Jedro

Revizijsko sodišče ocenjuje, da odmerjena odškodnina ni primerljiva z odškodninami za škodo v podobnih primerih in kot taka ne ustreza načelu objektivne pogojenosti, ki ga morajo sodišča zasledovati pri odmerjanju odškodnine.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožnikovi pritožbi delno ugodi in se - sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožniku namesto 63.699,22 EUR prisodi 73.699,22 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 60.006,67 EUR za čas od 3. 11. 2004 do 14. 12. 2004, od zneska 38.635,29 EUR za čas do 15. 12. 2004 do 26. 12. 2006 in od zneska 73.699,22 EUR od 27. 12. 2006 dalje do plačila; toženka mora tožniku namesto 6.513,78 EUR plačati 7.431,75 EUR pravdnih stroškov; - v preostalem se tožnikova pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje; - odločitev o stroških pritožbenega postopka se v IV. točki izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da mora toženka v 15 dneh od vročitve te sodbe tožniku povrniti 185,34 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku 283,82 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil 13. 11. 2003 poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročila toženkina zavarovanka. Sodišče prve stopnje mu je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo odškodnino v višini 24.000,00 EUR, iz naslova strahu 3.900,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 4.100,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 44.000,00 EUR odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku v seštevku tako odmerilo 76.000,00 EUR odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo. Od tega zneska je odštelo na dan izdaje sodbe valoriziran in plačan znesek akontacije v višini 26.300,78 EUR in toženki naložilo plačilo 49.699,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (tj. za plačilo še 128.653,31 EUR) je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki poleg že prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo naložilo še plačilo 14.000,00 EUR (in sicer 8.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in 6.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 60.006,67 EUR za čas od 3. 11. 2004 do 14. 12. 2004, od zneska 38.635,29 EUR od 15. 12. 2004 do 26. 12. 2006 in od zneska 63.699,22 EUR od 27. 12. 2006 dalje. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je o stroških postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložil revizijo. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti ugodi. Poudarja, da je njegovo stanje slabše od stanja paraplegika, saj je ta ob primernih pogojih sposoben samostojnega življenja, kar pa zanj ne drži. Poleg številnih gibalnih omejitev ima tudi motnje spomina, ne more se zbrati, desna roka in rama mu ne funkcionirata. Opustiti je moral mnoge aktivnosti. Škodni dogodek mu je povsem spremenil življenje. Nesamostojen je pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil. Zmanjšanje življenjskih zmožnosti pri tožniku je 80-odstotno. Navaja, da je višje sodišče pritožbeni očitek glede kršitve ustavnih pravic neutemeljeno zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je samo reševalo tožnikovo pritožbo, kar je zunaj stvarne pristojnosti tega sodišča. Ker višje sodišče ni obravnavalo pritožbenih razlogov, kot bi bilo to dolžno storiti, je podana kršitev 25. člena Ustave RS. Zaradi pavšalne zavrnitve pritožbenih navedb gre tudi za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede odmere odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti so ugotovitve sodišč v nasprotju z izvedenimi dokazi, zato sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. V pritožbi je bilo opozorjeno, da bi moralo sodišče prve stopnje svojo odločitev o telesnih bolečinah opreti ne le na zaključke izvedenca v pisnem mnenju, temveč bi moralo upoštevati tudi njegovo in tožnikovo izpovedbo. Tožnik je opozoril, da izvedenec telesne bolečine vrednoti drugače. Zato tudi hude telesne bolečine po mnenju izvedenca niso trajale le 2 ali 5 ali 7 dni, temveč več mesecev. V zvezi s srednje hudimi telesnimi bolečinami poudarja, da je jemal protibolečinske tablete skoraj ves čas, tako pred 16. 10. 2006, ko je bilo zdravljenje zaključeno, kot tudi kasneje, saj mu vsak gib zaradi obrabe sklepov povzroča bolj ali manj močno bolečino. Ne drži zaključek sodišč, da je obdobje srednjih bolečin trajalo le krajši čas. O pritožbenih trditvah glede neskladnosti med ugotovitvami sodišč o mnenju izvedenca o telesnih bolečinah in tistim, kar je izvedenec dejansko povedal, se višje sodišče ni izjasnilo. Višje sodišče je s tem, ko je izvedenskemu mnenju pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici, storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je tožnikovo stanje hujše od stanja paraplegika, bi moralo sodišče odškodnino primerjati glede na najhujše škodne primere oziroma izjemno hude primere, pri katerih se povprečna odškodnina giblje v višini 300 povprečnih mesečnih neto plač. Meni, da zadeva Vrhovnega sodišča II Ips 128/2009 s konkretno ni primerljiva. Škoda, ki jo je oškodovanec utrpel v navedenem primeru, je bila bistveno manjša, kot je tožnikova, in ne dosega kriterija izredno hudih primerov po Fischerju. Tožnik je namreč poleg hude poškodbe glave utrpel tudi sepso, gnojno vnetje obeh kolkov, kolena in komolca ter posledično hudo artrozo vseh sklepov, tako da ima funkcionalno le še levo roko, česar pa oškodovanec v primeru, ki ga je izpostavilo višje sodišče, nima. Poleg tega je utrpel še okvaro ledvic, prebolel je gnojni meningitis, zaradi česar ima težave s spominom in koncentracijo ter je omejen pri prostočasnih aktivnostih, kot je branje, gledanje televizije ipd. Vezan je na uporabo bergel in vozička, stanje pa se mu le še slabša. Zaradi krajše noge je skažen. Ni sposoben za nobeno delo, le hrani se lahko sam. Samo zdravljenje je bilo dolgotrajno in neugodno. Trpi stalne bolečine v vseh sklepih, pri kakršnemkoli naporu. Vsakodnevno jemlje več tablet, vključno z analgetiki. Tudi strah zaradi izida zdravljenja je bil in je še sedaj prisoten pri tožniku. Izpostavlja višino odškodnine za strah, ki jo je oškodovanec dobil v primeru II Ips 128/2009. Argument višjega sodišča, da je zaradi velikega števila brezposelnih treba določati nižjo odškodnino in da primerjava s povprečnimi mesečnimi neto plačami ni več objektivni pokazatelj pogojenosti pravične denarne odškodnine, ni utemeljen. Tako naziranje višjega sodišča je zgrešeno. Prav zaradi velikega števila nezaposlenih so se tudi plače zaposlenih nominalno in realno znižale, saj je vse večje število tistih, ki za svoje delo prejemajo minimalno ali celo zajamčeno plačo, kar je splošno znano dejstvo, in iz tega razloga so sedaj povprečne mesečne neto plače nižje, kot bi bilo mogoče realno pričakovati. Kriza in brezposelnost ne vplivata na toženkine finančne sposobnosti. Zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 200 povprečnih mesečnih neto plač z vidika objektivnih in subjektivnih kriterijev ne odstopa od primerljivih primerov in je ustrezno umeščen med najhujše primere.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijsko uveljavljena kršitev 25. člena Ustave RS je po svoji vsebini zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava zaradi prenizko odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo in kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednja ni podana. Višje sodišče izpostavljenih pritožbenih navedb ni prezrlo; odgovor nanje je podan v predzadnjem odstavku na četrti strani in v drugem odstavku na peti strani sodbe sodišča druge stopnje. Kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo. To iz izpodbijane sodbe jasno izhaja. Z revizijskimi zatrjevanji kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnik prikrito graja dejanske zaključke (predvsem glede trajanja in intenzitete posameznih bolečin in dokazne ocene mnenja izvedenca), kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Poudariti je treba, da je protispisnost lahko podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin (ali zapisnikov o izpovedbah prič), torej takrat, ko je sodišče (tem) listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranka) oceni vrednost posameznega dokaza. V takem primeru gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ravno ta je predmet revizijskega izpodbijanja.

7. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu so naslednji: Tožnik, ob škodnem dogodku star 65 let, je v prometni nezgodi utrpel zlom lobanje, obtolčenine možganov, rane na glavi v zatilju, udarnine po prsnem košu in trebuhu, rano in udarnine na desni goleni, poškodbo dvoglave mišice ob desnem ramenskem sklepu in nestabilnost desnega kolena zaradi raztrganja sprednje križne vezi. Med zdravljenjem je prišlo do zapletov z vdorom bakterij v krvni obtok in splošne zastrupitve, kar je imelo za posledico gnojni meningitis, pljučnico, odpoved ledvic ter gnojno vnetje kolen, kolka in levega komolčnega sklepa ter poškodbo dvoglave mišice v desnem ramenskem sklepu. Ob zlomu lobanjske kosti je prišlo do prekinitve kože, udarec je vtisnil v rano in vtik pod ležečo kost bakterije. Doživel je septični šok. Tožnik je imel v času zdravljenja dva dni zelo hude telesne bolečine, pet dni hude, tri tedne in dva dni srednje hude, ves čas zdravljenja (od 13. 11. 2003 do 16. 10. 2006) in tudi v bodoče bo trpel stalne lahke telesne bolečine. Nevšečnosti, ki jih je imel med zdravljenjem, so navedene na straneh osem do deset sodbe sodišča prve stopnje. Srednje močan strah za izid zdravljenja je trajal dve leti in pol, v določeni meri pa je še vedno prisoten. Tožnikova hoja je šepajoča, ker ima za 5 cm krajšo levo spodnjo okončino. Zaradi posledic poškodb ima, ko stoji, zvito telo. Njegova življenjska aktivnosti je zmanjšana za 80 odstotkov. Hrani se lahko sam, glede drugih opravil in aktivnosti pa je odvisen od stalne tuje pomoči. Ima zavrto gibljivost glave in slabo gibljivost kolen in kolkov. Hodi s pomočjo bergel, a nesigurno in na kratke razdalje. Uporablja invalidski voziček. Težko se skoncentrira, ima motnje spomina. Pri branju in gledanju televizije se hitro utrudi. Desna roka in rama mu ne funkcionirata, oslabljena je tudi funkcija nog. Pred prometno nezgodo je bil aktivni upokojenec, ki se je ukvarjal s številnimi prostočasnimi dejavnostmi.

