Jedro

Nevarna dejavnost (kot pravni standard) je takšna dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Vojaška vaja, v kateri sodelujejo oboroženi vojaki, ki drug proti drugemu uporabljajo tudi telesno silo, eden od vojakov pa je pri tem huje telesno poškodovan, je zato nevarna dejavnost.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi toženke spremeni tako, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti zniža za 1,000.000,00 SIT s pripadki (in s tem zniža dosojena glavnična terjatev skupaj na 2,991.000,00 SIT, od tega za nepremoženjsko škodo na 2,860.000,00 SIT s pripadki), stroški postopka prve stopnje pa se znižajo na 233.352,00 SIT s pripadki (od zneska 318.852,00 SIT).

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka 45.119,00 SIT v 15 dneh.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka 54.119,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Po ugotovitvi, da je toženka objektivno odgovorna tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi poškodbe med služenjem rednega vojaškega roka, je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženka plačati tožniku 3,991.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Revizijo je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila toženka, ki je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita, podrejeno pa zniža odškodnina za duševne bolečine. Po revizijskih izvajanjih v dosedanjem postopku ni bil zanesljivo ugotovljen potek vojaške vaje, pri kateri se je tožnik poškodoval. O poteku in načinu vodenja vaje obstaja nasprotje med vsebino zapisnikov o zaslišanjih prič in razlogi sodbe, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti. Toženka je v pritožbenem postopku pojasnila tožnikove kršitve v zvezi z opravljanjem stražarske službe ter je zato sklicevanje pritožbenega sodišča na prvi odstavek 352. člena ZPP neutemeljeno. Toženki je bilo onemogočeno dokazovati ekskulpacijske razloge. Za oceno neke dejavnosti za nevarno, je potrebno strokovno znanje in zato je toženka predlagala zaslišanje izvedenca. Tožnik kot vodja straže ni preprečil predvidenega sicer simuliranega napada in je sam kriv za nastalo škodo. Tožnik tudi ni bil tretja oseba. Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana tudi zato, ker je odškodnina za pretrpljene duševne bolečine odmerjena previsoko.

Revizija je bila vročena tožniku, ki je v odgovoru nanjo opozoril, da revizija izpodbija predvsem dejanske ugotovitve in je predlagal, da se jo zavrne.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodbi nižjih sodišč vsebovali kakšne pomanjkljivosti, ki bi pomenile upoštevne kršitve procesnih pravil. Trditev revizije, da "o poteku in načinu vodenja vaje oziroma o razlogih o teh odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tistim, kar izhaja iz zapisnikov o izpovedbah zaslišanih in o tem, kar se navaja v sodbi", in da se zato sodba ne da preizkusiti, je posplošena in predvsem ni točna. Sodišči nižjih stopenj sta v zadostnem obsegu in razumljivo pojasnili v svojih sodbah dejansko in pravno podlago spora ter pri tem nista zagrešili v reviziji očitanih nepravilnosti, niti ne uradoma upoštevnih kršitev (386. člen ZPP).

