Jedro

Sporno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali gre za posojilno ali darilno pogodbo večje vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki 1.759,24 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, naj mu tožena stranka plača znesek 100.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.2010 dalje do plačila, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da med strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba za navedeni znesek, zato tožnikov vrnitveni zahtevek ni bil utemeljen. Ker tožnik v postopku ni uspel, mu je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti 7.886,72 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi se pritožuje tožnik po pooblaščencih. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Uvodoma poudarja, da ne more biti razumna, življenjsko sprejemljiva in logična toženkina trditvena teza in izpoved, da naj bi se s tožnikom dogovorila, da ji bo slednji nakazal na njene bančne račune 200.000,00 EUR kot darilo, pri tem pa zahteval, naj se denar veže. Denar bi toženki preprosto izročil ali nakazal na njen bančni račun v Sloveniji. V zvezi s tem se postavlja vprašanje, zakaj bi pred nakazilom denarja toženki uredil italijansko davčno številko in sodeloval pri odprtju bančnega računa pri italijanski banki. Nerealna in nesprejemljiva je po mnenju pritožbe obrazložitev sodišča, da tožnik ni želel denarja nositi v Slovenijo. Kot je bilo v postopku ugotovljeno, gre pri tožniku za premožnega človeka, ki pa si je ustvaril premoženje na legalen način in bi z lahkoto dokazal izvor tega premoženja. Poleg tega je tožnik pri italijanski banki takoj po prenosu sredstev uredil pogodbo o vezavi denarnih sredstev, kar bi bilo povsem nepotrebno opravilo v primeru daritve. Stališče sodišča, da je šlo za skrivanje in razprševanje sredstev pa le še dodatno potrjuje, da je šlo v danem primeru za posojilo. Težko si je predstavljati, da bi tožnik toženki podaril dvakrat po 100.000,00 EUR, ne da bi o tem izvedeli tudi njuni ožji družinski člani. V kolikor bi toženka želela denar skrivati pred družino, bi morala povsem običajno, torej skromno živeti naprej, v nasprotnem primeru pa svoji družini pojasnjevati od kje ji denar. Tako darilo bi bilo povsem nekoristno, kar je dodaten argument, da je šlo dejansko za posojilo. Tožnik se sedaj zaveda, da bi bilo bolje skleniti pisno posojilno pogodbo, vendar je treba upoštevati, da po drugi strani v družinskih skupnostih, kateri je bila tožnikova skupnost z M. podobna, ni ravno običajno, da se pravna razmerja sklepajo s pisnimi pogodbami. Po prepričanju tožnika ne more biti razumna, življenjsko sprejemljiva in logična toženkina izpoved, da naj bi ji tožnik kar sam od sebe podaril dvakrat po 100.000,00 EUR brez nekega razumnega razloga, pri čemer naj bi toženka temu celo nasprotovala. Prvostopenjsko sodišče je poklonilo vero toženki, čeprav je njena izpoved nedosledna in sama s seboj v nasprotju. Po eni stranki toženka trdi, da ji je tožnik oba zneska podaril, po drugi strani pa naj bi odredil, da se denar veže. To pomeni, da je toženka še vedno štela, da je denar njegov. V nasprotju s toženkino pa je tožnikova izpoved dosledna, prepričljiva in mnogo bolj življenjsko sprejemljiva. Ves čas postopka je zatrjeval, da je spornih 100.000,00 EUR položil na toženkin bančni račun pri italijanski banki z namenom, da bodo obresti njene, denar pa ostane njegov. Njegova izpoved je verodostojna, podprta z ostalimi podatki v spisu in izvedenimi dokazi, poleg tega je tožnik v kritičnem času glede zneska 100.000,00 EUR, položenega na račun toženke pri B.K., ravnal tako kot je bilo po njegovi izpovedbi dogovorjeno med strankama. Glavnico je dvignil, na računu pa je pustil do tedaj natečene obresti. Toženkin neodziv na to, daje po mnenju tožnika opisanemu dogodku posebno dokazno vrednost, saj svoje neodzivnosti toženka ni uspela razumljivo pojasniti. Kolikor bi bila toženka tožniku res hvaležna, za vse kar je njej in družini v preteklih letih dobrega storil, bi mu preprosto denar vrnila. Iz pisma, ki ga je predložila toženka, ne izhaja nič takega, kar bi lahko potrdilo njene navedbe. Dejstvo je, da znesek 200.000,00 EUR ni bil izročen toženki v prosto