Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka ni zamudila roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj jo je podala v 30 dneh od tedaj, ko se je seznanila z razlogom za odpoved (ko je preverila informacije o kršitvi delovne obveznosti in je podala prijavo o sumu storitve kaznivega dejanja). Pri tem ni bistveno, kdaj je pristojni drugostopni organ odločal o tožnikovi pritožbi in kdaj je bila odločba oddana na pošto.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 9. 6. 2009 in sklep št. ... z dne 14. 7. 2010 nezakonita, brez pravnih učinkov ter se odpravita in se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo (I./1. točka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnosti, to je od 16. 8. 2010 dalje ter mu delovno dobo vpisati v delovno knjižico in tožnika pozvati nazaj na delo, v roku osem dni, da ne bo izvršbe (I./2. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati za čas brezposelnosti od 16. 8. 2010 dalje bruto plačo v znesku 1.457,07 EUR mesečno za vsak mesec brezposelnosti, od te plače obračunati in plačati dolžne davke in prispevke in neto zneske izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne mesečne plače od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe (I./3. točka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške sodnega postopka (II. točka).
Tožnik vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je D.S. v mesecu februarju 2010 tožnik prodal dve ponarejeni vinjeti, pri čemer je sodišče zapisalo, da poročilo o preiskavi Centra za ... v fotokopiji kazenskega spisa potrjuje, da je bila vinjeta, ki jo je tožnik prodal D.S., ponarejena. To dejstvo ne drži in gre za čisto izmišljotino sodišča. Iz izjave D.S. izhaja, da je D.S. eno vinjeto vrnil tožniku, drugo vinjeto pa je uničil. Vinjete, ki jih je preiskoval Center za ..., niso vinjete, ki jih je imel D.S.. v rokah. Ne ve se, kakšni sta bili vinjeti, ki jih je tožnik prodal D.S.. Tožnik se ne strinja, da četudi bi prodal ponarejene vinjete, ne bi izpolnil znake kaznivega dejanja po 244. členu KZ-1. Na podlagi tega člena se kaznuje kdor ponarejene vrednotnice uporabi kot prave. Iz slovarja slovenskega knjižnega jezika izhaja, da je vrednotnica listek z nominalno vrednostjo za plačilo storitev. Nominalne vrednosti na vinjetah ni. Prav tako Zakon o javnih cestah ne določa, da je vinjeta vrednotnica, pač pa izrecno določa, da je vinjeta potrdilo o plačilu. Žig na vrednotnici poleg nominalnega zneska je drugi element vrednotnice. Tožnik želi opozoriti na določbo 145. člena Zakona o kazenskem postopku, ki določa, da so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače izvedo zanje. Kaznivo dejanje po 244. členu KZ-1 se preganja po uradni dolžnosti. Nihče od uradnih oseb ni upošteval določbe 145. člena ZKP in ni vložil kazenske ovadbe. Priča T.K. je povedal, da je tožnik vrhunski policist, ki ima veliko rezultatov in dobre rezultate, kot tudi, da je službi v celoti predan, zato je predlagal tudi milejši ukrep zoper tožnika. V februarju 2010 je komandir Policijske postaje B. M.K. sodelavcu prodal ponarejeno vinjeto. Torej je storil povsem enako dejanje, kot bi ga naj storil tožnik, kljub temu pa M.K. ni ostal brez službe, temveč je bil zgolj premeščen v P.. Tožnik je prepričan, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi prekoračila subjektivni rok za podajo izredne odpovedi, ki je določen v 110. členu ZDR. Tožena stranka bi morala podati odpoved najkasneje konec marca 2010, ne pa, da jo je podala šele junija 2010. S tem je prekoračila 30-dnevni subjektivni rok, po katerem bi lahko zakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Da je tožnik D.T. prodajal ponarejene vinjete, je bilo znano pomočniku direktorja uprave R.V. že predhodno. D.S. je v svoji izpovedi vse zanikal oziroma je povedal, da vsebina njegove in v uradnem zaznamku zapisane izjave, ni identična. Kasneje je sicer v soočenju z V.T. podal drugačno izjavo. Sodišče pa je štelo, da je druga izjava D.S. in vsebina uradnega zaznamka pravilna. Zakaj je D.S. spreminjal izjavo, ni znano, lahko se je ustrašil kriminalistke. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je vodila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), ki se za javne uslužbence uporablja na podlagi 5. in 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU) tudi za primere izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 110. členu določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po 2. odstavku 110. člena ZDR pa je določeno, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Razlogi iz katerega je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so določeni v 111. členu ZDR in sicer lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev znake kaznivega dejanja ter po 2. alinei 2. odstavka 111. člena ZDR, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V 2. odstavku 83. člena ZDR pa je določeno, da pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot na primer v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poizkusnega dela, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. V 3. odstavku 83. člena ZDR pa je določeno, da v pisnem vabilu na zagovor mora biti naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, uro in kraj zagovora. Vabilo na zagovor mora delodajalec delavcu vročiti v skladu s 87. členom ZDR, torej pogodbeni stranki, ki se ji odpoveduje pogodba o zaposlitvi.
Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter ob vpogledu v fotokopijo kazenskega spisa in zaslišanju prič B.K., A.G., S.J., D.S., M.V., T.K., V.T., B.M. ter tožnika ter ob soočenju prič V.T. in D.S., je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu policist vodja izmene in mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri je, kot to izhaja iz sklepa tožene stranke št. ... z dne 9. 6. 2010 tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je le-ta naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanje in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po členu 244/1 KZ-1 in ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in zaradi tega s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, ker je bilo med strankama porušeno zaupanje v verodostojno ravnanje policista.
Glede na podani pritožbeni ugovor o nepravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ZDR določa prekluzivne roke, na katere mora sodišče sicer paziti po uradni dolžnosti in mora tožena stranka podati odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasno, kar je sicer v interesu delavca kot delodajalca. Kot že navedeno, po določilih 2. odstavka 110. člena ZDR mora pogodbena stranka podati izredno odpoved o zaposlitvi najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da se delodajalec z razlogom lahko seznani že takoj ob kršitvi, lahko pa tudi kasneje vse do zagovora delavca, ki je predviden po določilih 2. odstavka 83. člena ZDR. Seveda pa je konkreten datum odvisen od okoliščin posameznega primera in lahko sovpada z datumom zagovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da je tožena stranka ugotovila razloge za izredno odpoved in storilca dne 14. 5. 2010, ko je zbrala in preverila informacije glede dejanja in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije odstopila prijavo o sumu storitve kaznivega dejanja, pri čemer je tožniku podala obvestilo o nameravani izredni odpovedi in vabilo na zagovor dne 2. 6. 2010, in tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 9. 6. 2010. Tožena stranka je po podani tožnikovi pritožbi odločala dne 14. 7. 2010 glede na to, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 9. 6. 2010, ni zamudila roka za podajo odpovedi, saj je rok potrebno šteti od dne, ko je pristojni organ odločal o tem, ne pa glede na datum oddaje poštne pošiljke na pošto. Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo tožnika, da se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved že v mesecu februarju 2010, ker naj bi iz izpovedi B.M. na obravnavi dne 30. 9. 2011 izhajalo, da ga je o nepravilnosti tožnika seznanila T.Ž.F., vodja oddelka za notranje preiskave SD PU Maribor, kar misli, da je bilo v mesecu februarju 2010. Poudariti je, da se je morala tožena stranka prepričati in zbrati obvestila in informacije o tem, ali je res tožnik storil dejanja, katera mu je tožena stranka očitala. Tako tožena stranka ni zamudila subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi.
