Jedro

Tožnica (hrvaška državljanka) na podlagi priposestvovanja po 25. 6. 1991 lastninske pravice ni mogla pridobiti, saj ureditev, ki je veljala v RS v trenutku, ko so se stekli pogoji za priposestvovanje, tega ni dopuščala.

Izrek

I. Pritožba prve, druge in tretje tožene stranke (to je A. P., D. P. in S. J.) se zavrže. II. Pritožba četrte tožene stranke I. D. se zavrne in se zamudna sodba v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba in v izpodbijanem zavrnilnem delu zamudna sodba, potrdita.

IV. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano zamudno sodbo in sodbo: - odločilo, da je tožeča stranka solastnica parc. št. 80/1, parc. št. 80/3 in parc. št. 46.S, vse k.o. X, do 1/5 (to je solastninskega deleža I. D. do celote), - zavrnilo zahtevek za izstavitev z.k listine, naperjen zoper četrto toženo stranko, - zavrnilo zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na istih nepremičninah za preostale 4/5 zoper ostale tri tožene stranke, - zavrnilo zahtevek za izstavitev z.k. listine in - četrti toženi stranki naložilo, da tožeči povrne 202,24 EUR, tožeči pa, da prvi, drugi in tretji toženi stranki povrne 1307,23 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni s pripadki.

2. Zoper takšno odločitev vlagajo pritožbo tožeča stranka in vse tožene stranke.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del zamudne sodbe in sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni zastaral. Gre namreč za nezastarljiv stvarnopravni zahtevek, enako kot je bilo zavzeto stališče v zadevi II Ips 44/2007. V zvezi s tem opozarja na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na sklenitev darilne pogodbe z dne 16. 3. 1977, potek sporov med strankami in način vpisa lastninske pravice na tožene stranke. Le te so ob uvedbi zapuščinskega postopka vedele, da je darilna pogodba z dne 16. 3. 1977 veljavna in da se posest na njeni podlagi izvršuje, zato je sklep o dedovanju neveljaven oziroma ničen. Toženci svojih pravic v zapuščinskem postopku niso uporabljali pošteno. Tudi sicer gre za pavšalen ugovor zastaranja in je sodišče, ko je ugotavljalo potek časa, preseglo trditveno podlago tožene stranke. Uporabiti bi moralo 383. člen ZOR, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Pravna prednica v letu 1977 listine ni mogla zahtevati, saj je zapustnik umrl, kasneje pa je bil zapuščinski postopek prekinjen in se ni nadaljeval vse do zaključka pravde v letu 2010. Šele v letu 2010 je izvedela kdo so dediči. Delni pravnomočni zaključek pravde pred hrvaškim sodiščem ne vpliva na zastaranje, sodišče bi moralo ugotoviti, kdaj je bil končan zapuščinski postopek pred hrvaškim sodiščem. Tožena stranka je s podrednim zahtevkom priznala obstoj in realizacijo darila, kar je pretrgalo zastaranje. Nepravilne so ugotovitve glede posesti nepremičnin. Posest je bila pridobljena na podlagi izročitve ključev in pogodbenega določila o tem. Opozarja na izpovedbe zaslišanih strank in priče B., meni, da je sodišče tudi v zvezi z ugotavljanjem posesti prekoračilo trditveno podlago. V delu, ki se nanaša na posestno stanje po letu 1988, se sodbe ne da preizkusiti, saj so razlogi nejasni in nasprotujejo izpovedbi priče B. Meni, da tožena stranka ni dokazala nedobrovernosti pravne prednice tožnice in tožnice same. Ne glede na spor je dobra vera ves čas obstajala. Tožnica in njena mati nikoli nista dvomili v svojo lastninsko pravico in sta veljavnost darilne pogodbe v dolgoletni pravdi tudi dokazali. Dejstvo, da je bil v zemljiški knjigi vpisan F. P. in da sta tožnica in njena mama to vedeli, na dobrovernost ne vpliva. Zaradi neoverjenega podpisa se namreč v zemljiško knjigo nista mogli vpisati, kasneje pa so dediči zatrjevali neveljavnost darilne pogodbe. Šlo je za opravičljivo zmoto. Sklicevanje sodišča na zapis v sklepu o dedovanju iz leta 2003 je neutemeljeno, saj se tožene stranke na ta zapis niso sklicevale.

