Jedro

Povprečna plača v času sojenja ni več tako prepričljiv in trden primerjalni kriterij. Pri povprečni plači se upošteva samo podatek o zaposlenih, ne pa tudi o nezaposlenih, katerih število je v zadnjih letih močno naraslo. Zgolj iz podatka o višini povprečne plače zato ni več možno sklepati na načelo objektivne pogojenosti denarne odškodnine.

Stanje kome se je pravilno upoštevalo kot nevšečnost v času zdravljenja, ne pa kot trajanje telesnih bolečin, ker se tožnik telesnih bolečin v stanju kome ni zavedal.

Izrek

I. Pritožbama zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. alineji I. točke izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že prisojene odškodnine (49.699,22 EUR) plačati še znesek 14.000,00 EUR in v obrestnem delu tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 60.006,67 EUR za čas od 3.11.2004 do 14.12.2004, od zneska 38.635,29 EUR zakonske zamudne obresti za čas od 15.12.2004 do 26.12.2006 in od zneska 63.699,22 EUR od 27.12.2006 dalje do plačila ter spremeni v 2. alineji I v povezavi s točko IV izreka glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.995,30 EUR tako, da zakonske zamudne obresti od tega zneska tečejo od 15.2.2005 dalje do plačila.

V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožnika zoper sklep o stroških se delno ugodi in se toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki, poleg že prisojenih stroškov, plačati še 3.249,38 EUR stroškov postopka nastalih pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem delu se pritožba tožnika, pritožba tožene stranke pa v celoti, zavrne, in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 151,47 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh po prejemu odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik v pritožbi izpodbija višino prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode in vztraja, da bi mu morala biti prisojena odškodnina v zahtevani višini. Uveljavlja, da mu je bila v ponovnem sojenju priznana manjša odškodnina kot z razveljavljeno sodbo P 544/2005-III. S prisojeno odškodnino je sodišče prve stopnje praktično v celoti sledilo pritožbenim trditvam tožene stranke zoper predhodno sodbo P 544/2005-III. V pritožbi utemeljuje, zakaj je upravičen do višje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode.

Izpodbija višino odškodnine za tujo pomoč. Stoji na stališču, da sodišče že plačanega zneska ne bi smelo valorizirati, zamudne obresti pa bi mu morale biti priznane od vložitve tožbe 15.2.2005 dalje.

V pritožbi zoper sklep o stroških uveljavlja, da mu ni priznan strošek za vložitev zahtevka pri zavarovalnici pred pravdo (1.100 odvetniških točk) in da bi mu moralo biti za vlogo z dne 20.1.2006 priznano 1.100 odvetniških točk, ne pa samo 50 odvetniških točk. V skupni znesek stroškov tožeče stranke bi se morali priznati tudi stroški za izvedenca in stroški taks.

2. Tožena stranka v pritožbi priznava višino prisojene odškodnine za nematerialno škodo: za telesne bolečine 20.000,00 EUR, za strah 2.500,00 EUR, za skaženost 2.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 35.000,00 EUR. Višjo priznano odškodnino iz naslova nepremoženjske škode prereka in v pritožbi navaja argumente, zakaj je prisojena odškodnina previsoka.

Graja priznane zamudne obresti za nepremoženjski del zahtevka. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek dvigovala tekom postopka. Tožena stranka zato ni mogla biti v zamudi, preden je bil postavljen tožbeni zahtevek.

Prereka višino rente, ker ni izkazan obseg pomoči, ki jo tožnik potrebuje in ki je upoštevan pri izračunu rente.

Stroški postopka so napačno odmerjeni. Kriterij uspeha po temelju zahtevka ne bi smel biti upoštevan kot posebna postavka.

3. Pritožbi sta delno utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede obsega poškodb, ki jih je tožnik utrpel v prometni nezgodi dne 13.11.2003 ter ugotovljen obseg in intenzivnost pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v zdravljenju, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu in skaženosti, ki jih je tožnik pretrpel in ki jih bo trpel v bodoče kot pravilno ugotovljen. V tem obsegu se v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, da se ne bi ponavljalo.

Pritrditi je pritožbi tožnika, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja ter odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi življenjskih aktivnosti prisojena v nekoliko premajhni višini. Odškodnina za duševne bolečine, za strah in skaženost pa je pravilno presojena.

