Jedro

Po teoriji adekvatne vzročnosti je treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Utemeljeno tako državna tožilka navaja, da četudi se oškodovanec ne bi pripel z varnostnim pasom in tako kršil cestnoprometne predpise in četudi se zračna blazina ni aktivirala, navedeno na vzročno zvezo, ki je stekla zaradi protipredpisnega ravnanja obsojenke ni vplivalo oziroma je ni preusmerilo ali izničilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 200 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru je bila M. P. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 ji je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila na podlagi prvega odstavka 323. člena KZ-1 določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenki naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo uvodoma, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovorniki v zahtevi namreč uveljavljajo pretrganje vzročne zveze med ravnanjem obsojenke in telesno poškodbo oškodovanca, o čemer pa po mnenju vrhovne državne tožilke v konkretni kazenski zadevi ni mogoče govoriti. Četudi se oškodovanec ne bi pripel z varnostnim pasom in tako kršil cestnoprometne predpise (tega pa se v postopku ni ugotavljalo), bi to pomenilo le, da je tudi njegovo ravnanje vodilo do prepovedane posledice, nikakor pa ne, da je vzročno verigo, ki je stekla zaradi protipravnega ravnanja obsojenke preusmerilo in jo s tem izničilo. Vzročna zveza je podana, kadar storilčevo ravnanje ustvari protipravno nevarnost za varovano dobrino in se nato prav ta nevarnost udejanji v nastali posledici (teorija objektivne pripisljivosti). Huda telesna poškodba oškodovanca je nastala s protipravno vožnjo obsojenke, ni nastala naključno, pač pa je realizacija prav tiste nevarnosti, ki jo je s protipravno vožnjo povzročila ona. Ni pa se tudi mogoče strinjati z zagovorniki, da v sodbi ni obrazložen krivdni odnos obsojenke, saj je sodišče v obrazložitvi pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je obsojenka kaznivo dejanje izvršila iz malomarnosti.

B.

4. Bistveni očitek vložnikov v zahtevi je, da ni podana vzročna zveza med obsojenkinim ravnanjem in posledico, to je med prometno nesrečo in hudo telesno poškodbo, ker sodišče ni ugotovilo, ali je bil oškodovanec v konkretnem primeru pripet z varnostnim pasom ali ne in ker se zračna blazina ob prometni nesreči ni aktivirala. Huda telesna poškodba pa je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja.

5. Obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija. Tako ločimo naravno vzročnost (katere ugotavljanje spada v dejansko sfero sojenja) in pravno vzročnost, ki je vrednostna oziroma akseološka kategorija, od katere je odvisen obstoj kaznivega dejanja, oziroma njegova pravna opredelitev. V praksi in teoriji se je razvilo več teorij vzročnosti, od katerih so bile nekatere tudi opuščene. Tako je bila opuščena teorija sine qua non (teorija o naravni vzročnosti, ekvivalenčna vzročnost), po kateri je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok, za katerega naj storilec odgovarja. Utemeljeni očitki tej teoriji so bili, da ne razlikuje med bolj ali manj pomembnimi vzroki, da je preširoka in da v določenih primerih odpove, kar ne pripelje do razumne in pravične rešitve. Prevladujoči teoriji v našem času in prostoru, in to tudi v sodni praksi, sta ratio legis teorija in teorija adekvatne vzročnosti. Naravna vzročna zveza med ravnanjem storilca in posledico mora seveda obstajati, vendar pa ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Po teoriji adekvatne vzročnosti je tako potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode kot pravno upošteven vzrok, šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari(1). Navedeno torej pomeni, da za izpolnjenost biti inkriminacije ne zadošča le ugotovitev, da sta obdolženčevo ravnanje in posledica v razmerju vzroka in posledice, temveč je v okviru pripisovanja posledice storilčevemu ravnanju potrebna tudi vrednostna presoja. Pri selekciji vzrokov za nastanek prepovedane posledice pa je treba najprej izhajati iz teorije o adekvatni vzročnosti in presoditi, ali je bila prepovedana posledica v danih okoliščinah za obsojenca objektivno predvidljiva in ali so obstajale objektivne možnosti, da se njen nastanek prepreči. 6. V konkretni kazenski zadevi je bila M. P. spoznana za krivo, da je na križišču z avtomobilom zavijala v levo, ne da bi pri tem pustila mimo osebni avtomobil, ki je takrat pripeljal iz nasprotne smeri naravnost, zaradi česar je prišlo do trčenja med voziloma, pri čemer je bila ena oseba v nasproti vozečem vozilu hudo telesno poškodovana. Sodišče je ugotovilo, da je obsojenka kršila določilo drugega odstavka 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, kar je imelo za posledico povzročitev prometne nesreče in kot rečeno nadaljnjo posledico hudo telesno poškodbo. Presodilo je tudi, da je med ravnanjem obsojenke in nastalo posledico podana vzročna zveza. Pomisleke obrambe v obstoj vzročne zveze je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, „da bi bila obdolženkina krivda izključena le v primeru, če bi oškodovančevo morebitno protipredpisno ravnanje predstavljalo takšno ravnanje, ki bi obdolženkino ravnanje povsem izključilo.“(2) Podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavljajo vložniki v zahtevi, je zavrnilo tudi pritožbeno sodišče in pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje, da je podana vzročna zveza med protipredpisno vožnjo obdolženke in nastalo prometno nesrečo. Presodilo je, da „opirajoč se na vse izvedene dokaze sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je obdolženka na križišču z zavijanjem s svojega smernega vozišča v levo povzročila kritično situacijo, ker je s tem zaprla pot nasproti vozečemu vozniku osebnega avtomobila, v posledici česar je prišlo do trčenja, v katerem je oškodovanec utrpel v izreku izpodbijane sodbe opisane poškodbe... Vse navedeno govori za sklep, da je vzrok za nastanek prometne nesreče z nastalimi hudimi telesnimi poškodbami pri oškodovancu na strani obdolženke in da morebitna oškodovančeva neprivezanost z varnostnim pasom in dejstvo, da se zračna blazina v oškodovančevem avtomobilu ob trku ni aktivirala, na obstoj kaznivega dejanja nima nikakršnega vpliva.(3) “

