Jedro

V 1. alineji prvega ostavka 89. člena ZDR-1 je določeno, da lahko delodajalec redno odpove pogodbe o zaposlitvi delavcu zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so daljša adaptacijska dela, ki so imela razlog zaprtje hotela in pa prehod na sezonski način poslovanja (od marca do oktobra), predstavljali poslovni razlog, zaradi katerega je možno delavcem tudi odpovedati pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter vrnitve na delo s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. Tožnik izpostavlja, da je naslovno sodišče sledilo izključno izpovedi direktorja tožene stranke in s strani tožene stranke predlaganih prič, do navedb tožnika pa se sploh ni opredelilo zaradi česar je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, sodba pa ima zaradi tega pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Zaradi navedenega je mogoče naslovnemu sodišču tudi očitati, da v izpodbijani sodbi, pri oceni dokazov, ki govorijo v prid tožniku, ni ravnalo dovolj skrbno, predvsem zaradi dejstva, ker je v obrazložitvi izpodbijane sodbe mogoče opaziti vrsto pavšalnih razlag, ki pa nimajo dejanskih razlogov, predvsem pa so v nasprotju s trditveno podlago pravdnih strank. Sodišče je spregledalo, da je delavka A.A., zaposlena na enakem delovnem mestu kot tožnik, izpovedala, da je želela prenehati z delom avgusta 2016, vendar se je s kadrovsko službo zmenila, da bo zaradi povečanega obsega dela delala še za praznike, nato pa je dobila odpoved iz razloga nesposobnosti. Navedeno kaže, da potreba po delu tožnika ni prenehala, delavka A.A., ki je delala v času praznikov, je tudi potrdila, da so takrat delali tudi delavci zaposleni pri toženi stranki. Zato je naslovno sodišče napačno zaključilo, da je več let trajajoči prehod na sezonsko poslovanje hotela utemeljen razlog za prenehanje potreb po delu tožnika na delovnem mestu natakar ter da gre v tem primeru za poslovno odločitev tožene stranke. Tožnik je tekom postopka izpostavil, da bi lahko ohranil svojo zaposlitev na način, da bi višek ur porabil v času zaprtja hotela, kot razporeditvene ure, kar je bila stalna praksa med strankama, pri čemer pa je glede tega naslovno sodišče v izpodbijani sodbi popolnoma napačno ugotovilo dejansko stanje ter se do relevatnih okoliščin sploh ni opredelilo. Dejstvo, da bi lahko tožnik ure, ko se pri toženi stranki ni delalo, zaradi investicij oziroma sezonskega poslovanja, pokril z letnim dopustom in s viškom ur, zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo mogoče tega izvesti zaradi nezadostnega števila prerazporeditvenih ur tožnika. V referenčnem obdobju 2016/2017 od 1. 5. 2016 do 30. 4. 2017 je tožnik imel 211 prerazporeditvenih ur, ki mu jih je toženka izplačala skupaj z odpravnino decembra 2016. Glede na to, da je imel tožnik prerazporeditvene ure še v novembru 2016 jasno kaže, da potreba po njegovem delu še obstoji, do česar pa se naslovno sodišče ni opredelilo. V izpodbijani sodbi naslovno sodišče izpostavlja izpoved direktorja tožene stranke, da je tožena stranka zaradi nedoseganja pričakovanih poslovnih rezultatov v letu 2015 in 2016 sprejela odločitev, da bo hotel v mesecu novembru, decembru, januarju in februarju zaprt ter da bodo nato poslovali sezonsko, kar je potrdila tudi direktorica letovišča. Sodišče je ocenilo, da so se adaptacijska dela v hotelu B. izvajala v zatrjevanem obsegu in da je kljub poslovanju med božično-novoletnimi prazniki tožena stranka prešla na sezonsko poslovanje, čeprav slednje, razen iz izpovedi direktorja in predlaganih prič, ne izhaja iz nobenega drugega dokaza. Tožnik je tako v tožbi kot pripravljalnih vlogah in tudi pri zaslišanju trdil, da potreba po delu natakarja pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni prenehala zaradi prehoda na sezonsko poslovanje od marca do konca oktobra oziroma do konca jesenskih šolskih počitnic. Ves čas je tožnik izpostavljal, da so navedbe tožene stranke o sezonskem poslovanju od marca do konca oktobra oziroma jesenskih počitnic v diametralnem nasprotju z dejanskim poslovanjem hotela, do česar pa se naslovno sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo. Dejstvo je, da potreba po delu tožnika, zaradi ponovnega odprtja hotela, še vedno obstoji, saj so za potrebe poslovanja tožene stranke nedvomno potrebni natakarji. Celo sam direktor in priče so potrdile, da so delo v času božično-novoletnih praznikov, ko je bil hotel začasno odprt, opravljali zaposleni in agencijski delavci, študentje in upokojenci, ki so opravljali delo v strežbi oziroma kot natakarji. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da zaposlovanje drugih delavcev ali podaljšanje pogodb o zaposlitvi drugim delavcem v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prestavlja zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Kadar mora delodajalec izmed več izvajalcev na enakem delovnem mestu izbrati presežne delavce, to lahko stori le na podlagi uporabe kriterijev, česar pa tožena stranka v predmetnem sporu ni storila. Tožniku ni jasno, kako je bila odpoved vročena ravno njemu, ko pa je vedno, skladno z določbo 6. člena pogodbe o zaposlitvi, delo opravljal vestno in skladno z zahtevami in navodili tožene stranke. Tožnik je bil očitno v primerjavi z ostalimi delavci neenako obravnavan in posledično diskriminiran, saj tožena stranka ni sprejela kriterijev za določitev presežnih delavcev. Delavci zaposleni pri hotelih B. so svoje delo opravljali v vseh hotelih, odvisno od potreb, tudi tožnik pri svojem delu ni bil izključno vezan na hotel B.. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka trditve tožnika v pritožbi in navaja, da tožnik zavajajoče interpretira pričanje zakonitega zastopnika in poskuša zavesti pritožbeno sodišče od bistva tega spora in sicer, da je tožena stranka sprejela reorganizacijske in optimizacijske ukrepe za izboljšanje produktivnosti celotne družbe ter znižanje fiksnih stroškov, vključno s stroški dela. Hoteli v lasti tožene stranke, med katere spada tudi hotel A. (prej C.), so dne 6. 11. 2016 prenehali sprejemati goste, opravljati hotelsko - gostinsko dejavnost in so se za nedoločen čas zaprli. Tožena stranka je po zaprtju hotela B. pričela z adaptacijsko gradbenimi deli in sicer s prenovo kopalnic, restavracije in terase. Tožena stranka je bila k adaptaciji in prenovi hotela B. primorana, ker je v mesecu oktobru 2016, zaradi nezagotavljanja vseh obveznih standardov kategorije pet zvezdic, izgubila eno zvezdico in so obnovitvena dela nujna, da se ponovno doseže hotelska kategorija pet zvezdic. Reogranizacija in prestrukturiranje poslovanja delodajalca z namenom obvladovanja stroškov je avtonomna pravica delodajalca in v odpovedi je tožena stranka obrazložila organizacijske razloge, tehnološke in strukturne razloge, ki so neposredno vplivali na potrebe po delu in posledično tudi ekonomske razloge, kar v skladu z ustaljeno sodno prakso predstavlja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o ukinitvi delovnega mesta tožnika. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo glede na to, kako je na delo tožnika pod pogoji pogodbe o zaposlitvi vplivala odločitev tožene stranke o sezonskem poslovanju hotelov in o izvedbi večjih adaptacijskih del. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih.

7. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje glede nepotrebnosti dela tožnika v nasprotju z izpovedjo priče A.A., ki bi naj izpovedala, da je želela podati odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa ji tega tožena stranka, zaradi potreb po delu ni pustila, medtem ko je tožniku v tem obdobju podala odpoved. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne obstaja nasprotje med izpovedjo priče A.A. in ugotovitvami sodišča prve stopnje o dejstvih, o katerih je izpovedala priča. Priča A.A. razen, da je izrazila željo, da ne želi več delati pri toženi stranki, ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi (zapisnik z dne 29. 3. 2017), prav tako pa tudi ni opravljala dela v času božično-novoletnih praznikov, ker je bila v staležu in je delo opravljala le tri dni. Kasneje pa je delavki A.A. pogodba o zaposlitvi prenehala v mesecu januarju 2017. Glede na navedeno ne obstaja nasprotje med izpovedjo priče A.A. in ugotovitvami sodišča prve stopnje o dejstvih, o katerih je izpovedala ta priča. 8. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da v izpodbijani sodbi, pri oceni dokazov, ki govorijo v prid navedbam tožnika, ni ravnalo dovolj skrbno in da je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo razloge, ki so v nasprotju s trditveno podlago pravdnih strank in izpovedbami prič. Sodišče je zapisalo, da verjame direktorju, da so se odločili za reorganizacijo poslovanja tožene stranke zaradi nedoseganja poslovnih rezultatov v letu 2015 in 2016, in da je zato tožena stranka sprejela odločitev, da bodo hoteli v lasti tožene stranke zaprti v mesecih november, december, januar in februar, ker tedaj ni gostov in ustvarjajo izgubo. Da so uvedli sezonsko poslovanje je potrdila tudi priča D.D., direktorica letovišča. Izpoved direktorja, da je bilo potrebno izvesti večja adaptacijska dela, da bi ponovno pridobili peto zvezdico, pa sta potrdili priči E.E. in F.F., navedeno pa je razvidno tudi iz predloženih listin. Priči sta tudi skladno izpovedali glede zaprtja hotelov v začetku novembra 2016 zaradi adaptacijskih del in da so hotele začasno odprli le v času božično novoletnih praznikov, nato pa so bili hoteli ponovno zaprti 8. 1. 2017 zaradi nadaljevanja adaptacijskih del do 10. 3. 2017. 9. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 5. 6. 2014 na delovnem mestu natakar. Dne 7. 11. 2016 je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi nujne reorganizacije, prestrukturiranja in racionalizacije poslovanja ter nujnih adaptacijskih del. V odpovedi je navedla, da je direktor družbe že sprejel odločitev, da bodo hoteli v G. sezonsko poslovali, to je od marca do konca oktobra oziroma do konca jesenskih šolskih počitnic. Delovni proces naj bi se postopoma v celoti prilagodil že uveljavljenim standardom hotelske verige H. v okviru skupine I., katere del je tudi tožena stranka kot delodajalec. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izhaja, da je tožena stranka za čas adaptacijsko gradbenih del v družbi za nedoločen čas zaprla hotel B., ter da se bo do zaključka gradbenih del v hotelu prenehala opravljati hotelska dejavnost. Zaradi sezonskega poslovanja se je obseg del in nalog na nekaterih področjih bistveno zmanjšal, določena dela in naloge so se ukinile zaradi združevanje posameznih delovnih mest, zato je bilo potrebno zmanjšati tudi število delavcev na posameznih delovnih mestih med drugim tudi natakarja.

10. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da ni prenehala potreba po njegovem delu (natakarja), ker je bil hotel odprt v času božično-novoletnih praznikov. Direktor tožene stranke J.J. in priča D.D. sta izpovedala, da je bil hotel odprt med 23. 12. 2016 in 8. 1. 2017 in da so v času praznikov delo opravljali zaposleni, agencijski delavci, študentje in upokojenci. Vendar pa to dejstvo ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da pa je bil hotel zaradi prenove zaprt od 10. 11. 2016 do 23. 12. 2016 in kasneje od 3. 1. 2017 do 25. 3. 2017. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke in priče D.D. ugotovilo, da je hotel B. v letu 2015 in 2016 posloval pod predvidenim planom, potreboval pa je tudi večja adaptacijska dela, kot izhaja iz listinske dokumentacije (B1, B5), ker hotel ni več izpolnjeval kategorije petih zvezdic. Da bi tožena stranka ponovno dosegla hotelsko kategorijo petih zvezdic je morala pristopiti k prenovi hotela in sicer klimatizirati 7. nadstropje, speljati dvigalo do 7. nadstropja, prenoviti kopalnice v celotnem hotelu, skupne prostore, restavracijo, skupne kopalnice in fasado pri vhodu v hotel. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved direktorja tožene stranke, ki sta jo potrdila tudi projektant F.F. in vodja vzdrževanja pri toženi stranki E.E., da kljub dogovoru, da se dela končajo do sredine marca 2017 ni bilo možno predvideti natančnega datuma, kako dolgo bo hotel zaprt, ker ob pričetku del niso bili prepričani glede stanja instalacij in gretja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka, ob podaji odpovedi tožniku, ni točno vedela, koliko časa bo trajala obnova, zato so neutemeljene pritožbene trditve tožnika, da bi ga morala tožena stranka za čas adaptacije napotiti na čakanje na delo v skladu s 138. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Neutemeljena je pritožbena trditev, da potreba po delu natakarja ni prenehala, ker je tožena stranka v času božično-novoletnih praznikov zaposlovala nove delavce. Tožnik kot direktor tožene stranke sta izpovedala, da so v času božično-novoletnih praznikov delo v hotelu B. opravljali zaposleni tožene stranke, agencijski delavci, študentje in upokojenci. Navedeno ne dokazuje, da je tožena stranka v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaposlovala nove delavce in da je to razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Ker je tožena stranka, kot je izpovedala D.D. v času od maja do decembra 2016 odpovedala pogodbe o zaposlitvi petim delavcem iz poslovnega razloga, ni bila dolžna v skladu z 98. členom ZDR-1, ki velja za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, sprejeti program razreševanja presežnih delavcev. Prav tako ni bila dolžna uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR-1, zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da bi morala tožena stranka pojasniti, katere kriterije za izbiro presežnih delavcev je uporabila. Pravilno pa je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni navajal nobenih osebnih okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1, na podlagi katerih bi bil neenako obravnavan.