4. Tožene stranke so na pritožbo odgovorile. Opozarjajo na vsebino svoje pritožbe in pritrjujejo razlogom s katerimi je prvo sodišče zavrnilo ta del zahtevka. Predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo stroške vloženega odgovora.

5. Tožene stranke vlagajo pritožbo zoper zamudno sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlagajo, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da celoten zahtevek zavrne. Priglašajo pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je kljub temu, da so tožene stranke enotni sosporniki (II Ips 329/2003), zoper četrto toženo stranko izdalo zamudno sodbo. Uporabiti bi moralo 196. člen ZPP in upoštevati odgovor na tožbo, ki so ga vložile ostale tožene stranke ter izdati zoper vse enako sodbo. Tožnica nikoli ni zahtevala solastniškega deleža četrte tožene stranke, sodišče je zahtevek samo spremenilo. Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Tožnica je hrvaška državljanka in zato velja zanjo specialni predpis in sicer Zakon o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v EU na nepremičninah (v nadaljevanju ZPPLPKEU). Ta zakon med pridobitnimi naslovi ne predvideva zakona. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

6. Tožeča stranka je na pritožbo toženih strank odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da so toženci navadni sosporniki, zato je odločitev sodišča pravilna, pritožbo prve do tretje tožene stranke pa je treba zavreči. Zahtevek ni bil prekoračen, pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Priposestvovanje se je izteklo že v letu 1987, zato kasnejša omejitev pridobitve lastninske pravice na odločitev ne more vplivati. Opozarja na svojo pritožbo zoper zavrnilni del zamudne sodbe. Priglaša stroške odgovora.

7. Pritožba prve, druge in tretje tožene stranke ni dovoljena, pritožba četrte tožene stranke in pritožba tožeče stranke pa sta neutemeljeni.

Glede zamudne sodbe

8. Tožnica s tožbo med drugim uveljavlja pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem. Tožbo vlaga zoper tožence kot solastnike. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in s tem tožnici, da toženci niso enotni sosporniki (196. člen ZPP). Narava pravice, ki jo uveljavlja tožnica, solastnikov ne postavlja v položaj, ki bi terjal njihovo enotno obravnavanje, narava pravnega razmerja pa tudi ne izključuje različne odločitve v pogledu posameznega solastnika (1). Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa (2). Pri tem je neutemeljeno sklicevanje toženih strank na sklep VS RS II Ips 329/2003, saj Vrhovno sodišče v tej zadevi ni zavzelo stališča o pravni naravi sosporništva. Sklep pritožbenega sodišča je namreč Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja razlogov o tem razveljavilo.

9. Tožene stranke so torej navadni sosporniki, vsak od njih je v pravdi samostojna stranka, njegova dejanja in opustitve pa ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (primerjaj 195. člen ZPP). Navedeno je pomembno tako za presojo dovoljenosti pritožbe prve, druge in tretje tožene stranke, kot za vsebinsko odločitev o pritožbi četrto tožene stranke.

10. Da je navaden sospornik samostojna pravdna stranka, velja tudi za pritožbeni postopek. Tako lahko s pritožbo izpodbija sodbo le v delu, ki se nanaša nanj, učinek njegove pritožbe pa je omejen le na njegovo procesno razmerje. To pomeni, da prva, druga in tretja tožena stranka zoper zamudno sodbo, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku zoper četrto toženo stranko, nimajo pravice vložiti pritožbe, z njeno vložitvijo pa tudi sicer ne morejo vplivati na potek pravde zoper četrto toženo stranko. Pritožbeno sodišče je zato njihovo pritožbo na podlagi 4. odstavka 343. člena ZPP zavrglo kot nedovoljeno.

