Jedro

Do absolutno bistvene kršitve iz 5. točke 371. člena ZKP (ki je podana, če sodišče prekrši predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca ali predlog oškodovanca) v zvezi z oškodovancem lahko pride le, če je oškodovanec stranka kazenskega postopka ali predlagatelj kazenskega pregona.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je obsojenega G. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), »stroškov« pooblaščenca oškodovanca in plačilo sodne takse. Zagovornik je zoper sodbo vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 288,00 EUR sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot uvodoma navaja, razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kaznivo dejanje krive izpovedbe je sicer kaznivo dejanje zoper pravosodje, to pa ne pomeni, da s tem dejanjem fizična oseba ne more biti oškodovana. Za obstoj kaznivega dejanja zadošča lažna izpovedba, tudi če ni vplivala na odločitev sodišča in če odločba nanjo ni oprta. Vložnik uveljavlja tudi nedovoljen razlog – zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročen v odgovor obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se nanj nista odzvala.

B.

5. Vložnik obširno pojasnjuje svoje stališče, da je sodišče prve stopnje J. Z. neutemeljeno podelilo status oškodovanca in s tem položaj stranke v kazenskem postopku. Pri tem izhaja z zmotnega stališča, da je imel oškodovanec v obravnavanem kazenskem postopku položaj stranke. Stranka v formalnem smislu (prvi odstavek 144. člena ZKP) je namreč tisti procesni subjekt, ki zahteva odločitev kazenskega sodišča (upravičeni tožilec – državni, zasebni in oškodovanec kot tožilec), in subjekt, zoper katerega se zahteva taka odločitev (obdolženec).(1) Oškodovanec, ki ni zasebni tožilec ali oškodovanec kot tožilec, torej ni stranka, ima pa položaj tako imenovanega vzporednega procesnega subjekta na strani državnega tožilca. Upravičen je opraviti določena procesna dejanja, usmerjena k temu, da pride do obsodbe. Ves čas postopka namreč obstaja možnost, da državni tožilec odstopi od kazenskega pregona. Oškodovanec v tem primeru lahko prevzame pregon (s čimer postane oškodovanec kot tožilec in s tem stranka v postopku – 60. člen ZKP), zato mora biti seznanjen z izvajanjem procesnih dejanj.(2) Oškodovanec v obravnavani kazenski zadevi ni imel položaja upravičenega tožilca in s tem položaja stranke. Ni imel niti položaja predlagatelja kazenskega pregona. Storilec kaznivega dejanja krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 se namreč v celoti preganja po uradni dolžnosti. Izjema od načela oficialnosti (to načelo med drugim pomeni, da tožilec kazenski pregon začne in vrši ne glede na voljo oškodovanca) za to kaznivo dejanje ni predpisana, zato kazenski pregon ni pogojen s predlogom oškodovanca.(3) To pa seveda ne pomeni, da oškodovanec ali kdo drug ne more vložiti kazenske ovadbe. Ker oškodovanec ni bil stranka kazenskega postopka in tudi ne predlagatelj pregona, do absolutno bistvene kršitve iz 5. točke 371. člena ZKP (ki je podana, če sodišče prekrši predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa), niti teoretično ni moglo priti. Vložnik v zvezi s priznanjem statusa oškodovanca nakazuje tudi na relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar ne utemelji vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), zato očitka ni mogoče preizkusiti.

6. Vložnik navaja, da je bil kazenski pregon v zadevi I K 20511/2010 Okrožnega sodišča v Krškem predlagan prepozno, kar izhaja iz dopisa oškodovančevega pooblaščenca z dne 18. 12. 2006, in zatrjuje, da je bilo prav to bistveno za izdajo zavrnilne sodbe, ne pa obsojenčeva izpovedba. Te navedbe so brez vsakega pomena, saj vpliv krive izpovedbe na odločitev v postopku, kot sta pojasnili že nižji sodišči, ni zakonski znak kaznivega dejanja, ki je predmet izpodbijane sodbe. V preostalem delu zahteve vložnik izraža svoje nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi, ki ga opira na lastno oceno izpovedbe oškodovanca, zagovora obsojenca, mnenja izvedenca grafološke stroke, listin in drugih dokazov. Z nasprotovanjem pravnomočno ugotovljenim dejstvom uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (druge odstavek 420. člena ZKP).

C.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

8. Odločba o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

(1) Dežman, Zlatko, in Erbežnik, Anže: Kazensko procesno pravo RS, GV založba, Ljubljana 2003, str. 304. (2) Primerjaj prav tam, str. 386. (3) Prav tam, str. 237 in 238.