Jedro

Glede na ugotovljeno visoko varnostno tveganje konkretne tekme in organizirano skupno potovanje ekstremnih in navadnih navijačev, je napad na konvoj avtobusov s strani ekstremnih navijačev nasprotnega kluba posledica, ki bi jo moral toženec kot organizator potovanja predvideti, in jo je moč pripisati njegovi neaktivnosti v smeri zagotavljanja varnostnih ukrepov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 826,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 5. 5. 2015 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec dolžan plačati znesek 76.252,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in pravdne stroške. Zahtevani znesek predstavlja odškodnino zaradi nastale nematerialne (16.000,00 EUR) in materialne škode (60,252,92 EUR).

**Ugotovljeno dejansko stanje**

2. Ugotovljeno dejansko stanje, ki je prestalo preizkus pred pritožbenim sodiščem in na katerega je Vrhovno sodišče vezano, je mogoče strniti v naslednje točke: − tožnik se je udeležil nogometne tekme v Sarajevu med Nogometnim klubom Maribor in Nogometnim klubom Željezničar Sarajevo, − do škodnega dogodka je prišlo dne 25. 7. 2012, ko je avtobus okoli 2.30 ure zjutraj pred krajem Doboj napadla skupina neznanih oseb in ga skozi steklo kamenjala, pri čemer je tožnika, ki je sedel na prvem sedežu v avtobusu ob vozniku, zadel kamen težak najmanj 5 kilogramov in mu povzročil hude poškodbe v predelu leve ličnice in očesa, − prevoz in ogled nogometne tekme je organiziral toženec, in sicer je izlet uvrstil na svojo spletno stran, ga oglaševal, sprejemal prijave, najel prevoznika in uredil nakup vstopnic, − toženec ni podal nobenega opozorila, da gre zaradi navijaškega ekstremizma za tekmo visokega varnostnega tveganja, s čimer bi potnike vzpodbudil k večji previdnosti (npr. naj ne izpostavljajo nobenih navijaških pripomočkov), − toženec ni organiziral prevoza z avtobusi lokalnega prevoznika, − toženec ni ločil ekstremnih navijačev od preostale skupine potnikov.

**Dosedanji potek postopka**

3. Sodišče prve stopnje je z izdano vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek po podlagi utemeljen, saj je podana odškodninska odgovornost toženca zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Štelo je, da je med pravdnima strankama sklenjena tipična pogodba o organiziranju potovanja iz prvega odstavka 883. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)1 in odločilo, da skladno z 890. členom OZ organizator potovanja odgovarja za škodo, ki jo je povzročil potniku zaradi tega, ker ni izpolnil ali je le delno izpolnil s pogodbo in zakonom določene obveznosti. Toženčevo ravnanje naj bi bilo nedopustno v fazi načrtovanja in oglaševanja izleta (potnike ni opozoril na varnostno tveganje in jim ni predlagal, naj ne izpostavljajo navijaških rekvizitov) in same izvedbe izleta (za prevoz se ni dogovoril z lokalnimi prevozniki, kar bi pritegnilo manj pozornosti kot konvoj 10 avtobusov z izpostavljenimi simboli, in ni ločil ekstremnih navijačev od ostale skupine). Sodišče je odločilo, da je tožnik dokazal, da je kršitev pogodbenih obveznosti v vzročni zvezi z nastalo škodo, in da tožnik v ničemer ni prispeval k nastanku škodnega dogodka, toženec pa kot dober strokovnjak ni storil vsega, da bi zaščitil tožnikove pravice in interese (887. člen OZ).

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo. K razlogom sodišča prve stopnje je dodalo, da toženec ni ravnal z zadostno skrbnostjo pri zagotovitvi varnosti pri izvedbi potovanja na ogled tekme in nazaj, zato mu je mogoče očitati, da je ravnal protipravno. Ugotovilo je tudi, da gre pri ugotovitvi o tem, da so bili na nekaterih avtobusih v konvoju navijači Viol, za nezanikana dejstva v smislu 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zavrnilo pritožbeno izpodbijanje vzročne zveze, saj naj bi šlo pri nastalem škodnem dogodku za objektivno predvidljivo posledico.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni v njegovo korist, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril; predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev svojih stroškov revizijskega postopka.

