Jedro

Ker gre za pogodbeno dogovorjeno pravico do odpravnine člana uprave v pogodbi pa med utemeljenimi razlogi za odpoklic, zaradi katerih članu uprave odpravnina ne pripada, ni naveden tudi poslovno - ekonomski razlog, je tožnik do odpravnine upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna obračunati bruto znesek 147.970,38 EUR, od tega zneska plačati davke, neto znesek pa plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 9. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (1. odst. I. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od 17. 5. 2007 do 10. 9. 2009, je zavrnilo (2. odst. I. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka v znesku 3.076,34 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu ter odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da je bil tožnik predčasno odpoklican z mesta člana uprave brez utemeljenega razloga. V 29. čl. pogodbe o zaposlitvi sta pravdni stranki dogovorili osnovno pravilo in sicer da za utemeljen odpoklic članu uprave odpravnina ne pripada. Kaj je utemeljen odpoklic je za člane uprave v času odpoklica urejal 250. čl. ZGD, kjer so taksativno našteti razlogi, zaradi katerih nadzorni svet lahko odpokliče člane uprave pred potekom mandata. Med temi razlogi je tudi ekonomsko - poslovni razlog. Ta določba je kogentne narave, kar pomeni, da je bil nadzorni svet pri predčasnem odpoklicu vezan na zakonske razloge za odpoklic. Predčasen odpoklic člana uprave je veljaven in utemeljen, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena s strani pristojnega sodišča. V konkretnem primeru je torej odpoklic veljaven in utemeljen, saj tožnik zoper sklep o predčasnem odpoklicu sploh ni uveljavljal sodnega varstva. Zgrešena je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka, v kolikor bi želela tožnika razrešiti s funkcije člana uprave iz ekonomsko poslovnih razlogov, to navesti v pogodbo o zaposlitvi. Utemeljenost predčasnega odpoklica se presoja po korporacijskih pravilih, pravice iz naslova prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa po delovnopravnih pravilih. Zmoto je stališče, da bi morala tožena stranka razloge za predčasno razrešitev tožnika s funkcije člana uprave urediti v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je bil z mesta člana uprave razrešen iz utemeljenega razloga in sicer zaradi drugih ekonomsko - poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija in podobno). Iz prilog sklepa z dne 21. 5. 2007 jasno izhaja, da je bil razlog odpoklica nova organizacijska struktura tožene stranke (zmanjšano število članov uprave) v posledici sprememb v strukturi delničarjev. To dejstvo je bilo tožniku znano, zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v sklepu o razrešitvi ni navedla razloga za razrešitev. Sodišče je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da sta pravdni stranki v 3. odst. 19. čl. pogodbe o zaposlitvi taksativno našteli primere predčasne razrešitve iz utemeljenih razlogov, zaradi katerih tožniku odpravnina ne pripada. Stranki sta le primeroma našteli, kateri so utemeljeni razlogi za odpoklic. Tožena stranka je to v postopku pravočasno zatrjevala, sodišče pa se do te trditve ni opredelilo kar je bistvena kršitev določb postopka. Tudi druge določbe pogodbe o zaposlitvi (29. in 30. čl.) niso določale, kateri so utemeljeni razlogi za odpoklic tožnika s funkcije. Pogodba o zaposlitvi tudi nikjer ne določa, da bi članu uprave ob določenem utemeljenem razlogu za odpoklic odpravnina pripadala. Po 1. in 2. odst. 19. čl. pogodbe o zaposlitvi je predpostavka za plačilo odpravnine neutemeljen razlog za prenehanje funkcije. Tožena stranka poudarja tudi, da je drugi del formulacije v 1. odst. 19. čl. pogodbe o zaposlitvi, ki določa upravičenost do odpravnine – dikcija „ohranitve zaposlitve za nedoločen čas“ redakcijska napaka in ne izraža prave volje strank. Tožnik ne more ohraniti nekaj, kar ni imel niti na podlagi obstoječe pogodbe o zaposlitvi (delovno razmerje za nedoločen čas). Sodišče je spregledalo tudi, da mora biti skladno z 2. odst. 19. čl. pogodbe izpolnjen še dodaten pogoj in sicer, da članu uprave prav zaradi odpoklica preneha delovno razmerje. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo maja 2007, ko je bil odpoklican, temveč 10. 9. 2009, torej z iztekom časa za katerega je bilo delovno razmerje sklenjeno. Tožena stranka obenem z razrešitvijo tožniku ni tudi odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Zaradi bolniške odsotnosti pa tožena stranka tožniku ni takoj ponudila nove pogodbe o zaposlitvi. Takoj, ko se je z bolniške vrnil (oktobra 2007), je tožena stranka skladno s sklepi št. 171 in 172 z dne 10. 10. 2007 poskušala tožnikov status urediti in mu je ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „strokovni sodelavec - pravnik“. Tožnik se s ponujeno pogodbo ni strinjal, tožena stranka pa zaradi prekoračitve roka iz 5. odst. 88. čl. ZDR ni več imela na voljo formalnih vzvodov. Tožena stranka se je poskušala s tožnikom dogovoriti, vendar slednji z nobeno ponudbo ni soglašal, saj je želel delovno mesto svetovalca uprave in obdržati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se do teh bistvenih navedb tožene stranke ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zgrešeno je stališče, da pogajanja in dogovori z zvezi z novo pogodbo o zaposlitvi za novo delovno mesto za konkretni spor niso relevantni. Sodišče bi moralo upoštevati voljo in trud tožene stranke, da bi s tožnikom sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Ker sodišče dejanskega stanja v tej smeri sploh ni raziskovalo, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem A.A. in B.B.. Ta dva bi namreč lahko izpovedala o pogajanjih v zvezi z novo pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je izvedbo tega dokaza predlagala pravočasno, v drugi pripravljalni vlogi in v roku, ki ji ga je določilo sodišče. Prav tako tožena stranka ni prekludirana, ker sodišču ni predložila tožniku ponujene pogodbe. Obličnost pogodbe o zaposlitvi ni pogoj za njeno veljavnost. Tožniku je bil predložen osnutek standardne pogodbe o zaposlitvi, o kateri pa se tožnik ni želel pogovarjati. Predložitev tega osnutka ne more biti pogoj za zaslišanje priče, ki je pogodbo pripravila, saj bi slednja lahko izpovedovala tako o vsebini pogodbe kot vsebini pogajanj. Toženi stranki je bila z zavrnitvijo tega dokaznega predloga kršena pravica do dokaza, kar je bistvena kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Delovno razmerje je tožniku tako dejansko prenehalo zaradi njegove lastne volje, saj je izpolnjen pogoj, ki ga določa 30. čl. tožnikove pogodbe. Tudi v kolikor bi bil tožnik odpoklican iz utemeljenega razloga, pa v nobenem primeru ne bi bil upravičen do izplačila 12 plač. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik imenovan za opravljanje funkcije člana uprave za petletno obdobje z dnem 11. 9. 2004. Tožnik je s toženo stranko (oz. njenim pravnim prednikom) za čas trajanja mandata, t.j. od 11. 9. 2004 do 10. 9. 2009 sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi (priloga A1). Z dnem 16. 5. 2007 je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta z dne 21. 5. 2007 odpoklican s funkcije člana uprave (priloga A2). Sklep ni obrazložen. Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo takoj po odpoklicu s funkcije, temveč dne 10. 9. 2009. Kljub dejstvu, da je bil tožnik z dnem 16. 5. 2007 s funkcije odpoklican, kar pomeni, da mu je s tem dnem mandat prenehal, ter da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za čas trajanja mandata, je tožnik do 10. 9. 2009 užival pravice po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni dne 11. 9. 2004. Tožena stranka tožniku ni izplačala pogodbeno dogovorjene odpravnine, saj je trdila, da za to ni pogojev glede na 19. čl. tožnikove pogodbe o zaposlitvi ter 250. čl. Zakona o gospodarskih družbah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnika odpoklicala brez utemeljenega razloga, kot to določa pogodba o zaposlitvi, zato mu je skladno z 2. in 3. odst. 19. čl. pogodbe o zaposlitvi dolžna izplačati odpravnino v višini 12 zadnjih mesečnih plač.

