Jedro

Vaja bojnega napada je nevarna dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 3,991.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,860.000,00 SIT za čas od dneva izdaje sodbe do plačila in od zneska 131.000,00 za čas od 1.11.1996 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne pravdne stroške v višini 318.852,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti ugoditvenemu delu sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je do poškodbe prišlo zato, ker tožnik ni upošteval pravil o opravljanju stražarske službe, določenih v Pravilniku o službi v TO, ki so veljala v času nezgode in jih prilaga pritožbi. Zaradi neupoštevanja navedenih pravil ob dejstvu, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo napada, je prišlo med njim in Š. R. do prerivanja, pri tem pa je tožnik padel in se poškodoval. Dejavnost oziroma zadolžitev tožnika ne pomeni nevarne dejavnosti, zaradi česar naj bi tožena stranka odgovarjala za posledice nezgode po načelu objektivne odgovornosti. Za odločanje o temelju tožbenega zahtevka je odločilno, ali je tožnik upošteval pravila straženja in ali je prišlo zaradi kršenja teh pravil do nezgode. Dejanski stan v zvezi s tem je nepopolno ugotovljen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo že navedenih pravil o službi v TO, zato je napačno uporabilo materialno pravo. Ko je tožnik ugotovil, da oseba, ki se mu bliža, ne razpolaga z razpoznavim znakom, bi moral ukrepati kot stražar. Ekskulpiral bi se le, če bi dokazal, da za stražarsko službo ni bil usposobljen. Nerazčiščeno je dejansko stanje tudi glede vprašanja, ali je bila vaja pravilno vodena. Pribaviti bi bilo treba izvedeniško mnenje Katedre za obramboslovje pri Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Za ugotovitev pravilnosti izvedbe vaje je treba ugotoviti morebitno vzročno zvezo med naročilom tožniku, da zbudi poveljnika in škodnim dogodkom. Če bo z izvedencem ugotovljena vzročna zveza med tako zadolžitvijo tožnika in škodnim dogodkom, pa bi bilo treba, za popolno ugotovitev dejanskega stanja, zaslišati razvodnika straže, ki je tožniku naročil, da poveljnika zbudi.

Pritožuje se tudi zoper višino prisojene odškodnine, ker ocenjuje, da je ta glede na ugotovljene posledice poškodbe in veljavno sodno prakso previsoka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži, da toženi povrne njene pravdne stroške, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka podala odgovor, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče le-to zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopenjsko sodbo, tožniku pa prizna tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče, glede na določbo prvega odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), šteje, da se tožena stranka pritožuje samo zoper ugoditveni del sodbe.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke po določbi drugega odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem besedilu ZOR).

Pritožba ne izpodbija pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožniku škoda nastala pri vaji simulacije bojnega napada.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da narava, način izvajanja, udeleženci, teren in čas izvajanja vaje bojnega napada, omogočajo zaključek, da je bil tožnik poškodovan pri izvajanju nevarne dejavnosti. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala zatrjevanega ekskulpacijskega razloga oziroma tožnikovega prispevka k nastali mu škodi. Izvedeni dokazi (izpoved tožnika in prič R.Š. ter Š. Š.) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso omogočili zaključka, ki ga zatrjuje tožena stranka, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo napada in da bi se moral na vajo vnaprej pripraviti (pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da se je praktična vaja izvedla v nasprotju s teorijo). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik nepravilno reagiral in tako prispeval k nastali mu škodi. Zaključek o tem je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi ocene izvedenih dokazov. Dokazne zaključke je sodišče prve stopnje utemeljilo z logičnimi, prepričljivimi in popolnimi razlogi, ki jim ni mogoče prav ničesar dodati. Za odločitev o obstoju objektivne odgovornosti tožene stranke zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik poškodovan pri izvajanju nevarne dejavnosti in zaključku o tem, da tožena stranka ni uspela dokazati zatrjevane oprostitve odgovornosti v smislu drugega in tretjega odst. 177. čl. ZOR. Ob tem materialnopravnem izhodišču ni odločilnega pomena vprašanje, ali je bila vaja bojnega napada pravilno vodena. Iz tega razloga v pritožbi predlaganih novih dokazov (postavitve izvedenca in zaslišanje osebe, od katere je tožnik dobil nalogo, da zbudi poveljnika) na podlagi določbe prvega odst. 352. čl. ZPP ni mogoče upoštevati. Prav tako tudi ni mogoče upoštevati v pritožbi zatrjevanega dejstva, da tožnik ni upošteval pravil stražarske službe, saj tožena stranka ni podala nobenih konkretnih navedb o tem, česa konkretno tožnik ni storil, pa bi moral storiti.

