Jedro

Določba 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 je specialne narave v razmerju do splošnih pojmov in ne vsebuje pogoja glede doseganja določene višine dohodka. Drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1 določa, da se obvezno zavaruje družbenik iz zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Takšna situacija je bila podana v spornem obdobju, ko je tožnik postal družbenik in sočasno tudi poslovodna oseba družbe, ni bil pa zavarovan na drugi podlagi, saj je bil uživalec invalidske pokojnine. Toženka je zato z izpodbijanima odločbama utemeljeno ugotovila lastnost zavarovanca na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. V skladu s 7. členom ZPIZ-1 nastane zavarovalno razmerje na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Pravno razmerje v konkretnem primeru je nastalo, ko se je tožnik vpisal v poslovni register kot družbenik in poslovodna oseba d.o.o. Ugotovljena 100 % telesna okvara in pridobljena pravica do invalidnine ne vpliva na nastalo razmerje in na samo lastnost zavarovanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odločbi toženca, dokončna št. ... z dne 17. 5. 2012 in prvostopna iste opravilne številke z dne 27. 3. 2012 odpravita ter se postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca ustavi (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in podredni tožbeni zahtevek, da se prvostopno odločbo toženca z dne 27. 3. 2012, v zvezi z dokončno odločbo z dne 17. 5. 2012, spremeni tako, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva v zasebni družbi A. d.o.o., B., v kateri je poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 27. 3. 2012 do 9. 4. 2012 (II. točka izreka) in sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je obdržalo v veljavi izpodbijani odločbi tožene stranke, ki status - lastnost zavarovanca tožnika določata za nazaj, od 26. 3. 2005 dalje, čeprav je bila ugotovitvena odločba, da ima tožnik status zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, izdana šele dne 27. 3. 2012. Takšna odločba toženke pomeni nezakonit poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Toženka je s tem posegla v pravnomočno priznano pravico tožnika za nazaj, to je pravico do invalidske pokojnine. Toženka je tožniku namreč izdala še odločbo z dne 27. 9. 2012 oziroma 27. 11. 2012, s katero je odločila, da zavarovanec nima pravice do izplačila invalidske pokojnine v obdobju od 26. 3. 2005 do 9. 4. 2012 in z odločbo z dne 7. 11. 2013 od tožnika zahteva vračilo invalidske pokojnine za to obdobje v znesku 35.314,83 EUR. V kolikor bi toženka tožnika takoj ob vpisu v register kot poslovodno osebo opomnila na neplačevanje prispevkov v zakonskem roku, bi imel tožnik možnost zavarovanje urediti drugače. Za nastalo situacijo je odgovorna izključno toženka in tožnik ne more nositi nobenih neugodnih posledic - predvsem pa ne take, da se mu vzame že pravnomočno priznana pravica - to je pravica do izplačila invalidske pokojnine in da se s tem krši institut pravnomočnosti, ki varuje priznano pravico do invalidske pokojnine v okviru ugotovljene dejanske in uporabljene pravne podlage v pravnomočni odločbi. Vsi pogoji, ki so obstajali ob izdaji odločbe z dne 15. 4. 1991 so obstajali tudi v času od 26. 3. 2005 do 9. 4. 2012 in se niso ob izdaji odločbe z dne 15. 4. 1991 prav v ničemer spremenili in ni podlage, da bi se tožniku za nazaj odvzela priznana pravica do invalidske pokojnine in ugotavljal status zavarovanca za nazaj. Zavod tudi ni uporabil nobenega izrednega pravnega sredstva po Zakonu o upravnem postopku, saj za uporabo izrednih pravnih sredstev v konkretnem primeru niti niso bili izpolnjeni pogoji. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi (opr. št. VIII Ips 283/2008 z dne 9. 2. 2010) razsodilo, da pri odločanju o spremembi lastnosti zavarovanca ni mogoče uporabiti ter ugotoviti te spremembe za nazaj od dneva nastanka pravnega razmerja, ki je temelj za spremembo - zaradi spremembe podlage za obvezno zavarovanje se status zavarovanca lahko spremeni le za naprej - to je od izdaje odločbe, s katero se ugotovi status zavarovanca - dalje. Toženka bi lahko tožniku status zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 dodelila kvečjemu le od izdaje odločbe z dne 27. 3. 2012 dalje do 9. 4. 2012, ko je bil tožnik izbrisan iz sodnega registra kot poslovodja. Toženki je bilo od 26. 3. 