Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta ves čas postopka pravilno izhajali iz predpostavke, da za dejstva, ki so potrebna za ugoditev zahtevku za vračilo posojila, materialno dokazno breme leži na strani tožnika.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik je dolžan toženki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 2.193,56 EUR v petnajstih dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2010 do plačila, ker je ugotovilo, da med strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba za navedeni znesek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Navedbe revidenta**

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, kršitve 22. člena Ustave RS in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njegove pritožbene očitke glede neobrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje. Poudari dejanske okoliščine, ki bi jih sodišči morali upoštevati pri presoji ali je med pravdnima strankama obstajala posojilna pogodba. Meni, da je nelogično, da bi nekdo podarjal večje vsote denarja, hkrati pa za nakup bistveno manj vrednih strojev denar zgolj posodil. Prav tako ni logično, da toženka ni odreagirala na tožnikov dvig 100.000 EUR z njenega bančnega računa, če je po mnenju sodišč razpolagala z listino, ki je dokazovala, da gre za darilo njej. Da ni šlo za darilo kaže po mnenju revidenta tudi okoliščina, da je toženka z denarnimi dvigi pričela šele po izbruhu spora med pravdnima strankama. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da je toženki denar le posodil, pri čemer je bilo dogovorjeno, da bo slednja lahko koristila obresti, kar potrjuje tudi njegovo ravnanje z dne 17. 9. 2008. Toženka ?podarjenih? zneskov tudi ni prijavila davčni upravi. Izpostavi okoliščine (izpovedbe toženke in njenega moža, da je tožnik odrejal, kako naj se s posojenim denarjem ravna), ki po njegovem mnenju potrjujejo, da je med strankama posojilna pogodba obstajala. Meni, da sodišči nista upoštevali metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in s tem storili bistveno kršitev določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bili tožnik in A.-jevi dlje časa dobri družinski prijatelji in so v času, ko je tožnik dal A.-jevim med popotresno obnovo njihovega objekta na voljo stanovanje v svoji hiši, živeli v neke vrste družinski skupnosti. Med tožnikom in toženko je nesporno obstajala velika naklonjenost. Tožnik je zelo premožen človek, česar sam ni skrival, temveč je, ravno nasprotno, s svojimi dejanji in siceršnjo naravnanostjo to v odnosu do toženkine družine rad izkazoval. Tožnik je toženkini družini gmotno pomagal, med drugim ji je v letu 2007 izročil denarni znesek v skupni višini 200.000,00 EUR. Prvih 100.000,00 EUR je tožnik toženki izročil marca 2007 tako, da ji je v gotovini izročil denarne zneske do skupne višine 50.000,00 EUR, ki jih je slednja položila na svoj bančni račun pri Banki Koper d. d., preostalih 50.000,00 EUR pa je 28. 3. 2007 prenakazal s svojega bančnega računa, odprtega pri NKBM d. d., na bančni račun toženke, odprt pri Banki Koper d. d.. Drugih 100.000,00 EUR, ki so predmet te pravde, pa je tožnik 20. oz. 21. 12. 2007 nakazal na toženkin bančni račun, odprt pri Banca Popolare di Vicenza v Gorici, Italiji. V avgustu 2008 pa so se odnosi med tožnikom in toženko (ter njeno družino) porušili.

7. Tožnik je zatrjeval, da je šlo v obeh primerih za posojilo, ki ga je toženka dolžna vrniti na njegov poziv, pri čemer je sama upravičena do civilnih plodov od denarnih zneskov (obresti), toženka pa nasprotno trdi, da denarna zneska predstavljata darilo, ki ji ga je tožnik izročil iz hvaležnosti.

