Jedro

Z dnevom veljavnosti Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju se srbska pokojninska doba ne upošteva več za odmero slovenske pokojnine. V skladu z 20. členom Sporazuma se upošteva pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve v kolikor se ne nanaša na isto obdobje, saj se lahko zavarovalne dobe seštevajo, kar je bil tudi temeljni namen in eden izmed ciljev za sklenitev samega sporazuma. Sporna doba bi se tožniku upoštevala v Sloveniji, če ne bi dopolnil dovolj slovenske pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. V tem primeru bi imel pravico do sorazmernega dela pokojnine, kar pomeni, da se srbska pokojninska doba ne bi upoštevala pri odmeri, upoštevala pa bi se za samo izpolnitev pogojev za pridobitev pravic do dajatev.

Tožnik je v Sloveniji dopolnil 26 let, 6 mesecev in 3 dni skupne pokojninske dobe, od katere je bil zavarovan za ožji obseg v večjem delu (13 let, 5 mesecev in 21 dni, 13 let in 12 dni pa za širši obseg pravic), kar pomeni, da je bil pretežno zavarovan za ožji obseg pravic ter tako po določbi osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove. To pravico pridobi zavarovanec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za širši obseg pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi razsodilo tako, da je v odločbi št. ... z dne 9. 5. 2013 v 2. odst. izreka znesek 224,33 EUR nadomestilo z zneskom 233,74 EUR, znesek 224,55 EUR pa z zneskom 233,97 EUR (točka I izreka sodbe). Tožbeni zahtevek tožnika, da se upošteva pri odmeri pokojnine delovna doba, ki je bila tožniku priznana z odločbo z dne 4. 10. 1979 ter, da se ugotovi, da je bil tožnik pretežni del pokojninske dobe zavarovan za širši obseg pravic in mu pripadajo pravice iz tega naslova, pa zavrnilo (točka II izreka sodbe). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 124,17 EUR v roku 15 dni (točka III izreka sodbe). Ugotovilo je, da za tožnika niso bile upoštevane plače od 1. 1. 1976 do 22. 12. 1976 in v posledici tega na novo preračunalo invalidsko pokojnino tožnika, ki na dan 1. 5. 2012 znaša 233,74 EUR in ne 224,33 EUR, kakor je bilo to določeno z izpodbijano odločbo toženke. Glede zavarovalne dobe za obdobje od 23. 3. 1968 do 20. 12. 1973, v trajanju 3 let, 6 mesecev in 22 dni je bila dopolnjena v Srbiji in je zato ni mogoče upoštevati pri odmeri slovenske pokojnine. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na 187. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki odkazuje na uporabo mednarodnega sporazuma, v tem primeru Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS - MP, št. 5/2010 - v nadaljevanju: BRSSZ), ki določa, da se zavarovancem, ki uveljavijo pokojnino po dnevu veljavnosti Sporazuma (1. 11. 2010), srbska pokojnina ne upošteva več za pridobitev in uveljavitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji.

