Jedro

Ker je bila naknadno razveljavljena pravna podlaga, na kateri temelji izpodbijana odločba, je sodišče presodilo, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo – 1. odstavek 106. člena ZMZ, na katerem je utemeljena izpodbijana odločba. Zato je moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-210/2006/90 (1312- 08) z dne 11. 7. 2014 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica prvič zaprosila za mednarodno zaščito skupaj z očetom in bratom 9. 8. 2006, vendar je bila njena prošnja pravnomočno zavrnjena. Po smrti očeta je 29. 4. 2009 drugič zaprosila za mednarodno zaščito, o kateri je bilo odločeno z odločbo z dne 30. 11. 2009, s katero ji je bila priznana subsidiarna oblika zaščite za obdobje treh let, in sicer zaradi njene mladoletnosti, ob upoštevanju, da v izvorni državi nima družine ter zaradi povečane nevarnosti, da bi bila kot mladoletno dekle brez družine lahko žrtev trgovine z ljudmi. Tako je organ pri presoji tožničine prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite na podlagi 1., 4. in 5. odstavka 106. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) presojal tri okoliščine, zaradi katerih je bila tožnici priznana subsidiarna zaščita, in sicer njeno starost, nevarnost trgovine z ljudmi ter dejstvo, da je ženskega spola. Ugotovil, da je tožnica 2. 12. 2011 postala polnoletna in je torej v času izdaje izpodbijane odločbe stara že 20,5 let, kar pomeni, da okoliščina mladoletnosti, ki je bila v postopku priznanja subsidiarne zaščite tožnici ključna, ne obstaja več. V zvezi z vprašanjem obstoja utemeljenega razloga, da bi bila tožnica ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da bi lahko postala žrtev trgovine z ljudmi, je toženka pridobila več informacij o izvorni državi, na podlagi katerih zaključuje, da je Kosovo po letu 2008 storilo pomemben napredek v boju proti trgovini z ljudmi, tako v preventivi, kot tudi v odkrivanju trgovine z ljudmi in pomoči žrtvam. Kot bistveno za konkretno zadevo je toženka upoštevala velik napredek v preprečevanju trgovine z ljudmi ter sankcioniranje storilcev. Tako meni, da iz preučenih informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi bila tožnica ob vrnitvi v izvorno državo soočena s tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi trgovine z ljudmi, kar pomeni, da ta razlog za podelitev subsidiarne zaščite ne obstaja več. V nadaljevanju pa je toženka tudi preverjala, ali bi bila tožnica ob vrnitvi v izvorno državo soočena z resno škodo zaradi svojega ženskega spola v povezavi s pogoji, s katerimi so soočeni povratniki ob vrnitvi na Kosovo. S tem v zvezi je pridobila več informacij o izvorni državi, na podlagi katerih zaključuje, da Ustava Republike Kosovo zagotavlja enakost vsem državljanom, vendar pa temu dejansko ni tako, saj imajo ženske po tradiciji nižji status znotraj družine, kar posledično pomeni večjo prisotnost družinskega nasilja nad ženskami ter tudi posilstva v zakonski zvezi, ki niso opredeljena kot kaznivo dejanje. Tudi družinsko nasilje se, razen v primerih fizičnih poškodb, ne obravnava kot kazenska, ampak zgolj kot civilna zadeva. Slabši položaj žensk se kaže tudi v tem, da sorazmerno malo žensk zaseda visoke položaje v vodstvu podjetij, policije, občin in vlade. Tako zaključuje, da se na splošno lahko poroča o določenem napredku glede pravic žensk, čeprav je treba ustrezne ustanove še okrepiti in zvišati proračun, da se bo zakonodaja v celoti izvajala. Meni, da stopnja diskriminacije ne dosega nivoja resne škode iz 28. člena ZMZ. Nadalje je toženka preverjala tudi pogoje, s katerimi bi bila tožnica soočena ob morebitni vrnitvi v izvorno državo, v zvezi s katerimi zaključuje, da Republika Kosovo ob pomoči številnih držav članic EU ter organizacij UNHCR in IOM uspešno organizirano sprejema povratnike. Za sprejem povratnikov je sprejeta ustrezna pravna podlaga, sprejem je tudi ustrezno financiran z državnim proračunom, zagotovljena je nastanitev povratnikov in zdravstvena oskrba, veliko dela pa je tudi vloženega za odpiranje možnosti zaposlitve. Edini resni problem pri uspešni integraciji je pomanjkanje dokumentov, kar je še posebej pereče pri Romih. Tudi tožnica v postopku ni predložila nobenega osebnega dokumenta, temveč zgolj svojo zdravstveno izkaznico. Ob upoštevanju preučenih informacij o izvorni državi toženka ocenjuje, da si bi tožnica, predvsem ob pomoči UNHCR, lahko uredila vse potrebne dokumente, še posebej, ker ima zdravstveno izkaznico, kar pomeni, da je bila že vpisana v registre v izvorni državi. Tako je toženka po preučitvi razlogov, zaradi katerih je bila tožnici z odločbo z dne 30. 11. 2009 priznana subsidiarna zaščita, ugotovila, da nobeden izmed teh razlogov ne obstaja več, zato je odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Tožnica v tožbi poudarja, da predložene informacije o izvorni državi potrjujejo neugodnost razmer za vračanje. Izpostavlja tudi, da je toženka v izpodbijani odločbi bistveno ublažila informacijo iz „Razvojnega programa OZN“ ter da je iz poročila Zunanjega ministrstva ZDA povzela le „pozitivne“ informacije, „negativne“ pa je izpustila. Ugovarja tudi odsotnosti subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod relevantno pravno normo. Meni, da bi moral organ v odločbi povedati, kakšna stopnja „nevarnosti, postati žrtev trgovine z ljudmi“ je dovolj velika, da že pomeni nevarnost resne škode. V zvezi z informacijami o izvorni državi glede življenjskih pogojev ob vrnitvi s poudarkom na ženskah navaja, da se izpodbijana odločba opira na 21 pridobljenih informacij, med njimi tudi na šest od skupaj sedmih, na katere se je sklicevala tožnica v pripombah, vendar je toženka v izpodbijani odločbi določene informacije popolnoma izpustila, iz določenih informacij, ki jih tožnica v tožbi izrecno navaja, pa ni citirala kritičnih navedb. Tudi v tem delu izpodbijane odločbe toženka ni ugotovila vsebine gornje premise silogizma, torej ni povedala, kaj razume pod nedoločnim pravnim pojmom „resne škode“ (kateri je tisti „nivo resne škode“ oziroma diskriminacije, ki že pomeni „nehumano ali ponižujoče ravnanje“). Šele po tem bi pod tako opredeljeno vsebino pravne norme lahko subsumirala ugotovljeno dejansko stanje, ki pa bi ga morala pred tem zakonito in pravilno ugotoviti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, ali pa razpiše glavno obravnavo in o stvari odloči samo.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in je s sodbo št. I U 1271/2014 z dne 11. 2. 2015 izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Vendar je po pritožbi toženke Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 49/2015 z dne 14. 2. 2015 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v ponoven postopek, ker je ocenilo, da ni bilo potrebe, da se zadeva vrača toženi stranki (16. odstavek obrazložitve).