Za prisojo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja je bistveno, da je tožnik imel v času zdravljenja dva dni zelo hude telesne bolečine, pet dni hude telesne bolečine, tri tedne in dva dni srednje hude telesne bolečine, ves čas zdravljenja in tudi v bodoče pa bo tožnik imel stalne lahke telesne bolečine. Glede nevšečnosti v času zdravljenja je bistveno, da je bil tožnik v prisilni komi šest tednov, da je zdravljenje trajalo skoraj tri leta (od 13.11.2003 do 16.10.2006), ko je bilo nadaljnje zdravljenje opuščeno, da je bil tožnik dolgo časa na zdravljenju v bolnici in na rehabilitaciji v RC Soča in odvisen od tuje nege in pomoči in da je v času zdravljenja preživel še septični šok ter druge nevšečnosti, ki so opisane v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Obseg in intenzivnost pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti v času zdravljenja narekujejo odškodnino v znesku 32.000,00 EUR. Pritožbi tožnika je bilo zato v tem delu ugoditi in tožniku iz tega naslova prisoditi še 8.000,00 EUR odškodnine. V ostalem delu pritožba tožnika, pritožba tožene stranke pa v celoti, ni utemeljena.

Ni slediti pritožbi tožnika, ki zahtevo po višji odškodnini argumentira z višino prisojene odškodnine v sodbi P 455/2005-XI z dne 19.6.2009, ki je bila razveljavljena. Razveljavljena sodba sodišča prve stopnje ne obstaja in se zato tudi nanjo ni možno sklicevati. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje stranki obravnavalo neenakopravno in da je s tem kršilo pravico do enakega varstva pravic in do enakega sodnega varstva.

Stanje kome se je pravilno upoštevalo kot nevšečnost v času zdravljenja, ne pa kot trajanje telesnih bolečin, ker se tožnik telesnih bolečin v stanju kome ni zavedal. Nikjer ni očitka, da tožnik pretirava z navajanjem telesnih bolečin. Ugotovljeno je, da ima stalne lažje telesne bolečine, da pa zna potrpeti.

Da je tožnik trpel srednje hude telesne bolečine v obdobju treh tednov in dveh dni, izhaja iz izvedeniškega mnenja. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poskuša prikazati, da ves čas po prenehanju hudih telesnih bolečin trpi srednje hude telesne bolečine. Iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja, da tožnik trpi in da bo trpel tudi v bodoče stalne lahke telesne bolečine. Medicinsko mnenje, da tožniku vsak gib, zaradi obrabe sklepov, povzroča bolj ali manj močno bolečino, je v pravnem terminu opredeliti kot trajne lahke telesne bolečine. Pri dosoji odškodnine je upoštevano, da so vse telesne bolečine posledica poškodbe in da degenerativne spremembe na sedanje stanje telesnih bolečin, ne vplivajo (izpoved izvedenca list. št. 166).

Zmotno je stališče pritožbe tožene stranke, da intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ni takšna, da bi bistveno vplivala na višino odškodnine. Ravno trajanje lahke telesne bolečine so tisti faktor, ki narekujejo višjo odškodnino, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da zdravljenje po rehabilitaciji v RC Soča po 21.5.2004 ni bilo intenzivno, ker se je čakalo na odziv organizma in da je bilo nadaljnje zdravljenje opuščeno 16.10.2006, ne zmanjšuje tožnikovih nevšečnosti v času zdravljenja (učenja in privajanja na hojo z berglami, z vozičkom, odvisnost od tuje nege in pomoči ter občasni obiski pri zdravnikih). Da degenerativne spremembe ne vplivajo na sedanje tožnikovo stanje je bilo že povedano. Vzrok telesnih bolečin je v okvari sklepov in kosti, ki je posledica gnojnega vnetja, ne pa degenerativne spremembe ali revma tožnika, ki se je pri tožniku pred poškodbo kazala kot zelo mila težava (list. št. 222). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da degenerativne spremembe tožnika niso vplivale na sedanje stanje tožnika (točka 16, 4 vrstica, str. 10 obrazložitve); revmatično obolenje pa mu je povzročalo zelo mile težave (točka 15 na 10 str. spodaj obrazložitve). Zmotna je zato subsumcija, da tožniku iz tega razloga pripada manjša odškodnina iz naslova telesnih bolečin. Pravilno je, da se pri dosoji odškodnine degenerativne spremembe in revma tožnika ne upoštevata. Ne gre za zmotno ugotovljeno dejansko stanje oziroma da izpodbijana sodba nima razlogov (ne gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ampak za zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je pri dosoji odškodnine iz telesnih bolečin upoštevati, da je najmanj 5% tožnikovih bolečin po izvoru neodvisnih od nezgode, sklicujoč se na stališče sodišča prve stopnje v razveljavljeni sodbi.