Zoper zavrnilni del sodbe (točka II in III izreka) se pritožuje tožnik. Meni, da je sodišče napačno presodilo pomen odločbe predhodnice toženke št. ... z dne 4. 10. 1979, saj je v odločbi izrecno navedeno, da se zavarovancu všteje v zavarovalno dobo čas, ki ga je prebil v delovnem razmerju pri delodajalcih v Srbiji. Zavarovalna doba ni bila zgolj ugotovljena ampak je potrebno tožniku priznati tudi pravice, ki iz te zavarovalne dobe izhajajo. Enaka vsebina je navedena tudi v delovni knjižici tožnika na strani 5 in sicer, da je delovna doba priznana (in ne zgolj ugotovljena) na temelju odločbe komisije SPIZ z dne 4. 10. 1979. Gre za že pridobljene in že priznane pravice v citirani odločbi, ki jih tožniku ni mogoče odvzeti. Zavarovalna doba je bila tožniku priznana z vidika pravic, ki jih je imel iz naslova zavarovalne dobe in se to ne more v ničemer razlikovati od zavarovalne dobe, pridobljene z delom v drugi republiki ter se mora upoštevati enako kot zavarovalna doba, pridobljena z delom v Sloveniji. Poseg v pridobljene pravice je prepovedan tudi po Ustavi RS in to izhaja iz načela pravne države, vsebovanega v 2. členu Ustave RS ter v načelu prepovedi retroaktivne veljave predpisov po 155. členu Ustave RS. Pritožba nadalje meni, da bi prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati tudi določbo 390. člena ZPIZ-1 o varstvu pridobljenih pravic, ki določa, da se uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona, od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Pa tudi v kolikor bi bilo potrebno uporabiti BRSSZ ga sodišče napačno tolmači. Drugi odstavek 35. člena namreč določa, da se za ugotavljanje pravic po tem Sporazumu upošteva tudi zavarovalna doba, dopolnjena po pravnih predpisih pogodbenic pred uveljavitvijo Sporazuma. Tudi določilo petega odstavka 35. člena določa, da se zavarovalna doba, dopolnjena do 7. oktobra 1991, po pravnih predpisih obeh pogodbenic, ki so veljale v času, ko sta obe pogodbenici uporabljali pravne predpise SFRJ, upošteva v trajanju, priznanem po teh pravnih predpisih. Pokojninska doba, ki jo je tožnik dopolnil v trajanju 3 let, 6 mesecev in 22 dni, je bila dopolnjena v času do 20. 12. 1973, v Srbiji, po predpisih tedanje SFRJ, priznana s strani toženke in je potrebno to pokojninsko dobo upoštevati tako pri izračunu skupne pokojninske dobe, kot pri izračunu pokojninske osnove ter pri odmeri invalidske pokojnine. Tožnik je z upoštevanjem tega bil pretežni del skupnega zavarovanja zavarovan za širši obseg pravic, kar bi toženka morala upoštevati pri izračunu invalidske pokojnine. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da do prenosa vplačnih prispevkov ni prišlo ter da so se prispevki plačevali po kraju stalnega prebivališča tožnika in da bi moral tožnik, za drugačno odločitev, predložiti dokaze, da so bili prispevki plačani drugam oziroma preneseni v Slovenijo. Pritožba meni, da v kolikor ne bi prišlo do prenosa vplačanih prispevkov med obema republikama, SPIZ ne bi izdal odločbe z dne 4. 10. 1979. Do teh navedb se toženka ni opredelila in tega izrecno in jasno zanikala in bi tako moralo prvostopenjsko sodišče na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu zaključiti, da veljajo za dokazane trditve tožnika. Vsekakor pa bi moralo, v skladu z načelom materialne resnice ter preiskovalnem načelom, popolnoma in po resnici ugotoviti vsa sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Tudi odločitev o stroških postopka ni pravilna. Sodišče bi moralo tožniku prisoditi povrnitev celotnih pravdnih stroškov, saj je v pravdi uspel s pretežnim delom zahtevka oziroma s celotnim zahtevkom, na katerega se nanašajo priglašeni pravdni stroški. Sodišče je ugotovilo, da je bila odločba toženke z dne 9. 5. 2013 in v zvezi z njo odločba organa prve stopnje nepravilna in je torej tožnik s svojim zahtevkom uspel, saj je bila tudi vrednost spora v zadevi določena upoštevaje drugi odstavek 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (vrednost 3.500,00 EUR). Vsekakor pa bi lahko prvostopenjsko sodišče upoštevalo tretji odstavek 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega dela sodbe prvostopenjskega sodišča v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev zatrjevanih v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 9. 5. 2013. S slednjo je bila odpravljena prvostopenjska odločba tožene stranke z dne 22. 8. 2012 in tožniku odmerjena invalidska pokojnina v znesku 224,33 EUR na mesec od 1. 5. 2012 dalje.

