Jedro

ZDR je sicer v primerjavi s prej veljavno delovnopravno zakonodajo drugače opredelil razloge za prenehanje delovnega razmerja, kljub temu pa je institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga primerljiv s prenehanjem delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov. To pomeni, da bi morala tožena stranka za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kljub temu da je ugotovila, da je postalo nepotrebno delo manjšega števila delavcev, upoštevati določbe kolektivne pogodbe o določanju delavcev, katerih delo postane nepotrebno zaradi nujnih operativnih razlogov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2007, s katero je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi med toženo in tožečo stranko z dne 1. 9. 1995, nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 1995 med tožečo in toženo stranko velja in da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu vzgojitelj.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati za dobo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja nadomestilo plače, kot bi ga prejemala, če bi delala in od vsakokratnega nadomestila plače še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter od nadomestila plač obračunati in plačati pristojnim organom vse zakonsko določene prispevke in davke, v 8 dneh in pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 509,49 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 210,68 EUR v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2007 nezakonita in da se razveljavi, da pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 1995 med tožnikom in toženo stranko velja, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu vzgojitelj, da mu je dolžna tožena stranka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predhodnem odvodu davkov in prispevkov in da mu je dolžna povrniti njegove pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bil podan resen in utemeljen razlog. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila dana 25. 4. 2007, to pa je bilo preuranjeno, saj je bilo dokončno število vpisanih dijakov za bivanje v zavodu znano šele 1. 9. 2007. Tožniku je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi bilo pri toženi stranki v šolskem letu 2007/2008 po pričakovanju tožene stranke le devet vzgojnih skupin (vzgojiteljev pa je bilo več kot devet), čeprav je število vzgojnih skupin v tem šolskem letu odvisno tudi od števila prijav dijakov med 30. 3. 2007 in 1. 9. 2007 in ob predpostavki, da bi Ministrstvo za šolstvo in šport toženi stranki za oblikovanje nadnormativnih skupin izdalo soglasje v skladu s 6. členom Pravilnika o normativih in standardih v dijaških domovih. Iz podatkov o prijavljenih dijakih na dan 30. 3. 2007 in ob upoštevanju števila dijakov, ki so se v preteklih letih prijavljali v obdobju od 30. 3. do 1. 9. bi bilo potrebno oblikovati deset vzgojnih skupin. Po podatkih tožnika (sodišče prve stopnje tega dokaza kljub predlogu tožnika ni izvedlo) je bilo 1. 9. 2007 prijavljenih 270 dijakov, 13. 9. 2007 pa 264 dijakov, zato bi se lahko oblikovalo devet nadnormativnih skupin (skupin z več kot 28-imi dijaki), to pa le s soglasjem Ministrstva za šolstvo in šport, katerega je tožena stranka pridobila šele naknadno. Glede na to so bile nadnormativne skupine od 1. 9. 2007 do 20. 9. 2007 oblikovane v nasprotju s predpisi, zato je potrebno ugotoviti, da je v tem času glede na normative delal vsaj en delavec premalo. Tožnik nadalje poudarja, da tožena stranka do izdaje izpodbijane sodbe sistemizacije ni spremenila. Po mnenju tožnika so nastali pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi kvečjemu takrat, ko je imela tožena stranka skladno s predpisi možnost oblikovati devet vzgojnih skupin, to je 20. 9. 2007, ko je za to pridobila ustrezno soglasje. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov glede števila prijavljenih kandidatov na dan 31. 8. 2007 oziroma 1. 9. 2007 in ker ni zaslišalo priče T.D., je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ker ni odločalo o dokaznih predlogih tožnika. Če bi veljala trditev toženca, da se je razpis za sprejem učencev in dijakov zaključil 23. 3. 2007, je bila tožniku redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena prepozno, po izteku 30 dnevnega roka. Tožena stranka v zvezi s kriteriji po 39. členu KPVIZ ni predložila dokazov (razen predloga za zaslišanje ravnatelja, ki pa ga sodišče prve stopnje ni izvedlo). Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi bi morala tožena stranka izvesti ocenjevanje delavcev, kar pa se v danem primeru ni zgodilo oziroma tega ni mogoče preveriti. Dokazno breme v zvezi z očitano kršitvijo 38. člena KPVIZ je bilo na toženi stranki, ne pa na tožniku, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi zmanjšanja števila vpisanih dijakov v šolskem letu 2007/2008 je prenehala potreba po delu določenega števila vzgojiteljev, na tem delovnem mestu pa je delal tudi tožnik. Glede na število vpisanih dijakov je tožena stranka namreč potrebovala le devet vzgojiteljev (za devet vzgojnih skupin). Ugotovilo je tudi, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila niti prepozna, saj je ravnatelj tožene stranke šele 30. 3. 2007 izvedel za vse prijave, niti preuranjena (kar bi pomenilo, da v času, ko je bila podana, še ni obstajal resen in utemeljen razlog za to odpoved), ker poslovni razlog ni nastal šele ob začetku šolskega leta oziroma šele takrat, ko je Ministrstvo za šolstvo in šport dalo soglasje k predlaganim nadnormativnim skupinam. Tožena stranka je že v marcu 2007 ugotovila velik upad vpisa, zato je glede na podatke o vpisih v prejšnjih letih do konca marca oziroma do konca avgusta (v letu 2005 in 2006) lahko ocenila, da se ti podatki tudi do septembra 2007 ne bodo bistveno spremenili (B4). Ugotovilo je tudi, da je tožnik zahteval sodelovanje sindikata šele po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da postopek po 18. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/94 in nadalj.) ni procesna predpostavka za veljavnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi posameznemu delavcu. Zavzelo je tudi stališče, da toženi stranki kriterijev po 38. členu KPVIZ ni bilo potrebno uporabiti in da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložila kriterije, na podlagi katerih je bil tožnik določen kot presežni delavec. Tožena stranka je naknadno opravila tudi informativno točkovanje po kriterijih iz 39. člena KPVIZ, tožnik pa bi dobil najmanjše število točk tudi ob uporabi teh kriterijev. Ker tožnik v zvezi z zatrjevano kršitvijo 38. člena KPVIZ ni predložil nobenih dokazov, navedbi tožene stranke, da bi tudi ob uporabi kriterijev prejel najmanjše število točk, pa ni oporekal, niti ni ponudil v zvezi s tem drugih dokazov (o drugačnem rezultatu uporabe kriterijev zase in za sodelavce), je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, zato je posledično zavrnilo njegov tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče le delno soglaša z zgornjimi zaključki sodišča prve stopnje, ob tem pa uvodoma ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika o absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik (zaradi česar naj izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti). Zaradi opustitve izvedbe nekaterih od predlaganih dokazov bi lahko prišlo kvečjemu do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to pa ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to zmotno zatrjuje tožnik v pritožbi. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da se izpodbijana sodba da preizkusiti, da so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, prav tako pa ti niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka podala tožniku, ki je pri njej opravljal delo vzgojitelja, izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva, ko se je seznanila z razlogi za to odpoved. V postopku je bilo ugotovljeno, da je ravnatelj tožene stranke na podlagi prijav na razpis dijakov za vpis k toženi stranki za šolsko leto 2007/2008 (razpis je trajal do petka, 23. 3. 2007), šele po prejemu tudi pisnih prijav (torej do ponedeljka 26. 3. 2007) in po prijavah že nastanjenih dijakov (ti so se morali prijaviti do 30. 3. 2007) izvedel za število dijakov, ki so nameravali biti nastanjeni pri toženi stranki. Ker je ravnatelj torej 30. 3. 2007 ugotovil, da je bilo v šolskem letu 2007/2008 prijavljenih za bivanje pri toženi stranki 242 dijakov, v šolskem letu 2006/2007 pa 299 dijakov (B2, B4, B5,...) je prišel do zaključka, da v šolskem letu 2007/2008 ne bo več potreboval vseh dvanajst vzgojiteljev, kot jih je potreboval v šolskem letu 2006/2007. Zaradi manjšega vpisa dijakov se je zmanjšalo tudi število vzgojnih skupin od dvanajst na devet, saj je bilo število dijakov v eni vzgojni skupini določeno s Pravilnikom o normativih in standardih v dijaških domovih (Ur. l. RS. št. 76/2003 in nadalj.), za vsako vzgojno skupino pa je bil zadolžen en vzgojitelj. Ker je, kot je bilo že ugotovljeno, ravnatelj tožene stranke 30. 