razpolaganje, saj sta bila oba zneska vezana. Poleg tega je toženkin mož izpovedal, da ji je tožnik večkrat dejal, naj denar pustijo na računu oz. naj ga dvignejo, če ga rabijo. To pa pomeni, da toženka z denarjem ni prosto razpolagala, temveč je bil tožnik tisti, ki je odločal o usodi denarja. O tem, da so bili toženki izročeni tako visoki denarni zneski, je ob daritvi vedel zgolj njen mož, pa še slednjemu tega ni povedala takoj po nakazilih. Skrivanje denarja najožjim družinskim članom ni logično dejanje. Poleg tega ni življenjsko, da toženka ni poplačala kredita, ki ga imata z možem zaradi izgradnje hiše, če ji je bil denar res podarjen. Uporabljati bi ga lahko začela že v letu 2007. Tudi ob vseh ostalih nakupih - gradbene mehanizacije in stanovanjske opreme, toženka in njena družina niso imeli sredstev oz. so si jih lahko zagotovili le s posojilom. S tem v zvezi je toženka najprej navajala, da darovanega denarja niso rabili, ker je bil ta vezan, kasneje pa, da so se odločili, da denar hranijo za hude čase. Da so te trditve neresnične, dokazuje dejstvo, da sta si toženkin mož in njun sin izposojala denar za nakup gradbene oz. delovne mehanizacije. Glede na to, da je toženka v kritičnem obdobju ostala brez zaposlitve ter upoštevajoč dejstvo, da sta si sin in mož izposojala denar, je več kot očitno, da so se znašli v hudih časih, pri čemer jim je tožnik priskočil na pomoč, ne da bi se zavedal, da so dobri družinski odnosi le pretveza in da gre za golo materialno izkoriščanje. Nadalje je toženka v postopku zatrjevala, da denarja v italijanski banki po poteku prve vezave v letu 2008 ni mogla več vezati, takšna trditev pa se je izkazala za neresnično. Kolikor vezava ne bi bila več možna, bi denar nedvomno prenakazala na svoj transakcijski račun v Republiki Sloveniji. Dejstvo, da se je šele kasneje odločila za prenakazilo oz. zaprtje bančnega računa v Italiji, pa je dodaten dokaz za resničnost tožnikovih navedb o obstoju posojila. Iz listinske dokumentacije je mogoče tudi ugotoviti, da je toženka z dvigi denarnih zneskov, razen enega, pričela šele po nastanku spora. Tudi to vzbuja dvom v resničnost njene izpovedi. V drugih sodnih postopkih je bilo ugotovljeno, da predstavljajo izročeni zneski posojilo (15.000,00 EUR za žerjav in 20.200,00 EUR za bager). Sodišče je tožnikovo izpoved štelo za neverodostojno le zaradi manjših nedoslednosti. Dejstvo je, da tožnik ves čas zatrjuje, da je bilo s toženko dogovorjeno, da je denar njegov, obresti pa njene. Le zakaj bi se ukvarjal s pridobitvijo davčne številke in odprtjem bančnega računa na njeno ime, če bi šlo za darilo. Toženka je bila v mesecu marcu 2007 obveščena o tem, da ji grozi odpoved pogodbe o zaposlitvi, o čemer je tožnika obvestila, on pa ji je priskočil na pomoč. Obrazložitev sodišča, da priliv obresti enkrat letno ni primerno sredstvo za pomoč posamezniku je zgolj pavšalna. Upoštevati je potrebno, da je bilo prvih 100.000,00 EUR vezanih že cca štiri do pet mesecev, preden je toženka postala brezposelna, kar pomeni, da je takrat še vedno imela stalen in periodičen vir sredstev. Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da je potrebno nakazila obeh denarnih zneskov, tistega pri B.K. in tistega pri italijanski banki, obravnavati kot celoto, vendar v nadaljevanju tega ni storilo. Nerazumna je namreč pasivnost toženke ob prenakazilu 100.000,00 EUR, ko je tožnik toženki na njenem računu pustil zgolj obresti. Edini pravi argument, na katerem sloni trditev toženke, je zapis "darilo" pri znesku, položenem pri B.K.. Tožnik je povsem logično izpovedal, kako je prišlo do takega zapisa, tega ni zapisal on sam, temveč bančni uslužbenec. Tožnik dopušča možnost, da ga je bančni uslužbenec vprašal, ali naj potem vnese kar podatek „darilo“, s čimer bi se tožnik tudi strinjal, saj mu je bilo v tem času popolnoma vseeno, kaj se bo zapisalo. Do takrat so bili odnosi med pravdnima strankama še zelo dobri. Ne gre pa spregledati niti dejstva, da je toženkin mož v postopku povedal, da je tožnik vedno govoril, naj pustijo denar na računu, kar so tudi upoštevali in kar pomeni, da so vsi šteli, da je denar tožnikov. Z vsemi zgoraj povzetimi navedbami tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

