Jedro

Odločba, s katero je pravna prednica toženke ugodila zahtevku tožnika in mu kot zavarovancu v zavarovalno dobo štela čas, ki ga je prebil v delovnem razmerju pri nekaterih (konkretno navedenih) delodajalcih v Srbiji, ne pomeni priznanje slovenske zavarovalne dobe, ki bi morala toženka v skladu s Sporazumom med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju upoštevati kot slovensko dobo.

Toženka z odmero invalidske pokojnine v skladu z 21. členom Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ni posegla v že pridobljeno in priznano pravico in mu ni izbrisala pokojninske dobe, saj ne gre za zanikanje te dobe, temveč zgolj za to, kateri nosilec zavarovanja jo mora upoštevati.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v odločbi toženke, št. 24 9576568 z dne 9. 5. 2013, in sicer v drugem stavku izreka znesek 224,33 EUR nadomestilo z zneskom 233,74 EUR, znesek 224,55 EUR pa z zneskom 233,97 EUR. V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek tožnika, da se pri odmeri pokojnine upošteva delovna doba, ki mu je bila priznana z odločbo z dne 4. 10. 1979, ter zahtevek za ugotovitev, da je bil pretežni del pokojninske dobe zavarovan za širši obseg pravic in mu pripadajo pravice iz tega naslova. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka.

2. Sodišče je obrazložilo, da tožniku pri odmeri pokojnine niso bile upoštevane plače od 1. 1. 1976 do 22. 12. 1976, vendar nepravilno, zaradi česar mu je priznalo nekoliko višjo pokojnino. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka pa je ugotovilo, da je med strankama sporno neupoštevanje pokojninske dobe, dopolnjene v zavarovanju pri srbskem nosilcu zavarovanja. S tem v zvezi se je tožnik skliceval na pravnomočno odločbo predhodnice toženke z dne 4. 10. 1979, s katero je bilo odločeno, da se mu v zavarovalno dobo šteje čas, ki ga je prebil v delovnem razmerju pri delodajalcih v Srbiji s prekinitvami v obdobju od 23. 3. 1968 do 20. 12. 1973. Pojasnilo je, da ta odločba nima pomena, ki ji ga pripisuje tožnik, saj iz nje izhaja, da je dobo dopolnil v Srbiji in da je ta doba samo ugotovljena, na tej podlagi pa mu niso bile priznane nobene pravice. Glede na to, da je bil sklenjen tudi Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 30/2010, v nadaljevanju Sporazum), ki je začel veljati s 1. 11. 2010, se ugotovljene pokojninske dobe, dopolnjene v Srbiji, ne upošteva pri odmeri slovenske pokojnine, ker je tožnik pridobil tudi pravico do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob. V nadaljevanju je sodišče tudi pojasnilo, da tožnik ni dokazal, da naj bi bili prispevki za zavarovalno obdobje v Srbiji preneseni v Slovenijo, sicer pa je bilo takrat (v bivši Jugoslaviji) mogoče pokojnino uveljavljati po zadnji zaposlitvi, ne glede na to, kje je bil dopolnjen del dobe. Ker je bil tožnik glede na dopolnjeno dobo v Sloveniji v pretežnem delu zavarovan za ožji obseg pravic, se je sodišče sklicevalo tudi na določbo osmega odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka. Strinjalo se je z razlogi sodišča prve stopnje, da se z dnem veljavnosti Sporazuma srbska pokojninska doba ne upošteva več za odmero slovenske pokojnine tožniku, z odločbo prejšnje Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji z dne 4. 10. 1979 pa ni bilo odločeno o pravici tožnika iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zato ni bilo poseženo v že pridobljene in priznane pravice. Pojasnilo je, da si tožnik napačno razlaga 35. člen Sporazuma, saj se spor nanaša na to, ali je toženka pri odmeri invalidske pokojnine dolžna upoštevati dobo od leta 1968 do 1973 (s prekinitvami) kot slovensko pokojninsko dobo. Ob upoštevanju takrat veljavnih predpisov v zvezi s plačili prispevkov je sodišče presodilo, da gre v navedenem obdobju za srbsko pokojninsko dobo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili določbo 390. člena ZPIZ-1 o varstvu pridobljenih pravic in s tem kršili tudi določbi 2. člena in 155. člena Ustave RS. Navedeno pomeni, da bi bilo treba tožniku zavarovalno dobo, ki mu je priznana že v letu 1979, priznati v enakem obsegu oziroma jo izenačiti z delovno dobo, ki je bila pridobljena v Sloveniji. V tistem obdobju so bile te dobe izenačene, saj so bile pridobljene v okviru nekdanje skupne države. Sodišči naj bi prezrli besedilo odločbe z dne 4. 10. 1979, v kateri je izrecno navedeno, da se zavarovancu šteje v zavarovalno dobo čas, ki ga je prebil v delovnem razmerju pri delodajalcih na področju Srbije, ta čas pa se zavarovancu šteje v zavarovalno dobo po 126. členu Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (v nadaljevanju Temeljni zakon – Ur. l. SFRJ, št. 51/64). Ta doba je vpisana tudi v njegovo delovno knjižico – kot javno listino. Odločba z dne 4. 10. 1979 ni bila odpravljena, s to odločbo pa je urejen tudi prenos prispevkov iz Vojvodine v Slovenijo, kar pomeni, da ne gre za delovno dobo, ki je priznana v Republiki Srbiji, temveč že za urejeno delovno dobo, ki je priznana v Republiki Sloveniji. Toženka ne more naknadno, kot je to storila, poseči v že pridobljene in priznane pravice in tožniku izbrisati pokojninsko dobo od 23. 3. 1968 do 20. 12. 1973. Toženka naj bi nepravilno tolmačila določbo 35. člena Sporazuma. Sodišči druge in prve stopnje naj bi tudi nepravilno odločili o povračilu stroškov postopka, saj bi morali tožniku priznati vse stroške, itd. 5. Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik izrecno izpodbija tudi odločitev sodišča o stroških postopka. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Takšen sklep pa ne predstavlja odločbe, s katero je bil postopek pravnomočno končan, torej revizija zoper takšen sklep ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP v povezavi s 374. členom ZPP).