2005 znano, ali je vsaj moglo biti znano, da se je - glede na določbo 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 - tožnik dolžan obvezno zavarovati in da tožnik ni vključen v obvezno zavarovanje, saj je iz podatkov matične evidence razvidno, da je tožnik uživalec pokojnine. Tožnik uveljavlja zastaranje ugotavljanja statusa zavarovanca po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, saj je prepričan, da je upoštevaje 3. člen ZDavP, glede ugotavljanja zastaranja potrebno subsidiarno uporabiti 5. poglavje ZDavP-2, in sicer 1. odstavek 125. člena, ki določa, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Sodišče se do teh tožbenih navedb tožnika v izpodbijani odločbi ni opredelilo in je tako podana bistvena kršitev določb iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožniku se z navedeno odločitvijo krši ustavna pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS v zvezi s pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Tožniku se nalagajo le obveznosti iz naslova zavarovanja, pravic iz tega pa tožnik za nazaj seveda ne more uveljaviti. Tožniku se z ravnanjem toženke, ki status zavarovanca ugotavlja za nazaj jemlje pravico do socialne varnosti. Tožniku je kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj tožnik za nazaj nikakor ne bo mogel uveljavljati, pravic iz tega zavarovanja in tako njegove pravice niso enako varovane, kot pravice tistih zavarovancev, ki jim je toženka pravočasno dodelila status zavarovanca in so hkrati s plačilom obveznosti koristile tudi pravice iz zavarovanja. Tožnik v zvezi s tem poleg zmotne uporabe materialnega prava uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, saj sodba sodišča prve stopnje v zvezi z zgoraj navedenim nima nobenih razlogov, čeprav je vse to tožnik uveljavljal že v tožbi in na prvem naroku. Sodišče tudi ni upoštevalo 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1, ki določa pogoje, pod katerim zavarovanje za samo zaposlene ni potrebno. Iz bilanc družbe A. d.o.o., za leta 2009 do 2012 izkazujejo, da je imela družba v letu 2009 čisti dobiček v višini 1.161,00 EUR, v letu 2010 1.691,00 EUR in nič dobička v letu 2011. Tako, da dobiček družbe v obdobju zadnjih treh let, ni presegel letnega zneska minimalne plače v tem letu in bi bilo potrebno ugotoviti, da tožnik izpolnjuje pogoje pod katerimi zavarovanje ni potrebno. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnika, da je toženka v izpodbijanih odločbah nepravilno ugotovila dejansko stanje, saj je spregledala svojo pravnomočno odločbo z dne 9. 3. 2006, s katero je odločila, da ima tožnik pravico invalidnine za I. stopnjo telesne okvare, nastale dne 19. 7. 1977 zaradi bolezni. Drugi odstavek 55. člena ZMEPIZ določa, da zavod vloži odjavo iz zavarovanja po uradni dolžnosti v primeru, če je za zavarovanca iz 15., 16. in 21. člena ZPIZ-1 pravnomočno ugotovljena I. kategorija invalidnosti oziroma z dokončno odločbo ugotovljeno, da ni več zmožen opravljati dejavnosti, na podlagi katere je obvezno zavarovan, pa zavezanec ni vložil odjave iz zavarovanja v roku 8 dni po pravnomočno oziroma dokončne odločbe o ugotovljeni invalidnosti. Toženka bi morala tako po uradni dolžnosti celo poskrbeti, da bi se tožnika odjavilo iz zavarovanja, v kolikor bi bil zavarovan po 15. členu ZPIZ-1. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti, niti ni storilo kršitev postopkovnih določb, ki se v pritožbi posebej očitajo. Sodišče prve stopnje je tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 17. 5. 2012, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote B. št. ... z dne 27. 3. 2012. S slednjo je območna enota odločila, da ima tožnik rojen 20. 11. 1934, lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe „A. d.o.o.“, C. 9, B., v kateri je poslovodna oseba, po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, od 26. 3. 2005 dalje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožniku je bila s pravnomočno odločbo št. ... z dne 15. 4. 1991 priznana pravica do invalidske pokojnine od 8. 1. 1991 dalje. Kot uživalec pokojnine ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnik je bil v obdobju od 26. 3. 2005 do 10. 4. 2012 vpisan v Poslovni register Slovenije kot družbenik in hkrati poslovodna oseba družbe A. d.o.o., B.. Na podlagi navedenega je tožena stranka izdala dne 27. 3. 2012 odločbo, s katero je izrekla, da ima tožnik v času od 26. 3. 2005 dalje lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Pritožba tožnika je bila z dokončno odločbo tožene stranke z dne 17. 5. 2012 zavrnjena.