3. V nadaljevanju pritožba očita sodišču bistveno kršitev določb postopka, trdi, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da v celoti preizkusiti, da nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, poleg tega pa da so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Bistveni del poštenega sodnega postopka je obrazložena sodna odločba. V konkretnem primeru je potrditvah pritožbe obrazložitev sodbe nesprejemljiva in pomanjkljiva, saj se sodišče ni opredelilo do vseh trditev oziroma pomislekov tožnika. Tožnik je ves čas zatrjeval, da gre za posojilo, sodišče pa bi moralo upoštevati tudi naslednja dejstva: da so toženka in njeni družinski člani tožniku ves čas dajali vedeti, da nimajo potrebnih finančnih sredstev, zaradi česar je zalagal denar za njihove večje nakupe, da je toženka šele po nastanku spora v mesecu oktobru začela dvigovati denar z bančnega računa, da toženka kljub temu, da naj bi razpolagala s položenim denarnim zneskom, ni poplačala kredita, ki sta ga imela skupaj z možem, da je bila pasivna, ko je tožnik dvignil 100.000,00 EUR z B.K., da je tožnik na toženkinem računu ob dvigu denarja z B.K. pustil obresti ter da je nelogično, da bi M. izročal številna darila in denar, pri dveh manjših strojih pa zatrjeval posojilo. Vse te okoliščine je prvostopenjsko sodišče spregledalo. Pri izdaji prve sodbe je v skladu z določbo 8. člena ZPP pravilno ocenilo vse dokaze, v konkretni izpodbijani sodbi pa ne, saj se ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb, predvsem o prej navedenih okoliščinah.

4. Pritožba očita sodišču tudi napačno uporabo materialnega prava. Med pravdnima strankama je bilo namreč dogovorjeno, da ostane denar v lasti tožnika, toženka pa pridobi koristi – obresti od vezanega denarja, kar pomeni, da je šlo po vsebini za posojilno pogodbo. Sodišče bi se zato moralo osredotočiti na vprašanje, ali je tožnik dokazal, da se mu je toženka v letu 2007, ko ji je izročil sporni denar, tega zavezala vrniti. Dogovor med strankama je bil povsem jasen, saj je očitno toženka ves čas vedela in štela, da je lastnik denarja tožnik.

5. Tožena stranka je po pooblaščencu podala obširen odgovor na pritožbo, v katerem argumentirano odgovarja na posamezne pritožbene trditve tožeče stranke.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožba z izpostavljanjem istih okoliščin na eni strani izpodbija dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča, na drugi strani pa uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana zaradi necelovite dokazne ocene in ker naj sodba ne bi vsebovala razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ki jih je v postopku zatrjeval tožnik. Na iste pritožbene razloge veže tudi trditev o zmotni uporabi materialnega prava. Po presoji pritožbenega sodišča nobenemu od zatrjevanih očitkov ni mogoče pritrditi, saj se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do vseh s strani obeh strank zatrjevanih dejstev, dokazna ocena, ki jo je opravilo, je obširna in temeljita, dokazni zaključi pa prepričljivi in življenjsko logični. Nanje je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

8. Primarna pritožbena trditev, da ni razumna, življenjsko sprejemljiva in logična toženkina trditvena teza, da naj bi ji tožnik na njene bančne račune nakazal 200.000,00 EUR kot darilo pri tem pa zahteval oziroma odredil, naj se denar veže, je zavajajoča. Tožnik ni namreč nikoli zatrjeval izrecnega pogojevanja pologa na bančni račun z vezavo sredstev. Na vprašanje, zakaj se ni odločil za mesečne izročitve denarja toženki, je odgovoril, da ima svoj denar vedno vezan in zato mesečno toženki denarja ne bi mogel izročati. Zato naj bi dejal, naj se položi 100.000,00 EUR na toženkin račun, to so „potem vezali pri koprski banki in na banki v Italiji, eno leto ne tikaš denarja in potem so to obresti“.