Bistveno vprašanje tega spora je, ali so utemeljeni razlogi za razrešitev, ki izključujejo pravico do odpravnine po pogodbi o zaposlitvi, v 3. odst. 19. čl. pogodbe o zaposlitvi našteti primeroma ali taksativno.

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 15/2005) je v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi v 250. členu določal, da nadzorni svet lahko odpokliče posameznega člana uprave oziroma predsednika, če huje krši obveznosti, ali če ni sposoben voditi poslov, ali če mu skupščina izreče nezaupnico, razen če je nezaupnico izrekla iz očitno neutemeljenih razlogov, ali iz drugih ekonomsko - poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija, uvajanje novih proizvodov, večja sprememba dejavnosti in podobno). Vsebinsko enako določbo vsebuje tudi sedaj veljavni Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006) v 268. členu. ZGD v primerjavi s prej veljavnim zakonom (pred novelo ZGD-F iz leta 2001) ne ureja pravice do odpravnine, saj je bila odpravnina kot korporacijsko pravni institut odpravljena. ZGD pravice do odpravnine za odpoklicanega člana uprave niti ne predvideva niti ne izključuje. Morebitna ureditev pravice do odpravnine je tako v celoti prepuščena volji strank, ki se o tem lahko dogovorita v skladu s pravili obligacijskega prava.

Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) v 3. členu določa, da udeleženci lahko prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. V zvezi z razlago pogodb 82. člen OZ določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

ZGD torej določa razloge, zaradi katerih je mogoče odpoklicati posameznega člana uprave, medtem ko sta pravdni stranki v 3. odst. 19. čl. določili, v primeru katerih utemeljenih razlogov za odpoklic članu uprave odpravnina ne pripada. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožene stranke, da so utemeljeni razlogi za razrešitev, ki izključujejo pravico do odpravnine po pogodbi o zaposlitvi, v 3. odst. 19. čl. pogodbe o zaposlitvi našteti le primeroma. Tožena stranka v 3. odst. 19. čl. pogodbe ni izključila pravice do odpravnine v primeru, da je član uprave razrešen iz ekonomsko - poslovnih razlogov, niti se v tem členu ne sklicuje na 250. čl. ZGD, kjer so našteti utemeljeni razlogi za razrešitev. Tožena stranka v besedilu 3. odst. 19. čl. pogodbe ne uporablja besednih zvez, ki so običajne v primeru, ko se želi iz besedila razbrati, da so primeri našteti zgolj primeroma (npr. „v primerih kot so“, „itd.“), zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so primeri predčasne razrešitve, zaradi katerih tožniku odpravnina ne pripada, našteti taksativno. Sodišče prve stopnje je v 7. tč. obrazložitve zavzelo stališče, da so v 3. odst. 19. čl. pogodbe o zaposlitvi primeri predčasne razrešitve, zaradi katerih tožniku odpravnina ne pripada, našteti taksativno. Navedeno logično pomeni, da sodišče ni sledilo navedbi tožene stranke, da so ti primeri našteti le primeroma. Sodišče prve stopnje se je torej do te navedbe tožene stranke opredelilo, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Ker gre za pogodbeno dogovorjeno pravico do odpravnine, v 3. odst. 19. čl. pogodbe pa med utemeljenimi razlogi za odpoklic, zaradi katerih članu uprave odpravnina ne pripada, ni naveden tudi poslovno - ekonomski razlog, je šteti, da ta razlog po pogodbi o zaposlitvi ne pomeni ovire za pridobitev pravice do odpravnine. Glede na navedeno niti ni pomembno, ali je tožena stranka v sklepu o razrešitvi navedla poslovno - ekonomski razlog za razrešitev ali ga ni navedla, niti ni pomembno ali je tožnik zoper sklep o razrešitvi uveljavljal sodno varstvo ali ne. Dejstvo je, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnika razrešila iz enega od utemeljenih razlogov, ki so našteti v 3. odst. 19. čl. pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar tožniku odpravnina pripada, če so izpolnjeni tudi drugi pogoji, kot jih določata 1. oz. 2. odst. 19. čl. pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa pritožbeno sodišče šteje, da je tožena stranka dokazala, da je tožnika razrešila iz poslovno - ekonomskih razlogov.