5. Tožnikova življenjska aktivnost je zmanjšana za 80%. Sam se lahko hrani, v vsem ostalem pa je odvisen od stalne pomoči. Ima zavrto gibljivost glave in slabo gibljivost kolkov. Hodi s pomočjo bergel, a nesigurno in na kratke razdalje. Uporablja invalidski voziček. Se težko skoncentrira. Hitro se utrudi pri branju in pri gledanju televizije. Desna roka in rama mu ne funkcionirata. Funkcijo nog ima oslabljeno. Edino zdravo in uporabno ima levo zgornjo okončino.

Takšno zmanjšanje tožnik občuti, saj je bil pred poškodbo aktiven 65-letni upokojenec. Sedaj je življenje enolično in monotono. Tožnik zapada v zagrenjenost. Obseg zmanjšanja trajne življenjske aktivnosti in duševne bolečine, ki jih tožnik zaradi tega trpi, opravičujejo odškodnino iz tega naslova v obsegu 50.000,00 EUR. Pritožbi tožnika je bilo zato v tem delu ugoditi in prisojeno odškodnino zvišati za 6.000,00 EUR. Glede degenerativnih sprememb in revmatizma tožnika velja vse, kar je bilo povedano že zgoraj. Ni jih možno upoštevati kot razlog za zmanjšanje odškodnine iz tega naslova. Ugotoviti je, da posledice poškodb povsem nadvladajo težave, ki jih je ali ki bi jih tožnik imel zaradi degenerativnih sprememb in revmatizma.

Trditev tožene stranke v pritožbi, da tožnik lahko določena fizična dela opravlja, psihično pa lahko opravlja veliko stvari, le hitreje se utrudi, je zaobsežena v ugotovitvi, da je življenjska aktivnost tožnika zmanjšana za 80%, v obsegu 20% pa je njegova življenjska aktivnost ohranjena.

Pritožbena navedba tožene stranke, da se je tožnik po nezgodi poročil, kar kaže da ima v svojem življenju kvaliteto, bi se lahko razlagala tudi drugače, da ima zato lahko večje duševne bolečine, ker v življenjsko skupnost ne more prispevati vsega tistega kar bi, če ne bi bila njegova življenjska aktivnost zmanjšana za 80%.

6. Odškodnina iz naslova strahu v znesku 3.900,00 EUR in iz naslova skaženosti 4.100,00 EUR je prisojena v pravilni višini. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Glede strahu je ugotoviti, da se je tožnik bal za izid zdravljenja dve leti in pol. Strah je bil objektivno utemeljen in srednje močan, v določeni meri pa še vedno traja. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je protisipisno ugotovljeno, da zaradi strahu ni potreboval posebne pomoči ali pomirjeval, saj je bil obravnavan pri psihiatru in psihologu, jemal pa je pomirjevala oziroma sredstva za spanje. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo izvedeniško mnenje, v katerem ni ugotovitve, da je tožnik, zaradi strahu za izid zdravljenja, potreboval posebno pomoč ali pomirjevala. Pritrditi je pritožbi tožnika, da za priznanje odškodnine za strah ni potrebno jemati pomirjeval ali da bi potreboval posebno pomoč. Tožniku je bila zato tudi priznana odškodnina iz tega naslova. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zmanjšuje dolžino in intenzivnost tožnikovega strahu za izid zdravljenja. Zmotno celo interpretira dejstvo, da je tožnik v oktobru 2004 izvedel, da bo nadaljnje zdravljenje verjetno nemogoče, kot trenutek, ko je tožnikov strah za izvid zdravljenja prenehal. Pritožbi tako višino prisojene odškodnine za strah neutemeljeno izpodbijata.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da brazgotine na lasišču, levem komolcu in v predelu križa ne predstavljajo skaženosti. Ni pa nobenega dvoma, da je pri tožniku podana skaženost v obliki šepajoče hoje, ker ima 5 cm krajšo levo spodnjo okončino in da ima tožnik zaradi posledic poškodb, ko stoji, zvito telo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnik zaradi tega počuti drugačen od okolice in da ima zato občutek nelagodja in da to vpliva na njegovo samopodobo. Pravilno mu je priznalo odškodnino v znesku 4.100,00 EUR, ki je primerna glede na stopnjo skaženosti in glede na tožnikovo duševno trpljenje.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče o občutkih zaradi brazgotin pri tožniku ni prepričalo, ker ga ni izprašalo v takšni podrobnosti, kot sedaj šteje za potrebno. Če tega ni naredilo sodišče prve stopnje, bi tožniku potrebno vprašanje lahko postavil njegov pooblaščenec. Na pritožbeno navedbo tožene stranke, da je pri tožniku upoštevati njegovo starost in da se je po nezgodi tožnik poročil, je odgovoriti, da je to v zadostni meri upoštevano. Tudi starejši osebi ni možno odreči želje po lepem izgledu in ji zato ni možno odreči odškodnino za skaženost, če je ta podana.