9. Res pa je znesek 100.000,00 EUR (oziroma skupaj 200.000,00 EUR, če se šteje tudi denar, ki je bil položen na račun pri B.K. v Sloveniji in ga je tožnik, ker je bil na računu tudi sam, kot je povedal, na predlog bančne uslužbenke, pooblaščen, že dvignil) relativno velika vsota denarja za darilo, zaradi česar je tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti v postopku zatrjeval, da je denar predstavljal posojilo toženki, dano z namenom, da ima korist od obresti. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je prvostopenjsko sodišče prepričljivo zaključilo, da je toženka uspela izpodbiti tožnikove trditve o posojilu. V zvezi s tem je potrebno na prvem mestu izpostaviti specifično razmerje pravdnih strank, pogojeno z več okoliščinami. Te je sodišče obrazložilo v točki 11 in 13 sodbe. Tožnik in M. so bili dalj časa ne le dobri družinski prijatelji, temveč so živeli v času, ko je tožnik dal M. med popotresno obnovo njihovega objekta na voljo stanovanje v svoji hiši, v neke vrste družinski skupnosti. Med tožnikom in toženko je nesporno obstajala velika naklonjenost. Ni dvoma, da je tožnik zelo premožen človek, česar sam ni skrival, temveč ravno nasprotno, s svojimi dejanji in siceršnjo naravnanostjo v odnosu do toženkine družine je to rad izkazoval. To pa je, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, očitno toženki in njeni družini ugajalo, saj bi se sicer lahko zatrjevanemu tožnikovemu finančnemu vsiljevanju izognili, če bi pri njih tak interes resnično obstajal. 10. Ker je tožnik Italijan, je bilo življenjsko logično, da je toženki pomagal pri odpiranju računa v Italiji, zato tako njegovo ravnanje ob dodatnem dejstvu, da ji je na ta račun nakazal relativno visoko vsoto denarja, ni nenavadno in ne dokazuje, da bi bil denar le posojen. V zvezi z obrestmi pa je toženka povedala pri zaslišanju, da se je tožnik dogovoril za vezavo zneska za pol leta, ko pa je vezava potekla, je bila sama tam, vendar da denarja ni mogla več vezati. Tožnik nasprotnega, da je bil namreč denar vezan in prinašal obresti, ki so bile namenjene toženki, ni dokazal. Nasprotno, že pri prvem sojenju je bilo ugotovljeno, da se denar kasneje ni več oplajal. Koristi od tožnikovega „posojila“, ki naj bi pripadale toženki v obliki obresti, torej dejansko sploh ni bilo.

11. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča o tem, zakaj je bilo za stranke lažje, da denar ostane v Italiji (točka 15 obrazložitve), ima podlago v izpovedbi samega tožnika, da je toženki poleg denarja na račun pri B.K. (50.000,00 EUR ji je v manjših zneskih izročil v gotovini, 50.000,00 EUR pa nakazal) nakazal denar na račun pri banki v Italiji zato, ker je imel denar tudi v Italiji in da ne bi nosil denarja v Slovenijo. Obrazložitev, da gre za objektivno visok denarni znesek, ki ob čezmejnem prenosu davčnim oz. finančnim organom Republike Slovenije in Republike Italije ne bi ostal neviden, ima podlago v splošno znanih dejstvih o kontroli večjih finančnih transakcij, ki veljajo v večini držav, sicer pa so te okoliščine za odločitev v zadevi neodločilne.