8. Z odločbo z dne 4. 10. 1979 je pravna prednica toženke ugodila zahtevku tožnika in mu kot zavarovancu v zavarovalno dobo štela čas, ki ga je prebil v delovnem razmerju pri nekaterih (konkretno navedenih) delodajalcih v Srbiji. Toženka je ugotovila tudi, da skupna pokojninska doba po tej odločbi znaša 3 leta, 6 mesecev in 22 dni. Odločba se sklicuje predvsem na 126. člen takrat veljavnega Temeljnega zakona, ki določa, kaj se šteje v zavarovalno dobo (1) Gre za priznanje zavarovalne dobe za osebe v delovnem razmerju v tedanji skupni državi v času, ko je bilo pokojninsko zavarovanje organizirano in se je izvajalo po načelih samouprave zavarovancev v okviru republiških skupnosti socialnega zavarovanja (14. člen Temeljnega zakona). Ob upoštevanju tedanje ureditve je za tožnika (ki je bil sicer ob izdaji odločbe zaposlen pri slovenskem delodajalcu) takšno odločbo lahko izdala tudi pravna prednica toženke in ne le takratna srbska skupnost pokojninskega zavarovanja. Odločba z dne 4. 10. 1979 pa ne pomeni priznanje slovenske zavarovalne dobe, ki bi morala toženka v skladu s Sporazumom upoštevati kot slovensko dobo. Doseg te odločbe ni takšen, to pa sta ustrezno pojasnili že sodišči druge in prve stopnje.

9. Iz te odločbe tudi ne izhaja, da je uredila (ali predpostavljala) prenos plačanih prispevkov iz Vojvodine v Slovenijo, ali da bi na ta način prišlo do kršitve določbe 390. člena ZPIZ-1 oziroma 2. in 155. člena Ustave RS. Iz prvega odstavka 390. člena ZPIZ-1 izhaja, da so uživalcem, ki so uveljavljali pravice do uveljavitve tega zakona, od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljali te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, in se usklajujejo po določbah tega zakona. Tožnikov primer ni tak, saj ne gre za to, da bi že pridobil pravico do invalidske pokojnine kot uživalec te pokojnine in se mu zagotavlja ta pravica v obsegu, določenem s prejšnjimi predpisi. Ne gre tudi za poseg v pridobljene pravice, saj tožnik z odločbo z dne 4. 10. 1979 (še) ni pridobil pravic iz invalidskega zavarovanja - v smislu, da gre v primeru, če mu je zavarovalno dobo v Srbiji priznal slovenski nosilec zavarovanja, avtomatsko že za slovensko dobo, ki se mora v skladu s Sporazumom upoštevati pri odmeri slovenske pokojnine. Toženka z odmero invalidske pokojnine v skladu z 21. členom Sporazuma ni posegla v že pridobljeno in priznano pravico in mu ni izbrisala pokojninske dobe, saj ne gre za zanikanje te dobe, temveč zgolj za to, kateri nosilec zavarovanja jo mora upoštevati v skladu s Sporazumom.

10. Tožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo drugega in petega odstavka odstavka 35. člena Sporazuma. Po drugem odstavku se za ugotavljanje pravic do dajatev upošteva tudi zavarovalna doba, dopolnjena po pravnih predpisih pogodbenic pred uveljavitvijo Sporazuma, pri čemer se posebna doba upošteva v priznanem trajanju samo, če je priznana za obdobje pred 1. januarjem 1965. Iz petega odstavka 35. člena Sporazuma pa izhaja, da se ne glede na določbo tretjega odstavka 20. člena tega Sporazuma zavarovalna doba, dopolnjena do 7. oktobra 1991 po pravnih predpisih obeh pogodbenic, ki so veljali v času, ko sta obe pogodbenici uporabljali pravne predpise Socialistične federativne republike Jugoslavije, upošteva v trajanju, priznanem po teh pravnih predpisih. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje to ne pomeni, da se tožniku zavarovalna doba ne prizna v času od 23. 3. 1968 do 20. 12. 1973 (s prekinitvami). Tožniku je priznana po pravnih predpisih prejšnje skupne države, ki sta jih uporabljali obe pogodbenici (v konkretnem primeru po Temeljnem zakonu iz leta 1964), vendar to ne spremeni dejstva, da je šlo za dobo v Srbiji in ne za slovensko pokojninsko dobo, ki bi jo moral upoštevati slovenski nosilec zavarovanja (2).

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan po 21. in 22. členu tega zakona, itd. Op. št. (2): Tožnik v reviziji omeni tudi, da naj bi bilo dobo v Srbiji treba upoštevati tudi pri izračun skupne pokojninske dobe, vendar tega ne obrazloži in ne uveljavlja konkretno v smislu napačne uporabe materialnega prava glede določitve dajatve po 21. členu Sporazuma namesto 20. členu. Zato tudi revizijsko sodišče te presoje ni moglo in smelo opraviti.