**Povzetek revizijskih navedb**

7. Toženec v reviziji v bistvenem ponavlja svoje pritožbene navedbe. Opozarja, da je bil tožnik izkušen človek, ki redno spremlja nogometne tekme, in ki mu je poznano obnašanje ekstremne navijaške skupine Viole, zato naj bi se zavedal, da obisk nogometne tekme ni ogled opere in baleta, in da atmosfera na tekmi ne bo ravno v kontekstu „bratstva in enotnosti“. Meni, da bi dolžnost obveščanja o potencialnih nevarnostih presegla dolžnost potrebne skrbnosti, pravil stroke in dobrih poslovnih običajev, saj ogleda nogometne tekme ne gre enačiti s potovanjem na ogled gradov Bavarske. Enako naj bi veljalo za opozorila o neizpostavljanju navijaških rekvizitov, najem lokalnega prevoznika in ločitev ekstremnih navijačev od skupine. Najpomembnejšo kršitev določb materialnega prava pa revizija vidi v izostanku vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženca in nastankom škodljive posledice. Po teoriji o adekvatni vzročnosti ne pridejo v poštev tisti vzroki, ki so nenormalni. Ker je do škodne posledice prišlo okoli 2.30 ure ponoči (4 ure po koncu tekme), v kraju, ki je 100 km oddaljen od Sarajeva, in ob policijskem spremstvu avtobusov, naj bi bil na mestu zaključek, da je do škodne posledice prišlo zaradi zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Glede vzročne zveze naj bi bili sodbi sodišč prve in druge stopnje pomanjkljivi, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. V odgovoru na revizijo tožnik opozarja, da toženec ni navedel jasnih razlogov, zakaj odločitev nižjih sodišč glede protipravnosti ravnanja toženca ni pravilna. Sklicuje se na prakso Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 160/2013 in II Ips 228/2013. Meni, da je protipravno ravnanje toženca nedvomno povečalo možnosti, da pride do škodnega dogodka, saj bi toženec moral predvideti, da bo odsotnost varnostnih ukrepov pripeljala do incidentov na strani navijačev.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 11. Vrhovno sodišče se strinja s presojo nižjih sodišč, da toženec ni ravnal z zadostno skrbnostjo pri zagotavljanju varnosti med izvedbo potovanja na ogled tekme in nazaj. Organizator potovanja odgovarja za škodo, ki jo je povzročil potniku zaradi tega, ker sploh ni izpolnil ali je le delno izpolnil s pogodbo in zakonom določene obveznosti (890. člen OZ). Skrb za varnost potnika je zagotovo ena pomembnejših obveznosti organizatorja potovanja. Seveda je zagotavljanje varnosti odvisno od rizikov posameznega potovanja, vendar je revizijska logika, da potovanja na nogometno tekmo ne gre enačiti s potovanjem na ogled gradov Bavarske, zaradi česar naj bi toženčeva dolžnost obveščanja presegla dolžnost potrebne skrbnosti, po presoji Vrhovnega sodišča napačna. Ravno zato, ker je toženec organiziral potovanje na nogometno tekmo, in ne turističnega ogleda kulturnih znamenitosti, je bil dolžan (potencialne) potnike obvestiti o večjih varnostnih tveganjih in storiti vse za zagotovitev njihove varnosti.

12. V luči (ne)ustrezne obveščenosti potnikov o varnostnem tveganju je treba presojati revizijsko tezo, da je oškodovanec (tožnik) sam nosil tveganje, da bo na poti s tekme v Sarajevu tarča huliganskega napada. Ker je dokazni postopek pokazal, da toženec potnikov ni obvestil o tem, da gre za tekmo visokega varnostnega tveganja, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoč zaključek, da je tožnik zavestno vstopili v razmerje s povečanim tveganjem in s tem nase prevzel rizik nastanka negativne posledice.2 Tudi če je bil tožnik redni obiskovalec nogometnih tekem, in mu je bil do določene mere poznan navijaški ekstremizem (sam pa nesporno ni bil ekstremni navijač), bi ga moral toženec pred odhodom opozoriti na varnostna tveganja konkretne tekme, vezana na predhodne navijaške izgrede v Mariboru in dejstvo, da bodo udeleženci potovali skupaj z ekstremno navijaško skupino Viole. Če bi se tožnik kljub takšnemu obvestilu še vedno odločil za pot, bi lahko šteli, da se je zavedal možnosti, da bo udeležen v navijaških spopadih, vendar dejanska podlaga obravnavanega primera ne omogoča takšnega zaključka.

