Jedro

Kolikor je prvotni tožnik v obdobju po razrešitvi s funkcije dejansko odklonil ponudbo druge ustrezne zaposlitve za nedoločen čas, dejstvo, da mu je tožena stranka priznavala pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi za člana uprave vse do njenega časovnega izteka, ni moglo vplivati na ohranitev njegove pravice do plačila odpravnine.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje (v ugodilnem delu) se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke, da ji mora tožena stranka iz naslova odpravnine izplačati 147.970,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2009 dalje ter ji povrniti stroške postopka. Obrestni zahtevek za čas od 17. 5. 2007 do 10. 9. 2009 je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob dejstvu, da je bil prvotni tožnik Janez Trček v mesecu maju 2007 predčasno odpoklican kot član uprave tožene stranke zaradi ekonomsko-poslovnih razlogov in da mu je z iztekom pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 6. 2004 v mesecu septembru 2009 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, je soglašalo s presojo, da je bil na podlagi 19. člena Pogodbe o zaposlitvi upravičen do izplačila odpravnine v višini dvanajstih zadnjih mesečnih plač. Hkrati je soglašalo z ravnanjem sodišča prve stopnje, ki ni izvajalo predlaganih dokazov v zvezi z zatrjevano ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in zatrjevano zavrnitvijo ponudbe, kar naj bi bilo v skladu s 30. členom Pogodbe o zaposlitvi tudi razlog za neizplačilo odpravnine. Pri tem je ugotovilo, da tožena stranka ni trdila, da bi tožniku že ob razrešitvi ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, niti ni trdila, da bi to storilo ob izteku obstoječe pogodbe v mesecu septembru 2009, s tem, da je bilo ugotovljeno, da je prvotnemu tožniku, ne glede na predčasen odpoklic, priznavala pravice po tej pogodbi vse do izteka časa, za katerega je bila sklenjena (za čas prvotno predvidenega trajanja mandata).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V prvi vrsti vztraja, da na podlagi 19. člena Pogodbe o zaposlitvi prvotni tožnik v posledici predčasnega odpoklica s funkcije člana uprave ni bil upravičen do odpravnine, ker je bil odpoklican zaradi ekonomsko-poslovnih razlogov, to je pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev in reorganizacije, torej v smislu določb bivšega 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), ki je veljal ob sklenitvi pogodbe, iz utemeljenega razloga. Hkrati navaja, da je ves čas zatrjevala, da prvotni tožnik ni bil upravičen do odpravnine tudi glede na določbe 30. člena Pogodbe o zaposlitvi, ker mu je bila po predčasnem odpoklicu in vrnitvi z večmesečne bolniške odsotnosti ponudena sklenitev nove pogodbe za drugo ustrezno zaposlitev, ki pa je tožnik ni sprejel. V tej zvezi sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se do teh navedb naj sploh ne bi opredelilo, in bistveno kršitev določb v smislu 8. točke drugega odstavka navedenega člena ZPP, ker je sodišče neutemeljeno odklonilo izvedbo dokaza z zaslišanjem pravočasno predlaganih prič, ki bi potrdile ponudbo druge ustrezne zaposlitve, s tem, da je tožena stranka izrecno vztrajala pri izvedbi teh dokazov tudi še ob njihovi zavrnitvi ob zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče je ugotovilo, da sta se prvotni tožnik in tožena stranka v tretjem odstavku 19. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi izrecno dogovorila, kaj se šteje za utemeljene razloge za predčasni odpoklic oziroma razrešitev tožnika z mesta člana uprave, v primeru katerih prvotni tožnik ne bi bil upravičen do odpravnine. Kot take razloge sta izrecno navedla hujše kršitve delovnih obveznosti, nesposobnost vodenja poslov in razrešitev zaradi nezaupnice, ki jo izreče nadzorni svet družbe. Kot utemeljeni razlogi torej niso bili določeni vsi razlogi iz ob sklenitvi pogodbe veljavnega 250. člena ZGD na katerega se pogodba izrecno ne sklicuje, temveč v pogodbi taksativno našteti razlogi. Na takšno dejansko ugotovitev nižjih sodišč, do katere sta sodišči prišli ob upoštevanju pravil za razlago pogodb iz 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je revizijsko sodišče vezano.