Ekskulpacijske razloge mora dokazati tisti, ki se nanje sklicuje.

Tožena stranka bi morala podati konkretne navedbe in predlagati dokaze za utemeljitev trditve o nedopustnem ravnanju oškodovanca, čemur pa tožena stranka niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku ni zadostila. Nekonkretnega ugovora o tem, da je tožnik prekršil pravila stražarske službe, ki ga tožena stranka podaja šele v pritožbi, tako na podlagi določbe prvega odst. 352. čl. ZPP ni mogoče upoštevati.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilnega pomena in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je podana polna odškodninska odgovornost tožene stranke po drugem odst. 154. čl. ZOR, saj tožena stranka ni uspela dokazati oprostitve svoje odgovornosti po drugem in tretjem odst. 177. čl. ZOR.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je odgovornost tožene stranke podana tudi ob upoštevanju določb prvega odst. 170. čl. ZOR. Ob ugotavljanju odgovornosti tožene stranke na tem materialnopravnem izhodišču je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vaja ni potekala v skladu s teorijo in kot je bilo konkretno predvideno, čemur tožena stranka v pritožbi ne oporeka. Ne drži torej trditev pritožbe, da v postopku ni bilo razčiščeno, ali je bila vaja bojnega napada vodena pravilno. Za obstoj odgovornosti po pravkar navedeni pravni podlagi zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da ravnanje poveljnika tabora ni bilo tako, kot bi bilo treba, in se pravilno ni poglabljalo v podroben potek simuliranega napada. Skratka, pritožbeno sodišče soglaša z napravljenim zaključkom sodišča prve stopnje, da ravnanje poveljnika tabora ni bilo tako, kot bi bilo treba. Meni, da je ocena izvedenih dokazov zadoščala za sprejeti zaključek sodišča prve stopnje in tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dodatno izvajanje dokazov ni potrebno. Za zaključek o tem, da poveljnik tabora ni ravnal, kot bi moral, ni potrebno nikakršnega dodatnega ugotavljanja dejstev z izvedencem, saj so bila dejstva, ki so odločilnega pomena, ugotovljena že z izvedenimi dokazi. Nobene potrebe tudi ni, da bi dokazni postopek dopolnjevali za ugotovitev vzročne zveze med naročilom tožniku, da zbudi poveljnika tabora in škodo, ki je tožniku nastala, ko je bil udeležen v vaji bojnega napada.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko izpodbija višino prisojene odškodnine. Navedba v pritožbi, da tožena stranka ocenjuje, da je odškodnina previsoka glede na posledice poškodbe in veljavno sodno prakso, ne predstavlja razlogov zoper pravilnost izpodbijane odločitve. Pritožbeno sodišče je zato opravilo preizkus pravilnosti odločitve le v okviru drugega odst. 365. čl. ZPP. Glede na posledice, ki jih je trpel tožnik in ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov in ki jim tožena stranka konkretno ne ugovarja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožniku prisojena pravična denarna odškodnina, ki ustreza teži posledic, pomenu prizadete dobrine in tudi namenu odškodnine (čl. 200 ZOR).

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o tožnikovi premoženjski škodi (tretji odst. 189. čl. ZOR). Ker v postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, je na podlagi določbe 368. čl. ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o zavrnitvi pritožbe obsega tudi odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke. Temelji pa na določbi prvega odst. 166. čl. ZPP v zvezi s prvim odst. 154. čl. ZPP in je posledica dejstva, da tožena stranka s pritožbo ni uspela. Tožeča stranka bo morala sama kriti stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku, ker v odgovoru na pritožbo ni navajala pravno relevantnih razlogov (prvi odst. 155. čl. ZPP).