Jedro

Pogodbeno razmerje med strankama je treba presojati ob upoštevanju pravne narave pogodbe o vpisu delnic (vpisne pogodbe). Ta ima dvojno pravno naravo, predstavlja tako obligacijskopravni kot korporacijskopravni posel. Vpis delnic ima v obligacijskem smislu naravo ponudbe, ki, če jo družba sprejme tako, da se zaveže ponudniku dodeliti delnice in z njimi povezane pravice (z vpisnim potrdilom), vodi v sklenitev vpisne pogodbe. Ta je sestavljena iz obveznosti bodočega delničarja vplačati emisijski znesek na eni strani ter dodelitve delnic in s tem povezanih pravic delničarju na drugi strani. Ko sta ti dve obveznosti izpolnjeni, je pogodba izpolnjena. Če naj bo v okviru tega posla prevzeta še kakšna obveznost, za kar se je tekom postopka zavzemala revidentka, mora biti ta skladno z določbo druge alineje prvega odstavka 336. člena ZGD-1 zapisana na vpisnem potrdilu (ki opredeljuje vsebino vpisne pogodbe), sicer proti družbi nima učinka.

Pogodba o vpisu delnic je z vplačilom tožeče stranke ter dodelitvijo delnic in s tem povezanih pravic tožeči stranki (ter vpisom povečanja osnovnega kapitala v sodni register) izpolnjena. Od (pravilno) izpolnjene pogodbe pa ni moč enostransko odstopiti. Ker torej tožena stranka ni kršila pogodbe oziroma je izpolnila svojo zavezo (dodelitve delnic in s tem povezanih pravic), prevzeto z vpisno pogodbo, tožeča stranka odstopnega upravičenja po zakonu ni imela.

Zavezo tožene stranke o iskanju kupca za delnice, ki jih je vplačala tožeča stranka, je sodišče druge stopnje pravilno presojalo ločeno od temeljnega posla nakupa delnic. Takšnemu stališču v prid namreč govori tudi temeljno načelo delniškega prava, to je načelo ohranitve osnovnega kapitala, katerega namen je v prvi vrsti varovati upnike, tudi pred morebitnimi posegi delničarjev v premoženje družbe. Vrnitev vložkov delničarjem je prepovedana (227. člen ZGD-1); delničar pa lahko iz družbe izstopi le tako, da delnico proda, s čimer se ohrani osnovni kapital družbe.

Drži revidentova navedba v dopolnitvi revizije, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti (92. člen OZ). Vendar pa je ničnost posledica dejstev, ki jih mora glede na pravila o trditvenem (in dokaznem) bremenu ena od strank vsaj zatrjevati.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi plačila 320.788,85 EUR s pripadki iz naslova odstopa od pogodbe o vpisu delnic za znesek 1,000.233,00 EUR; višino tožbenega zahtevka je oblikovala ob upoštevanju pobota s terjatvami, ki jih je imela do nje tožena stranka.

2. Tožena stranka je zoper tožečo stranko vložila predlog za izvršbo na podlagi menic, s katerimi je tožeča stranka zavarovala dva kredita, najeta pri toženi stranki. Po ugovoru tožeče stranke je tudi ta postopek tekel kot pravda po tožbi.

3. V nadaljevanju se bo A., d. o. o., označevala kot tožeča stranka in DUTB, d. d., kot tožena stranka, ne glede na to, ali se bo obrazložitev nanašala na zahtevke po tožbi tožeče stranke ali po tožbi tožene stranke.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 320.788,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2013 in povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku tožene stranke in ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju VL 3207/2014 z dne 17. 1. 2014 v delu, v katerem je bilo tožeči stranki naloženo plačilo 1,200.807,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in od različnih datumov ter 55,00 EUR stroškov izvršilnega postopka z zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2014 (prvi odstavek II. točke izreka). Zavrnilo je ugovor pobota (drugi odstavek II. točke izreka) ter tožnici naložilo povrnitev 11.500,00 EUR toženkinih stroškov postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

5. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

**Uporaba ZPP(-E)**

6. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 15. 7. 2016, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. **Postopek z revizijo**

7. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Primarno je predlagala ugoditev reviziji s spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje ter ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podredno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču druge oziroma prve stopnje v ponovno sojenje, oboje z ustrezno stroškovno posledico.

