Jedro

V pravdi se na podlagi pravnomočnega sklepa, s katerim je bilo v nepravdnem postopku odločeno o načinu uporabe funkcionalnega zemljišča tako, da ga je sodišče fizično razdelilo, ne more odločiti, da so souporabniki tega zemljišča dolžni dopustiti geometrsko odmero, zamejičenje in mapno poočitbo take delitve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v izreku pod I./ tč. 1 in I./ tč. 3 razveljavi ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo primarnemu zahtevku tožeče stranke in naložilo vsem šestim tožencem, da so dolžni dopustiti geometersko odmero, označenje v naravi ter mapno poočitenje razdelitve uživalnih pravic pri zemljiškoknjižnem telesu I, vl.št. 573 k.o. V., ki je družbena lastnina, na način kot to določa sklep nepravdnega sodišča z dne 7.2.1991, in tožnikoma izstaviti listino na podlagi katere bosta lahko predlagala takšno geometersko odmero. Prvo in drugo tožena R. ter M.J. pa sta obenem dolžna tudi opustiti uživanje dela parc.št. 208/2 in 207/2 k.o. V. za obstoječim vodnjakom v širini 6,50 m in dolžini (skupna površina 48,64 m2), kakor je razvidno iz skice geometra, ki je priloga omenjenemu sklepu nepravdnega sodišča, ter izročiti ta del parcele tožnikoma v uživanje oziroma posest. Nasprotni tožbeni zahtevek tožencev na ugotovitev, da toženci dele parcel 208/2 in 207/2, v naravi zelenjavni vrt k.o. V. uživajo na takšen način kot so jih dobili od lastniških prednikov pa je zavrglo. Toženci so nerazdelno dolžni plačati tožnikoma tudi stroške pravdnega postopka.

Tožena stranka se je zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi tožena stranka poudarja, da je sklep nepravdnega sodišča pod opr.št. X s skico geometra pravnomočen in izvršljiv, zato je pravdna pot za izvršitev te odločbe nedopustna. Tožba tožeče stranke naj se zato zavrže. Ker je tožeča stranka uveljavljala dva zahtevka, bi formalnopravno sodišče moralo odločiti tudi o podrednem zahtevku tako, da ga zavrne in ker tega ni storilo, je prekršilo določila pravdnega postopka. V celoti je neutemeljeno zavrženje nasprotne tožbe, saj toženci dokazujejo pravico do fizičnega uživanja, ki so jo pridobili od lastniških prednikov. Le pravdno sodišče je tisto, ki lahko reši spor, čigava je močnejša pravica do uživanja določenega dela zemljišča. Sodišče bi moralo razčistiti vsa sporna vprašanja med strankami, zlasti pa investicije, ki naj bi povzročile spremembo solastniških deležev,ter izvesti dokaze o obstoju kupoprodajne pogodbe o fizični razdelitvi uživanja med lastniškimi predniki.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem obrazlaga, da člen 188 Zakona o pravdnem postopku določa, kdaj sodišče obravnava podredni predlog, če odloči o primarnem, podrednega zahtevka niti ne obravnava in ga zato ni moč zavrniti. Sklep nepravdnega sodišča X ne vsebuje dajatvenega zahtevka za opustitev uživanja in dopustitve geometrske odmere. Kolikor bi sodišče obravnavalo nasprotni ugotovitveni tožbeni zahtevek tožene stranke, bi ponovno odločalo o že razsojeni stvari. Toženci poskušajo z nasprotno tožbo le revidirati sklep nepravdnega postopka, proti kateremu so vlagali celo nedovoljeno revizijo. Toženci ne morejo uveljavljati močnejših pravic z priposestvovanjem družbene lastnine. Vsak od solastnikov zemljiškoknjižnega telesa II. vl.št. 573 k.o. V. je prejel prispevek vlaganj, nobene priče pa ne morejo povedati ničesar novega, kar ni ugotovilo sodišče prve stopnje v nepravdnem postopku.

