Jedro

Pri tožniku gre za invalidnost III. kategorije zaradi posledic poškodbe izven dela. Prizna se mu pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu zidar (montažer) oz. na drugo delovno mesto z omejitvami, kot so določene v dokončni odločbi toženke. Ker iz izvedenskega mnenja ter iz mnenj invalidskih komisij ni razvidno, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za vsako pridobitno delo, neutemeljeno zahteva razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženke z dne 20. 4. 2009 ter razvrstitev tožnika v I. ali II. kategorijo invalidnosti z ustreznimi pravicami iz invalidskega zavarovanja ter odmero invalidske pokojnine v znesku osnove 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega zapadlega obroka pa nadalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo ter sklenilo, da stroški postopka bremenijo tožnika.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožuje tožnik. Meni, da sodišče v konkretnem primeru ni odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku glede na resne poškodbe in zdravstveno omejeno sposobnost opravljanja svojega poklica ter nasploh opravljanja drugega dela glede na zdravstveno prizadetost tožnika. V tem primeru je sodišče angažiralo izvedenca ortopeda, kateri smatra, da pri tožniku ni omejitve pod III. stopnjo invalidnosti, s tem pa tožnik ni soglašal in je v pravdnem postopku predlagal angažiranje drugega izvedenca in sicer iz področja medicine dela, prometa in športa, čemur pa sodišče ni prisluhnilo in je tako grobo kršilo načelo zakonitosti in verodostojnosti in zaupanja v sodni postopek. Tožnik je po poklicu zidar in z navedenimi omejitvami navedenega dela ne more več opravljati, enako ni zmožen več opravljati nobenih del na višini ter tudi podobnih del, ki mu jih ponuja delodajalec. Izvedenec je sam na strani 7 izvedenskega mnenja pod točko 4 zapisal, da je zelo dvomljivo, da bi s takšnimi omejitvami lahko opravljal delo kot zidar ali montažer, ker so omenjena dela povezana s težjimi fizičnimi obremenitvami in na višini, podrobno bi lahko njegovo zmožnost za delo v opisanih poklicih opredelil specialist dela, prometa in športa. Ker sodišče ni dovolilo angažirati drugega izvedenca je s tem kršilo načelo zakonitosti, kontradiktornosti in načelo materialne resnice, saj tožniku ni bila dana možnost izvedbe nasprotnega dokaza z angažiranjem izvedenca iz področja medicine dela, prometa in športa. Priglaša pritožbene stroške po tarifi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je na podlagi odločb toženke z dne 19. 12. 2008 in 20. 4. 2009 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, to je delo brez pripogibanja, brez prisilnih drž ledvene hrbtenice, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, izmenoma stoje in sede, brez hoje po neravnem terenu, brez dela nad globino, s polnim delovnim časom od 30. 10. 2008 dalje, s tem, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo toženke. Tožnik je po poklicu zidar in je v posledici poškodbe v prometni nezgodi dne 15. 7. 2007 utrpel kompresivni multifragmentarni zlom III. ledvenega vretenca. Zdravljen je bil operativno, pri tem je ugotovljena poškodba duralne vreče in živčnih korenin. Travmatolog je ugotavljal, da je prelom dobro saniran, vendar so na EMG-ju ugotovljene kronične spremembe na nivoju L4 levo in na nivoju S1 levo. Opisane so motnje v predelu dorzifleksije levega stopala, kar povzroča funkcionalno motnjo pri hoji in pri fleksijskih obremenitvah hrbtenice.

Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenskih mnenjih IK I. in II. stopnje (z dne 17. 2. 2009 in 30. 10. 2008), v izvidih kirurga, fiziatra in nevrologa, predvsem pa v izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca S.T., specialista ortopeda, zadostno objektivizirano materialno podlago za svojo odločitev. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca je skladno z izvedenskimi mnenji IK I. in IK II. stopnje ter tudi z izvidi posameznih specialistov. Iz navedenega mnenja izhaja, da tožnik za delo zidarja ni zmožen, je pa zmožen za druga ustrezna lažja dela, kot so opredeljena z mnenjem invalidske komisije in posledično navedena v odločbi toženke z dne 20. 4. 2009. Pri tožniku tako ob dokončnosti odločbe dne 20. 4. 2009 še ni prišlo do izgube celotne delazmožnosti, pri tožniku je prišlo do invalidnosti III. kategorije, katere vzrok je poškodba dveh vretenc in hrbtenjače. Zaradi poškodb hrbtenice je prišlo do motenj gibljivosti hrbtenice in okvar dveh živčnih korenin leve spodnje okončine. Tožnik ni zmožen za nobena težja fizična dela, lahko pa opravlja dela v skladu z omejitvami kot jih je predvidela invalidska komisija. Izvedenec ortoped je menil, da z omejitvami, kot so navedena v izpodbijani dokončni odločbi toženke je dvomljivo, da bi lahko opravljal delo kot zidar ali montažer, saj so omenjena dela povezana s težjimi fizičnimi obremenitvami in na višini. Tožnik lahko opravlja vsa dela, ki so v skladu z omenjenimi omejitvami.

S takšnim mnenjem se v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2010 strinjal tudi tožnik ter pri tem predlagal, da se angažirajo izvedenci medicine dela, prometa in športa, ki bi lahko povedali katera konkretna dela bi tožnik lahko opravljal. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika, da se postavi še dodatni izvedenec specialist medicine dela in športa. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dejansko stanje prepričljivo ugotovljeno, saj je izvedensko mnenje izvedenca skladno z izvedenskimi mnenji obeh IK komisij v predsodnem postopku in tudi noben izvid specialista ne omenja, da je tožnik popolnoma nezmožen za vsakršno pridobitno organizirano delo. V izvidih je omenjena le zmanjšana delovna zmožnost in predlogi omejitev pri delu, vse to pa je bilo v predsodnem postopku pravilno upoštevano. Zgolj načelno nestrinjanje tožnika z izvedenskim mnenjem, ne da bi konkretiziral svoje nestrinjanje še ne pomeni, da bi bilo dolžno sodišče postaviti dodatnega izvedenca.

Napačno je stališče tožnika, da je sodišče kršilo načelo zakonitosti, kontradiktornosti in načelo materialne resnice, ker ni bil postavljen izvedenec medicine dela, prometa in športa. Pritožba se pri tem sklicuje, da je tudi sodni izvedenec specialist ortoped S.T. na strani 7 izvedeniškega mnenja pod točko 4 navedel, da bi lahko podrobno zmožnost tožnika za delo zidarja ali montažerja opredelil le specialist medicine dela, prometa in športa. Takšno, le delno povzemanje izvedeniškega mnenja, je povsem napačno interpretirano. V predmetni zadevi se presoja ali je bila odločitev toženke v dokončni odločbi pravilna in zakonita. Pri tem je toženka s svojima odločbama odločila, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. na drugo delovno mesto z omejitvami, ki so v dokončni odločbi toženke z dne 20. 4. 2009 natančno določene in s temi omejitvami je tožnik drugo delo sposoben opravljati. Izvedenec pri tem navede, da dvomi, da bi lahko opravljal zidarska dela z omenjenimi omejitvami ali, da bi lahko opravljal delo montažerja in, da bi o tem lahko podrobno njegovo zmožnost za delo v teh poklicih opredelil specialist medicine dela, prometa in športa ob tem pa izrecno navede, da lahko tožnik opravlja vsa dela, ki so v skladu z omejitvami, kakor jih je navedla invalidska komisija, omejitve, ki jih je navedla invalidska komisija pa so povzeta v odločbi toženke, ki jo napada tožnik. Izvedenec je tako jasno in nedvoumno potrdil, da gre pri tožniku za invalidnost III. kategorije. Katera konkretna dela bo tožnik ob danih omejitvah lahko opravljal bi lahko povedal izvedenec medicine dela, prometa in športa. To pa ni predmet tega postopka.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP krije tožnik stroške pritožbe sam.