Izpodbijani del sodbe prvostopenjskega sodišča se nanaša na to, da sodišče, in pred tem toženka v upravnem postopku, pri izračunu invalidske pokojnine ni upoštevala pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil v delovnem razmerju v Srbiji, v obdobju od 23. 3. 1968 do 20. 12. 1973, v skupnem trajanju 3 leta, 6 mesecev in 22 dni. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje na pravnomočno odločbo predhodnice toženke št. ... z dne 4. 10. 1979 in na vpis te dobe v delovno knjižico. Pritožnik se ne strinja tudi s stroški postopka, saj meni, da je v sporu v celoti uspel. V zvezi z zapisom v delovno knjižico prvostopenjsko sodišče pravilno povzema, da gre za javno listino in sicer za duplikat delovne knjižice izdan v letu 1977, ko si je tožnik očitno urejal dopolnjeno dobo. V delovno knjižico se je vpisovala vsa delovna doba, dopolnjena v tedanji Jugoslaviji. Spor se ne nanaša na to, ali je pri tožniku navedeno obdobje, v trajanju 3 let, 6 mesecev in 22 dni, priznano kot pokojninska doba, temveč ali je toženka bila to dobo dolžna upoštevati pri odmeri invalidske pokojnine, kot slovensko pokojninsko dobo.

Prvostopenjsko sodišče pravilno razloguje, da z dnevom veljavnosti BRSSZ se srbska pokojninska doba ne upošteva več za odmero slovenske pokojnine. V skladu z 20. členom pa se upošteva pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve v kolikor se ne nanaša na isto obdobje, saj se lahko zavarovalne dobe seštevajo, kar je bil tudi temeljni namen in eden izmed ciljev za sklenitev samega sporazuma. Sporna doba bi se tožniku upoštevala v Sloveniji, če ne bi dopolnil dovolj slovenske pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. V tem primeru bi imel pravico do sorazmernega dela pokojnine, kar pomeni, da se srbska pokojninska doba ne bi upoštevala pri odmeri, upoštevala pa bi se za samo izpolnitev pogojev za pridobitev pravic do dajatev.

Z odločbo SPIZ z dne 4. 10. 1979 ni bilo odločeno o kakšni pravici tožnika iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Kakšne in katere pravice so zavarovancem zagotovljene z obveznim zavarovanjem je določeno v četrtem členu ZPIZ-1. Pri pokojninski dobi ne gre za posebno pravico, temveč zgolj za dobo glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine. Tožniku tako ni bilo poseženo v že pridobljene in že priznane pravice in v posledici tega tudi ni bilo kršeno načelo pravne države iz drugega člena Ustave RS ali načelo prepovedi retroaktivne veljave predpisov iz 155. člena Ustave RS niti ni bilo kršeno varstvo pridobljenih pravic določeno v 390. členu ZPIZ-1. Kot že rečeno citirana odločba in v posledici tega vpis v delovno knjižico kažeta le na to, da je tožnik v nekem obdobju pridobil 3 leta, 6 mesecev in 22 dni pokojninske dobe in ničesar več. Gre torej za ugotovljeno dejstvo ne pa priznano pravico.

Drugi in tretji odstavek 35. člena Sporazuma si pritožnik napačno razlaga, saj določata le to, da se za ugotavljanje pravic do dajatev upošteva tudi zavarovalna doba dopolnjena po pravnih predpisih pogodbenic pred uveljavitvijo Sporazuma ter da se zavarovalna doba dopolnjena do 7. oktobra 1991 upošteva v trajanju, priznanem po teh pravnih predpisih. Predmetni spor se ne nanaša na to, ali se tožniku prizna pokojninska oziroma zavarovalna doba za obdobje od 23. 3. 1968 do 20. 12. 1973, temveč se spor nanaša na to, ali je toženka dolžna pri odmeri invalidske pokojnine upoštevati navedeno dobo kot slovensko pokojninsko dobo.