12. Pritožbena trditev, da toženkina izpoved, da naj bi ji tožnik podaril dvakrat po 100.000,00 EUR, ni razumna in življenjsko sprejemljiva, na drugi strani pa da je tožnikova izpoved dosledna, prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, je ovržena z analitično in celovito dokazno oceno, ki jo vsebuje izpodbijana sodba. Da je bil tožnik v svoji izpovedbi nedosleden in v svojih izjavah nelogičen, je prvostopenjsko sodišče obširno in prepričljivo obrazložilo v 12. točki sodbe, na katero se pritožbeno sodišče zaradi njene obširnosti (le) sklicuje (gre predvsem za zapletanje in nelogičnosti pri pojasnjevanju, kaj je bil razlog zatrjevanemu posojilu). Da je tudi toženkino izpoved sodišče ocenjevalo s primerno kritičnostjo, pa izhaja iz dokazne ocene njene izpovedi pod točko 13. Sodišče je tudi prepričljivo obrazložilo, da ni nenavadno, da je toženka oba nakazana zneska pustila na računih nedotaknjena, čeprav sta z možem odplačevala posojilo za stanovanjsko hišo. V zvezi s tem je namreč toženkin mož pri zaslišanju povedal, da je tožnik „vedno govoril, naj tisti denar pustimo tam, če bomo kaj rabili in ni pustil, da bi posegali po njem“, vendar je to njegovo izpoved potrebno ocenjevati v celotnem kontekstu, tj. da je tožnik vedno vsiljeval svojo odločitev. Poleg tega jim je že sproti pomagal z denarjem. To pa ne pomeni, da denar ni bil toženki podarjen, ravno nasprotno, toženkin mož je povedal, da naj denar pustijo tam, „če bodo kaj rabili,“ kar pomeni v morebitni večji denarni stiski. Tudi ne drži, da dejstvo, da toženka ni takoj seznanila z denarjem svojih sinov, pomeni skrivanje denarja. Ni namreč nujno, da starši pojasnjujejo polnoletnim otrokom svojo finančno situacijo, kar velja tako za posojila kot darila. Toženkina izpoved, da so se odločili, da denar hranijo za hude čase, je zato življenjsko sprejemljiva. Tudi pritožbena trditev, da naj bi si toženkin mož in sin izposojala denar za nakup gradbene oziroma delovne mehanizacije, je zavajajoča, saj je bil pravdni postopek, ki ga je tožnik vodil proti toženkinemu možu pravnomočno zaključen z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Ugotovljeno je bilo, da toženkin mož, ker je nameraval kupiti slabši stroj, denarja za predvideni stroj ni potreboval. Posojilo, ki je bilo dano sinu, pa med strankami ni bilo sporno in je bilo vrnjeno. Zakaj je za odločitev v zadevi pomembno, kdaj je toženka prenakazala denar na svoj bančni račun v Sloveniji, iz pritožbenih navedb ni mogoče razumeti.

13. Da je potrebno nakazila obeh denarnih zneskov obravnavati kot celoto, se strinja tudi pritožba, neutemeljeno pa očita prvostopenjskemu sodišču, da tega ni storilo. Nasprotno, pod točko 14 obrazložitve je ocenjevalo dva listinska dokaza – bančno nakazilo, katerega namen je bil označen kot „darilo“ in „prispevek – darilo“(listine B9 in B3). Sodišče je prepričljivo obrazložilo, da je nelogično, da je bančni uslužbenec tako vsebino zapisal brez izrecne tožnikove izjave.

14. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do ravnanja toženke in njenih družinskih članov, ki so tožniku dajali vedeti, da nimajo zadostnih finančnih sredstev, saj se je prvostopenjsko sodišče s primerno mero kritičnosti opredelilo do takega njihovega ravnanja in ga ocenilo pod točko 13 obrazložitve. Dejstvo, da je toženka šele po nastanku spora pričela dvigovati denar z bančnega računa, samo po sebi ne pove ničesar, oz. tako kot pritožba namiguje, da je mogoče ocenjevati tako toženkino ravnanje kot preprečitev možnosti vrnitve denarja, ga je v enaki meri mogoče šteti, da se je toženka odločila, ker je šlo za darilo, da bo denar kot svoj tudi porabila. Dejstvo, da toženka s položenima zneskoma ni poplačala kredita, ki sta ga imela skupaj z možem zaradi popotresne obnove stanovanjske hiše, prav tako ni nenavadno, saj tožnik ni zatrjeval, da je šlo za neugodno posojilo, ki je pretirano obremenjevalo finančno stanje družine M.. Tudi toženkina pasivnost, ko je tožnik dvignil 100.000,00 EUR pri B.K., v izpodbijani sodbi ni spregledana, saj ji je dalo prvostopenjsko sodišče primerno težo pod točko 16 obrazložitve.

15. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je torej analitična in celovita, dokazi so ocenjeni vsak zase in vsi skupaj v medsebojni povezavi, sodišče pa se je v sodbi opredelilo do vseh okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo, saj je toženka uspela izpodbiti tožnikovo trditev, da je šlo pri nakazanem znesku za posojilo, ki ga je bila dolžna tožniku vrniti.

16. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Glede pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna tožeča stranka, ki v pritožbenem postopku ni uspela, povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka, odmerjene na 1.759,24 EUR (nagrada za postopek na drugi stopnji po tarif. št. 3210 Odvetniške tarife 1.422,40 EUR, za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR ter DDV 317,33 EUR), saj je tožena stranka podala obširen in argumentiran odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem je izpodbijala posamezne pritožbene navedbe.