11. Ker četrta tožena stranka na tožbo ni odgovorila, dejanja ostalih toženih strank pa zanjo ne učinkujejo, sodišče prve stopnje z izdajo zamudne sodbe ni storilo očitane kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 196. členom ZPP, niti kršitve po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

12. S tožbenim zahtevkom tožeča stranka opredeli vsebino sodnega varstva in s tem njegove meje (načelo dispozitivnosti). Sodišče, ki je na zahtevek vezano, ji tako ne sme prisoditi nekaj več ali nekaj drugega, kot je s tožbo zahtevala, lahko pa ji prisodi manj. V tej zadevi je tožnica zahtevala ugotovitev lastninske pravice na celotni nepremičnini, kar logično vključuje ugotovitev lastninske pravice na vseh solastnih deležih posameznih solastnikov. S tem, ko je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo zgolj v pogledu deleža četrte tožene stranke, zato tožbenega zahtevka ni prekoračilo. Tožeči stranki je prisodilo nekaj manj kot je zahtevala, ne pa nekaj drugega ali več.

13. Sodišče prve stopnje je v pogledu četrte tožene stranke tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Upoštevajoč trditve v tožbi, ki se nanašajo na zakonitost in dobrovernost posesti ter njeno trajanje, je ob upoštevanju določil ODZ in ZTLR o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem ter načelnega pravnega mnenja Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960 (skrajšanje priposestvovalne dobe na 20 let) ter mnenja sprejetega na skupni seji Zveznega sodišča, Vrhovnih sodišč republik in pokrajin in Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 9. in 10. 12. 1982 (o računanju priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo ZTLR in se je iztekla po njegovi uveljavitvi) pravilen zaključek, da se je priposestvovalna doba iztekla še preden je naša država omejila pridobivanje lastninske pravice oseb, ki nimajo slovenskega državljanstva. To se sicer ni zgodilo šele z uveljavitvijo Ustave RS (23. 12. 1991), ampak z sprejetjem Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (v nadaljevanju UZITUL) (3), to je 25. 6. 1991, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo.

14. Ker v času pred uveljavitvijo UZITUL ni bilo v pogledu državljanov drugih republik nobenih omejitev glede priposestvovanja, je tožnica, ne glede na to, da nima slovenskega državljanstva (in ga tudi nikoli ni imela), lastninsko pravico pridobila. To jasno potrjuje tudi 16. člen UZITUL, ki je fizičnim osebam, ki ob njegovi uveljavitvi niso imele državljanstva RS, ob dejanski vzajemnosti, do ureditve pravic tujih oseb glede nepremičnin, zajamčil lastninsko in druge stvarne pravice na nepremičninah v obsegu, kot so jih imele ob njegovi uveljavitvi. 23. 2. 2000 pa je začela veljati Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi medsebojnih premoženjskih razmerij (v nadaljevanju BHRUPR) (4), v skladu s katero je bilo med drugim tudi fizičnim osebam ene in druge pogodbenice omogočeno pridobiti lastninsko pravico na nepremičninah na ozemlju druge pogodbenice ter doseči njen vpis v zemljiško knjigo, če je veljavni pravni temelj pridobitve nastal do dneva vzpostavitve neodvisnosti tiste pogodbenice, na teritoriju katere nepremičnina leži (primerjaj 2. in 4. člen). V konkretnem primeru je odločilen datum vzpostavitve neodvisnosti Republike Slovenije, to je 25. 6. 1991 (1. člen). Nobene ovire torej ni, da tožnica ne bi pridobila lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, saj so se pogoji za priposestvovanje stekli (s tem pa je nastal temelj za njeno pridobitev) pred tem datumom.

15. Ovire ne predstavljajo niti določila Zakona o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v EU na nepremičninah (v nadaljevanju ZPPLPKEU) (5), saj ta zakon ureja pridobivanje lastninske pravice državljanov držav kandidatk za članstvo v EU v obdobju po njegovi uveljavitvi, to je po 28. 6. 2006. To obdobje za razmerje med tožnico in četrto toženo stranko ni več relevantno.