Glede na podane pritožbene navedbe pritožbeno sodišče navaja, da je delovno sodišče na podlagi 13. člena ZPP (ki ureja ugotavljanje predhodnega vprašanja) pooblaščeno ugotavljati znake kaznivega dejanja, ki so pogoji za ugotovitev, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Sodišče je pri tem vezano zgolj na pravnomočno (obsodilno oziroma oprostilno) sodbo kazenskega sodišča (če ta obstaja). Procesna jamstva, ki zagotavlja Zakon o kazenskem postopku, veljajo v kazenskem postopku, kjer se ugotavlja, ali je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje in ali je podana njena kazenska odgovornost. V postopku pred delovnimi sodišči pa se uporabljajo postopkovna pravila iz Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1), subsidiarno pa pravila ZPP. Tako se v tem postopku tožnik ne more sklicevati na procesna jamstva iz ZKP. Delovno sodišče je vezano na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja. Delovno sodišče pri presoji zakonitosti podane pogodbe o zaposlitvi tudi ne odloča o kazenski odgovornosti delavca. Glede na pritožbe ugovore, da ne gre za dejanje, ki bi imelo znake kaznivega dejanja in zoper tožnika tudi ni voden kazenski postopek, pa pritožbeno sodišče tožniku pojasnjuje, da iz prilog pod C izhaja, da se pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. III K 80289/2010 vodi kazenski postopek zoper tožnika zaradi KZ-1 na predlog Vrhovnega državnega tožilstva postopek zaradi suma storitve prikrivanja po 1. odstavku 217. člena KZ-1 in kaznivega dejanja sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje po 2. odstavku 263. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podan pritožbeni ugovor tožnik, da tožnik ni izpolnil znake kaznivega dejanja po določilih 244. člena KZ-1 ponarejanje in uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev, ker vinjete naj ne bi bile vrednotnice. Prav tako pa sicer tudi naj ne bi bilo izkazano, da je tožnik prodajal ponarejene vinjete. Zakon o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 29/1997 s sprem. - ZJC) v 11. c členu ureja plačilo cestnine za uporabo cestninske ceste za določen čas in navaja, da za plačilo cestnine iz 8. odstavka 11. a člena tega zakona izdaja upravljalec cestninskih cest, ki v skladu z Zakonom o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji upravlja cestninske ceste nalepke, ki dokazujejo, da je bila za določeno vozilo plačana cestnina za uporabo cestninskih cest za določen čas v skladu s tem zakonom (v nadaljnjem besedilu: vinjeta). Vinjete ni dovoljeno ponarediti ali prenarediti, kot to izrecno določa ZJC. Navedeno kaznivo dejanje stori, kdor ponaredi kolke za poštne znamke ali druge vrednotnice, ali kdor spremeni kakšno tako pravo vrednotnico, ki bi jo uporabil kot pravo ali jo oddal v uporabo komu drugemu, ali kdor ponarejene vrednotnice uporabi kot prave, ali si jih s tem namenom pridobi, kot to določa 1. odstavek 244. člena KZ-1. Šesti odstavek 244. člena KZ-1 pa določa, da se za vrednotnice po tem zakonu štejejo kolki in druge vrednotnice, izdane in v obtoku na podlagi Zakona Republike Slovenije ter tuje vrednotnice. Tako po oceni pritožbenega sodišča gre za vrednotnico po določilih Zakona Republike Slovenije. Neupoštevan je tudi pritožbeni ugovor tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da iz ugotovitev Centra za ... ne izhaja, da sta konkretni vinjeti, katere je obravnavalo sodišče v delovnem sporu, isti vinjeti, kot se obravnava v kazenskem postopku. Navedeni pritožbeni ugovor pritožbeno sodišče navaja v prepričanje, da v kolikor gre v kazenskem postopku za dve drugi vinjeti, je tožnik prodal torej najmanj štiri ponarejene vinjete, pri čemer mu je tožena stranka podala izredno odpoved za dve ponarejeni vinjeti. Sicer pa navedeno niti ni pomembno, saj delovno sodišče v predmetni zadevi obravnava le dve ponarejeni vinjeti, pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje izpovedbo D.S. enako kot sodišče prve stopnje, ki je tudi jasno navedlo kako ocenjuje njegove sicer različne izpovedbe. Sicer pa je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz razloga, ker je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po določilih 2. alinee 1. odstravka 111. člena ZDR, tako da niti ni potrebno, da gre za znake kaznivega dejanja, nedvomno pa gre v primeru, če delavec policist prodaja ponarejene vinjete po nižji ceni, kar je bilo izkazano v dokaznem postopku z zaslišanjem številnih prič, da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je prav policist tisti, ki mora varovati zakonitost in pravni red države.
Neupoštevan je tudi pritožbeni ugovor, da je tožniku tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, drugega policista Policijske postaje B. M.K., ki je prav tako sodelavcu prodal ponarejeno vinjeto, pa je le prerazporedila v Policijsko akademijo in ni ostal brez službe. Navedeno je neupoštevno, pri čemer je poudariti, da sodišče v predmetni zadevi ni ugotavljalo morebitnih kršitev drugega policista in odločitev v drugi zadevi ne veže niti toženo stranko niti sodišče. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da je izpolnjen razlog iz 1. odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Nedvomno je, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti in da je takšno dejanje storil lahko le naklepno in da je ponujanje ponarejenih vinjet s strani policista razlog, da tožena stranka tožniku ne more več zaupati in njuno nadaljnjo medsebojno sodelovanje ni več mogoče. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.
Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.