Tožena stranka s svojo odločitvijo ni posegla v neko pravnomočno priznano in urejeno razmerje za nazaj. V predmetni zadevi gre za primer, ko tožnik v spornem obdobju ni imel lastnost zavarovanca in tako ne gre za to, da bi se njegova lastnost zavarovanca spremenila za nazaj, kakor je to v zadevi, ki jo pritožba navaja (VIII Ips 283/2008 z dne 9. 2. 2010). V predmetni zadevi je imel tožnik pravico do invalidske pokojnine od leta 1991 dalje. Za čas od 26. 3. 2005 do 10. 4. 2012 pa je bil vpisan v Poslovni register Slovenije, kot družbenik in hkrati poslovodna oseba družbe A. d.o.o., B.. Ker prijava v zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 ni bila vložena, je toženka v skladu s 1. odstavkom 50. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l . RS, št. 81/2000 in naslednji) po uradni dolžnosti uvedla postopek ugotavljanja zavarovalnega razmerja in izdala izpodbijano odločbo, s katero je odločila, da ima tožnik od 26. 3. 2005 dalje lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Glede na jasno zakonsko besedilo določbe 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, ni utemeljeno stališče pritožnika, da bi moral dosegati vsaj dohodek, ki dosega minimalno plačo, da bi bil izpolnjen pogoj iz navedenega člena, saj to iz zakonskega besedila ne izhaja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila z uveljavitvijo novele ZPIZ-1 C prejšnja določba 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 spremenjena. Pred novelo je res veljalo zakonsko besedilo, ki je določalo, da se obvezno zavarujejo poslovodne osebe in družbeniki, katerih osnova za obračun dohodnine dosega najmanj znesek minimalne plače, če niso zavarovani na drugi podlagi, vendar je navedena ureditev veljala le v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 in na tožnikov položaj nima vpliva.

Določba 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 je specialne narave v razmerju do splošnih pojmov in ne vsebuje pogoja glede doseganja določene višine dohodka. Drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1 določa, da se obvezno zavaruje družbenik iz zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Takšna situacija je bila podana, ko je dne 26. 3. 2005 tožnik postal družbenik in sočasno tudi poslovodna oseba družbe, ni bil pa zavarovan na drugi podlagi, saj je bil uživalec invalidske pokojnine. Toženka je tako z izpodbijanima odločbama utemeljeno ugotovila lastnost zavarovanca na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. V skladu s 7. členom ZPIZ-1 nastane zavarovalno razmerje na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Pravno razmerje v konkretnem primeru je nastalo, ko se je tožnik vpisal v poslovni register kot družbenik in poslovodna oseba d.o.o., torej od 26. 3. 2005 dalje. Enaka je določba 2. odstavka 45. člena ZMEPIZ, ki določa, da zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje. ZMEPIZ ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V zvezi z lastnostjo zavarovanca določa, da ima takšno lastnost vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ-1 in je prijavljena v zavarovanje (1. odstavek 46. člena). Prvenstveno se pridobi lastnost zavarovanca z vloženo prijavo v zavarovanje (47. člen ZMEPIZ), sicer pa zakon omogoča tudi ugotavljanje lastnosti zavarovanca, če prijava ni bila vložena v zakonitem roku (48. člen) oziroma ugotavljanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca (49. člen). V skladu s 30. členom ZPIZ-1 traja zavarovanje od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje do prenehanja takšnega zavarovanja, če zakon ne določa drugače. Glede družbenikov zasebnih družb in zavodom, ki so sočasno tudi poslovodne osebe je v 3. alinei 33. člena ZPIZ-1 določeno, da se obvezno zavarovanje začne z dnem vpisa v register kot poslovodna oseba in se zaključi z izbrisom iz takšnega registra. Pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje je v obravnavanem primeru družbeništvo družbe in sočasno poslovodstvo v tej družbi.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje popolnoma zanemarilo, da je bila tožniku s pravnomočno odločbo z dne 15. 4. 1991 priznana pravica do invalidske pokojnine. Tožniku z izpodbijanima odločbama ni bilo poseženo v njegovo pravico do invalidske pokojnine, določen mu je bil le status zavarovanca. Tožnik v času priznanja pravice do invalidske pokojnine - v letu 1991 - ni bil v nobenem pravnem razmerju, ki bi bilo podlaga za obvezno zavarovanje, saj je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Šele v letu 2005 je s prej navedenim pravnim razmerjem nastalo po zakonu zavarovalno razmerje, prijava v zavarovanje ni bila vložena, toženka pa je na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 50. člena ZMEPIZ začela postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca tožnika po uradni dolžnosti.

