Jedro

Po prepričanju pritožbenega sodišča sodba izhaja s pravilnega stališča, da so imela protipravna ravnanja toženca objektivno predvidljivo posledico, to je možnost nastanka škode, zato je posledično neutemeljena pritožbena graja, da toženec ne more odgovarjati za posledice, ki jih ni mogel pričakovati, se jim izogniti, ali jih odvrniti. Nasprotno, tudi pritožbeno sodišče meni, da je toženec glede na opisana protipravna ravnanja mogel predvidevati, da do škodnega dogodka utegne priti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je toženec po pravnem temelju v celoti odškodninsko odgovoren tožniku, odločitev o višini zahtevka in o stroških postopka pa je sodišče prve stopnje pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper tako odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi poudarja, da nista podani dve predpostavki za odškodninsko odgovornost toženca v konkretni pravdni zadevi, in sicer njegovo protipravno ravnanje in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo nedopustno škodljivo posledico.

- Toženec je prepričan, da noben očitek sodišča prve stopnje, ne kaže na njegovo protipravno ravnanje v zvezi z dolžnostjo skrbne in profesionalne organizacije potovanja in ogleda nogometne tekme v S. Tožnik je izkušen človek, ki nogometne tekme redno spremlja, znano mu je tudi obnašanje ekstremne navijaške skupine V., zato je toženec prepričan, da se je zavedal, da predstavlja obisk sporne tekme v S. tekmo z visokim varnostnim tveganjem, zato bi dolžnost toženke obveščanja o potencialnih nevarnostih presegla dolžnost potrebne skrbnosti, pravil stroke in dobrih poslovnih običajev. Enako velja za opozorila o neizpostavljanju navijaških rekvizitov. Tudi očitek, da bi toženec lahko angažiral za prevoz lokalnega prevoznika, je pravno povsem neutemeljen, v postopku pa tudi ni bilo ugotovljeno, če so bile V. na kateremkoli avtobusu v konvoju, na avtobusu, s katerim je potoval tožnik, pa jih po izpovedi tožnika ni bilo. Noben izvedeni dokaz tudi ne kaže na to, da so potniki na avtobusih nosili klubska obeležja.

- Po stališču toženca tudi ni bilo vzročne zveze med njegovim (četudi pravno neutemeljenim) protipravnim ravnanjem in nastankom škodljive posledice v skladu s teorijo o adekvatni vzročnosti. Do škodne posledice je namreč prišlo okoli 2.30 ure ponoči, to je štiri ure po koncu tekme, v kraju, ki je 100 km oddaljen od S. in v policijskem spremstvu avtobusov, zato toženec meni, da je do nje prišlo zaradi zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.

- Odločitev sodišča o odškodninski odgovornosti toženca po pravnem temelju je zato materialnopravno napačna.

- Toženec uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je obrazložitev o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo posledico v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe preskopa, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih.

- Toženec zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje primarno spremeni tako, da odloči, da toženec po pravnem temelju ni odgovoren tožniku, in da odloči o pravdnih stroških, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, prav tako pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče zato kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev sodbe še navaja, kot sledi.

6. Tožnik s tožbo zahteva od toženke odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo kot posledico poškodbe, ki jo je utrpel med napadom na avtobus (dne 25. 7. 2012 ob 2.30 uri zjutraj), ko se je kot udeleženec nogometne tekme med Nogometnim klubom M. in Nogometnim klubom Ž. S. udeležil nogometne tekme, katere ogled je organiziral toženec. Ob povratku z nogometne tekme v S. je pred krajem D. avtobus, v katerem je bil tožnik, napadla skupina neznanih oseb in ga skozi okno kamenjala, pri tem pa je tožnika, ki je sedel na prvem sedežu v avtobusu ob vozniku zadel kamen težak najmanj pet kilogramov in mu povzročil hude poškodbe v predelu leve ličnice in očesa.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelji utemeljen, saj toženec odgovarja za tožniku nastalo škodo kot organizator potovanja na podlagi s tožnikom sklenjene pogodbe o organiziranju potovanja (prvi odstavek 883. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Med tožnikom in tožencem je namreč nastalo obligacijsko razmerje, s katerim je toženec prevzel določene obveznosti, med katerimi je tudi dolžnost poskrbeti za varnost udeležencev, vse z vlaganjem (po merilih stroke) zadostne skrbi, da bi prišlo do uspeha, kar v konkretnem primeru pomeni varen izlet in ogled tekme kot tudi vrnitev.