Revizija stoji na enakem stališču kot že pred tem v pritožbi, da bi bilo potrebno opraviti strokovno oceno simuliranega napada na vojaški tabor, ki naj bi pokazala, ali je vaja potekala pravilno ali pa je tožnik kršil pravila stražarske službe (očitno v tej smeri, ker predvidenega napada ni preprečil). Sodišči nižjih stopenj sta obravnavani spor omejili na sam škodni dogodek, to je na okoliščine, v katerih je bil tožnik poškodovan. Spor je namreč odškodninski in predmet obravnavanja so bili lahko tudi po presoji revizijskega sodišča le elementi civilnega delikta. Zato sta sodišči nižjih stopenj predmet obravnavanja pravilno zakoličili z dogajanjem okoli tožnikovega škodnega dogodka, na potek napada nanj in njegovega razoroževanja, pri čemer je bil tudi poškodovan. Do škodnega dogodka je prišlo po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj med simuliranim napadom na vojaški tabor v zgodnjih jutranjih urah 6.6.1996, na neravnem terenu, ko so poveljnik in trije vojaki poskušali razorožiti tri stražarje, med katerimi je bil tožnik v vlogi vodje straže. Dogajanje je potekalo hitro, agresivno, nepričakovano, med oboroženimi vojaki, ki so razpolagali z vadbenim orožjem, ki je na bližino nevarno. Stražarjem vaja predhodno ni bila predstavljena. Pri razoroževanju stražarjev (za katere velja pravilo, da orožja ne smejo izročiti), se je poveljnik vaje, ki je bil aktivna vojaška oseba in ki je obvladal potrebne prijeme za obvladovanje nasprotnika v izjemnih primerih, vrgel na tožnika z vso težo in ga podrl na tla, v posledici česar je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da so spredaj navedene ugotovitve sodišč nižjih stopenj omogočale pravno pravilno presojo spora ter da zato sodišče druge stopnje ni moglo zagrešiti kakšne procesne kršitve, ko je zavrnilo pritožbene predloge, da se širše razišče potek celotne vaje in v ta namen izvedejo nadaljnji dokazi, predvsem z zaslišanjem izvedenca. V zvezi z zadevnimi revizijskimi izvajanji je opozoriti, da je procesni cilj dokaznega postopka v tem, da se ugotovijo pravno odločilna dejstva, ki so torej potrebna za pravilno odločbo. Že po naravi stvari se postavlja pri škodnem dogodku, kot je obravnavani, le vprašanje, kako oziroma zakaj je prišlo do tožnikove poškodbe. Izvedeni postopek je dal odgovor, da je do tožnikove poškodbe prišlo zato, ker je bila pri vojaški vaji zoper njega uporabljena groba sila (kot je spredaj obširno opisana z vsemi okolnostmi). Če spredaj opisana sila proti tožniku ne bi bila uporabljena (in za uporabo take sile zoper tožnika ni bilo nobenega razloga), do tožnikove poškodbe ne bi prišlo, pa naj je bila sicer vaja o napadu na tabor kakorkoli že načrtovana ali izpeljana. Sodišči nižjih stopenj v ravnanju tožnika, ki se je kot stražar upiral razorožitvi, nista ugotovili nobenih nepravilnosti. Revizijsko sodišče ob navedenem ugotovljenem dejanskem stanju sprejema kot pravilno pravno zaključevanje sodišč nižjih stopenj, da je toženka objektivno odgovorna tožniku za nastalo škodo, ker je do njegove poškodbe prišlo pri toženkinem izvajanju nevarne dejavnosti (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Nevarna dejavnost (kot pravni standard) je takšna dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu opravljanja povečano nevarnost za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi. Tako nevarno dejavnost pa lahko predstavlja vojaška vaja, v kateri je sodelovalo več oboroženih vojakov, pri čemer so uporabljali tudi telesno silo drug proti drugemu ter je v takih okoliščinah (ki so podrobneje spredaj opisane) prišlo do tožnikove hude telesne poškodbe. Kot izhaja iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj, se je tožnik le branil in na njegovi strani nista ugotovili kakšnih nepravilnosti. Zato je pravno utemeljen zaključek, da je toženka objektivno odgovorna tožniku za nastalo škodo in da se ni uspela razbremeniti svoje odgovornosti v smislu 177. člena ZOR. Revizijsko sodišče ocenjuje dalje, da niso utemeljena niti revizijska izvajanja v smeri zmotne uporabe 170. člena ZOR. Po tem določilu odgovarja država tudi za škodo, ki jo povzroči njena vojaška oseba pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi (razen če dokaže, da je njen pripadnik ravnal v danih okoliščinah tako, kot bi bilo treba). Zmotno je stališče revidentke, da tožnik v smislu navedenega pravnega določila ni tretja oseba. Tretja oseba je namreč tista, ki je zunaj razmerja med državo in povzročiteljem škode.

Po revizijskih izvajanjih je sporna le višina odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Med postopkom na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da je tožnik utrpel zlom zunanjega gležnja leve goleni in raztrganino sprednjega tibiotalarnega ligamenta levo. Po končanem zdravljenju so ostale določene trajne posledice, ki se odražajo v zmanjšani gibljivosti stopala v smeri dorzifleksije. Ta gib je zelo pomemben pri normalni hoji, še bolj pa pri teku, ker okvara povzroča šepanje oziroma nezmožnost teka. Manjkajoči obseg giba znaša 15%, medtem ko je zmanjšanje življenjske aktivnosti izvedenec ocenil na 5%. Revizijsko sodišče ocenjuje, da objektivno ugotovljen obseg tožnikove prizadetosti zdravja z njegovim subjektivnim opisom vred, ne utemeljuje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v takšni višini kot sta to ocenili sodišči nižjih stopenj, pač pa je po njegovi presoji utemeljena odškodnina iz obravnavanega naslova in ob pravilni uporabi 200. in 203. člena ZOR v višini 1,500.000,00 SIT. Pri taki presoji je upoštevalo poleg vseh ostalih ugotovljenih okoliščin tudi tožnikovo mladost ob poškodbi, na drugi strani pa je moralo tožniku priznano odškodnino presojati tudi v okviru sodne prakse, ki se je izoblikovala na odškodninskem področju pri določanju odškodnin za različne oblike škode, predvsem pa pri odškodninah za škode, ki so primerljive s tožnikovo. V skladu s povedanim je na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP toženkini reviziji delno ugodilo, znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 1,500.000,00 SIT in temu skladno spremenilo sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče pa je v preostalem delu toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno iz razlogov, ki so pojasnjeni že spredaj (tako glede neutemeljenosti revizije zoper odškodninski temelj, kot glede večjega zmanjšanja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti). Ta del odločitve temelji na 393. členu ZPP.

Ker je v revizijskem postopku prišlo do delne spremembe odločbe o glavni stvari, je revizijsko sodišče moralo poseči tudi v stroškovno odločbo sodišč prve in druge stopnje. Tožnikov uspeh se je na prvi stopnji zaradi znižane odškodnine zmanjšal približno za 1/4 in zato je revizijsko sodišče znižalo stroške postopka prve stopnje, ki so bili priznani tožniku, za 25% (od zneska 318.852,00 SIT na 233.352,00 SIT). Ustrezno toženkinemu uspehu na pritožbeni in revizijski stopnji, pa so bili toženki priznani pravdni stroški, ki so odmerjeni od pcto. 1,000.000,00 SIT. Tožnik mora tako povrniti toženki za stroške pritožbenega postopka in sicer 45.000,00 SIT za sestavo pritožbe in 119,00 SIT za poštne stroške, za sestavo revizije pa 54.000,00 SIT in poštne stroške 119,00 SIT. Stroškovna odločba temelji na določilu drugega odstavka 166. in 154. člena ZPP.