Jedro

Izhajajoč iz takšne pravne opredelitve pogodbe o vpisu delnic, na podlagi katere pridobi vpisnik točno določene korporacijske in obligacijske pravice, ki jih določa ZGD-1, ni mogoče zaključiti, da je v konkretnem primeru toženka s sklenitvijo vpisne pogodbe prevzela tudi kakšne druge obligacijske obveznosti do tožnice. Zatrjevano obveznost toženke, da zagotovi kupca za delnice, je torej potrebno po prepričanju sodišča druge stopnje presojati ločeno in neodvisno od vsebine vpisne pogodbe. Neizpolnitev drugih zavez, ki so bile dogovorjene med pravdnima strankama, je potrebno presojati samostojno v okviru tožničine pravice do povračila škode in ne v okviru pravnih pravil o učinkih vpisa novih delnic.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek po tožbi tožeče stranke B. d.o.o. zoper toženo stranko D. d.d. (prej P. d.d.), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 320.788,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 4. 11. 2013 do plačila in ji povrniti stroške tega postopka, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (I. točka izreka). Odločilo je tudi o zahtevku po tožbi tožeče stranke D. d.d., (prej P. d.d.) toženo stranko B. d.o.o. in razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju VL 3207/2014 z dne 17. 1. 2014 ostane v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo, in sicer znesek 190.015,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2014 dalje do plačila, znesek 1.672,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2014 dalje do plačila, znesek 993.629,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2014 dalje do plačila, znesek 15.491,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2014 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2014 dalje, vse v roku osmih dni. Ugovor pobota je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči oziroma toženi stranki B. d.o.o. je naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka v znesku 11.500,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje družba B. d.o.o. (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, izključno pogodba o vpisu delnic. Zaveza P. d.d., katere pravni naslednik je družba D. d.d. (v nadaljevanju tožena stranka), da zagotovi kupca za delnice, po njenem mnenju predstavlja neločljiv del pogodbe o vpisu delnic, zato ta pogodba ni bila realizirana. Iz tega razloga je zaradi njene kršitve tožnica imela enostransko pravico, da od nje odstopi, saj pogodbi zvesta stranka ni dolžna v nedogled vztrajati pri negotovem razmerju. Meni tudi, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi bila možnost odstopa od pogodbe o vpisu delnic v nasprotju z 227. členom Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), saj navedeni člen prepoveduje zgolj vračilo vložka osebi, ki je delničar družbe. Zato se vračilo vplačanega zneska osebi, ki je veljavno odstopila od vpisa delnic, ne more šteti kot vračilo vložka, ker vplačani znesek ni več vložek, pač pa znesek, za katerega je družba neupravičeno obogatena. Nadalje trdi, da je šlo med pravdnima strankama za razmerje z naravo posojila, kar pomeni, da je šlo pri vpisu delnic za navidezno pogodbo o vpisu delnic, ki prikriva posojilno pogodbo. Iz izpovedb vseh prič in pravdnih strank je namreč zaključiti, da je bil namen pravdnih strank skleniti vpisno pogodbo za določen čas z naravo posojila. Pravdni stranki sta pisno sklenili vpisno pogodbo, dogovorili pa sta se še o drugih okoliščinah, ki ju prav tako zavezujejo. Med pravdnima strankama je tako šlo za mešano pogodbo, ki vsebuje tako elemente pogodbe o vpisu delnic, kot tudi posojilne pogodbe. Zatrjuje tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo zavezo toženke, da bo zagotovila kupca za kupljene stvari, kot obveznost prizadevanja in ne kot obveznost rezultata. Izpostavlja izpovedbo priče H.K., da je zakoniti zastopnik tožnice sprejel odločitev o naložbi izključno na podlagi zagotovila, da bodo delnice odkupljene nazaj v treh mesecih ter da tega posla ne bi bil sklenil, v kolikor bi vedel, da denarja ne bo dobil nazaj. Sodišče prve stopnje pri presoji dejanskega stanja ni upoštevalo te izjave in njene izpovedi, da je bil denar tožnice toženki dan le na posodo, pri čemer je dalo po njenem mnenju Izjavi z dne 30. 9. 2011 (v nadaljevanju Izjavi) in kasnejšemu pisnemu zagotovilu z dne 31. 12. 2012 (v nadaljevanju Pismo o nameri) napačen in prevelik pomen. Nadalje zatrjuje, da je pri presoji prizadevanja toženke pri iskanju kupca delnic predvsem odločilno obdobje od 30. 9. 2011 do konca leta 2011 in navaja, da nobena od prič ni navedla konkretnih aktivnosti toženke v tem obdobju. Sodišču prve stopnje očita tudi, da je zmotno in izven trditvene podlage zaključilo, da sta pravdni stranki podaljševali veljavnost Izjave na izrecno zahtevo tožnice v skladu z aneksi h kreditni pogodbi št. 00419/11. Končno nasprotuje tudi odločitvi v II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe, saj je bil pobot tožnice utemeljen, zaradi česar je zahtevek toženke iz njene tožbe neutemeljen, saj ta nasproti tožnici ni imela pravice unovčiti menice. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določilom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter uporabe materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost prvostopnega zaključka, da je bila v skladu s 336. in z 212. členom ZGD-1 pogodba o vpisu novih delnic toženke v celoti izpolnjena, kar pomeni, da tožnica od nje ni mogla več odstopiti. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi vsebino obveznosti pravdnih strank v postopku na prvi stopnji ugotavljalo celovito in pri tem zavzelo pravilno stališče, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o vpisu delnic in ne posojilne pogodbe, kot je to zatrjevala tožnica (13. in 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem se pritožba neutemeljeno zavzema zato, da je šlo v obravnavanem primeru za mešano pogodbo, ki je imela elemente pogodbe o vpisu delnic in posojilne pogodbe. Pri pravni opredelitvi vsebine obveznosti pravdnih strank je namreč potrebno izhajati iz pravne narave pogodbe o vpisu delnic (vpisne pogodbe). Predpostavka za sklenitev vpisne pogodbe je vpis delnic, ki se vpisujejo s posebno pisno izjavo (prvi odstavek 336. člena ZGD-1). Vpis postavlja vpisnika v položaj ponudnika, družbo pa v pravni položaj naslovnika ponudbe.1 S sprejemom ponudbe vpisnika pride do sklenitve posebnega pravnega posla - vpisne pogodbe. Ta ima dvojno pravno naravo, saj je hkrati korporacijski in obligacijski posel. Z njim se družba izbranemu vpisniku zaveže dodeliti članske pravice (vezano na predpostavko povečanja osnovnega kapitala), vpisnik pa se zaveže izpolniti glavno obveznost delničarja, to je plačilo delnice in vnos vložka. Sklenitev vpisne pogodbe je podlaga za nastanek pravnega razmerja med družbo in vpisnikom. Vpisna pogodba je torej pravni naslov, na temelju katerega bo družba, če bo povečanje osnovnega kapitala uspelo, od druge pogodbene stranke zahtevala vplačilo delnic, ta pa od nje njemu pripadajoče korporacijske pravice.2 Za sklenitev vpisne pogodbe se ne zahteva obličnost, ampak v praksi to pomeni, da družba delničarjem delnice dodeli (212. člen ZGD-1).3