16. Pritožba četrte tožene stranke je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče v zvezi z izpodbijanim delom zamudne sodbe tudi ni ugotovilo kršitev na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in zamudno sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

17. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnilni del zamudne sodbe. Ne nasprotuje (pravilnemu) stališču sodišča prve stopnje, da zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, če lastninska pravica nastane originarno, nima podlage v materialnem pravu (več o tem v točki 14. sodbe sodišča prve stopnje), meni pa, da bi sodišče kljub temu moralo ugoditi temu delu zahtevka, upoštevajoč veljavno sklenjeno darilno pogodbo.

18. Pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na zastaranje, so v pogledu zavrnitve zahtevka na izstavitev zemljiško knjižne listine zoper četrto toženo stranko neupoštevna. Slednja namreč takšnega ugovora ni dala (na tožbo ni odgovorila), niti ni sodišče prve stopnje odločitve o zavrnitvi tega zahtevka utemeljilo z zastaranjem. Pritožbeno sodišče se bo zato o tem izjasnilo v nadaljevanju, ko bo presojalo pravilnost odločitve v pogledu ostalih toženih strank.

19. Glede na trditveno podlago tožbe (veljavno sklenjena, a neoverjena darilna pogodba in upoštevajoč, da gre pri pravdnih strankah za univerzalne pravne naslednike(6)) pritožbeno sodišče vsaj načelno pritrjuje pritožnici, da bi lahko bil ta del zahtevka utemeljen z upoštevanjem drugačne pravne podlage, vendar pa pritožnica za uspeh s tem zahtevkom ne izkazuje (več) pravnega interesa. Ker je v pogledu četrto tožene stranke (že) uspela na drugi pravni podlagi (priposestvovanje) in ji sodba omogoča tudi vpis (so)lastninske pravice v zemljiško knjigo, je zato odločitev o zavrnitvi zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine pravilna. Pritožbo je bilo zato v tem delu potrebno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP izpodbijano zamudno sodbo potrditi tudi v zavrnilnem delu.

Glede sodbe a) zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine

20. Na podlagi pravnega posla se lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vpisom v zemljiško knjigo (glej 40. člen sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Potreben je torej pravni naslov in pridobitni način. Smiselno enako je določal 33. člen prej veljavnega Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (v nadaljevanju ZTLR), pred letom 1980 pa 431 par. Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Pravna prednica tožnice glede na ugotovitev sodišča, da se na podlagi darilne pogodbe z dne 16. 3. 1977 pri spornih nepremičninah nikoli ni vpisala v zemljiško knjigo, na podlagi te pogodbe zato ni pridobila lastninske pravice, pač pa le obligacijsko pravno varstvo. Enako velja za tožnico, ki je kot njena dedinja vstopila v njen pravni položaj. Trditev, da gre pri zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine za nezastarljiv stvarnopravni zahtevek, je zato brez podlage.

21. Konkreten primer, upoštevajoč vse okoliščine sklepanja darilne pogodbe in nadaljnji potek dogodkov, ki je pripeljal tudi do vpisa lastninske pravice v korist tožencev, ki ga tožnica povzema v svoji pritožbi, tudi sicer ni primerljiv z zadevo II Ips 44/2007, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče. V tej zadevi je namreč šlo za problem dvakratnega razpolaganja in toženec (to je drugi obdarjenec, ki se je uspel vknjižiti v zemljiško knjigo), lastninske pravice, kot je obrazložilo VS, ni pridobil, saj darovalka, ki je z isto nepremičnino že prej razpolagala v korist tožnika, razpolagalne sposobnosti ni več imela, on pa je za to vedel. V konkretnem primeru pa darovalec ni razpolagal dvakrat, ampak enkrat, pogodba pa, saj ni bila overjena, tudi ni bila sposobna za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Pravna prednica tožnice bi zato imela, če darovalec pogodbe ne bi hotel overiti, zoper njega v vsakem primeru „zgolj“ ustrezen obligacijski zahtevek, darovalec pa, če bi bila tožba vložena po izteku zastaralnega roka, možnost ugovarjati zastaranje. Ker so njegovi dediči v trenutku smrti le vstopili v njegov pravni položaj, v tem pogledu ne morejo biti na slabšem.