Dejstvo je, da vsakemu delavcu ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov že po določilih Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) pripada odpravnina. Nobene logike zato ne bi imelo pogodbeno določilo, ki bi določalo, da če delavcu zaradi predhodne razrešitve s funkcije člana uprave iz ekonomsko - poslovnih razlogov ob prenehanju funkcije preneha tudi pogodba o zaposlitvi ter delovno razmerje v družbi, slednji nima pravice do odpravnine. Ker gre za poslovodno osebo, bi glede na 72. čl. ZDR pravdni stranki sicer tudi kaj takega lahko določili v pogodbi v zaposlitvi, vendar bi to morali izrecno navesti. Določba 3. odst. 19. čl. pogodbe o zaposlitvi ni nejasna, saj je iz nje mogoče razločno razbrati, katere razloge za razrešitev stranki štejeta za utemeljene v smislu izključitve pridobitve pravice do odpravnine.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da tožnik v okviru sistema nesporno ni ohranil zaposlitve za nedoločen čas (1. odst. 19. čl. pogodbe), saj mu je dne 10. 9. 2009 prenehalo delovno razmerje v okviru sistema tožene stranke (2. odst. 19. čl. pogodbe). Konkretna situacija je resda specifična, saj tožniku z dnem razrešitve s funkcije člana uprave (16. 5. 2007) ni prenehalo tudi delovno razmerje, čeprav je pogodbo o zaposlitvi sklenil zgolj za čas trajanja mandata. Tožena stranka mu je namreč (kot delavcu in ne kot članu uprave) zagotavljala pravice po sklenjeni pogodbi o zaposliti za člana uprave vse do 10. 9. 2009. Kljub temu je tožniku s tem dnem po tej pogodbi o zaposlitvi delovno razmerje prenehalo, kar pomeni, da je bil izpolnjen tudi pogoj po 2. odst. 19. čl. pogodbe o zaposlitvi, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. Sicer pa je tožniku po določbi 2. odst. 19. čl. pogodbe o zaposlitvi odpravnina v višini 12 plač pripadala v dveh situacijah in sicer v primeru predčasnega prenehanja funkcije brez utemeljenega razloga in prenehanja delovnega razmerja v okviru sistema tožene stranke ter v primeru nepodaljšanja funkcije po poteku mandata in prenehanja delovnega razmerja v okviru sistema tožene stranke. Tožniku je torej tudi v tem zadnjem primeru pripadala odpravnina v višini 12 plač, saj mu po poteku mandata funkcija ni bila podaljšana (tožnik po razrešitvi ni več opravljal funkcije člana uprave), delovno razmerje v okviru sistema pa mu je prenehalo dne 10. 9. 2009. Tožena stranka se je sklicevala tudi na 1. odst. 30. čl. pogodbe o zaposlitvi, v katerem je med drugim zapisano, da če je član uprave odpoklican oz. razrešen pred potekom mandata, pa mu hkrati ne preneha delovno razmerje (kot v konkretnem primeru), se mu ob prenehanju te pogodbe o zaposlitvi ponudi nova pogodba o zaposlitvi za opravljanje drugega dela, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnostim. V tem primeru ni upravičen do odpravnine po tej pogodbi. V pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvajalo dokaznega postopka glede njenih trditev, da je tožniku v oktobru 2007 ponujala novo pogodbo o zaposlitvi, za katero pa tožnik ni kazal nobenega interesa. Pritožbeno sodišče na podlagi dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ugotavlja, da je bilo med strankama nesporno, da tožniku po razrešitvi ni (takoj) prenehalo tudi delovno razmerje. Tožena stranka ni trdila, da bi tožniku že ob razrešitvi ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Trdila pa ni niti tega, da bi tožniku ob prenehanju te pogodbe ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, čeprav je očitno štela, da ima tožnik pogodbo o zaposlitvi sklenjeno do 10. 9. 2009, saj mu je do takrat zagotavljala vse pravice iz delovnega razmerja po tej pogodbi. Iz trditvene podlage tožene stranke tako ni bilo mogoče zaključiti, da je podan dejanski stan iz 1. odst. 30. čl. pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo predlaganih dokazov, ki so se nanašali na dejstvo, da je tožena stranka v oktobru 2007 poskušala tožnikov položaj urediti z novo pogodbo o zaposlitvi. Glede na to, da je tožena stranka tožniku tudi po razrešitvi s funkcije člana uprave zagotavljala vse pravice po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, je ustvarila vtis, da je slednja sklenjena do 10. 9. 2009, zaradi česar tožnik nove pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi mu jo tožena stranka v podpis ponujala v oktobru 2007, niti ni bil dolžan sprejeti. Glede na pogodbena določila in konkretni dejanski stan, bi bil tožnik dolžan sprejeti novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto po poteku zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi, to je po 10. 9. 2009, in ker tožena stranka ni niti trdila niti dokazala, da bi ob izteku te pogodbe tožniku ponudila takšno novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, je tožniku v skladu z 2. odst. 19. čl. pogodbe dolžna izplačati odpravnino v višini 12 zadnjih mesečnih plač.

Višina tožnikovih zadnjih mesečnih plač v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku pripada 147.970,38 EUR odpravnine.

Tožena stranka je prekludirana s trditvijo, da gre v 1. odst. 19. čl. pogodbe za napako pri pripravi pogodbe, in da besedilo ne izkazuje prave volje in namena tožene stranke pri pripravi pogodbe. Te navedbe so po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Tožena stranka ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato skladno z načelom uspeha v pravdi sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).