6. Izhajajoč iz takšne pravne opredelitve pogodbe o vpisu delnic, na podlagi katere pridobi vpisnik točno določene korporacijske in obligacijske pravice, ki jih določa ZGD-1, ni mogoče zaključiti, da je v konkretnem primeru toženka s sklenitvijo vpisne pogodbe prevzela tudi kakšne druge obligacijske obveznosti do tožnice. Zatrjevano obveznost toženke, da zagotovi kupca za delnice, je torej potrebno po prepričanju sodišča druge stopnje presojati ločeno in neodvisno od vsebine vpisne pogodbe. Neizpolnitev drugih zavez, ki so bile dogovorjene med pravdnima strankama, je potrebno presojati samostojno v okviru tožničine pravice do povračila škode in ne v okviru pravnih pravil o učinkih vpisa novih delnic. Pritožba se tudi neutemeljeno zavzema zato, da je bil namen pravdnih strank skleniti vpisno pogodbo za določen čas z naravo posojila, saj bi morale biti v skladu s tretjim odstavkom 336. člena ZGD-1 kakršnekoli omejitve določene v vpisnem potrdilu, saj so drugače takšne omejitve proti družbi neveljavne.4

7. Na podlagi pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje v 15. točki obrazložitve, da je bila vpisna pogodba v celoti izpolnjena, tožnica v skladu s 106. členom OZ torej ni mogla pravno veljavno odstopiti od vpisne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je zahtevek tožnice po tej pravni podlagi neutemeljen. V tej zvezi je brez pomena pritožbena graja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 227. členom ZGD-1 od vpisne pogodbe ni mogoče odstopiti, saj bi bilo to vprašanje pravno relevantno le v primeru, če toženka svoje obveznosti ne bi izpolnila.