22. Na stališče, da ne gre za stvarnopravni ampak obligacijski zahtevek, ne morejo vplivati niti pritožbene trditve o slabi veri tožencev in zamolčanju dejstev v zvezi s sporom(7), ki je tekel pred sodišči v Republiki Hrvaški. S tem, ko je zapuščinsko sodišče v Sloveniji, upoštevajoč zemljiškoknjižne podatke o lastništvu, nepremičnine štelo kot zapuščino darovalca, namreč tožnice ni postavilo v nič slabši položaj kot bi ga imela, če do tega ne bi prišlo. Tudi v primeru, da bi v zemljiški knjigi zapustnik ostal vpisan kot lastnik, brez sodelovanja tožencev vpisa ne bi mogla doseči. Pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice predpisuje Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1, primerjaj 40, 41, 124, 148 in 149. člen), namreč niso izpolnjeni.

23. Neutemeljen je nadalje očitek, da je sodišče prve stopnje, ko je ugodilo ugovoru zastaranja, prekoračilo trditveno podlago tožene stranke. V pravdnem postopku glede navajanja dejstev sicer velja razpravno načelo (primerjaj 7. člen ZPP), kar pomeni, da lahko sodišče opre svojo odločitev samo na dejstva, ki so bila zatrjevana. Vendar pa to ne pomeni, da sodišče ne bo upoštevalo navedb, ki jih je dala ena od strank, čeprav to ni bila dolžna, pa ji gredo morda v škodo. Povedano drugače: sodišče upošteva le dejstva, ki jih stranki navedeta, brez pomena pa je, katera je to dejstvo navedla. V konkretnem primeru je trditvena podlaga, ki sta jo pravdni stranki ponudili, za odločitev o danem ugovoru zastaranja, zadoščala.

24. Sodišče prve stopnje je o ugovoru zastaranja tudi odločilo pravilno. Z razlogi, ki jih je navedlo, se pritožbeno sodišče strinja in se zato v izogib ponavljanju nanje sklicuje ter v nadaljevanju odgovarja le še na tiste pritožbene očitke na katere ni odgovorjeno že s strani prvega sodišča. 25. Neutemeljeno je tako sklicevanje pritožnice na 383. člen ZOR, saj v postopku tožnica ni zatrjevala nič takšnega, kar bi lahko šteli kot nepremagljivo oviro. Dejstvo, da je darovalec umrl, da je prišlo do spora glede veljavnosti pogodbe z dediči in posledična prekinitev zapuščinskega postopka, namreč pravni prednici tožnice, niti kasneje tožnici sami, niso preprečevali postavitve ustreznega zahtevka oziroma vložitve tožbe. Tožbo bi tako lahko vložila zoper dediče, pri čemer seveda dopustnost tožbe ni bila odvisna od izdaje sklepa o dedovanju in njegove pravnomočnosti. Kot je že bilo poudarjeno, dediči v trenutku smrti vstopijo v pravice in obveznosti svojega pravnega prednika in so posledično v zvezi z obveznostmi zapustnika tudi lahko toženi. Lahko se kasneje sicer izkaže, da niso vsi pasivno (stvarno) legitimirani, vendar pa to ne more biti razlog za zadržanje zastaranja. Tudi vprašanje veljavnosti pogodbe, ki je bilo med obdarjenko in dediči darovalca sporno in posledična vložitev tožbe, ne pomenita ovire v smislu 383. člena ZOR, ampak bi bilo to vprašanje v pravdi za izstavitev zemljiškoknjižne listine kvečjemu predhodno vprašanje.

26. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je pravna prednica tožnice terjatev uveljavljala že v letu 1977 v zapuščinskem postopku po darovalcu, upoštevalo, saj je to štelo za razlog, ki je povzročil prekinitev zastaranja (388. člen ZOR). Štelo je, da je prekinjeni zastaralni rok ponovno začel teči šele z pravnomočnostjo odločitve o zahtevku glede (ne)veljavnosti pogodbe (to je v letu 1988). Ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v pravilnost takšnega stališča(8), saj to na pravilnost odločitve ne vpliva, pa zavrača stališče pritožbe, da je prekinjeno zastaranje začelo teči šele z zaključkom zapuščinskega postopka pred hrvaškim sodiščem. Tožnica ga namreč podrobneje ni obrazložila, pritožbeno sodišče pa podlage zanj v določilu 392. člena ZOR ne najde.

27. Podrejen tožbeni zahtevek na vrnitev dela darila v zapuščino je „oživel“ šele po pravnomočni zavrnitvi primarno postavljenega zahtevka, torej v letu 1988. Tudi če bi ta zahtevek šteli kot pripoznavo (v smislu 387. člena ZOR), bi s tem zastaralni rok začel le ponovno teči, iztekel pa bi se tudi v tem primeru bistveno pred vložitvijo tožbe.

28. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrnilo zaradi zastaranja, je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo na podlagi 353. člena ZPP tudi v tem delu zato potrdilo.

b) glede priposestvovanja

29. Tožbeni zahtevek na tej pravni podlagi je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, 1. da pravna prednica tožnice, niti tožnica, spornih nepremičnin nista imeli v posesti in 2. da posest, tudi če sta jo imeli, ni bila dobroverna.

30. Odločitev o zavrnitvi zahtevka je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna, čeprav iz deloma drugačnih razlogov.

31. Pritožnica z opozarjanjem na dejstvo, da je darovalec pravni prednici tožnice izročil ključ stanovanjske hiše in pogodbeno določilo o prenosu posesti, utemeljeno oporeka zaključkom prvega sodišča, ki se nanašajo na posest. Pri pravnoposlovnem prenosu posesti nepremičnin je namreč treba dati voljni komponenti predaje posesti bistven pomen in priznati prenos posesti tudi zgolj na podlagi sporazuma o prenosu posesti, ki ga skleneta pogodbeni stranki, če je pridobitelj v položaju, da lahko izvaja neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Nepremičnin namreč ni mogoče izročati v posest tako kot premičnin, zato je prenos posesti lahko opravljen tudi na način, da se izroči ključ ali da stranki izjavita voljo za prenos posesti. Razlogi, ki jih je sodišče navedlo v zvezi z posestjo, zato ne prepričajo.

32. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, pa takšni, po mnenju pritožbenega sodišča zmotni zaključki, na pravilnost odločitve niso vplivali. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih izvajanj v tem delu podrobneje ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

33. Posest je dobroverna (po ODZ poštena), če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi potem, ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah (9). V teku priposestvovalne dobe ne smejo obstajati razlogi, na podlagi katerih bi posestnik lahko posumil, da stvar morda pripada tretjemu in ne njemu. Takšne razloge predstavljajo posebne okoliščine, na podlagi katerih bi lahko zaključili, da so posestnik in njegovi pravni predniki vedeli ali bi morali vedeti, da nimajo pravice do posesti oziroma posebne okoliščine, na podlagi katerih bi posestnika in njegove pravne prednike bremenila dolžnost razčistiti vsebino lastninskih razmerij (10).

