Jedro

Sodišče prve stopnje je, opirajoč se na izvedensko mnenje sodnega izvedenca prometne stroke, zanesljivo ugotovilo, da bi obdolženka oškodovančevo vozilo lahko pravočasno opazila, vendar ga je očitno spregledala. Navedeno torej govori za sklep, da je vzrok za nastanek prometne nesreče z nastalimi hudimi telesnimi poškodbami pri oškodovancu na strani obdolženke in da morebitna oškodovančeva neprivezanost z varnostnim pasom in dejstvo, da se zračna blazina v oškodovančevem avtomobilu ob trku ni aktivirala, na obstoj kaznivega dejanja nimata nikakršnega vpliva.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolžene M.P. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženka je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženo M.P. spoznalo za krivo, da je storila kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je, po prvem odstavku 323. člena KZ-1, določilo kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso, ki bo odmerjena s plačilnim nalogom. Na podlagi drugega odstavka 105. je oškodovanca S.Ž. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obdolženkin zagovornik. Navaja, da vlaga pritožbo iz razlogov, navedenih v 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, saj je sodišče zmotno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ob tem pa nepravilno uporabilo materialno pravo in kršilo določbe ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo prvostopenjskega sodišča in obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma je potrebno pojasniti, da je obdolženkin zagovornik v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče obdolženko in zagovornika povabi na sejo senata, ne da bi za to navedel konkretne razloge. Pritožbeno sodišče predlogu ni sledilo, ker je ocenilo, da glede na stanje stvari njuna navzočnost ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi stvari (prvi odstavek 445. člena ZKP).

5. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolženko spoznalo za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Bistvene okoliščine primera je namreč pravilno in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi prepričljivo obrazložilo, tako da jih nasprotna pritožbena izvajanja niso ovrgla. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožnikovemu zgrešenemu pojmovanju vzročnosti pri obravnavani prometni nesreči. Pritožnik namreč trdi, da je do hudih telesnih poškodb pri oškodovancu prišlo zato, ker oškodovanec ni uporabljal varnostnega pasu ter zaradi neustreznega delovanja (neaktiviranja) zračne blazine v oškodovančevem avtomobilu. Vendar so prepričljivi razlogi izpodbijane sodbe, iz katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podana vzročna zveza med protipredpisno vožnjo obdolženke in nastalo prometno nesrečo z v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno ugotovljenimi nadaljnjimi posledicami. Opirajoč se na vse izvedene dokaze sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je obdolženka na križišču z zavijanjem s svojega smernega vozišča v levo povzročila kritično situacijo, ker je s tem zaprla pot nasproti vozečemu vozniku osebnega avtomobila, v posledici česar je prišlo do trčenja, v katerem je oškodovanec utrpel v izreku izpodbijane sodbe opisane poškodbe. Sodišče prve stopnje je, opirajoč se na izvedensko mnenje sodnega izvedenca prometne stroke – raziskave prometnih nezgod Z.S., zanesljivo ugotovilo, da bi obdolženka oškodovančevo vozilo lahko pravočasno opazila, vendar ga je očitno spregledala. Navedeno torej govori za sklep, da je vzrok za nastanek prometne nesreče z nastalimi hudimi telesnimi poškodbami pri oškodovancu na strani obdolženke in da morebitna oškodovančeva neprivezanost z varnostnim pasom in dejstvo, da se zračna blazina v oškodovančevem avtomobilu ob trku ni aktivirala, na obstoj kaznivega dejanja nimata nikakršnega vpliva.

6. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ima izpodbijana sodba ustrezne in zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, torej o tistih okoliščinah, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja, in tistih, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakonika. Izpodbijana sodba ima tudi ustrezne razloge o krivdi. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljena dejstva pravilno in utemeljeno sklepalo, da je obdolženka ravnala s krivdno obliko zavestne malomarnosti in v zvezi s tem navedlo ustrezne razloge (zlasti točki 5. in 8. obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen in niso podane uveljavljane procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona.

7. Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji, opravljen v mejah 386. člena ZKP (pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji), je pokazal, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, ter je obdolženki izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v okviru katere je določilo primerno zaporno kazen in tudi pravilno odmerilo preizkusno dobo. To je prepričljivo obrazložilo v 9. točki izpodbijane sodbe. Zato v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči. 8. Glede na povedano pritožbena izvajanja obdolženkinega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

9. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženka na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, ki bo odmerjena pred prvostopenjskim sodiščem.