13. Vrhovno sodišče je že odločilo, da se odgovornost organizatorja potovanja približuje objektivni odgovornosti in breme rizikov nalaga v sfero stranke, ki jih zaradi svojega specifičnega položaja lažje obvladuje. Organizator potovanja se svoje odgovornosti ne more razbremeniti zgolj z dokazovanjem svoje skrbnosti, pač pa mora dokazati, da so bile okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel pravilno izpolniti, zanj nepredvidljive, nepremagljive oz. neodvrnljive.3 V tem kontekstu je pomembna tudi ugotovitev nižjih sodišč, da toženec ekstremnih navijačev ni ločil od preostale skupine in ni sprejel tudi drugih ukrepov za zagotovitev varnosti potnikov. Takšna odločitev je posledica dejstva, da toženec v postopku ni zatrjeval, še manj pa dokazal, da je sprejel kakršne koli ukrepe v smeri zagotavljanja varnosti. Neizčrpnost in nekonkretiziranost toženčevega navajanja v postopku se odraža v končni odločitvi izpodbijane sodbe. Konkretne očitke tožnika o nepravilnostih toženčevega postopanja je toženec v svojem odgovoru na tožbo zavrnil s kratko navedbo, da mu ni mogoče pripisati protipravnega ravnanja. Z nadaljnjimi skopimi in pavšalnimi revizijskimi navedbami pa prav tako ni uspel izpodbiti zaključka nižjih sodišč, da je toženec kot organizator potovanja ravnal protipravno.

14. Nadalje v zadevi ni podana uveljavljena kršitev določb postopka, ki naj bi se odrazila v neobrazloženosti odločb nižjih sodišč glede vzročne zveze. Že pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje razloge o tem ima, prav tako se je do vprašanja vzročnosti opredelilo tudi sodišče druge stopnje.4 K temu Vrhovno sodišče samo dodaja, da je obsežnost obrazložitve sodišča o določenem spornem vprašanju odvisna (tudi) od izčrpnosti zatrjevanj pravdnih strank. Toženec obstoj vzročne zveze ves čas zanika (le) s sklicevanjem na dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo štiri ure po tekmi, 100 km od Sarajeva in ob policijskem spremstvu. Nižji sodišči sta ta ugovor zavrnili z ugotovitvami, da gre za objektivno predvidljivo posledico toženčevih protipravnih ravnanj, zaradi česar je vzročna zveza podana. Takšna obrazložitev je zadostna.

15. Odločitev nižjih sodišč o obstoju vzročne zveze pa je tudi materialnopravno pravilna. Pravno vzročnost določata test predvidljivosti (predvidljivost, da bo določeno nedopustno ravnanje povzročilo škodni dogodek) in test adekvatnosti (določitev meje, do katere lahko povzročitelju objektivno pripišemo odgovornost za posledico). Glede na ugotovljeno visoko varnostno tveganje konkretne tekme v Sarajevu5 in organizirano skupno potovanje ekstremnih in navadnih navijačev, je napad na konvoj avtobusov s strani ekstremnih navijačev nasprotnega kluba posledica, ki bi jo moral toženec kot organizator potovanja predvideti, in jo je moč pripisati njegovi neaktivnosti v smeri varnostnih ukrepov. Vzročnost med očitanim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo je podana. Toženec kot organizator potovanja je bil odgovoren tudi za ustrezno izvedbo povratka z nogometne tekme in odgovarja za predvidljivo škodo, ki je ob tem nastala.

**Odločitev o reviziji**

16. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

**Revizijski stroški**

17. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženec tožniku tudi povrniti stroške njegovega odgovora na revizijo v znesku 826,20 EUR. Tožnik je stroške priglasil na podlagi Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015), in sicer za nagrado za sestavo revizije (oz. odgovora nanjo) 1800 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR znaša 826,20 EUR.

1 S pogodbo o organiziranju potovanja se organizator potovanja zavezuje, da bo potniku priskrbel skupek storitev, ki jih sestavljajo prevoz, bivanje in druge storitve, ki so z njima povezane, potnik pa se zavezuje, da bo organizatorju za to plačal skupno (pavšalno) ceno. 2 Zato obravnavanega primera ni mogoče primerjati z odločitvijo v zadevi II Ips 277/2015, v kateri se je oškodovanka odločila za vožnjo z vozilom brez varnostnih pasov, čeprav je vedela, da so tamkajšnje ceste slabe, vozniki pa izredno hitri, ter da gre za adrenalinski izlet (zaradi česar ji je sodišče prisodilo 35 % soprispevek k nastanku škodne posledice). 3 Odločbe VSRS II Ips 61/2015, II Ips 228/2013. 4 9. in 10. odstavek obrazložitve sodbe višjega sodišča. 5 Trditev tožnika, da je šlo za tekmo z visokim varnostnim tveganjem, toženec nikoli ni zanikal ali dokazoval nasprotno.