34. V konkretnem primeru vsaj za obdobje od leta 1977 do leta 1988, ko se je pravnomočno zaključil spor v zvezi z veljavnostjo darilne pogodbe z dne 16. 3. 1977, tudi po mnenju pritožbenega sodišča o pošteni oziroma dobroverni posesti ne moremo govoriti. Pravna prednica tožnice je sicer z zemljiškoknjižnim lastnikom nepremičnin sklenila darilno pogodbo, vendar pa je ta pogodba zaradi smrti darovalca ostala neoverjena, posledično pa obdarjenka svoje lastninske pravice tudi ni mogla vpisati v zemljiško knjigo. Ta okoliščina sicer sama zase ne bi zadoščala za zaključek o nedobrovernosti, vendar pa je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da je med pravno prednico tožnice in dediči darovalca že v letu 1977 prišlo do spora v zvezi z podarjenimi nepremičninami. Neprerekane so trditve tožencev v odgovoru na tožbo, da je darovalec umrl približno 14 dni po podpisu darilne pogodbe in da je bil pred smrtjo težko bolan (11). To je bilo tudi, kot je mogoče razumeti trditve tožencev o „sumljivi“ pogodbi, osnova za njihove trditve o neveljavnosti pogodbe ter kasnejšo vložitev tožbe pred Občinskim sodiščem v Zagrebu. Upoštevaje te dodatne okoliščine o dobri veri do pravnomočne odločitve o zahtevku na ugotovitev neveljavnosti in ničnosti pogodbe, ni mogoče govoriti. Zaradi spora o veljavnosti darilne pogodbe, pravna prednica tožnice namreč ni mogla biti prepričana, da je res lastnica podarjenih nepremičnin. Da zoper dediče v tem času ni uveljavljala zahtevka s katerim bi dosegla vpis v zemljiško knjigo (12), obstoj dvoma, ali je res lastnica nepremičnin, le še potrjuje. Potrjuje pa ga nenazadnje tudi tožnica, saj je izpovedala, da so s prepisom čakali zaradi pravde. Drugačna razlaga teh okoliščin za katero se zavzema pritožnica v pritožbi, zato ne prepriča. 35. Je pa dvom glede obstoja lastninske pravice prenehal, ko je sodišče pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe, to je v letu 1988. Od takrat dalje pravna prednica tožnice ni imela razloga, da ne bi verjela, da so podarjene nepremičnine njena last. Spor, ki je še potekal, se je namreč nanašal le na zahtevek za zmanjšanje darila in njegovo delno vrnitev v zapuščino, kar pa za samo veljavnost v letu 1977 sklenjene pogodbe ni relevantno. Tudi dejstvo, da nepremičnine niso bile zajete s sklepom o dedovanju po pok. obdarjenki (priloga A15, sklep z dne 18. 3. 2003), ne vzbuja dvoma v obstoj dobre vere, saj zapustnica v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot lastnica in zapuščinsko sodišče tudi sicer le-teh ne bi moglo šteti kot del zapuščinskega premoženja.

36. Priposestvovalna doba je glede na obrazloženo lahko začela teči tako najprej v letu 1988 in se je, upoštevajoč, da je šlo za zakonito in dobroverno posest, iztekla v desetih letih, to je v letu 1998. V kolikor pa se upošteva zgolj dobroverna posest, bi se po ZTLR določena 20-letna priposestvovalna doba iztekla z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), to je z 1.1.2003. SPZ je namreč v 269. členu določil, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona, to pa pomeni njeno skrajšanje na 10 let. Pred uveljavitvijo SPZ je v konkretnem primeru že poteklo 15 let, kar pomeni, da je so bili s trenutkom uveljavitve tega zakona izpolnjeni pogoji za priposestvovanje lastninske pravice(13).

