Jedro

Res je sicer, da po svoji naravi obtožencu očitano kaznivo dejanje sodi med kazniva dejanja zoper pravosodje, kar pa ne pomeni, da zaradi tega ne more biti oškodovanec tudi fizična oseba.

Za obstoj kaznivega dejanja krive izpovedbe v kazenskem postopku ni pomembno, ali je to vplivalo na izid kazenskega postopka.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega G.R. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 288,00 EUR v 15 dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtoženi G.R. kriv kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 in mu na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi tretjega odstavka 284. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obtožencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, ki do izdaje sodbe sodišča prve stopnje znašajo 1.833,71 EUR, stroške pooblaščenca oškodovanca, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom ter sodne takse po odmeri. Odločilo je še, da mora obtoženec stroške kazenskega postopka in sodne takse plačati v roku tridesetih dni po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil obtoženčev zagovornik, kot navaja, sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obtoženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločilo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS opr. št. Su 1666/2015 z dne 9.7.2015, s katerim je bila pristojnost za sojenje v 12 kazenskih Kp zadevah Višjega sodišča v Ljubljani, med katerimi je tudi obravnavana, prenesena na Višje sodišče v Kopru.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje okoliščine primera pravilno in v celoti ugodilo, sprejete zaključke pa tako podrobno in prepričljivo obrazložilo, da razlogom sodbe glede na vsebino pritožbenih navedb pravzaprav ni kaj dodati. Zatrjevane nepravilnosti sodbe sodišča prve stopnje niso mogle omajati in jih je s prepričljivo argumentacijo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ker je izpodbijana sodba skrbno obrazložena in pritožbeno sodišče razloge v njej sprejema, glede bistvenih očitkov pritožbe le dodaja, kot bo navedeno v nadaljevanju.

Zagovornik se pritožuje zaradi odločitve o stroških kazenskega postopka, ker je sodišče prve stopnje z izrekom v 3. točki odločilo med drugim tudi, da mora obtoženi plačati tudi stroške pooblaščenca oškodovanca, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom. Meni, da je odločitev nepravilna in nezakonita, kot tudi odločitev sodišča, ki je zavrnilo ugovor pravne narave, da se oškodovancu odvzame status oškodovanca – stranke v tem postopku. S tem v zvezi se sklicuje na obrazložitev sodbe Okrožnega sodišča v Krškem izdane v kazenski zadevi I K 20511/2010, češ da, tudi kolikor bi se izkazalo za resnično kar se obtoženemu G.R. očita v tem kazenskem postopku, slednje ne bi prineslo drugega rezultata v kazenski zadevi I K 20511/2010, saj bi ne spremenilo ugotovljenega dejstva, da je oškodovanec J.Z. že najkasneje dne 18. decembra 2006 vedel, da je bilo storjeno kaznivo dejanje zatajitve in je tudi vedel kdo ga je storil, zaradi česar je bil predlog za pregon v vsakem primeru vložen prepozno in je bilo torej pričanje G.R. v kazenski zadevi I K 20511/2010 povsem nepomembno zaradi dejstva, da je bila izdana zavrnilna sodba, ker procesna predpostavka pravočasnosti podaje predloga za pregon ni bila izpolnjena.

Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem obtoženčevega zagovornika ne strinja in pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki je ob zavrnitvi ugovora pravne narave glede statusa oškodovanca J.Z. navedlo, da je imel navedeni status oškodovanca že v zadevi Okrajnega sodišča v Krškem I K 20511/2010, ki je glede na očitek v obtožbi povezan z obravnavano zadevo, zaradi česar ni razlogov, da bi J.Z. v tem postopku ne bil priznan status oškodovanca. Res je sicer, da po svoji naravi obtožencu očitano kaznivo dejanje sodi med kazniva dejanja zoper pravosodje, kar pa ne pomeni, da zaradi tega ne more biti oškodovanec tudi fizična oseba. Predvsem pa je neutemeljeno sklicevanje obtoženčevega zagovornika na izid kazenske zadeve I K 20511/2010, češ da bi bila v vsakem primeru v tisti zadevi izdana zavrnilna sodba ter da pričanje obtoženega v tisti zadevi ni bilo pomembno. Kot je zapisalo že Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Kp 25224/2012 z dne 3. septembra 2014, s katerim je ugodilo zagovorniku obtoženca, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje (8. točka obrazložitve sklepa), za ta kazenski postopek ni bistveno, ali je domnevno krivo pričanje obtoženega vplivalo na izid kazenskega postopka ali ne, saj se za krivo pričanje v kazenskem postopku ne zahteva, da krivo pričanje vpliva na izid kazenskega postopka. Kot je zapisal v Kazenskem zakoniku s komentarjem – posebni del , takrat mag. Mitja Deisinger,(1) je za obstoj kaznivega dejanja dovolj, da je lažna izpoved, mnenje ali prevod dano in ni treba, da je to vplivalo na odločitev sodišča ali drugega organa oziroma, da je na to oprta odločba. Izpoved je podana, ko je zaključen zapisnik o izpovedi (drugi odstavek na strani 699) in še, hujše kaznivo dejanje po tretjem odstavku 289. člena KZ (enako določbo ima sedaj KZ-1 v tretjem odstavku 284. člena) je podano v primeru krive izpovedi v kazenskem postopku. Tu ni pomembno, ali je bila nanjo oprta sodna odločba. Nanaša se torej le na pričo, zaslišano v kazenskem postopku pred sodiščem (5. točka na strani 699). Kaznivo dejanje je bilo torej storjeno glede na datum pričanja v kazenski zadevi I K 20511/2010, ne glede na ugotovitev sodišča, da je bil predlog oškodovanca za pregon prepozen.