8. Tožeča stranka je (v roku za vložitev revizije) vložila dopolnitev revizije, v kateri je podala dodatne navedbe in ponovila predlagano odločitev.

9. Revizija in njena dopolnitev sta bili vročeni toženi stranki, ki pa nanju ni odgovorila.

**Dejanska podlaga spora**

10. Za presojo utemeljenosti revizije so relevantne naslednje dejanske ugotovitve v sodbah sodišč druge in prve stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Tožeča stranka je bila dolgoletna komitentka tožene stranke. V času potrebe po dokapitalizaciji tožene stranke je imela tožeča stranka pri toženi stranki depozit na vpogled v višini 1,000.000,00 EUR. Po posredovanju C. C., direktorice toženkine Poslovne enote K. (v nadaljevanju tudi direktorice), se je tožeča stranka z direktorico dogovorila za pomoč v obliki nakupa delnic, kar naj bi bilo kratkoročno, kot je direktorica obljubila tožeči stranki v fazi pogajanj.

- Tožeča stranka je 29. 9. 2011 vpisala 40.170 navadnih kosovnih delnic z oznako ... v skupni emisijski vrednosti 1,000.233,00 EUR (24,90 EUR za delnico); - na vpisnem potrdilu je bilo navedeno, da bo vpis neobvezujoč, če do 30. 3. 2012 izvedba povečanja osnovnega kapitala na bo vpisana v sodni register; - povečanje osnovnega kapitala je bilo v sodni register vpisano 21. 12. 2011 in 30. 1. 2012, delnice pa izdane in prenesene na tožečo stranko; - direktorica toženkine Poslovne enote K. je v imenu tožene stranke 30. 9. 2011 tožeči stranki dala pisno izjavo (v nadaljevanju Izjavo) o tem, da bo banka naredila vse, kar je v njeni moči, da bo do 29. 12. 2011 poiskala potencialnega tretjega kupca za odkup delnic, ki jih je vplačala tožeča stranka; - ker do konca leta 2011 tožena stranka ni uspela najti kupca za delnice, tožeča stranka pa je morala vrniti vplačanih 1,000.000,00 EUR, ji je tožena stranka omogočila kredit v enakem znesku (Kreditna pogodba z dne 29. 12. 2011), katerega zapadlost je bila določena na dan 31. 1. 2012, nato pa je bila z aneksi večkrat podaljšana, na koncu do 4. 11. 2013; - tožena stranka je tožeči stranki 31. 12. 2012 izdala Pismo o nameri, s katerim je zagotovila, da bo naredila vse, kar bo v njeni moči, da bo do 30. 4. 2013 poiskala potencialnega kupca za odkup delnic, ki jih je vplačala tožeča stranka; - 6. 9. 2013 je Banka Slovenije uvedla izredne ukrepe v toženi stranki; 18. 12. 2013 je bila izdana odločba, na podlagi katere je bil osnovni kapital tožene stranke zmanjšan na nič, ob tem pa (med drugim) razveljavljene delnice z oznako ...; - 26. 9. 2013 je tožeča stranka toženo stranko obvestila, da odstopa od pogodbe o vpisu delnic zaradi neizpolnitve zaveze tožene stranke, da bo našla kupca za delnice, ki jih je vplačala tožeča stranka, in da zahteva vračilo vplačanega zneska; podredno pa odškodnino zaradi kršitve pogodbene obveznosti; - tožena stranka je unovčila bianco menici, s katerima sta bila zavarovana kredita tožeče stranke po pogodbi z dne 11. 6. 2009 za znesek 200.000,00 EUR (za nakup osnovnih sredstev) in po pogodbi z dne 29. 12. 2011 za znesek 1,000.000,00 EUR (v zvezi z nakupom delnic), ki ob zapadlosti (prvi 4. 12. 2013, drugi 4. 11. 2013) nista bila poravnana.