37. Ne glede na takšne ugotovitve pa tožnica na tej podlagi lastninske pravice ni pridobila ne v letu 1998, ne v letu 2003, saj ureditev, ki je v tem obdobju veljala v RS, tega ni dopuščala. Z uveljavitvijo UZITUL (25. 6. 1991) je bilo fizičnim osebam, ki niso imele državljanstva RS, preprečeno pridobivanje lastninske in drugih stvarnih pravic na nepremičninah na območju RS, razen na podlagi dedovanja ob dejanski vzajemnosti. Takšna določba je bila vnesena tudi v Ustavo RS (68. člen). Določene izjeme so na podlagi Priloge XIII Pridružitvenega sporazuma (14) veljale do vstopa RS v Evropsko unijo (1. 5. 2004) le za državljane držav članic EU in državljane ZDA (15). Hrvaški državljani pa vse do uveljavitve Zakona o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v EU na nepremičninah (ZPPLPKEU), to je do 28. 6. 2006, niso mogli pridobiti lastninske pravice na nepremičnini v RS, razen z dedovanjem pod pogojem vzajemnosti (6. člen ZD), saj noben zakon ali mednarodna pogodba tega ni dovoljevala.

38. Čeprav to za odločitev v konkretni zadevi niti ni relevantno, saj so se pogoji za priposestvovanje iztekli pred tem, pa je potrebno pojasniti, da tudi z uveljavitvijo ZPPLPKEU hrvaški državljani lastninske pravice na podlagi priposestvovanja v Sloveniji ne morejo pridobiti. Gre namreč za pridobitev na podlagi zakona, tega temelja pa zakon v tretjem členu ne predvideva (16).

39. Tožnica torej lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ni pridobila. Tožbeni zahtevek zoper prvo, drugo in tretjo toženo stranko je bil zato tudi na tej pravni podlagi pravilno zavrnjen. Upoštevaje, da pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo tožnice na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

40. V zavrnitvi obeh pritožb je že vsebovana odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, do njihovega povračila nista upravičeni (154. člen ZPP). Glede stroškov, ki sta jih priglasili v zvezi z vloženima odgovoroma na pritožbo, pa je pritožbeno sodišče, upoštevaje pri tem 155. člen ZPP, odločilo, da jih nosita sami, saj za odločitev niso bili potrebni.

(1) Tako ni izključeno, da tožeča stranka uspe le zoper enega solastnika, zoper drugega, ki bi na primer zatrjeval dobroverno pridobitev lastninske pravice (2. odstavek 44. člena SPZ), pa ne.

(2) Primerjaj odločitev VSL I Cp 1271/2009, I Cp 2974/2011 in I Cp 1573/2011 ter odločitev Vrhovnega sodišča RS II Ips 1030/2008 z dne 16.2.2012. (3) UL RS 1/1991

(4) UL RS-MP, št.31-100/1999

(5) UL RS, št. 61/2006

(6) Primerjaj 125. člen OZ

(7) Iz podatkov priloženega spisa Okrajnega sodišča v Brežicah D 132/2001 izhaja, da je bilo zapuščinsko sodišče s pravdnim postopkom v R Hrvaški seznanjeno.

(8) V pravdi se ni odločalo o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

(9) Primerjaj II Ips 608/2005

(10) Primerjaj Gavella N., Posjed stvari i prava, Zagreb, 1990, str 86, in Sajovic B., Osnove civilnega prava, Stvarno pravo I, Ljubljana, 1994, s 97

(11) Ta dejstva izhajajo pa tudi iz sodbe Občinskega sodišča v Zagrebu z dne 17. 2. 1987, ki jo je sodišče prve stopnje vpogledalo v dokaznem postopku, stranke pa so imele možnost, da se o njej izjavijo (3. alineja 358. člena ZPP)

(12) Da je bilo to mogoče kljub nekončanemu zapuščinskemu postopku in pravdi v zvezi z zatrjevano neveljavnostjo, je bilo predhodno že pojasnjeno

(13) Primerjaj komentar M. Juharta v „ Stvarnopravni zakonik s komentarjem“,GV Založba, 2004, stran 1046

(14) UL RS, MP, št.13/1997

(15) Pogodba o trgovini in plovbi med Srbijo in ZDA iz leta 1881, ki se uporablja na ozemlju RS na podlagi 3. člena UZITUL.

(16) Tujci, to je državljani države kandidatke, lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah po tem zakonu na podlagi pravnega posla, dedovanja ali odločbe državnega organa.