Jedro

Ker tožena stranka tožnika pred odpovedjo ni pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka prejela 21. 1. 2004, delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki pa ni prenehalo, temveč ji z vsemi pravicami in obveznostmi še traja (1. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico in jo za isti čas prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, vse v osmih dneh pod izvršbo (2. točka izrek) ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo v višini, kot je dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, ji od posamičnih zneskov neto plač izplačati zakonite zamudne obresti od zapadlosti posamičnega zneska plače 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, od pripadajočih mesečnih zneskov bruto plač pa je dolžna plačati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače, vse v osmih dneh pod izvršbo (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka v znesku 951,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novim senatom. V pritožbi navaja, da sta v zadevi sporni predvsem dve vprašanji, in sicer, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in ali je tožeča stranka dejansko obljubila nezakonito posredovanje in prejela materialno korist za posredovanje, ki ga je obljubila S.S. Navaja, da je odpovedala pogodbo o zaposlitvi v skladu z 88. členom ZDR (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi). Sodišče prve stopnje ji očita, da delavca ni opozorila o kršitvah in mu ni dala možnosti, da kršitve odpravi, pri tem pa tožena stranka poudarja, da je že v postopku na prvi stopnji pojasnila razloge, zaradi katerih je ta postopek izpeljala, kot ga je. Posebej izpostavlja, da mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati v roku 15 dni od seznanitve z razlogi. Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi postavilo na stališče, da je rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči po zadnji obravnavi pri delodajalcu dne 12. 1. 2004, iztekel pa se je po 15-ih dneh, to je 27. 1. 2004, takšno stališče pa ni v skladu z objavljeno sodno prakso. Ker mora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor, obvestiti sindikat ter vročati pisanja v skladu s 87. členom ZDR, je v malo bolj zapletenem primeru praktično nemogoče izvesti celoten postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v 15-ih dneh. Meni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi namenjena primerom, ko gre za očitne kršitve, ki jih ni treba posebej dokazovati in ki imajo tako hudo naravo, da je potrebno delodajalčevo takojšnje ukrepanje, ker je v celoti porušeno zaupanje delodajalca do delavca (npr. če delodajalec odkrije poneverbo, če delavec škoduje delodajalcu s svojim nastopanjem proti tretjim, če ogroža druge delavce, ipd.). Takšna razlaga določil ZDR, ki v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v vsakem primeru zahteva opominjanje in ponovno kršitev, je po prepričanju tožene stranke v nasprotju z namenom zakona. Nadalje izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni prejel nobene koristi in da zato ni storil očitane kršitve. V pritožbi obširno povzema izpovedbe prič S.S. in Č.Š. ter ostalo listinsko dokumentacijo, iz katere po njenem mnenju izhaja, da je tožnik storil očitano kršitev.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) v 3. alineji 1. odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: krivdni razlog). Po določilu 1. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožnika pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pisno opozorila v smislu določil 1. odstavka 83. člena ZDR, zaradi česar je štelo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ker sodišče v individualnem delovnem sporu presoja zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je lahko podana odpoved zakonita le, če je delodajalec spoštoval zakonske pogoje za podajo takšne odpovedi. Ker se je v obravnavani zadevi tožena stranka odločila, da tožniku redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, se ne more uspešno sklicevati na to, da tožnika ni opozorila v smislu določila 1. odstavka 83. člena ZDR iz razloga, ker je šlo za „zapleteno“ zadevo in bi v nasprotnem primeru, zaradi kratkih zakonskih rokov za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, te roke zamudila, posebej glede na dejstvo, ker so bili v obravnavanem času božični in novoletni prazniki. S tem v zvezi si tožena stranka zmotno razlaga, da je izredna odpoved pogodbe namenjena primerom, ko gre za očitne kršitve, ki jih ni treba posebej dokazovati in ki imajo tako hudo naravo, da je potrebno delodajalčevo takojšnje ukrepanje, ker je v celoti porušeno zaupanje delodajalca do delavca. Tudi takšne kršitve mora delodajalec dokazati, ter izvesti postopek odpovedi v skladu z določili 110. in 111. člena ZDR.

Povsem neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče izvesti v 15-dnevnem roku po določilu 2. odstavka 110. člena ZDR ter da je posledično navedenemu nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je 15-dnevni rok pričel teči od dneva zadnje obravnave pri toženi stranki. Vprašanje seznanitve z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko vprašanje (questio facti), ki ga je potrebno v vsakem posameznem primeru posebej ugotavljati in presojati. Iz izpodbijane sodbe je mogoče povzeti, da je imela tožena stranka dovolj časa za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj bi bilo mogoče 15-dnevni rok od seznanitve šteti bodisi od dne, ko je tožnik podal prvi zagovor (30. 12. 2003), ali pa od zadnje obravnave pri toženi stranki (12. 1. 2004). Pritožbeno sodišče se strinja s takšnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, saj je šele od tedaj, ko sta izjavi podali priči Č.Š. in S.S., mogoče šteti, da se je tožena stranka v celoti seznanila s kršitvami tožnika. Res je sicer, da je Višje delovno in socialno sodišče v nekaterih zadevah odločilo, da se je delodajalec seznanil z razlogi za odpoved že pred podanim zagovorom delavca, vendar odločitev v tej zadevi ni v nasprotju z objavljeno sodno prakso. V zadevi opr. št. Pdp 1802/2003 z dne 14. 7. 2005, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, je bilo ugotovljeno, da se je delodajalec seznanil s kršitvijo najkasneje takrat, ko je zoper delavca podal dopolnitev ovadbe. Ker je v navedenem primeru delovno sodišče odločilo glede na dejansko ugotovitev, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, izpodbijana sodba ne predstavlja odstopa od ustaljene sodne prakse.

Ker je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb glede ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi tožnik dejansko prejel denar za nezakonito posredovanje. Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP, v povezavi s 155. členom ZPP.