3. 2007 izvedel za število dijakov, ki bodo nastanjeni pri toženi stranki v šolskem letu 2007/2008, na podlagi tega števila pa je ugotovil, da bo pri toženi stranki organiziranih devet vzgojnih skupin (do takšnega števila vzgojnih skupin pa je dejansko tudi prišlo – B19, B25), je potrebno ugotoviti, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2007 podana v 30 dnevnem roku iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Z ozirom na zgoraj navedeno je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, da je ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi preuranjena, ker naj bi bila tožena stranka šele s pričetkom šolskega leta 2007/2008 (torej 1. 9. 2007) seznanjena s številom vseh dijakov, ki bodo nastanjeni pri njej. Ob upoštevanju navedenega so pritožbene navedbe tožnika o tem, da so bile začasne nadnormativne skupine organizirane v nasprotju s predpisi vse dotlej, dokler k njim ni dalo soglasje pristojno ministrstvo, irelevantne za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je potrebno pri ugotavljanju pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevati datum podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne datuma, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena delavcu, kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika o tem, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker tožena stranka pred to redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni spremenila sistemizacije. Delodajalec lahko poda delavcu redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če ugotovi, da je prenehala potreba po opravljanju njegovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi razlogov, ki so na strani delodajalca, ob tem pa delodajalcu pred takšno redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni potrebno spremeniti sistemizacije delovnih mest. Sprememba sistemizacije delovnih mest torej ni pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga le, če je ta resen in utemeljen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (člen 88/2 ZDR). Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dolžan dokazati utemeljen razlog odpovedi (člen 82/1 ZDR). Poleg določb ZDR, ki urejajo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je dolžan delodajalec v zvezi z ugotavljanjem presežnih delavcev spoštovati tudi določbe ustrezne kolektivne pogodbe. Te določbe je vsebovala KPVIZ, ki je veljala tudi za toženo stranko in ki bi jo morala tožena stranka z oziroma na določbo drugega odstavka 7. člena ZDR uporabiti tudi v konkretnem primeru. ZDR je sicer v primerjavi s prej veljavno delovnopravno zakonodajo drugače opredelil razloge za prenehanje delovnega razmerja, kljub temu pa je institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR primerljiv s prenehanjem delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov po 29. členu prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). To pomeni, da bi morala tožena stranka kljub temu, da je ugotovila, da je postalo nepotrebno delo manjšega števila delavcev, upoštevati določbe KPVIZ o določanju delavcev, katerih delo postane nepotrebno zaradi nujnih operativnih razlogov (38. člen KPVIZ, 39. člen KPVIZ). Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svojih odločbah (opr. št. VIII Ips 364/2006 z dne 27. 2. 2007, opr. št. VIII Ips 368/2006 z dne 13. 3. 2007, opr. št. VIII Ips 429/2006 z dne 17. 2. 