa toženke z dne 20. 3. 2023, ki jih je tudi povzelo. Presodilo je, da tožnika nista izpodbila pravilnosti stališča toženke, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir, saj ni podana utemeljena domneva, da v njej obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). V zvezi z začasno odredbo je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnika nista izkazala težko popravljive škode, saj zanju na Hrvaškem ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, prav tako ju bo Slovenija v primeru uspeha s pravnim sredstvom morala ponovno sprejeti v skladu s tretjim odstavkom člena 29 Uredbe Dublin III.

3. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper navedeno sodbo in sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Upravnemu sodišču očitata, da je nepravilno uporabilo Uredbo Dublin III zaradi tveganja kršitve člena 3 EKČP in člena 4 Listine EU ob morebitni vrnitvi na Hrvaško in da je v njunem primeru zagotovo izkazan dokazni standard, ki bi pri povprečnemu človeku vzbudil utemeljen dvom v spoštovanje človekovih pravic tujcev in prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem, tudi v primeru dublinskega transferja. Oporekata stališču Upravnega sodišča, da nista pojasnila individualnih razlogov za prepričanje, da sta že bila in da bodo vsi trije izpostavljeni nevarnosti na Hrvaškem ter da bodo z njimi ravnali ponižujoče in nečloveško v smislu člena 4 Listine EU. Poudarjata, da je pritožnica v visoki rizični nosečnosti, že sama misel na vračanje jo spravi v jok in v izjemno slabo psihofizično stanje, kar škoduje otroku. Hrvaški varnostni organi so se do nje zelo grdo in osorno obnašali in jo fizično prisilili v podpis nekih dokumentov, ji fizično vzeli prstne odtise, jo žalili glede na barvo kože, z vozilom prepeljali od policijske postaje do najbližje železniške postaje in ji ukazali, da mora v sedmih dneh zapustiti ozemlje Republike Hrvaške, saj tam oba pritožnika nista zaželena. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovni postopek. Vrhovno sodišče je glede na podani pritožbeni primarni predlog, da se tožba zavrne, smiselno štelo, da tožnika izpodbijata odločbo v delu, kjer je zanju odločeno neugodno.

4. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Ker sta pritožnika v pritožbi izpostavila pritožničino zdravstveno stanje in rizično nosečnost ter se pri tem sklicevala na navodilo ginekologa, da se mora izjemno izogibati stresnim situacijam, vendar tega navodila oziroma mnenja nista predložila, kot tudi ne mnenja oziroma izvida o rizični nosečnosti, ju je Vrhovno sodišče pozvalo na predložitev teh dokazil ter na pojasnilo, zakaj jih nista predložila že takrat (v pritožbi).

6. Pritožnika sta na poziv po svoji pooblaščenki dne 27. 6. 2023 odgovorila, da je pritožnici njena ginekologinja ustno pojasnila navodilo, da se mora v zadnjem tromesečju nosečnosti izjemno izogibati stresnim situacijam. Pojasnjeno jima je bilo, da bi bile lahko komplikacije nosečnosti in poroda v veliki meri pogojene tudi s stresom. Pritožnika sta navedla, da je prišlo dne 4. 6. 2023 do predčasnega poroda in pri samem porodu do hudih posledic. Oba (pritožnica in sin) sta bila resno življenjsko ogrožena. Pritožnica je imela abrupcijo placente in urgenten carski rez z večjo izgubo krvi. Novorojenemu sinu je bil že pred porodom ustavljen dotok krvi in kisika, več minut ni dihal, zaznane so poškodbe možganov, imel je več epileptičnih napadov. Ima mnoga kritična stanja telesnih organov, s pritožnico je bil dne 19. 6. 2023 hospitaliziran na intenzivnem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani do nadaljnjega. Poškodbe novorojenega sina pritožnikov so hude in njihove posledice nepredvidljive. Pritožnika sta v dokaz predložila odpustnico iz porodnišnice (priloga A6) ter poročilo Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov o porodu pritožnice (priloga A7).

7. Pritožba je utemeljena.

**K I. in II. točki izreka**

8. V prvem odstavku člena 3 Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

9. Drugi odstavek člena 3 Uredbe Dublin III pa med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve,2 da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

10. V obravnavani zadevi je toženka odločitev, da ne bo obravnavala prošnje pritožnikov za priznanje mednarodne zaščite in da ju bo predala Hrvaški, sprejela na podlagi ocene njunih izjav v osebnem razgovoru in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU. Toženka je tako na podlagi določb Uredbe Dublin III ugotovila, da je Hrvaška odgovorna država za obravnavanje prošnje pritožnikov za mednarodno zaščito, Hrvaška pa je odgovornost za obravnavanje te prošnje na podlagi prvega odstavka člena 13 Uredbe Dublin III sprejela.3