8. Glede umestitve tožnikove poškodbe je pravilno stališče, da jo je umestiti med zelo hude primere. Tožnikov primer je podoben primeru VS002455 (II Ips 128/2009), z upoštevanjem, da je bil v podobnem primeru oškodovanec 15% soodgovoren in da je bil oškodovanec v podobnem primeru v času nezgode star 49 let. V podobnem primeru je bilo oškodovancu priznano 95.000,00 EUR odškodnine (109.000,00 EUR brez odbitka sokrivde 15%). Ob upoštevanju pravnega standarda pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika je zato primerna odškodnina za tožnika za vso nematerialno škodo v znesku 90.000,00 EUR, če se upošteva njegovo starost 65 let ob nezgodi. Upoštevati pa je tudi, da povprečna plača v času sojenja ni več tako prepričljiv in trden primerjalni kriterij. Pri povprečni plači se upošteva samo podatek o zaposlenih, ne pa tudi o nezaposlenih, katerih število je v zadnjih letih močno naraslo. Zgolj iz podatka o višini povprečne plače zato ni več možno sklepati na načelo objektivne pogojenosti denarne odškodnine. Preprosto povedano, povprečna plača v današnjem času velike brezposelnosti pomeni nekaj drugega, kot povprečna plača v stanju relativne polne zaposlenosti.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno graja valorizacijo plačanega zneska za tujo pomoč. Utemeljeno pa zahteva plačilo zamudnih obresti od zneska 3.995,30 EUR od vložitve tožbe dalje (15.2.2005), sklicujoč se na načelnopravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002. Odškodnina za tujo pomoč se določa po cenah na dan izdaje sodbe, zato je tožnik upravičen do zamudnih obresti od dneva, ko je tožena stranka v zamudi, kar je najmanj od vložitve tožbe dalje.