**Razlogovanje sodišč prve in druge stopnje**

12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila med strankama sklenjena vpisna pogodba, ki je bila realizirana s povečanjem osnovnega kapitala tožene stranke ter plačilom in prevzemom delnic s strani tožeče stranke. Ker je bila pogodba realizirana, tožeča stranka od nje ne more odstopiti, saj ni prišlo do kršitve pogodbe s strani tožene stranke. V zvezi z zavezo tožene stranke, da si bo prizadevala narediti vse, kar je v njeni moči, da najde kupca za odkup delnic, je sodišče presodilo, da je šlo za obligacijo prizadevanja, ki jo je tožena stranka tudi izpolnila, zaradi česar ni podana protipravnost kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče je sicer ugotovilo, da se je tožeča stranka zavedala pomena Izjave in da ji je bilo pred sklenitvijo vpisne pogodbe obljubljeno vračilo denarja v roku treh mesecev, vendar pa je presodilo, da je bila obljuba nezavezujoča, saj je bila dana v fazi pogajanj.

13. Glede zahtevka po tožbi tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni nasprotovala svojim obveznostim v višini glavnice, zaradi česar je podrobneje ugotavljalo le višino zahtevka glede obresti in zahtevku ugodilo.

14. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, pri čemer je dodalo, da je treba pri presoji vsebine obveznosti izhajati iz pravne narave pogodbe o vpisu delnic in v konkretnem primeru presojati obveznost tožene stranke ločeno in neodvisno od realizirane vpisne pogodbe, saj iz vpisnega potrdila niso izhajale nikakršne omejitve, ki bi lahko vplivale na sklenjeno vpisno pogodbo. Soglašalo je tudi z zaključkom, da zaveza tožene stranke in njena ravnanja pomenijo izpolnitev dogovorjene obveznosti prizadevanja iskanja kupca.

**Revizijske navedbe**

15. Revidentka sodišču druge stopnje očita, da naj bi se ne opredelilo do konkretnih pritožbenih navedb, s čimer naj bi zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter s tem kršilo tudi 22. in 25. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Izostala naj bi opredelitev do konkretizirane razlage tožeče stranke o tem, da je s pogodbo o vpisu delnic mogoče prevzeti dodatne obveznosti, pri čemer realizacijo pogodbe pomeni šele izpolnitev tako prevzetih obveznosti; če te niso izpolnjene, pa ima stranka pravico do odstopa od pogodbe. Nasprotuje presoji sodišča druge stopnje, da je šlo za obligacijo prizadevanja. Poleg tega pa očita, da se je sodišče premalo ukvarjalo z namenom tožeče stranke začasno pomagati toženi stranki. Kršitev očita še v zvezi z izpovedbo priče C. C., ki je za tožečo stranko bistvena, sodišče pa se do nje naj ne bi ustrezno opredelilo.

16. Revidentka sodišču druge stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi bila v tem, da je tožeči stranki odreklo pravico do odstopa od pogodbe, ki jo je ta imela na podlagi zakona zaradi neizpolnitve obveznosti tožene stranke. Namen strank naj bi bil namreč sklenitev vpisne pogodbe za določen čas z naravo posojila. Posledično naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji ugovora pobota.

17. Revidentka je v dopolnitvi revizije navedla, da naj bi bil celoten posel pravzaprav ničen, na kar naj bi bilo sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

**Presoja utemeljenosti revizije**

18. Vrhovno sodišče preizkusi sodbo sodišča druge stopnje samo v tistem delu in glede tistih razlogov, zaradi katerih je bila revizija vložena (371. člena ZPP).

19. Predmet revizijskega preizkusa je sodba sodišča druge stopnje. Zato Vrhovno sodišče ni samostojno (brez povezave s sodbo sodišča druge stopnje) presojalo sodbe sodišča prve stopnje.