7. Navedenim zaključkom obeh nižjih sodišč v celoti pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Kot je bilo že pojasnjeno je bila obsojenkina protipredpisna vožnja tista, ki je ustvarila nevarno situacijo, povzročila prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo. Po teoriji adekvatne vzročnosti je namreč treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Utemeljeno tako državna tožilka navaja, da četudi se oškodovanec ne bi pripel z varnostnim pasom in tako kršil cestnoprometne predpise in četudi se zračna blazina ni aktivirala, navedeno na vzročno zvezo, ki je stekla zaradi protipredpisnega ravnanja obsojenke ni vplivalo oziroma je ni preusmerilo ali izničilo. Obsojenkino protipravno ravnanje je bilo namreč med vsemi spremljajočimi vzroki in pogoji tisto, ki je imelo odločilno vlogo pri nastanku prepovedane posledice, je tako močno, da kot pravno upoštevno izloči vse ostale. Kazenskopravno so predvsem upoštevni tisti vzroki, ki predstavljajo ogrožanje drugih, nepripet varnostni pas pa ne ogroža nikogar drugega, razen tistega, ki se ne pripne, tako kot velja to za samopoškodbo, uničenje lastne stvari ipd. Zato taka dejanja ne morejo preglasiti dejanj, s katerimi se ogroža drugega oziroma samoogrozitvenemu dejanju oškodovanca v konkretnem primeru ni mogoče pripisati vzroka za nastalo prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo. Bo pa seveda lahko to dejstvo (nepripetost z varnostnim pasom), če bo seveda ugotovljeno, vplivalo na višino odškodnine.

8. Neutemeljena pa je tudi zahteva v delu, kjer vložniki uveljavljajo, da sodišče ni obrazložilo krivdnega odnosa obsojenke, saj izpodbijana pravnomočna sodna odločba razloge o tem ima (sodba sodišča prve stopnje v točkah 5 in 8, sodba pritožbenega sodišča pa v točki 6), nestrinjanje z ugotovitvijo sodišč pa pomeni le izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga, iz katerega pravnomočnih sodnih odločb s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP).

9. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je vzročna zveza med ravnanjem obsojenke in nastalo posledico ugotovljena in ustrezno obrazložena, prav tako ni podana v zahtevi uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri višini odmerjene sodne takse pa je sodišče poleg zapletenosti obravnavane zadeve ter obsojenkinih premoženjskih razmer upoštevalo tudi Zakon o sodnih taksah.

(1) Glej sodbo VSRS I Ips 41308/2013 z dne 8. 9. 2016. (2) Točka 8 na strani 5 sodbe sodišča prve stopnje.

(3) Točka 5 na strani 3 sodbe pritožbenega sodišča.