10. Tožena stranka pravilno uveljavlja, da je tožnik upravičen do zamudnih obresti od nepremoženjske škode od trenutka, ko je toženo stranko spravil v zamudo. S tožbo je tožnik zahteval plačilo nepremoženjske škode v znesku 60.006,67 EUR, z zvišanjem tožbenega zahtevka 27.12.2006 pa znesek 139.292,00 EUR. Tožena stranka je 14.12.2004 plačala 21.365,38 EUR na račun odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Tožena stranka v pritožbi torej pravilno navaja, da je tožnik upravičen do zamudnih obresti od dneva, ko je toženo stranko spravil v zamudo. Za znesek v tožbi je tožena stranka bila v zamudi od 3.11.2004. Ker je tožena stranka 14.12.2004 plačala znesek 21.365,38 EUR, je od 15.12.2004 dalje v zamudi še za znesek 38.635,39 EUR in ker je tožena stranka 27.12.2006 tožbeni zahtevek zvišala, je tožena stranka od tega dne dalje v zamudi za še neplačani znesek materialne škode 63.699,22 EUR. Pritožbi glede obresti, določene v 1. alineji točka I izreka je bilo zato ugoditi in tek zamudnih obresti spremeniti.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik zelo malo osnovnih življenjskih funkcij lahko opravlja sam. Lahko se le hrani in delno umiva. Pri vseh ostalih opravilih pa že rabi tujo pomoč: oblačenju, obuvanju, pripravi hrane, osebni toaleti, kopanju, ortopedskih pripomočkih, hoji, prevozih. Stanje se ne bo izboljšalo, kvečjemu poslabšalo. Obseg pomoči, ki jo tožnik vsakodnevno potrebuje, je sodišče prve stopnje ocenilo na 4 ure dnevno, in sicer na podlagi izpovedi tožnika in njegove žene J. T. J., ki mu to pomoč nudi. Glede na ugotovljeno pomoč, ki jo tožnik potrebuje, je pomoč v obsegu 4 ure dnevno prej premajhna kot prevelika. Tožena v pritožbi zato neutemeljeno izpodbija tako ugotovljen obseg pomoči. Dokaze sodišče ocenjuje vsakega posebej in vse skupaj. Ocena izpovedi tožnika in njegove žene skupaj, da je dokazano, da dnevno tožnik potrebuje pomoč v obsegu 4 ure, je nedvomno pravilna. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno graja takšno dokazno oceno.

12. Tožnik pravilno navaja, da bi mu kot strošek postopka moral biti priznan tudi strošek za vložitev zahtevka pri zavarovalnici pred pravdo 1.100 odvetniških točk in strošek za pripravljalno vlogo z dne 20.1.2006 v obsegu 1.100 odvetniških točk (prva pripravljalna vloga), ne pa 50 odvetniških točk. Tožniku je bilo tako skupno premalo priznano 2.150 odvetniških točk, 1% materialnih stroškov, skupaj 2.171,50 odvetniških točk po vrednosti 0,459 EUR za eno točko, povečano za 20% DDV, kar znesek 1.196,06 EUR. Skupni stroški tožnika so tako 14.163,55 EUR, skupni stroški tožene stranke pa 16.435,55 EUR. Tožnik je uspel s 75%, tožena stranka pa 25% zahtevka, upoštevajoč posebej temelj in višino zahtevka. Tožena stranka je tako dolžna tožniku povrniti 10.622,66 EUR, tožnik pa toženi stranki 4.108,88 EUR. Po pobotu mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 6.513,78 EUR. Ker je toženi stranki že naloženo, da tožniku povrne 3.264,49 EUR, je bilo toženi stranki dodatno naložiti, da tožniku poleg že prisojenega zneska plača še 3.249,29 EUR stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila (16 dne po prejemu prvostopenjske sodbe dalje do plačila).

Ostale pritožbene navedbe zoper sklep o stroških niso utemeljene. V postopku je veliko stroškov nastalo z ugotavljanjem temeljnega zahtevka, zato je prav, da se ta okoliščina upošteva pri odmeri stroškov postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je, upoštevajoč da je po temelju v celoti uspela, po višini pa le delno, uspela s 75% tožbenega zahtevka, tožena stranka pa s 25%. V takšnem razmerju morata stranki tudi kriti stroške postopka. Temelj zahtevka je sporen, če je sporen v celoti ali če je sporen le delno. Tožena stranka v pritožbi zato neutemeljeno zahteva, da se kot kriterij za plačilo upošteva le obseg določene odškodnine v primerjavi s postavljenim tožbenim zahtevkom.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi se v njegove stroške morali upoštevati tudi tisti stroški, ki jih je bil oproščen in so bili kriti iz proračuna (sorazmerni del taks in stroški za izvedenca). Tožnik takse ni plačal, stroški izvedenca pa so naloženi toženi stranki, da jih povrne sodišču, kot sodne stroške.

13. Tožena stranka mora sama kriti svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). S pritožbo je delno uspela, glede teka obresti, zoper glavni del pa ni uspela. Zaradi uspelega dela niso nastali stroški.

14. Tožnik je s pritožbo uspel v obsegu 11%. Njegovi pritožbeni stroški znašajo 1.377,00 EUR (2.500 odvetniških točk za sestavo pritožbe in 20% DDV). Tožena stranka mu je zato dolžna povrniti 151,47 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.