20. Revizija ni utemeljena.

21. Ob revizijskem preizkusu sodbe sodišča druge stopnje se revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka izkažejo kot neutemeljeni. Sodišče druge stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da je treba pogodbeno razmerje med strankama presojati ob upoštevanju pravne narave pogodbe o vpisu delnic (vpisne pogodbe). Ta ima dvojno pravno naravo, predstavlja tako obligacijskopravni kot korporacijskopravni posel. Vpis delnic ima v obligacijskem smislu naravo ponudbe, ki, če jo družba sprejme tako, da se zaveže ponudniku dodeliti delnice in z njimi povezane pravice (z vpisnim potrdilom), vodi v sklenitev vpisne pogodbe. Ta je sestavljena iz obveznosti bodočega delničarja vplačati emisijski znesek na eni strani ter dodelitve delnic in s tem povezanih pravic delničarju na drugi strani. Ko sta ti dve obveznosti izpolnjeni, je pogodba izpolnjena. Če naj bo v okviru tega posla prevzeta še kakšna obveznost, za kar se je tekom postopka zavzemala revidentka, mora biti ta skladno z določbo druge alineje prvega odstavka 336. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) zapisana na vpisnem potrdilu (ki opredeljuje vsebino vpisne pogodbe), sicer proti družbi nima učinka.

22. Na podlagi navedenega se kot neutemeljen izkaže revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da s pogodbo o vpisu delnic ni mogoče prevzeti dodatnih obveznosti. To je namreč možno, vendar pa morajo biti dodatne obveznosti, da bi učinkovale proti družbi, zapisane na vpisnem potrdilu. V konkretnem primeru vpisno potrdilo takšnih dodatnih obveznosti ni vsebovalo; zato tudi ne predstavljajo obveznosti, prevzetih z vpisno pogodbo, ki bi lahko vplivale na njeno izpolnitev.

23. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je bila pogodba o vpisu delnic z vplačilom tožeče stranke ter dodelitvijo delnic in s tem povezanih pravic tožeči stranki (ter vpisom povečanja osnovnega kapitala v sodni register) izpolnjena. Od (pravilno) izpolnjene pogodbe pa ni moč enostransko odstopiti. Ker torej tožena stranka ni kršila pogodbe oziroma je izpolnila svojo zavezo (dodelitve delnic in s tem povezanih pravic), prevzeto z vpisno pogodbo, tožeča stranka odstopnega upravičenja po zakonu ni imela.

24. Zavezo tožene stranke o iskanju kupca za delnice, ki jih je vplačala tožeča stranka, je sodišče druge stopnje pravilno presojalo ločeno od temeljnega posla nakupa delnic. Takšnemu stališču v prid namreč govori tudi temeljno načelo delniškega prava, to je načelo ohranitve osnovnega kapitala, katerega namen je v prvi vrsti varovati upnike, tudi pred morebitnimi posegi delničarjev v premoženje družbe. Vrnitev vložkov delničarjem je prepovedana (227. člen ZGD-1); delničar pa lahko iz družbe izstopi le tako, da delnico proda, s čimer se ohrani osnovni kapital družbe.

25. Revidentka ne more uspeti niti s poudarjanjem namena pogodbenih strank pri sklenitvi pogodbe, ki naj bi bil v sklenitvi posojilne pogodbe, ki naj bi jo prekrivala (navidezna) vpisna pogodba. Na to, da stranki ne moreta skleniti posojilne pogodbe, je tožečo stranko opozorila že C. C., direktorica toženkine Poslovne enote K. Zato sta se stranki dogovorili za sklenitev vpisne pogodbe za nakup delnic, pri tem pa se je tožeča stranka po presoji sodišč nižjih stopenj zavedala narave in tveganosti posla. Okoliščine, na podlagi katerih sta sodišči nižjih stopenj sprejeli tak zaključek, so bile poleg tega, da je bila tožeča stranka opozorjena na nemožnost sklenitve posojilne pogodbe: da je direktor tožeče stranke C. C.-jevi ob prejemu Izjave rekel „gospa C., to je vse, kar lahko daste od sebe?“, kar kaže na to, da se je zavedal pomena Izjave; da je bila tožeča stranka seznanjena s tem, da je družba D. tik pred zdajci odstopila od namere vlaganja v toženo stranko; da se je posel sklepal v obdobju gospodarske krize in bi se morala tožeča stranka kot gospodarski subjekt, za katerega pri sklepanju pogodb velja višja stopnja skrbnosti, zavedati, da je rizičnost posla z delnicami še večja kot običajno. Revidentkino vztrajanje pri tem, da je bil njen namen le začasno pomagati toženki zaradi dolgoletnega dobrega poslovnega sodelovanja, tako po presoji revizijskega sodišča ostaja na ravni nagiba. Ta pa za presojo veljavnosti pravnega posla ni upošteven (40. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Obljuba C. C. da bo šlo za kratkoročen vstop tožeče stranke, pa je bila dana pred sklenitvijo pogodbe o vpisu delnic in glede na vse predstavljene okoliščine ne more biti odločilna za presojo.