7. Pritožba poudarja, da ni podano protipravno ravnanje toženca zaradi kršitve pogodbene obveznosti.

- Sodišče prve stopnje dolžnosti toženca kot organizatorja potovanja na ogled nogometne tekme v S., ki izhajajo iz sklenjene pogodbe o organiziranju potovanja (določbe 883. do 903 člena OZ) navaja v točkah 14., 15., 16. in 17. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju povzema, nato pa očitek o protipravnem ravnanju toženca opredeljuje v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba te očitke zavrača (z argumenti, da bi se tožnik kot izkušen človek, ki nogometne tekme redno spremlja, sam moral zavedati visokega varnostnega tveganja pri obisku sporne nogometne tekme, da vsi navijači po svetu nosijo navijaške rekvizite, zato ni pričakovati, da te bo po tekmi zaradi nošenja le-teh nekdo razbil, pa tudi dokazano ni, da so potniki na avtobusih nosili klubska obeležja, neutemeljen očitek, da bi toženec lahko angažiral za prevoz lokalnega prevoznika, da v postopku ni bilo ugotovljeno, če so bile V. na kateremkoli avtobusu v konvoju).

- Vendar pa tudi pritožbeno sodišče meni, da v točki 20. obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe sodišča prve stopnje opredeljene opustitve toženca, tako v fazi načrtovanja kot oglaševanja in ogleda nogometne tekme, nudijo podlago za zaključek o njegovem protipravnem ravnanju (ni bilo opozorila, da gre za tekmo visokega varnostnega tveganja zaradi navijaškega ekstermizma, kar bi interesenta vzpodbudilo k resnejšemu premisleku v zvezi s samo udeležbo na tekmi oziroma potovanju, izostanek opozoril, ki bi potnike vzpodbudila k večji previdnosti v zvezi z izpostavo navijaških pripomočkov, tveganje za nastanek škodnega dogodka bi se znatno zmanjšalo, če bi toženec angažiral prevoz z lokalnimi avtobusnimi prevozniki, ločitev ekstremnih navijačev od preostale skupine). Vse navedeno utemeljuje zaključek, da toženec ni ravnal z zadostno skrbnostjo pri zagotovitvi varnosti pri izvedbi potovanja na ogled tekme in nazaj, zato mu je mogoče očitati, da je ravnal protipravno.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da v postopku sploh ni bilo ugotovljeno, če so bile V. na kateremkoli avtobusu v konvoju, in da noben izmed izvedenih dokazov ne kaže na to, da so potniki v avtobusih nosili klubska obeležja. Gre za dejstva, ki izhajajo iz trditvene podlage tožbe in jih toženec ni zanikal (drugi odstavek 214. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je med protipravnim ravnanjem toženca in tožniku nastalo škodo vzročna zveza, zato je zanjo odgovoren. Pritožba nima prav, da po teoriji o adekvatni vzročnosti toženec ne more odgovarjati za škodne posledice dogodka, do katerega je prišlo okoli 2.30 ure ponoči, cca. štiri ure po koncu tekme in v kraju, ki je 100 km oddaljen od S., celo v policijskem spremstvu avtobusov, in da je do dogodka je prišlo zaradi zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti, ali ga odvrniti.

- Po prepričanju pritožbenega sodišča sodba izhaja s pravilnega stališča, da so imela protipravna ravnanja toženca objektivno predvidljivo posledico, to je možnost nastanka škode, zato je posledično neutemeljena pritožbena graja, da toženec ne more odgovarjati za posledice, ki jih ni mogel pričakovati, se jim izogniti, ali jih odvrniti. Nasprotno, tudi pritožbeno sodišče meni, da je toženec glede na opisana protipravna ravnanja mogel predvidevati, da do škodnega dogodka utegne priti.

10. Tudi razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih glede vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženca in nastalo škodo so zadostni. Ti ne izhajajo le iz 22. točke obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe sodišča prve stopnje, ki predstavlja zgolj zaključek o podani vzročni zvezi, ampak so vsebinsko zajeti tudi v točkah 20. in 21. obrazložitve. Uveljavljanje izostanka razlogov o odločilnih dejstvih zato ne more vplivati na pravilnost zaključka o obstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženca in tožniku nastalo škodo v obravnavanem škodnem dogodku.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. člen v zvezi s 165. členom ZPP).