8. V reviziji uveljavljeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju opravičevale odškodnino v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Nižji sodišču sta tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti odmerili odškodnino v višini 32,34 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, za strah v višini 3,95 povprečnih mesečnih neto plač, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pa v višini 4,15 povprečnih mesečnih neto plač. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da sta bili omenjeni načeli pri odmeri odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode(1) pravilno upoštevani. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojenih odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za omenjene oblike nepremoženjske škode. Tako odmerjene odškodnine so primerljive z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa so bile ustrezno upoštevane vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Zneski odškodnin za telesne bolečine in nevšečnosti, strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

9. Revident utemeljeno opozarja, da odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 50,67 povprečnih mesečnih neto plač ni v skladu s kriteriji, ki jih določata 179. in 182. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Odmerjeno denarno zadoščenje iz tega naslova namreč, upoštevaje individualne specifičnosti tožnikovega primera, ni primerljivo z odškodninami v podobnih primerih in kot tako, upoštevajoč enotni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo, ne ustreza načelu objektivne pogojenosti odškodnin.(2) Tožnikov primer je mogoče po Fischerjevi lestvici uvrstiti v kategorijo izjemno hudih primerov. Revizijska izvajanja o neustreznosti primerjave s primerom II Ips 128/2009 niso utemeljena. Oškodovanec v omenjeni zadevi (prej zelo aktiven in družaben moški srednjih let) je podobno kot tožnik odvisen od tuje pomoči pri negi in oskrbi, nesposoben je za samostojno življenje in kakršnokoli delo. Ker odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na druge primerljive primere in na razmerje med posameznimi oblikami nepremoženjske škode ni določena pravilno, je revizijsko sodišče odškodnino za to obliko nepremoženjske škode zvišalo za 10.000,00 EUR. Skupni znesek zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, brez upoštevanja valorizirane akontacije, tako znaša 60.000,00 EUR, ker pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje sodbe prve stopnje, 60,8 povprečnih mesečnih neto plač.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. V skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP mora revizijsko sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Prvostopenjske pravdne stroške tožnika je sodišče odmerilo na 14.163,55 EUR, stroške toženke pa na 16.435,55 EUR. Glede na 78-odstotni uspeh tožnika in 22-odstotni uspeh toženke v pravdi mora po delnem pobotu medsebojnih stroškov prve stopnje toženka tožniku povrniti 7.431,75 EUR. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta obe pravdni stranki vložili pritožbi. Nobena od pravdnih strank ni odgovorila na pritožbo nasprotne stranke. Toženka je s pritožbo uspela le s sorazmerno majhnim delom, glede katerega posebni stroški niso nastali, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnikove pritožbene stroške je sodišče odmerilo na 1.377,00 EUR. Upoštevaje 13,46-odstotni uspeh tožnika v pritožbenem postopku mora toženka tožniku povrniti 185,34 EUR pritožbenih stroškov. Tožnik je s svojo revizijo delno uspel, in sicer v 9,1 odstotkih, zato mu je toženka dolžna povrniti ustrezen del potrebnih revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče jih je odmerilo v skladu s stroškovnikom, Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah v višini 1.147,50 EUR za nagrado za postopek z revizijo, 1.719,00 EUR za sodno takso za revizijo in obračunalo DDV. Glede na uspeh v reviziji je toženka tožniku dolžna povrniti 283,82 EUR revizijskih stroškov. Če toženka stroškov postopka v 15-dnevnem paricijskem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo dolžna plačati še zakonske zamudne obresti(378. člen OZ).

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 684/2005 z dne 17. 1. 2008, II Ips 128/2009 z dne 10. 1. 2013, II Ips 444/2006 z dne 1. 12. 2008, II Ips 336/2003 z dne 20. 5. 2004, II Ips 300/2006 z dne 13. 12. 2007; še posebej glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti II Ips 106/2012 z dne 2. 10. 2014, II Ips 2/2013 z dne 19. 2. 2015, II Ips 322/2009 z dne 6. 6. 2013 idr.

Op. št. (2): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 684/2005 z dne 17. 1. 2008, II Ips 128/2009 z dne 10. 1. 2013, II Ips 444/2006 z dne 1. 12. 2008, II Ips 336/2003 z dne 20. 5. 2004, II Ips 18/2011 z dne 20. 6. 2013, II Ips 300/2006 z dne 13. 12. 2007, II Ips 566/2006 z dne 11. 12. 2008, II Ips 131/2013 z dne 22. 1. 2015, II Ips 659/2007 z dne 2. 12. 2010, II Ips 474/96 z dne 18. 2. 1998 idr.