2007,...). Glede na to bi morala tožena stranka primerljive delavce (najmanj vseh dvanajst vzgojiteljev pri toženi stranki) oceniti po kriterijih, določenih v 39. členu KPVIZ in nato podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tistim delavcem, ki bi dobili najmanjše število točk (38. člen KPVIZ), seveda ob upoštevanju zaščitenih kategorij delavcev (113. člen ZDR, 114. člen ZDR, 115. člen ZDR, 116. člen ZDR). Ker tožena stranka v postopku ni predložila dokazov, da je upoštevala kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev iz 39. člena KPVIZ in da je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker je bil tožnik ocenjen z manjšim številom točk od preostalih delavcev, s katerimi bi ga morala primerjati in katerim ni podala redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (v zvezi s tem ni predložila v spis nikakršnih listinskih dokazov o ocenjevanju tožnika oziroma primerjalnih delavcev), ni dokazala utemeljenega in resnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku, čeprav je bilo dokazno breme za to na njej (prvi odstavek 82. člena ZDR). Iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izhaja, da je ravnatelj tožene stranke ugotovil, da je postalo tožnikovo delo nepotrebno na podlagi kriterijev, ki so drugačni od kriterijev iz 38. člena KPVIZ. Iz obrazložitve te redne odpovedi namreč izhaja, da je ravnatelj določil tožnika kot presežnega delavca na podlagi ocene glede potreb v zvezi z izvajanjem in organizacijo dela v dijaškem domu, glede potreb dela posameznih delavcev dijaškega doma, njihove pripravljenosti za izvajanje vseh potrebnih del za izvedbo dejavnosti dijaškega doma ter njihove dosedanje angažiranosti v okviru izpolnjevanja delovnih obveznosti in sodelovanja pri izvedbi dejavnosti doma. Ti kriteriji pa, kot je bilo že ugotovljeno, niso kriteriji, ki jih za določitev presežnih delavcev opredeljuje 39. člen KPVIZ. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo navajala, da je ravnatelj naknadno opravil tudi informativno točkovanje po kriterijih iz 39. člena KPVIZ, pri čemer naj bi tudi na podlagi tega naknadnega točkovanja tožnik dosegel najmanjše število točk, vendar pa v zvezi s tem ni predložila nikakršnih listinskih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kako so bili tožnik in preostali primerljivi delavci ocenjeni po posameznih kriterijih za ugotavljanje presežnih delavcev. V zvezi s tem je tožena stranka predlagala le zaslišanje ravnatelja tožene stranke, ta dokaz (katerega sicer prvostopenjsko sodišče niti ni izvedlo) pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne more nadomestiti pisnih dokazov o pravilnem postopku ugotavljanja presežnih delavcev pri toženi stranki. Ker je bila z ozirom na zgoraj navedeno izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita (tožena stranka ni dokazala, da je postalo nepotrebno prav delo tožnika), jo je pritožbeno sodišče razveljavilo, posledično pa je ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha nezakonito, mu je dolžan delodajalec vzpostaviti takšno stanje, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Dolžan ga je pozvati nazaj na delo, mu vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico in mu obračunati ter izplačati vse pripadajoče prejemke iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku (4. točka 358. člena ZPP).

Ker se je zaradi odločitve pritožbenega sodišča spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških tožnika, nastalih v postopku pred prvostopenjskim sodiščem in o pritožbenih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je tožniku od priglašenih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje priznalo stroške za sestavo tožbe v višini 300 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.; tarifna št. 15/1, 3. alinea), za sestavo pripravljalne vloge z dne 19. 9. 2007 225 točk (tarifna št. 15/2), za pristop na prvi narok za glavno obravnavo 300 točk (tarifna št. 15/3a), za porabljeni čas med zastopanjem na prvem naroku 100 točk (člen 7/1 OT), kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred prvostopenjskim sodiščem (0,459 EUR) in 20 % DDV znaša 509,49 EUR. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo preostalih priglašenih stroškov za sestavo pripravljalne vloge z dne 19. 9. 2007, ker ti niso bili priglašeni v skladu z veljavno OT, niti priglašenih stroškov za prejem sodbe in poročilo stranki, ker so ti že vključeni v nagrado za zastopanje.

Ker je tožnik s pritožbo v celoti uspel, mu je dolžna tožena stranka povrniti tudi njegove pritožbene stroške v celotni priglašeni višini in sicer za sestavo pritožbe 375 točk (tarifna št. 15/4), 2 % materialnih stroškov (člen 13/2 OT) in 20 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (0,459 EUR) znaša 210,68 EUR.

Pritožbeno sodišče o pravdnih stroških tožene stranke pred prvostopenjskim sodiščem in o stroških odgovora na pritožbo ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.