12. V 1. alineji prvega ostavka 89. člena ZDR-1 je določeno, da lahko delodajalec redno odpove pogodbe o zaposlitvi delavcu zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so daljša adaptacijska dela, ki so imela razlog zaprtje hotela in pa prehod na sezonski način poslovanja (od marca do oktobra), predstavljali poslovni razlog, zaradi katerega je možno delavcem tudi odpovedati pogodbo o zaposlitvi.

13. Sklicevanje tožnika, da bi lahko ohranil zaposlitev tako, da bi višek ur porabil v času zaprtja hotela oziroma bi ga tožena stranka lahko napotila na čakanje na delo oziroma, da bi lahko manjko ur pokril z letnim dopustom, je neutemeljeno, saj je dejansko šlo pri toženi stranki za večja adaptacijska dela in kot sta izpovedala direktor tožene stranke ter direktorica letovišča D.D., točnega časa zaključka adaptacijskih del ni bilo mogoče predvideti. Toženi stranki pa tudi ni mogoče naložiti, da je dolžna tožnika napotiti na čakanje na delo oziroma, da bi tožnik višek ur, iz referenčnega obdobja, moral porabiti v času zaprtja hotela in mu tožena stranka viška ur ne bi smela izplačati. Kot je izpovedal direktor tožene stranke, so delavcem višek ur izplačali na podlagi zahteve inšpektorja.

14. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti direktorju tožene stranke, ker je bil osebno zainteresiran za izid postopka, ni utemeljen. Obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi je sodišče v pretežni meri res oprlo na izpoved direktorja in priče D.D., vendar samo dejstvo, da je tožniku ravno on podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, še ne vpliva na (ne)verodostojnost njegove izpovedi. Tožnik tudi sicer ni ponudil drugih razlogov, na podlagi katerih bi bil podan utemeljen dvom v verodostojnost priče. 15. Ni utemeljen očitek, da tožena stranka v odpovedi ni natančno obrazložila odpovednega razloga. Drugi odstavek 87. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je v odpovedi sklicevala na slabše rezultate poslovanja, na večja adaptacijska dela ter prehod na sezonsko poslovanje in da je zato primorana optimizirati stroške dela tako, da zmanjša število zaposlenih. S tem je utemeljila dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni sporno, da je delo natakarja pri toženi stranki še naprej obstajalo, vendar je tožena stranka dokazala, da je zaradi reorganizacije poslovanja, na delovnem mestu natakar, potrebovala manjše število zaposlenih.

16. Glede na vse navedeno niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

18. Odgovor na pritožbo ni v ničemer vplival na odločitev v zadevi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).