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku (glej točko 12 obrazložitve sodbe) kot neprepričljivo in notranje nekoherentno zavrnilo tožnikovo tezo, da je v obravnavanem primeru šlo za posojilo. Kot neprepričljivo je označilo tožnikovo izpovedbo, da je denar toženki posodil zato, ker je izgubila službo, in njegove predstave o tem, kako naj bi toženka dano posojilo vrnila. V razlogih pod točko 14. obrazložitve pa je izpostavilo, da je pri nakazilu 50.000,00 EUR, ki je bilo opravljeno z računa tožnika pri NKBM d. d. na račun toženke pri Banki Koper d. d., podan zapis ?Darilo? in ?Prispevek-Darilo?, kar naj bi sicer po tožnikovih trditvah pripisal bančni uslužbenec sam, vendar je tožnik takšno nakazilo podpisal, kar sodišče utrjuje v prepričanju, da so izročeni denarni zneski tožnici predstavljali darilo. K takšnemu naziranju so sodišče nagnile tudi ugotovljene, relativno netransparentne okoliščine, da sta bili pravdni stranki ob vseh spornih dogovorih in nakazilih denarja izključno sami, da je bil mož toženke o tem obveščen kasneje in da za izročitve visokih denarnih zneskov do sprožitve sodnih postopkov nista vedela niti toženkina sinova. V dokaznem postopku je toženka tudi izpovedala, da je v kritičnem času tožnik ponavljal, da bo denar položil, da ga bo dal, kar je potrdil tudi njen mož, ter izpostavila dogodek, ko je tožnika vprašala kaj bo ?s temi stvarmi?, nakar je tožnik odgovoril, da ?kar je dal je dal in je njeno in ne bo zahteval nazaj, tudi če se skregata?. Ker je bila toženka tožniku hvaležna za vso pomoč, ni reagirala na njegov dvig denarja z njenega bančnega računa.

9. Revizijski očitki so v pretežni meri ponovljeni pritožbeni očitki, na katere je odgovorilo že pritožbeno sodišče, ki je pritožniku - sedaj revidentu, pojasnilo, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi tožnik izrecno pogojeval polog na bančni račun z vezavo sredstev. Nasprotno, bilo je ugotovljeno, da se denar po prvotni šest mesečni vezavi ni več oplajal in da koristi od tožnikovega nakazila denarja na toženkin račun, ki naj bi pripadle toženki v obliki obresti, dejansko sploh ni bilo.

10. Sodbi sodišč druge in prve stopnje sta se opredelili do vseh pravno relevantnih dejstev in izpolnjujeta pravni standard obrazložene sodne odločbe. Ker je v konkretnem primeru tožnik zahteval vračilo denarja na podlagi posojilne pogodbe, je bilo na njegovi strani dokazno breme o tem, da je bila posojilna pogodba med pravdnima strankama sklenjena. Ob izostanku pisne oblike in toženkinem zatrjevanju in dokazovanju obstoja darilne pogodbe, je pritrditi odločitvi sodišč druge in prve stopnje, da tožnik sklenitve posojilne pogodbe ni dokazal. Sodišči sta pri presoji upoštevali tako ravnanje toženke in njenih družinskih članov, ravnanje toženke po izbruhu spora, da toženka kljub prejetemu denarju ni poplačala kredita za obnovo stanovanjske hiše, dejstvo, da se toženka ni uprla tožnikovemu dvigu denarja z njenega bančnega računa in tožnikove velikodušne ponudbe, kot tudi, da je tožnik kljub dvigu denarja toženki na bančnem računu pustil obresti. Sodišči sta kritično ovrednotili vsa izpostavljena dejstva kot tudi listino, iz katere izhaja, da je bilo ob denarnem nakazilu pripisano darilo, dejstvo, da sta se pravdni stranki dobro poznali in da so nekaj časa celo vsi živeli v stanovanjski skupnosti ter da tožnik ni prepričljivo pojasnil ne namena posojila in ne njegovega poplačilnega mehanizma.

11. Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo (materialno dokazno breme). Sodišči prve in druge stopnje sta ves čas postopka povsem pravilno izhajali iz predpostavke, da za dejstva, ki so potrebna za ugoditev zahtevku za vračilo posojila, materialno dokazno breme leži na strani tožnika. Sodišči prve in druge stopnje sta tako upoštevaje 8. člen ZPP presodili, da tožnik dokaznega bremena ni zmogel. Ugotavljanje dejstev in dokazna ocena spadata v področje ugotavljanja dejanskega stanja, katerega presoja je v revizijskem postopku izrecno izključena (tretji odstavek 370. člena ZPP). Upoštevaje vse ugotovljene dejanske okoliščine je pravilna presoja sodišč, da ob izročitvi denarja ni obstajal dogovor, ki bi ustrezal vsebini posojilne pogodbe iz 569. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki mora vsebovati tudi zavezo za vrnitev posojenega, pač pa je imel dogovor strank ob izročitvi denarja naravo darilne pogodbe iz 533. člena OZ, pri čemer vprašanje plačila ustreznega davka ni pravno odločilno, temveč predstavlja le eno izmed okoliščin, ki jo je sodišče upoštevalo pri vprašanju pravne podlage izročenih denarnih zneskov. Zato je bila zavrnitev tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

12. Ker niso podani zatrjevani revizijski razlogi, je bilo treba revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

13. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in Zakona o odvetniški tarifi je tožnik dolžan toženki povrniti stroške odgovora na revizijo (po stroškovniku na l. št. 308).