Prvostopenjskemu sodišču tudi ni moč očitati, da je nepravilno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje glede vplačanih prispevkov za navedeno obdobje in s tem kršil preiskovalno načelo ter načelo materialne resnice. Glede vprašanja, kam so se vplačevali prispevki je potrebno uporabiti takrat veljavne predpise, ki jih pravilno navaja že prvostopenjsko sodišče. Na podlagi določb Uredbe o financiranju socialnega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 12/55) so se prispevki za socialno zavarovanje plačevali nosilcu zavarovanja na območju kjer se je opravljalo delo. Po določbah Temeljnega zakona o prispevkih in davkih občanov (Ur. l. SFRJ, št. 32/64) so se prispevki plačevali tisti družbeno politični skupnosti, na območju katere je imel zavezanec (občan, ki ima osebni dohodek, od katerega se plačujejo prispevki) stalno prebivališče. Tudi po določbah Zakona o ureditvi kolizij republiških oziroma pokrajinskih zakonov na področju davkov, prispevkov in taks (Ur. l. SFRJ, št. 5/1972) je bilo odločilno, kje se opravlja dejavnost. Davki in prispevki so se določali in plačevali nosilcu zavarovanja v republiki, kjer je zavarovanec delo opravljal. Po pravni ureditvi plačevanja prispevkov v spornem obdobju je sodišče sprejelo pravilne zaključke, da gre v navedenem obdobju za srbsko pokojninsko dobo. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno štelo, da ne more upoštevati tožnikovih golih navedb, da so bili prispevki plačani k pravnemu predniku tožene stranke oziroma, bili prenešeni v Slovenijo, saj zato ni bilo nobene materialnopravne podlage. Že citirana odločba o priznanju dejstva - zavarovalne dobe za čas od 23. 3. 1968 do 20. 12. 1973 v trajanju 3 let, 6 mesecev in 22 dni pa je zgolj to kar iz nje izhaja, odločba, s katero se tožniku v zavarovalno dobo všteje čas, ki ga je prebil v delovnem razmerju pri različnih delodajalcih v Vojvodini, v Republiki Srbiji. Z odločbo ni bilo odločeno, da se navedeno obdobje šteje za zavarovalno dobo v Republiki Sloveniji.

Tožnik je v Sloveniji dopolnil 26 let, 6 mesecev in 3 dni skupne pokojninske dobe, od katere je bil zavarovan za ožji obseg v večjem delu (13 let, 5 mesecev in 21 dni, 13 let in 12 dni pa za širši obseg pravic), kar pomeni, da je bil pretežno zavarovan za ožji obseg pravic ter tako po določbi osmega odstavka 34. člena ZPIZ-1 nima pravice do odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove. To pravico pridobi zavarovanec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za širši obseg pravic.

Sodišče je stroške postopka odmerilo na podlagi 154. in 155. člena ZPP ter pri tem upoštevalo priglašene stroške in Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - v nadaljevanju: ZOdvT) in odmerilo celotne stroške postopka na 372,50 EUR. Ocenilo je, da je tožnik uspel s tretjino svojega zahtevka. S takšnim stališčem prvostopenjskega sodišča se strinja pritožbeno sodišče. Iz pripravljalne vloge tožnika z dne 22. 4. 2014 izhaja njegov tožbeni zahtevek, ki se ne glasi zgolj na odpravo odločb tožene stranke. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v sporu le deloma uspel. Sodišče ni odpravilo odločb toženke, temveč je zgolj v drugem odstavku izreka dokončne odločbe z dne 9. 5. 2014 nadomestilo znesek 224,33 EUR z zneskom 233,74 EUR ter znesek 224,55 EUR z zneskom 233,97 EUR, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Res je pri tem odločalo o pravicah, ki gredo tožniku, vendar pri tem ni ugotovilo, da bi bila napadena odločba toženke v celoti nepravilna. Kot izhaja iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da toženka ni pravilno upoštevala plač v letu 1976, v preostalem delu, kar se tiče upoštevanja pokojninske dobe dopolnjene v zavarovanju pri srbskem nosilcu zavarovanja ter glede ugotovitve, da je bil tožnik pretežni del pokojninske dobe zavarovan za širši obseg pravic in da mu gredo na podlagi tega tudi pravice oziroma pravilna odmera invalidske pokojnine, pa je bil tožnikov zahtevek zavrnjen. Tako je dejansko tožnik v tožbi uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, oziroma, kakor je ocenilo sodišče prve stopnje je bil njegov uspeh v pravdi tretjinski.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.