Jedro

Ker gre za revizijo proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje o zavrženju revizije, je ta dovoljena ne glede na vrednost spornega predmeta (3. odst. 400. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali, da je bilo glede na vloženo tožbo dne 20..1991 za pravico do revizije potrebno, da izpodbijani del pravnomočne sodbe presega znesek 8.000,00 SIT (2. odst. 382.čl. tedaj veljavnega ZPP v zvezi z zadnjo novelo ZPP, objavljeno v Ur.l. RS, št. 55/92).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 3.7.1992 odločilo, da ostane v veljavi sklep z dne 2.10.1991, po katerem mora toženka plačati tožeči stranki glavnico v znesku 7.570,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.11.1991 dalje do plačila in pravdne stroške, v preostalem delu je sklep razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženkino pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženka, ki v postopku nima pooblaščenca, je sodbo sodišča druge stopnje izpodbijala s pritožbo. Njeno vlogo je sodišče prve stopnje štelo za revizijo in jo je s sklepom z dne 20.5.1993 zavrglo kot nedovoljeno. Pritožbo proti temu sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Tudi ta sklep je toženka izpodbijala z vlogo, ki jo je imenovala pritožbo, čeprav gre dejansko za revizijo. Sodišče prve stopnje je revizijo zavrglo kot nedovoljeno, na toženkino pritožbo pa je sodišče druge stopnje sklep o zavrženju razveljavilo, ker gre za revizijo, dovoljeno po 3.odst. 400.čl. Zakona o pravdnem postopku.

Čeprav vlaga toženka revizijo proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje o zavrženju revizije, navaja v njej le razloge, zaradi katerih šteje, da tožeči stranki ničesar ne dolguje. Tako v bistvu izpodbija meritorno odločitev sodišč prve in druge stopnje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ker gre za revizijo proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje o zavrženju revizije, je ta dovoljena ne glede na vrednost spornega predmeta (3.odst. 400.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Toženka pa z revizijo ne more uspeti, ker je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 20.5.1993 pravilno zavrglo toženkino revizijo proti sodbi, s katero je bilo toženki naloženo plačilo zneska 7.570,90 SIT s pripadki. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali, da je bilo glede na vloženo tožbo dne 20.8.1991 za pravico do revizije potrebno, da izpodbijani del pravnomočne sodbe presega znesek 8.000,00 SIT (2.odst. 382.čl. tedaj veljavnega ZPP v zvezi z zadnjo novelo ZPP, objavljeno v Ur.l. RS, št. 55/92).

Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).