11. Navedbe pritožnikov o grdem ravnanju hrvaških policistov se nanašaj0 na obravnavo tujcev, ki so nezakonito prestopili mejo, na policijski postaji ter nezakonito vračanje v BiH in Srbijo. Te pa po presoji Vrhovnega sodišča, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami sodišč v drugih državah v posameznih primerih, ne kažejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, ki bi preprečevale vrnitev pritožnikov na Hrvaško. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR)4 niso znane niti Vrhovnemu sodišču. Prav tako je Upravno sodišče pravilno presodilo, da pritožnika nista izkazala tehtnih razlogov za domnevo o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem z dogodki, ki naj bi se zgodili na policijski postaji in na zagrebški železniški postaji. Njun opis ravnanja oziroma obnašanja policije, ki sta ga ocenila za grdega in osornega, pa sam po sebi ne izkazuje obstoja takih pomanjkljivosti.

12. Pritožnika izpostavljata tudi stališče Ustavnega sodišča, da je pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev (na Hrvaškem) treba v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presoditi tudi vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Upravno sodišče je v zvezi s tem presodilo, da so bile vse te okoliščine upoštevane, pritožnika pa temu stališču zgolj pavšalno nasprotujeta s ponavljanjem tožbenih navedb, da sta bila žrtvi izjemno ponižujočih ravnanj s strani hrvaških varnostnih organov, ki upravljajo tudi hrvaške azilne domove. Kot je pravilno ugotovilo že Upravno sodišče, gre pri tem zgolj za posplošene izjave tožnikov o policijskem nasilju. Na sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema pa ne kažejo niti predložene informacije tožnikov, saj ne opisujejo stanja na področju prosilcev za mednarodno zaščito in oseb, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih, ampak je iz njih razvidno le zatrjevano neprimerno ravnanje hrvaške policije s tujci, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško (in (še) niso prosilci za mednarodno zaščito).

13. Upravnemu sodišču tudi ni mogoče očitati, da se ni opredelilo do tožbenih navedb o tem, da pritožnica kot nosečnica spada v ranljivo skupino oseb. Pritožnika sta jih namreč podala v okviru zatrjevanja o policijskem nasilju, ne pa kot razlog za nepredajo Hrvaški, saj nista zatrjevala nevarnosti, da bosta prav zaradi te okoliščine v primeru vrnitve na Hrvaško v azilnem postopku deležna nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Sicer pa niti v tožbi niti na zaslišanju na obravnavi pred Upravnim sodiščem nista opozorila na problem pritožničinega zdravstvenega stanja in zatrjevane rizične nosečnosti.

14. Glede na podane okoliščine obravnavane zadeve, ki so obstajale v trenutku izdaje izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pravilno odločilo.

15. Vendar pa Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da iz odgovora pritožnikov izhaja, da bi lahko prišlo po izdaji sklepa toženke ter sodbe in sklepa Upravnega sodišča do nastanka novih okoliščin, ki še niso bile in zaradi neobstoja v času odločanja Upravnega sodišča tudi niso mogle biti presojane. Iz navedb iz odgovora pooblaščenke pritožnikov z dne 27. 6. 2023 ter predloženih dokazil (odpustnica iz porodnišnice in poročilo Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov o porodu pritožnice) bi lahko izhajalo, da gre za nastanek novih dejstev (pritožnica skupaj z novorojenim sinom v resni življenjski ogroženosti ter dne 19. 6. 2023 hospitalizirana na intenzivnem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani do nadaljnjega). Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi kaže, da bi lahko prišlo do nastopa za odločitev pomembnih novih okoliščin (posebej hudo zdravstveno stanje pritožnice in njenega novorojenega sina).

16. Vrhovno sodišče v zvezi s pojavom novih okoliščin izpostavlja stališče iz točke 31 sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-360/16, iz katerega izhaja, da je iz sodne prakse SEU v zvezi s členom 29 Uredbe Dublin III razvidno, da mora imeti prosilec glede na, prvič, cilj iz uvodne izjave 19 te uredbe, da se v skladu s členom 47 Listine EU zagotovi učinkovita zaščita pravic zadevnih oseb, in drugič, cilj, da se omogoči hitra določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, naveden v uvodni izjavi 5 te uredbe, na voljo učinkovito in hitro pravno sredstvo, ki mu omogoča, da se lahko sklicuje na okoliščine, nastale po sprejetju odločbe o predaji, sprejete glede njega, če je njihovo upoštevanje odločilno za pravilno uporabo te uredbe.