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedena izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka med drugim navedla (v 2. odstavku na strani 12), da se v skladu z določilom 1. odstavka 106. člena ZMZ v postopku za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite, za kar gre v obravnavani zadevi, preverjajo zgolj razlogi, podani v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katerih je bila osebi priznana subsidiarna zaščita. Med strankama je sporno, ali so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji, da se tožnici podaljša mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da ji je bila subsidiarna zaščita z odločbo z dne 30. 11. 2009 podeljena zaradi njene mladoletnosti (dne 2. 12. 2009 je dopolnila komaj 16 let), dejstva, da je ženskega spola, kar povečuje možnost, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo postala žrtev trgovine z ljudmi ter dejstva, da v izvorni državi nima nobenih družinskih članov.

7. Sodišče po povedanem ugotavlja, da se je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe oprla na določilo 1. odstavka 106. člena ZMZ, ki pa ga je Ustavno sodišče naknadno razveljavilo z odločbo št. U-I-189/14-13, Up-663/14-15 z dne 15. 10. 2015 v delu, v katerem omejuje presojo pristojnega organa v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite le na razloge, na podlagi katerih je bila posamezniku priznana subsidiarna zaščita, ker je bilo v neskladju s pravico iz 18. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče v 1. odstavku 106. člena ZMZ črtalo vejico in razveljavilo besedilo: „in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katerih ji je že bila priznana subsidiarna zaščita (1. točka izreka).“ (47. odstavek obrazložitve). To pomeni, da morajo po mnenju Ustavnega sodišča pristojni organi odločanje o podaljšanju subsidiarne zaščite presoditi vse razloge, ki jih prosilec navede v prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite, zaradi katerih mu subsidiarna zaščita ne bi smela prenehati (48. odstavek obrazložitve).

8. Ker je torej bila naknadno razveljavljena pravna podlaga, na kateri temelji izpodbijana odločba je sodišče presodilo, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo – 1. odstavek 106. člena ZMZ, na katerem je utemeljena izpodbijana odločba. Zato je sodišče moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrniti toženki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka o zadevi ponovno odločiti v roku iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1.