Jedro

V obravnavanem primeru je bila izpodbijana sodba izdana 28. 10. 2015, odločba Ustavnega sodišča pa je bila objavljena v Uradnem listu RS 3. 11. 2015, in je torej začela učinkovati 4. 11. 2015. Res je torej, da je bila izpodbijana sodba izdana pred objavo odločbe Ustavnega sodišča. Čeprav se je prvostopenjsko sodišče „preuranjeno“ sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča, pa to po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, saj bi v novem postopku sodišče prve stopnje tako ali tako moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča. Tožena stranka izhaja iz predpostavke, da je tožnica v prošnji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite navajala iste razloge (razen seveda mladoletnosti), kar pa ne drži. V sami prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite (ki je samo formular, v katerega se vpišejo osebni podatki prosilca, brez navedbe razlogov za podaljšanje) ni tožnica navedla ničesar, iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 20. 2. 2013 pa izhaja, da je v okviru razlogov za podaljšanje zaščite navedla tudi, da „kot Romkinja na Kosovo ne spada“. To pa je tista nova dodatna relevantna navedba oziroma okoliščina, ki utemeljuje izdajo sodbe, kot jo je v obravnavanem primeru izdalo prvostopenjsko sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo št. 2142-210/2006/90 (1312-08) z dne 11. 7. 2014 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče navaja, da je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-189/14, Up-663/14 z dne 15. 10. 2015 (v nadaljevanju ustavna odločba) delno razveljavilo besedilo prvega odstavka 106. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ravno na tej določbi pa temelji izpodbijana odločba tožene stranke. Ker je bila naknadno razveljavljena pravna podlaga, na kateri temelji izpodbijana odločba, je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo.

3. Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Ustavna odločba, s katero je bila delno razveljavljena določba prvega odstavka 106. člena ZMZ, je bila v Uradnem listu RS objavljena 3. 11. 2015. Na podlagi 43. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) začne razveljavitev učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po poteku roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče. V obravnavanem primeru je bila izpodbijana sodba izdana 28. 10. 2015, torej pred objavo odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu RS. Zato se Upravno sodišče na ustavno odločbo (še) ne bi smelo sklicevati, saj še ni začela učinkovati. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče ustavno odločbo tudi napačno interpretiralo. Spregledalo je namreč 41. točko obrazložitve, ki je po mnenju tožene stranke bistvenega pomena za obravnavani primer. V tej točki je Ustavno sodišče navedlo, „da je v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite presoja pristojnega organa odvisna od razlogov, ki jih posameznik uveljavlja v prošnji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite ...Če posameznik prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite utemeljuje le z razlogi, zaradi katerih mu je bila subsidiarna zaščita priznana, potem mora pristojni organ presoditi le, ali so okoliščine, ki so bile razlog za priznanje zaščite, prenehale“. Ravno za tako situacijo pa gre v obravnavani zadevi. Tožnica v svoji prošnji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite namreč ni navedla niti ene nove okoliščine in niti enega novega razloga, ki v prvotni odločbi ne bi bil upoštevan. Prvostopenjsko sodišče pa v svoji sodbi, razen sklicevanja na odločbo Ustavnega sodišča, ni navedlo, kaj je tožena stranka v svoji odločitvi naredila narobe, česa domnevno ni naredila oziroma katerega domnevnega razloga iz tožničine prošnje za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite ni presojala. Sodba je zato v tem delu nerazumljiva in nekonsistentna, saj iz nje ni mogoče natančno razbrati, v katerem delu naj bi bila odločitev tožene stranke sporna. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča v tej zadevi I Up 49/2015 z dne 14. 7. 2015, in meni, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča. 4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnici je bila z odločbo tožene stranke z dne 30. 11. 2009 priznana subsidiarna oblika zaščite zaradi njene mladoletnosti (decembra 2009 je dopolnila 16 let), dejstva, da je ženskega spola, kar povečuje možnost, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo (Republiko Kosovo) postala žrtev trgovine z ljudmi, ter dejstva, da v izvorni državi nima družinskih članov. Zaščita ji je bila priznana za obdobje treh let. 7. Tožnica je 23. 10. 2012 vložila prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, na osebnem razgovoru v zvezi z njeno prošnjo 20. 3. 2013 pa je navedla, da na Kosovu nima nikogar in tam sama kot ženska ne bo mogla preživeti ter da „kot romkinja na Kosovo ne spada“.

8. Status subsidiarne oblike zaščite se na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda zajema: - smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja); - resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost civilistov zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja).

Na podlagi prvega odstavka 106. člena ZMZ v postopku za podaljšanje subsidiarne zaščite pristojni organ opravi osebni razgovor z vlagateljem prošnje in preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite.

9. Navedena določba 106. člena se je prvotno nadaljevala z besedilom „in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katerih ji je bila že priznana subsidiarna zaščita“. Navedeno besedilo je bilo z ustavno odločbo zaradi protiustavnosti razveljavljeno. Ker je izpodbijana odločba tožene stranke temeljila (tudi) na razveljavljenem delu določbe prvega odstavka 106. člena ZMZ, jo je prvostopenjsko sodišče odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno.

10. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na določbo 43. člena ZUstS, ki določa, da lahko Ustavno sodišče v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z Ustavo, razveljavitev pa začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi oziroma po poteku roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče. V obravnavanem primeru je bila izpodbijana sodba izdana 28. 10. 2015, odločba Ustavnega sodišča pa je bila objavljena v Uradnem listu RS 3. 11. 2015, in je torej začela učinkovati 4. 11. 2015. Res je torej, da je bila izpodbijana sodba izdana pred objavo odločbe Ustavnega sodišča. 11. Razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča ima po svoji naravi deklaratoren značaj. Če torej Ustavno sodišče ugotovi neustavnost določene določbe zakona (ali celega zakona), to ne pomeni, da je določba (ali zakon) neustavna samo od objave odločbe Ustavnega sodišča dalje, ampak je bila neustavna že od objave zakona oziroma posamezne določbe v Uradnem listu. Učinkuje pa razveljavitvena ustavna odločba na nepravnomočno končane zadeve (44. člen ZUstS), kakršna je tudi obravnavana. To pomeni, da odločba upravnega organa ali nepravnomočna sodba sodišča ne sme temeljiti na razveljavljeni določbi. Čeprav se je torej prvostopenjsko sodišče „preuranjeno“ sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča, pa to po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, saj bi v novem postopku sodišče prve stopnje tako ali tako moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča. 12. Pritožba tudi utemeljeno opozarja na 41. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, kjer je Ustavno sodišče navedlo, da je presoja pristojnega organa v postopku podaljšanja subsidiarne oblike zaščite odvisna od razlogov, ki jih posameznik uveljavlja v prošnji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Če posameznik prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite utemeljuje le z razlogi, zaradi katerih mu je bila subsidiarna oblika zaščite priznana, potem mora pristojni organ presoditi le, ali so okoliščine, ki so bile razlog za priznanje zaščite, prenehale. Po mnenju tožene stranke je ravno besedilo citirane točke odločbe Ustavnega sodišča bistvenega pomena za tožničin primer, po presoji Vrhovnega sodišča pa ne.

13. Iz odločbe tožene stranke, št. 2142-210/2006/78 (1232-06) z dne 30. 11. 2009, s katero je bila tožnici priznana subsidiarna oblika zaščite, izhaja, da ji je bila zaščita priznana zaradi njene mladoletnosti, ob upoštevanju, da v izvorni državi nima družine, ter zaradi povečane nevarnosti, da bi bila kot mladoletno dekle brez družine lahko žrtev trgovine z ljudmi. Tožena stranka izhaja iz predpostavke, da je tožnica v prošnji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite navajala iste razloge (razen seveda mladoletnosti), kar pa ne drži. V sami prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite (ki je samo formular, v katerega se vpišejo osebni podatki prosilca, brez navedbe razlogov za podaljšanje) ni tožnica navedla ničesar, iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 20. 2. 2013 pa izhaja, da je v okviru razlogov za podaljšanje zaščite navedla tudi, da „kot Romkinja na Kosovo ne spada“. To pa je tista nova dodatna relevantna navedba oziroma okoliščina, ki utemeljuje izdajo sodbe, kot jo je v obravnavanem primeru izdalo prvostopenjsko sodišče. 14. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi sicer na splošno presojala vračanje povratnikov na Kosovo, med drugim tudi vračanje Romov, vendar se je omejila na splošne podatke v okviru presoje načela „nevračanja“ in ne konkretizirano v povezavi s tožnico in njenimi posebnimi okoliščinami. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe (drugi odstavek na 12. strani), je tožena stranka izrecno odklonila presojo okoliščine, da je tožnica romske narodnosti, v okviru presoje pogojev za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Kot je navedla tožena stranka, je bila tožničina romska narodnost presojana v okviru pogojev za podelitev statusa begunca ter zato „navedbe pooblaščenca, ki izpostavlja diskriminacijo zaradi romske narodnosti, v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite niso pomembne“. Tako stališče pa je v izrecnem nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča v citirani odločbi, v povezavi s tožničinimi „dodatnimi“ navedbami v prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite.

15. Glede na okoliščine obravnavanega primera je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča iz sodbe I Up 49/2015 z dne 14. 7. 2015. Napotki Vrhovnega sodišča so bili dani pred delno razveljavitvijo prvega odstavka 106. člena ZMZ, torej brez upoštevanja dodatne okoliščine, ki jo je navajala tožnica. Sodišča prve stopnje v svoji „prvi“ sodbi toženi stranki ni očitalo pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, zato bi po presoji Vrhovnega sodišča iz sodbe z dne 14. 7. 2015 lahko samo napravilo svojo dokazno oceno. V okoliščinah obravnavanega primera, po odločbi Ustavnega sodišča, pa je situacija sedaj drugačna v toliko, da tožena stranka, glede na spremembo zakona, določene okoliščine sploh ni ugotavljala in tudi ne ocenjevala (oziroma kot je bilo že navedeno, je to okoliščino izrecno ocenila kot nerelevantno), zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo napotkom Vrhovnega sodišča. Tudi z vidika ekonomičnosti postopka, ob upoštevanju, da tožena stranka razpolaga s precejšnjo količino potrebnih podatkov o relevantnem okolju, je taka odločitev pravilna.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.