17. V zvezi s pomembnostjo novih okoliščin pa Vrhovno sodišče izpostavlja stališče iz sodbe SEU v zadevi C-578/16, po katerem je treba člen 4 Listine EU razlagati tako, da: – tudi če ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, odgovorni za obravnavo prošnje za azil, je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena; – bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja zadevne osebe, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena; – morajo organi države članice, ki mora opraviti predajo, in glede na okoliščine primera njena sodišča odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe s tem, da sprejmejo potrebne preventivne ukrepe, da bo predaja te osebe potekala na način, ki bo omogočal ustrezno in zadostno varstvo njenega zdravstvenega stanja. Če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni zadevnega prosilca za azil sprejetje navedenih preventivnih ukrepov ne bi zadostovalo za zagotovitev, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, morajo organi zadevne države članice odložiti izvršitev predaje zadevne osebe za tako dolgo, dokler ji njeno stanje ne bo omogočalo, da bo zmožna za tako predajo, in – bi se glede na okoliščine primera država članica, ki je podala zahtevo, če bi ugotovila, da se zdravstveno stanje zadevnega prosilca za azil kratkoročno ne bo izboljšalo ali da bi se zaradi dolgotrajne prekinitve postopka stanje zadevne osebe lahko poslabšalo, lahko odločila, da bo sama obravnavala njeno prošnjo z uporabo „diskrecijske klavzule“ iz prvega odstavka člena 17 Uredbe Dublin III.

18. Glede na zgoraj citirana stališča SEU in okoliščine te zadeve bo treba v obravnavani zadevi opraviti presojo novih okoliščin, obstoj katerih bosta morala pritožnika tekom postopka izkazati. Ugotoviti bo treba, ali gre pri zadevnih prosilcih za posebej hudo bolezen in če se bo izkazalo, da bo to potrebno, bo moralo biti pridobljeno zagotovilo pristojnih hrvaških organov, da bo predaja prosilcev potekala na način, ki bo omogočal ustrezno in zadostno varstvo zdravstvenega stanja pritožnice in njenega sina. Pooblastilo za pridobitev takega zagotovila oziroma za izmenjavo takih informacij pa ima toženka (člen 31 in 32 Uredbe Dublin III), zato je Vrhovno sodišče v tej zadevi izjemoma vrnilo zadevo njej v odločanje. V novem odločanju bo torej morala toženka ponovno odločiti o izpolnjevanju pogojev za predajo pritožnikov Hrvaški ob upoštevanju novih dejstev ter po potrebi pridobiti navedeno zagotovilo hrvaških organov. Ob tem bo morala upoštevati okoliščino, da je glede obravnave prošnje za mednarodno zaščito položaj pritožničinega sina neločljivo povezan z njenim položajem (tretji odstavek člena 20 Uredbe Dublin III) ter da zanj kot mladoletnika veljajo posebni zaščitni ukrepi (člen 6 Uredbe Dublin III). Toženka bo imela po presoji vseh okoliščin tudi možnost sprejeti odločitev, da se izvršitev predaje odloži za tako dolgo, dokler stanje pritožnice in njenega sina ne bo omogočalo predaje.

19. Presoje novih okoliščin zato ni opravilo Vrhovno sodišče, niti ni tega naložilo Upravnemu sodišču, ampak je glede na navedene okoliščine primera na podlagi drugega odstavka 79. člena v povezavi s 64. členom ZUS-1 pritožbi zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa Upravnega sodišča ugodilo in sodbo razveljavilo ter hkrati sklep toženke, št. 2142-5192/2022/15 (1221-11) z dne 20. 3. 2023, odpravilo in zadevo vrnilo toženki v novo odločanje.

**K III. točki izreka**

20. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo za začasno odredbo je dovoljena v roku 3 dni od prejema pisnega prepisa sklepa (šesti odstavek 32. člena ZUS-1). Slednji (sodba in sklep z dne 5. 4. 2023) je bil pritožnikoma po pooblaščenki vročen dne 12. 4. 2023 (vročilnica pripeta v sodnem spisu). Dne 26. 4. 2023 vložena pritožba pritožnikov je tako prepozna, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je glede na tuje različice prevoda tega odstavka namesto izraza „utemeljene domneve“ primernejši izraz „izkazanih tehtnih razlogov“. 3 Iz sklepa z dne 20. 3. 2023 in izpodbijane sodne odločbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila pritožnika že dne 14. 10. 2022 vnesena v Centralno bazo EURODAC s strani Hrvaške. 4 Stališče o tem, da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, izhaja iz npr. sodbe Sodišča Evropske unije v Združeni zadevi Aranyosi in Căldăraru proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17 (Bashar Ibrahim in drugi proti Zvezni Republiki Nemčiji, Zvezna Republika Nemčija proti Tausu Magamadovu) z dne 19. 3. 2019 ter odločb Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016, I Up 309/2016 z dne 6. 9. 2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.