Jedro

Zgolj seznanitev enega od delavcev tožene stranke z nepravilnostmi tožnika, pri čemer tožnik niti ne zatrjuje, da bi šlo za delavca, ki bi bil pristojen za odločanje o njegovi odgovornosti, ne pomeni, da je tožena stranka že februarja 2010 ugotovila razlog za izredno odpoved.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (na delovnem mestu policist vodja izmene) iz razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ker je naklepoma kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dejanji naj bi storil s tem, da je prodal dve ponarejeni slovenski letni vinjeti.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja ter posledično tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je bila odpoved dana pravočasno glede na to, da je tožena stranka ugotovila razloge za izredno odpoved in storilca 14. 5. 2010, ko je Vrhovnemu državnemu tožilstvu odstopila prijavo o sumu storitve kaznivega dejanja s strani tožnika. Presodilo je, da je bila storitev očitanega dejanja tožniku dokazana in ker je vinjete štelo kot vrednotnice, so v tožnikovem ravnanju podani tudi znaki očitanega kaznivega dejanja.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je postopek vodila skladno z določili ZDR, ki se za javne uslužbence za primere izredne odpovedi uporablja na podlagi 5. in 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU). Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami prvostopnega sodišča o tem, kdaj je tožena stranka ugotovila razloge za izredno odpoved in presojo, da je glede na to odpoved podana pravočasno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre pri vinjeti za vrednotnico, zato so v ravnanju tožnika izpolnjeni znaki kaznivega dejanja po določilih 244. člena KZ-1. Sicer pa je tožena stranka odpoved podala tudi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, za katerega je prav tako ugotovljeno da je dokazan. Izpolnjen je tudi pogoj za zakonitost odpovedi po določbah 110. člena ZDR.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da v primeru ponarejenih vinjet ne gre za kaznivo dejanje, ker vinjete niso vrednotnice. Ni mogoče govoriti o obstoju kaznivega dejanja, temveč zgolj o prekršku. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri presoji pravočasnosti odpovedi. Priča B. M. je izpovedal, da ga je že v mesecu februarju 2010 vodja oddelka za notranje preiskave seznanila z nepravilnostmi pri tožniku, torej se je že takrat vedelo, kdo je storilec in kateri so znaki kaznivega dejanja. Opozarja na dejstvo, da je postopek podaje izredne odpovedi nezakonit, ker je voden po določilih ZJU. Sodišče druge stopnje pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Protispisna je trditev sodišča, da je tožnik operiral s štirimi ponarejenimi vinjetami, ker to ne izhaja iz nobene listine ali izpovedi prič in tudi ne iz trditvene podlage tožene stranke. Ni pa tudi dejanskih ugotovitev, da bi tožnik posedoval oziroma prodal dve ponarejeni vinjeti.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje govori o štirih ponarejenih vinjetah zgolj hipotetično in ne kot o dejstvu, ki izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Predvsem pa njegova odločitev temelji na tem, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi dveh ponarejenih vinjet, za katere se je v sodnem postopku dokazalo, da sta ponarejeni ter da jih je prodal tožnik. Zato ni mogoče govoriti o zatrjevani protispisnosti in kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Navedbe tožnika glede uporabe ZJU niso povsem jasne. Sodišče druge stopnje je pravilno navedlo, da se za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi javnih uslužbencev uporabljajo določbe ZDR, koliko ZJU ne določa drugače. Uporabljata se torej oba predpisa, tudi ZJU. Da bi bil katerikoli od njiju uporabljen napačno, pa tožnik ne zatrjuje.

9. V zvezi z odločitvijo o pravočasnosti odpovedi uveljavlja revizija predvsem nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kdaj je delodajalec ugotovil razlog za izredno odpoved je najprej dejanska ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da zgolj seznanitev enega od delavcev tožene stranke z nepravilnostmi tožnika, pri čemer tožnik niti ne zatrjuje, da bi šlo za delavca, ki bi bil pristojen za odločanje o njegovi odgovornosti, ne pomeni, da je tožena stranka že februarja 2010 ugotovila razlog za izredno odpoved.

10. Tožnik ne zatrjuje, da bi bila kakorkoli napačna in nezakonita odločitev o tem, da je storil očitano kršitev po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato se revizijskemu sodišču ni treba še posebej opredeljevati do revizijskih ugovorov, ali vinjeta je ali ni vrednotnica v smislu 244. člena KZ-1. Tudi če bi bile revizijske navedbe v tem delu utemeljene, to na drugačno odločitev ne bi moglo vplivati.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).