8. Sodišče prve stopnje je tako neizpolnitev zavez toženke pravilno presojalo v okviru pravil o odškodninski odgovornosti toženke in pri tem utemeljeno ugotovilo, da je obveznost toženke predstavljala obligacijo prizadevanja.5 V zvezi s to ugotovitvijo je sodišče prve stopnje podalo vseobsegajočo dokazno oceno in se pri tem v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi opredelilo do izpovedbe priče H.K. oziroma do tega, da je bilo tožnici obljubljeno vračilo denarja v roku treh mesecev. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi na podlagi pričevanja H.K. tudi obrazložilo način, kako je do Izjave prišlo, in pri tem utemeljeno izpostavilo, da je tožnica, kljub pojasnilu H.K., da toženka "drugega ne more dati", sklenila pogodbo o nakupu delnic. Opredelilo se je do trditev tožnice, da je ta imela ves čas v mislih, da gre za neko vrsto posojila in pri tem pravilno pojasnilo, da se je tožnica oziroma njen zakoniti zastopnik zavedal pomena Izjave (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Sodišče druge stopnje tako ne pritrjuje stališču pritožbe, da je prvostopno sodišče pri vprašanju vsebine obveznosti toženke dalo prevelik pomen Izjavi in Pismu o nameri. V tej zvezi se je namreč tudi opredelilo do trditev tožnice, ki jih ponavlja v pritožbi, ter zaključke o vrsti zaveze toženke sprejelo tudi na podlagi izpovedb zakonitega zastopnika tožnice S.Š. in priče H.K., ki je s slednjim komunicirala v postopku izdaje novih delnic toženke.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnim zaključkom, da aktivnosti toženke izkazujejo, da je slednja naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi poiskala potencialnega kupca delnic. Aktivnosti toženke je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi v obdobju, ki ga izpostavlja pritožba (od 30. 9. 2011 do konca leta 2011), in se pri tem oprlo na pričevanje H.K., R.P. in V.V. Ob tem ne drži očitek pritožbe, da nobena od prič ni navedla konkretnih naporov toženke v tem obdobju, saj iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v 23. točki obrazložitve izhaja, da je priča H.K. z reševanjem situacije pričela takoj po sklenitvi pogodbe o vpisu delnic. Tako je izpovedala, da so imeli precej sestankov s potencialnimi vlagatelji, predvsem dolgoročnimi kvalitetnimi partnerji, pri čemer je opravila 20 obiskov (npr. I., G.G.), s pričo V.V. pa sta obiskala tudi družbo S. O aktivnem iskanju potencialnih kupcev delnic v tem obdobju je izpovedal tudi V.V., R.P. pa je že takrat iskala strateškega partnerja (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba pri tem neutemeljeno izpostavlja, da iz izpovedi B.K. in M.L. ne izhaja, da je toženka do konca leta 2011 izvajala aktivnosti za iskanje novega kupca delnic, saj sta izpostavljeni priči izpovedali glede aktivnosti, ki jih je toženka opravila na podlagi Pisma o nameri, torej v letu 2012. 11. Zaključka o pravilnosti izpostavljenega stališča sodišča prve stopnje ne more omajati sklicevanje pritožbe na okoliščino, da je sodišče prve stopnje v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno ugotovilo, da so veljavnost Izjave pravdni stranki v skladu z aneksi h kreditni pogodbi podaljševali, saj sama ugotovitev o podaljševanju veljavnosti Izjave za razsojo o utemeljenosti zahtevka ni bila bistvena. Ne glede na to je namreč sodišče prve stopnje aktivnosti toženke v zvezi z iskanjem novega kupca delnic presojalo v obdobju od dneva izdaje Izjave do konca obdobja, ki ga opredeljuje Pismo o nameri in pri tem utemeljeno zaključilo, da je toženka izpolnila svojo obveznost po iskanju potencialnih kupcev delnic ter da ni podana protipravnost kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti toženke.

12. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica kot gospodarski subjekt vedeti, da so posli z delnicami rizični, sploh v času gospodarske krize. Če pa so ji bili takšni posli neznani, pa bi se lahko pred sklenitvijo posla posvetovala s strokovnjaki, predvsem glede na dejstvo, da je šlo v konkretnem primeru za visok denarni znesek in da mora kot gospodarski subjekt sama poskrbeti za svoje interese.

13. Vezano na zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev tožnice na podlagi dogovora o vpisu delnic v zahtevani višini 1.301.533,64 EUR ne obstoja, zaradi česar ni izpolnjen osnovni pogoj za pobot (311. člen Obligacijskega zakonika), je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane sodbe. Ob pomanjkanju določnih pritožbenih razlogov zoper odločitev v II. in III. točki izreka, je sodišče druge stopnje opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal upoštevnih nepravilnosti.6

14. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Kocbek, Vpis delnic, vpisnice in vpisne pogodbe, Pravna praksa, št. 22/1998, str. 5. 2 Prelič, Oblikovanje prodajne cene novih delnic po postopku bookbuildinga, Podjetje in delo, 2011, št. 3-4, str. 431. 3 Kocbek, Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 603-604. 4 Tretji odstavek 336. člena ZGD-1 določa, da je omejitev, ki ni določena na vpisnem potrdilu, proti družbi neveljavna. 5 Z Izjavo se je toženka zavezala, da bo naredila vse, kar je v njeni moči, da bo do 29. 12. 2011 poiskala potencialnega tretjega kupca in zagotovila ter uredila odkup vplačanih delnic toženke na novega delničarja banke. S pismom o nameri pa se je toženka zavezala, da bo naredila vse, kar je v njeni moči, da bo za tožnico v okviru procesa dokapitalizacije toženke, ki bo zaključen do 30. 4. 2013, poiskala potencialnega kupca in uredila odkup delnic na novega delničarja. 6 Pritožba je točko II. in III. izreka izpodbijala v soodvisnosti z odločitvijo v točki I. izreka in pri tem vztrajala, da je zaradi njene terjatve iz naslova dogovora o vpisu delnic upravičeno pobotala svojo obveznost iz Kreditne pogodbe nasproti toženki.