7. Ker prvotni tožnik ni bil razrešen oziroma odpoklican s položaja člana uprave iz katerega od utemeljenih razlogov, kot so bili ti opredeljeni v tretjem odstavku 19. člena Pogodbe o zaposlitvi, in ker je tožniku po izteku in prenehanju pogodbe o zaposlitvi za delo člana uprave pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje, tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da bi bil na podlagi 19. člena Pogodbe o zaposlitvi upravičen do izplačila vtoževane odpravnine.

8. Tudi sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bila pravica za izplačilo odpravnine poleg v 19. členu tožnikove Pogodbe o zaposlitvi dodatno urejena še v 30. členu te pogodbe. V navedenem členu je določeno, da za primer odpoklica oziroma razrešitve pred potekom mandata, oziroma če po poteku mandata ne bi bil ponovno imenovan, prvotni tožnik ni upravičen do odpravnine po tej pogodbi, če se mu ob prenehanju te pogodbe ponudi nova pogodba o zaposlitvi za opravljanje drugega dela, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim.

9. Tožena stranka je ves čas navajala, da je bil prvotni tožnik v času predčasnega odpoklica odsoten z dela zaradi bolezni in se je vrnil na delo šele v mesecu oktobru 2007 in da je takrat tožniku izrecno ponudila ustrezno zaposlitev za delovno mesto strokovnega sodelavca – pravnika, kar pa tožnik ni sprejel. V zvezi s tem je tudi predlagala zaslišanje dveh prič, ki naj bi s tožnikom vodili razgovore o ponudbi navedene zaposlitve za nedoločen čas. Ker pa so po neuspelih pogovorih o ponudbi druge zaposlitve roki za predčasno odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu člana uprave že potekli, je potem pač pristala, da je tožnik, kljub predčasnemu odpoklicu, zadržal pravice na podlagi te pogodbe vse do njenega časovnega izteka v mesecu septembru 2009. 10. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do določb 30. člena tožnikove Pogodbe o zaposlitvi s sočasno ugotovitvijo, da tožena stranka prvotnemu tožniku ni ponudila druge ustrezne zaposlitve takoj po predčasnem odpoklicu, niti ob izteku pogodbe v letu 2009 in štelo, da zato sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvesti predlaganega dokaza z zaslišanjem prič glede ponudbe druge ustrezne zaposlitve. Ni pa se opredelilo do navedb, da je bil tožnik vse do meseca oktobra 2007 odsoten zaradi bolezni. To dejstvo bi lahko bilo bistveno za odločitev, saj je v primeru odsotnosti prvotnega tožnika v času predčasnega odpoklica v smislu določb 30. člena pogodbe tožena stranka tožniku vsekakor lahko pravočasno ponudila drugo ustrezno zaposlitev še tudi po njegovi vrnitvi na delo. Tako je v zvezi s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati pa je bilo z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič, ki bi lahko pojasnile vse okoliščine v zvezi z zatrjevano ponudbo druge ustrezne zaposlitve, toženi stranki onemogočena možnost obravnavanja za odločitev bistvenih okoliščinah pred sodiščem v smislu 8. točke drugega odstavka navedenega člena ZPP.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč (sodbo sodišča prve stopnje le v njenem ugodilnem delu) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Po preveritvi toženkinih navedb o odsotnosti prvotnega tožnika z dela in glede ponudbe druge ustrezne zaposlitve z zaslišanjem s strani tožene stranke predlaganih prič se bo sodišče ponovno opredelilo do pravice prvotnega tožnika do plačila odpravnine glede na določbe 30. člena njegove Pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu člana uprave. Kolikor bo po tako dopolnjenem postopku ugotovilo, da je prvotni tožnik dejansko odklonil ponudbo druge ustrezne zaposlitve za nedoločen čas, dejstvo, da mu je tožena stranka priznavala pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi za člana uprave vse do njenega časovnega izteka, ni moglo vplivati na ohranitev njegove pravice do plačila odpravnine.

13. Glede na vrnitev zadeve v novo sojenje je sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP tudi odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.