26. Pravilen je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da je zaveza tožene stranke pomenila obligacijo prizadevanja in ne obligacije rezultata. Že jezikovna razlaga dokumentov, s katerimi se je tožena stranka zavezala narediti vse, kar je v njeni moči, kaže na obveznost prizadevanja. Zaključek, da je tožena stranka to obveznost izpolnila, pa sta sodišči nižjih stopenj sprejeli na podlagi ugotovljenih dejstev o konkretnih prizadevanjih tožene stranke, ki predstavljajo dejansko stanje in zato ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP). S tem v zvezi je neutemeljen tudi očitek neobrazloženosti, saj se je sodišče druge stopnje do tega vprašanja ustrezno opredelilo v 10. in 11. točki obrazložitve svoje sodbe.

27. Drži revidentova navedba v dopolnitvi revizije, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti (92. člen OZ). Vendar pa je ničnost posledica dejstev, ki jih mora glede na pravila o trditvenem (in dokaznem) bremenu ena od strank vsaj zatrjevati. Tožeča stranka pa med postopkom ni zatrjevala, da bi se tožena stranka zavezala, da bo sama odkupila lastne delnice, kar bi sicer bilo v direktnem nasprotju s 43. členom Zakona o bančništvu (ZBan-1, veljavnim v času sklepanja posla). V svojih vlogah je celo izrecno navajala, da tega ne trdi.1 Navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, da bi bila takšna zaveza nična, pa ne predstavlja zatrjevanja, ki bi dajalo podlago za ugotovitev ničnosti zaveze, temveč kvečjemu hipotetičen zaključek o naravi takšne obveznosti, če bi ta obstajala.

28. Revidentka zatrjuje še kršitev 22. in 25. člena URS, ki jo utemeljuje s tem, da naj bi sodišče druge stopnje ne odgovorilo na njene konkretne pritožbene navedbe, s čimer naj bi ji odvzelo možnost vsebinskega obravnavanja pritožbe. Revizijsko sodišče je že odgovorilo, da očitana postopkovna kršitev ni podana; zato očitek o kršitvi URS izzveni v prazno. Drugi očitki glede kršitve URS pa niso konkretizirani tako, da bi jih revizijsko sodišče lahko presojalo. Revidentka namreč zatrjevane kršitve ustavnih jamstev ni dodatno substancirala niti je ni povezala z drugimi (konkretno ugotovljenimi) pravno pomembnimi dejstvi.

**Odločitev o reviziji**

29. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

30. Ker glede na obrazloženo nista podana uveljavljana revizijska razloga, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

31. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

1 I. pripravljalna vloga tožeče stranke, točka II, list. št. 51: „Tožena stranka nadalje trdi, da bi bila izjava, s katero bi se tožena stranka zavezala odkupiti lastne delnice ali posredno oziroma [ne]posredno dati kakšno nadomestilo zanje, nična. Ta trditev je pod določenimi pogoji sicer pravilna, nima pa nikakršne zveze s tem primerom, saj tožeča stranka ne trdi, da se je tožena stranka zavezala odkupiti lastne delnice, pač pa[,] da se je zavezala najti kupca zanje (oziroma, kot zatrjuje sama, storiti vse, kar je v njeni moči, da ga bo našla).“