Po določbi 2. odstavka 55. člena ZMEPIZ zavod vloži odjavo iz zavarovanja po uradni dolžnosti, če je za zavarovanca iz 15., 16. in 21. člena ZPIZ-1 pravnomočno ugotovljena invalidnost I. kategorije oziroma je z dokončno odločbo ugotovljeno, da ni več zmožen opravljati dejavnosti, na podlagi katere je obvezno zavarovan, pa zavezanec ni vložil odjave iz zavarovanja v roku 8 dni po pravnomočnosti oziroma dokončnosti odločbe o ugotovljeni invalidnosti. Iz zakona ne izhaja, da ta določba za zavarovanca iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 ne velja, kljub temu pa je ni mogoče razumeti tako kot to navaja tožnik v pritožbi, da bi morala tožena stranka vložiti na podlagi 2. odstavka 55. člena ZMEPIZ odjavo iz zavarovanja po uradni dolžnosti. Po 3. alinei 33. člena ZPIZ-1 se zavarovalno razmerje družbenika, ki je poslovodna oseba in ni zavarovan na drugi podlagi, zaključi z dnem izbrisa iz sodnega registra. Odločilno je torej to dejstvo, ne pa odjava iz zavarovanja, ki tudi sicer sama po sebi ne pomeni prenehanja zavarovalnega razmerja.

Ugotovljena 100 % telesna okvara in pridobljena pravica do invalidnine ne vpliva na nastalo razmerje in na samo lastnost zavarovanca.

Tožnik v pritožbi uveljavlja zastaranje ugotavljanje statusa zavarovanca po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Z izpodbijanima odločbama je za tožnika ugotovljena lastnost zavarovanca iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Glede postopka za uveljavljanje in varstvo pravic se uporabljajo določbe ZPIZ-1 in določbe ZMEPIZ. Že citirane določbe obeh zakonov določajo od kdaj dalje se pri fizični osebi ugotavlja status zavarovanca in v zvezi s tem pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je potrebno upoštevati določbo ZDavP-1 oziroma ZDavP-2, ki se nanašajo na odmero in zastaranje davka oziroma davčnih obveznosti.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo v zadostni meri ugotovilo tako dejansko stanje, kakor uporabilo pravne predpise, to je materialno pravno podlago, ki je relevantna za ta primer. Tako mu ni moč očitati bistvenih kršitev določb iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba teh hib nima. Lahko se preizkusi, izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je bila z izpodbijanima odločbama tožene stranke kršena tožnikova ustavna pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS v zvezi s pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožena stranka je na podlagi že citiranih določb ZPIZ-1 in ZMEPIZ imela pravno podlago za odločitev glede statusa zavarovanca tožnika od nastanka pravnega razmerja dalje. V danem primeru se obravnava le to, ali ima tožnik status zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 in od kdaj dalje, ne pa glede eventuelnih drugih odločitev tožene stranke, ki jih pritožba sicer navaja, vendar niso bile predmet sodnega varstva pred sodiščem prve stopnje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik, ki v pritožbi ni uspel v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP, krije stroške pritožbe sam.