Pritožba je delno utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje pod I. tč. 1 izreka sodbe, s katero je tožencem naložilo, da so dolžni dopustiti geometrsko odmero in zamejičenje (označitev v naravi), razdelitev zemljiškoknjižnega telesa I. pri vl.št. 573 k.o. V., tako kot je bilo zemljišče razdeljeno s sklepom istega sodišča z dne 7.2.1991 v zadevi opr.št. X, tako da bo mogoče odmero (delitev parcel) evidentirati v mapnih kopijah, ni jasna in jo na podlagi razlogov, ki so navedeni v izpodbijani sodbi, ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je predvsem iz teh razlogov (13. točka drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) prvo sodbo v omenjenem delu in glede odločitve o pravdnih stroških (pod I., tč. 3. izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi novo glavno obravnavo (prvi odst. 369. člena ZPP). Ni namreč jasno, na kakšni pravni podlagi je prvo sodišče v tem delu ugodilo (primarnemu) tožbenemu zahtevku, niti ne, zakaj je to potrebno zato, da bo v kočni fazi tožnikoma omogočena realizacija uživanja v skladu z sklepom z dne 7.2.1991. Ni se mogoče brez pridržkov strinjati z ugotovitvijo prvega sodišča, da je bila z omenjenim sklepom v nepravdnem postopku fizično razdeljena pravica uporabe spornega zemljišča tako, da pripada pravdnim strankam na določenih delih (kakor so opredeljeni zlasti v skici, ki je sestavni del sklepa) izključna pravica uporabe. Zemljiškoknjižni vložek št. 573 k.o. V. obsega, kot kaže, zemljiškoknjižno telo (z.t.) I, ki ima lahko le eno in isto pravno usodo. Z. k. telo I. obsega več katastrskih parcel, ki so vsa družbena lastnina, na katerih imajo pravdne stranke pravico uporabe ter je mogoče zlasti iz podatkov v spisu opr.št. X sklepati, da gre za parcele na katerih stojijo gradbeni objekti pravdnih strank, ali so potrebna za redno rabo teh objektov, morebiti pa so tudi (delno), nezazidana stavbna zemljišča (zemljišče, ki presega površino funkcionalnega zemljišča). Funkcionalno zemljišče, tako po preje veljavnih predpisih kot tudi po Stanovanjskem zakonu (SZ, Ur. l. RS št. 18/91-I), deli pravno usodo stavb, katerim je namenjeno, za njihovo redno rabo. V nepravdnem postopku je zato sodišče s sklepom z dne 7.2.1991 le odločalo o načinu upravljanja in uporabe spornega zemljišča. Razmerja med soupravičenci pravice uporabe glede načina uporabe zemljišča se namreč v takem primeru rešujejo po načelih nepravdnega postopka o fizični delitvi stvari (člen 127 Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS št. 30/86), kar je bilo očitno realizirano z omenjenim sklepom. Taka razdelitev uporabe funkcionalnega zemljišča je možna in dovoljena, vendar z omejitvijo, da se ohrani pravna narava zemljišča glede možnosti uporabe tega zemljišča v skladu z njegovim osnovnim namenom, da namreč služi potrebam stavb, ki jih ni mogoče enkrat za vselej opredeliti v naprej. Delitev (parcelacija) v takem primeru ni možna na način, ki ga predlaga tožeča stranka, in za realizacijo sklepa z dne 7.2.1991 niti ni potrebna. S tem sklepom, ki obsega tudi skico z izmerami, je namreč določeno, kakšen je način uporabe funkcionalnega zemljišča tudi kar zadeva (začasno) pravico uživanja posameznih njegovih delov, ki so izvzeti iz skupne uporabe. Praviloma so katastrske parcele deli zemljišča, ki so enake kulture in pripadajo istemu lastniku, zato niti ni jasno, kakšen naj bi bil v konkretnem primeru pravni pomen predlagane parcelacije. Iz navedenih vzrokov tudi ni mogoče soglašati s stališčem tožene stranke, da bi bilo mogoče v konkretnem primeru doseči parcelacijo že z ustreznim predlogom po upravni poti oziroma z izvršbo. Neutemeljeno pa se tožena stranka pritožuje tudi kar zadeva odločitev o pogojno postavljenem tožbenem zahtevku, ker gre za primer eventualnega združevanja več tožbenih zahtevkov v isti tožbi tako, da sodišče odloča o naslednjem (eventualnem) tožbenem zahtevku le v primeru, če zavrne kot neutemeljen tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim (drugi odst. 188. člen ZPP), kakor je to v skladu z zakonom obrazložila že tožeča stranka.

Na podlagi dejstva, da je s pravnomočnim sklepom v nepravdnem postopku odločeno, da je tožeča stranka upravičena uživati izključno sama dele funkcionalnega zemljišča, ki so označeni grafično in z izmerami v skici, ki je sestavni del sklepa, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen njun tožbeni zahtevek proti tožencema R. in M.J., ki temu nasprotujeta, na opustitev uživanja tega dela zemjišča in izročitev tožeči stranki. Podlaga za tak zahtevek je v pravnomočnem že omenjenem sklepu z dne 7.2.1991 o načinu uporabe zemljišča, ki je kot družbena lastnina v skupni uporabi pravdnih strank. Toženca ne moreta z dejstvi, ki jih navajata (zlasti v nasprotni tožbi), izpodbijati to pravnomočno odločitev in na tak način revidirati omenjeni sklep. Do spremembe načina uporabe funkcionalnega zemljišča lahko pride kvečjemu na podlagi spremenjenih razmer, če bodo nastopile po pravnomočnosti tega sklepa, vendar le sporazumno oziroma na podlagi novega sklepa v nepravdnem postopku.

Prvo sodišče je zato dovolj popolno in tudi pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je tudi materialnopravno pravilno ugodilo temu delu tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Utemeljeno je prvo sodišče zavrglo nasprotno tožbo tožene stranke iz razlogov, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Dejansko gre za sklep prvega sodišča, ki ga tožena stranka s tem, kar navaja v pritožbi, ne more izpodbiti. Prvo sodišče je postopalo pravilno, ko je predvsem odločalo o dopustnosti ugotovitvene tožbe preden se je sploh spuščalo v meritorno odločanje o nasprotnem tožbenem zahtevku. Nobenega dvoma ne more biti, da nasprotni tožbeni zahtevek v tem primeru ni niti dajatven (oprt na zahtevek materialnega prava), niti ni oblikovalne narave (ker za tak tožbeni zahtevek ni pravne podlage), temveč gre po vsebini predloga za ugotovljanje dejstev, da toženci uživajo v naravi sporne dele zemljišča. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali so podane predstavke ugotovitvene tožbe in če tako kot v konkretnem primeru ugotovi, da tožba ni dopustna, jo mora zavreči, ne da bi se spuščalo v vprašanja utemeljenosti takega zahtevka.

Sodišče druge stopnje je iz navedenih vzrokov pritožbi tožene stranke le deno ugodilo v ostalem pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo (in sklep) prvega sodišča (368. člen in 2. točka 380. člena ZPP). Ker je bila delno razveljavljena prva sodba, bo o stroških odgovora na pritožbo, tako kot o vseh pravdnih stroških, odločeno s končno odločbo (4. odst. 166. čl. ZPP).