Pritožbeno sodišče tudi sicer nima pomislekov, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Prav nikakršnih razlogov ni, da ne bi verjeli izvedencu in ostalim razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 7. točki obrazložitve, da je obtoženi podpisal zanj sporno izjavo, čeprav, kot poudarja zagovornik, obtoženi to zanika. Kljub temu da izvedenec ni mogel z gotovostjo zaključiti, da je podpis na izjavi obtožencev (govori le o obstoju velike verjetnosti) pa je na podlagi izpovedi oškodovanca, izvedenskega mnenja in zagovora obtoženca moč z gotovostjo zaključiti, da je podpis na izjavi prav obtoženčev. Kot je ugotovil izvedenec, je bil podpis izpisan naglo, na mah, brez oklevanja in na podpisu ni mogoče zaznati prostoročnega ponarejanja, listina ni skenirana ali barvno preslikana niti ni nobenih sledov uporabe fizikalnih ali kemijskih sredstev za ponarejanje niti sledov prostoročnega ponarejanja, prav tako sta na izjavi pisavi dveh različnih piscev, kar se sklada z izpovedjo oškodovanca, da je tekst napisal on, podpisal pa ga je obtoženec. Ob tem tudi ni nepomembno, da je obtoženec v svojem zagovoru v nasprotju z izpovedjo 9. novembra 2011 priznal, da mu je izjavo res v podpis prinesel J.Z.. Obtoženec je kot priča dne 9. novembra 2011 tudi zanikal, da bi se po prvem srečanju na parkirišču pred leti potem še kdaj srečal z J.Z., iz zagovora pa izhaja, da se je srečal še enkrat, ko mu J.Z. prinesel v podpis izjavo.

Pomembne teže tudi nima sklicevanje zagovornika na obrazložitev prvostopenjske sodbe sodišča izdane v kazenski zadevi I K 20511/2010, v kateri je sodišče po primerjavi pridobljenih podpisov obdolženega G.R. in podpisa na izjavi, zaključilo in v obrazložitvi sodbe izrecno zapisalo, da sodišče nima razlogov za dvom v prepričljivo izpovedbo priče G.R., saj gre za nepristransko pričo in v postopku ni bil izkazan nikakršen interes, da bi priča G.R. pričal v korist katerekoli stranke. Obtoženi se je namreč s svojimi izjavami v tem postopku sam obremenil. Kar je takrat zanikal, je v tem postopku potrdil. Prej opisani zaključek sodišča prve stopnje v zadevi I K 2051172010 zato ne more imeti nikakršnih učinkov ob novih dejstvih ugotovljenih v tem postopku.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z očitkom obtožbe, da je obtoženi G.R. lažno navedel, da v letu 2011 z J.Z. ni govoril. Zagovornik sicer glede izjave: „jaz z J.Z. nisem nič govoril, kot tudi v letu 2011 nisem govoril z M. niti po telefonu, niti osebno“, ponuja razlago, češ da obtoženi G.R. ni eksplicitno zatrjeval, da v letu 2011 z J.Z. ni govoril, vendar z njo ne more vzbuditi nikakršnega dvoma v zaključke sodišča prve stopnje. Iz citiranega zapisa je povsem jasen zaključek, da je govora o dogajanju v letu 2011 in da se trditev obtoženega, da z J.Z. ni nič govoril nanaša prav na navedeno leto, izpis telefonskih klicev pa obtoženčev zagovor ovrže in zato ni nepomemben za obravnavani kazenski postopek, kot meni zagovornik. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče oceniti za neprepričljivo izpoved oškodovanca zgolj zaradi tega, ker je glede telefonskih pogovorov dejal, da je obtoženega trikrat klical po telefonu, iz izpiska pa je razvidno, da ga je dejansko klical štirikrat. Glede na vsebino pritožbenih navedb in pooblastilo iz 386. člena ZKP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ocenilo je, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno in v celoti ugotovljene, tako da v izrečeno pogojno obsodbo z določeno zaporno kaznijo in preizkusno dobo obtožencu v prid ni bilo potrebno poseči. Pravilno in ustrezno je namreč sodišče prve stopnje upoštevalo tako težo storjenega kaznivega dejanja ter kot olajševalne okoliščine obtoženčevo nekaznovanost, oddaljenost dogodka in njegove družinske razmere. Ker tudi preizkus po uradni dolžnosti ni pokazal nepravilnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženec s pritožbo ni uspel, zaradi česar je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so nastali v obliki sodne takse. Znesek sodne takse se ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obtoženca, kot jih je navedel v postopku na prvi stopnji odmeri v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah in sicer taksne tarife 7122 v zvezi s taksnima tarifama 7112 in 71113 v znesku 288,00 EUR. ter jo je obtoženec dolžan plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse. Poziv za plačilo sodne takse bo obtožencu poslalo sodišče prve stopnje.

op. št. 1: GV Založba, Ljubljana 2002, stran 699