Jedro

Toženka je hotel v obmorskem kraju, kjer je turistična sezona značilno omejena le na toplejši del leta, ki mu sledi tako imenovana mrtva sezona. Zaradi tega odločitev o prehodu na sezonsko poslovanje ni nerazumna. Obdobje, med katerim je hotel zaprt, je tako dolgo, da ga, ob upoštevanju zakonskih omejitev glede trajanja delovnega časa, odmorov in počitkov v času obratovanja, s prerazporeditvijo delovnega časa ni mogoče pokriti. Toženka je tako tudi po presoji revizijskega sodišča dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in njegov reintegracijski ter reparacijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi zaključili, da je odpoved zakonita, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP). Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi naj bi imel 450 presežnih ur in ne le 211, kot zmotno ugotavlja sodišče, zaradi česar bi te zadostovale za izravnavo delovnega časa, ko je bil hotel zaprt. Toženka naj bi v času med 1. 11. 2016 in 8. 1. 2017 na delovno mesto natakarja zaposlila dva upokojenca in sklenila pogodbo za do 50 agencijskih delavcev, med njimi tudi natakarjev, kar naj bi kazalo na to, da je v času zaprtja hotela imela potrebe po natakarjih. Zaposlitev dveh upokojencev in agencijskih delavcev ob tem, da je imel tožnik dovolj prerazporeditvenih ur, da bi lahko sam opravljal dela teh delavcev, kaže na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče naj bi prezrlo, da toženka ni imela predpisa o organizaciji delovnega časa glede na odločitev o uvedbi sezonskega poslovanja. Obravnavanje tožnika tako, da v času „mrtve sezone“ ni potrebe po njegovem delu, ob tem, da je v času obratovanja hotela imel zakonsko prekoračen fond prerazporeditvenih ur, naj bi bilo nerazumno in v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Namen neenakomerne razporeditve delovnega časa v referenčnem obdobju naj bi bil v tem, da se delavcem, ki v času dejanskega opravljanja dela opravijo več kot 40 ur tedensko, presežne ure razporedijo kot delovne ure v obdobju, ko dela ne opravljajo. Tožnik bi v „mrtvi sezoni“ lahko izkoristil tudi svoj letni dopust, kar naj bi znašalo vsaj 240 delovnih ur.

4. Toženka je vložila odgovor na revizijo in predlagala zavrnitev.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik pod revizijskim razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP dejansko uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne trdi namreč, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, pač pa, da je sodišče na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev prišlo do zmotnih materialnopravnih zaključkov.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 5. 6. 2014 na delovnem mestu natakar. Dne 7. 11. 2016 mu je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi reorganizacije, prestrukturiranja in racionalizacije poslovanja ter nujnih adaptacijskih del in zaradi prehoda hotela na sezonsko poslovanje. Toženka je v začetku leta 2016 uvedla sezonsko poslovanje hotela od marca do konca oktobra oziroma do konca jesenskih šolskih počitnic. Hotel so zaradi adaptacije zaprli v začetku novembra 2016, ga začasno odprli v času božično novoletnih praznikov in ga nato 8. 1. 2017 spet zaprli zaradi nadaljevanja adaptacijskih del do 10. 3. 2017. S ponovnim odprtjem hotela delo natakarja opravljajo sezonski delavci, ki imajo pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V času božično novoletnih praznikov med 23. 12. 2016 in 8. 1. 2017 so delo opravljali zaposleni in agencijski delavci, študentje ter upokojenci. Delovni čas tožnika je bil neenakomerno razporejen. Pri toženki je referenčno obdobje trajalo od 1. maja do 30. aprila naslednjega leta. Tožnik je imel 211 prerazporeditvenih ur v letu 2016. 10. Tožnik z navedbo, da je imel ob odpovedi 450 prerazporeditvenih ur, ki bi zadostovale za izravnavo delovnega časa v času zaprtja hotela, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Sodišče je ugotovilo, da je imel tožnik v tem času 211 prerazporeditvenih ur, na kar je revizijsko sodišče vezano. Ob tej ugotovitvi pa je pravilna presoja, da tožnik v času zaprtja hotela tudi ob izrabi celotnega letnega dopusta ne bi uspel pokriti manjka ur. Zaradi prehoda na sezonsko poslovanje hotela je tako potreba po tožnikovem delu za nedoločen čas prenehala. Toženka je v času božično novoletnih praznikov res zaposlovala nove delavce, vendar pa je šlo pri tem zgolj za zaposlitve za določen čas med odprtjem hotela v času med 23. 12. 2016 in 8. 1. 2017. 11. Možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v primeru sezonskega dela je izrecno predvidena v 7. alineji prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-12 in gre za enega tipičnih primerov zaposlovanja za določen čas. Toženka je hotel v obmorskem kraju, kjer je turistična sezona značilno omejena le na toplejši del leta, ki mu sledi tako imenovana mrtva sezona. Zaradi tega odločitev o prehodu na sezonsko poslovanje toženke ni nerazumna. Obdobje, med katerim je hotel zaprt, pa je tako dolgo, da ga, ob upoštevanju zakonskih omejitev glede trajanja delovnega časa, odmorov in počitkov v času obratovanja, s prerazporeditvijo delovnega časa ni mogoče pokriti. Toženka je tako tudi po presoji revizijskega sodišča dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.

13. V skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1,3 toženka kot delodajalec sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 2 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji.