Jedro

Ker so nekatere, za presojo odločilne navedbe (ugotovitve) sodišč druge in prve stopnje protispisne in neobrazložene, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Spremembe statuta ne vplivajo na veljavnost tožničine pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji tožena stranka iz naslova stimulativnega dela plače v skladu z njeno pogodbo o zaposlitvi plača znesek 24.785,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2005 dalje, v 15 dneh. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.125,62 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Med drugim je navedlo, da je tožnica s toženo stranko dne 12. 11. 1991 sklenila pogodbo o zaposlitvi delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki v 4. členu določa stimulativni del osebnega dohodka. Delovno razmerje je bilo sklenjeno za nedoločen čas, funkcijo delavke s posebnimi pooblastili pa je tožnica opravljala do 31. 10. 1995. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica ostala pri toženi stranki v delovnem razmerju po izteku mandata in da s toženo stranko druge pogodbe ni sklenila, sporno pa tudi ni bilo, da je bila od leta 1999 dalje finančna direktorica tožene stranke. To dejstvo naj bi izhajalo tudi iz sistemizacije delovnih mest. To pomeni, da je tožnica brez nove pogodbe o zaposlitvi delala na delovnem mestu finančne direktorice. Po preoblikovanju tožene stranke iz družbenega podjetja v delniško družbo je stimulacija tudi v praksi urejena tako, kot je zapisano v statutu, in sicer da lahko uprava del dobička, ki ji ga dodeli skupščina družbe, nameni tudi drugim vodilnim delavcem oziroma, da so zaposleni lahko udeleženi na bilančnem dobičku v skladu s sklepom skupščine, ki to odločitev sprejme s ¾ večino zastopanega osnovnega kapitala. Prav iz tega razloga je presodilo, da določba četrtega člena tožničine pogodbe o zaposlitvi, ki določa stimulativni del plače, ki je odvisen od doseženega dobička, v času spornega razmerja ne velja.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Pri tem ni soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da tožničina pogodba o zaposlitvi v spornem obdobju zaradi sprememb statuta tožene stranke ne velja več, temveč je v zvezi s tem presodilo, da spremembe statuta ne vplivajo na določbe veljavnih pogodb o zaposlitvi, če to v njih ni izrecno določeno. Pač pa je ugotovilo, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „pomoč pri vodenju podjetja na področju financ,“ in sicer za nedoločen čas, opravljanje funkcij s posebnimi pooblastili pa je bilo omejeno na obdobje do 31. 10. 1995. Po tem datumu je ostala na istem delovnem mestu z isto pogodbo vse do leta 1999. Iz pogodbe ne izhaja, da velja le za čas trajanja mandata, sploh pa ne, da bi za čas trajanja mandata veljal 4. člen te pogodbe. Kot bistveno za odločitev pa je štelo pravilno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica od leta 1999 dalje razporejena na delovno mesto finančne direktorice oziroma direktorice finančne službe. Čeprav ni bilo sklepa o razporeditvi in ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, med strankama ni bilo sporno, da je od leta 1999 to delo dejansko opravljala, kot je v tožbi navedla tudi sama. Tudi iz akta o sistemizaciji (sicer brez datuma) izhaja, da je razporejena na to delovno mesto. Z dejansko razporeditvijo so prenehale veljati določbe pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjeno za drugo delovno mesto. Tožničina trditev, da je tudi na tem delovnem mestu imela posebna pooblastila in je opravljala povsem enaka dela vse do upokojitve, ni dokazana. Opravljanje funkcije samo po sebi ne opravičuje avtomatičnega stimulativnega dela plače in s tem veljavnosti 4. točke pogodbe o zaposlitvi tožnice, ki je bila sklenjena za drugo delovno mesto.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (370. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Navaja, da so stališča sodišča druge stopnje v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila, da je s potekom mandata 31. 10. 1995 tudi prenehal veljati 4. člen tožničine pogodbe o zaposlitvi, vendar pa pri tem in v nadaljnjih vlogah ni trdila, da tožnica po letu 1999 ne bi opravljala funkcije delavke s posebnimi pooblastili, niti ni zanikala, da je tožnica opravljala ves čas enako delo. Tožena stranka v podkrepitev svojih trditev oziroma ugovorov ni predlagala nobenih dokazov, razen pogodbe, ki pa jo je predložila že tožnica. Da je tožnica vseskozi opravljala delo na delovnem mestu, na katerem je imela posebna pooblastila, izhaja iz dejstva, da tožena stranka teh trditev ni prerekala. Da je takšno stališče napačno, izhaja tudi iz izpovedi tožnice ter priče S. K.. Zato zaključek sodišča druge stopnje, da tožnica ni dokazala tega, da je imela vseskozi posebna pooblastila in je vseskozi opravljala enako delo, predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj je v direktnem nasprotju z izvedenimi dokazi, predstavlja pa tudi kršitev pravil o dokaznem bremenu. Sodišče se tudi sicer ni opredelilo do izvedenih dokazov, saj ni ocenilo dokazov z zaslišanjem stranke in priče. V nasprotju z listinami v spisu in vsebino zapisnikov je tudi trditev sodišča druge stopnje, da je bila tožnica dejansko razporejena na delovno mesto direktorice finančne službe in je zato prenehala veljati njena prejšnja pogodba o zaposlitvi. Dejanska razporeditev tožnice bi pomenila, da bi morali imeti spremenjene delovne naloge in pooblastila oziroma spremenjeno odgovornost, kar pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Nadalje navaja, da delovno mesto direktorice komerciale oziroma finančne službe ni bilo sistemizirano v času njenega delovnega razmerja, tega naziva pa tudi ne vsebuje akt o sistemizaciji delovnih mest, ki ga je predložila tožena stranka. Sodišče druge stopnje se je tudi nepravilno oprlo na določbo 16. člena tožničine pogodbe, saj ta določa, da se pogodba spremeni, če je delavec razporejen na drugo delovno mesto in temelji na dokončnem sklepu o razporeditvi, ki pa ga ni bilo.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije. Med drugim je navedla, da dokazne ocene sodišč druge in prve stopnje ni mogoče označiti kot nevestne ali neskrbne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Presoja sodišča druge stopnje temelji na ugotovitvi, da je tožnica po lastnih navedbah vse do leta 1999 ostala na istem delovnem mestu kot po pogodbi iz leta 1991, to je delovnem mestu „pomoč pri vodenju podjetja na področju financ,“ leta 1999 pa je bila dejansko razporejena na drugo delovno mesto, to je delovno mesto „finančnega direktorja“ oziroma „direktorja finančne službe,“ vendar brez formalnega sklepa o razporeditvi. Pri tem je sodišče druge stopnje tudi navedlo, da tožničina trditev, da je na delovnem mestu direktorja finančne službe imela posebna pooblastila in da je opravljala povsem enaka dela vse do upokojitve, ni dokazana. Te ugotovitve o dejstvih so bile odločilne za presojo sodišča druge stopnje, vendar so v nasprotju z zapisniki, brez obrazložitve in jih je sodišče druge stopnje napravilo tudi mimo dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem med drugim navedlo le, da med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica od leta 1999 finančna direktorica, da te navedbe strank potrjuje tudi akt o sistemizaciji delovnih mest (iz katerega izhaja, da je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu direktorice finančne službe) in da je tožnica brez nove pogodbe o zaposlitvi delala na delovnem mestu finančne direktorice. Sodišče prve stopnje ni izrecno ugotovilo, da tožnica na novem delovnem mestu ni imela posebnih pooblastil in odgovornosti in ni ugotovilo, da naj bi na delovnem mestu direktorice finančne službe opravljala drugačna dela kot na prejšnjem delovnem mestu. Obenem pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tožničino zaposlitvijo v nasprotju z navedbami strank in izpovedmi v postopku. Tako ne drži, da je bilo med strankama nesporno, da je bila tožnica od leta 1999 dalje finančna direktorica. Res je v tožbi navedla, da je „kot finančni direktor opravljala funkcijo delavca s posebnimi pooblastili“ in da je od leta 1999 v funkciji finančne direktorice, čemur tožena stranka v odgovoru na tožbo ni nasprotovala, temveč se je sklicevala na navedbe same tožnice, vendar je tožnica v kasnejši pripravljalni vlogi z dne 13. 4. 2007 izrecno navedla, da je tudi v spornem obdobju od leta 2000 dalje opravljala naloge pomočnice pri vodenju podjetja na področju financ ter funkcijo delavke s posebnimi pooblastili (list. št. 18 in 19), tožena stranka pa se je v pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2007 tudi s temi navedbami strinjala, saj je izrecno navedla, da je bila „tožnica zaposlena pri delodajalcu, torej toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu pomoč pri vodenju podjetja na področju financ;“ razlika pa naj bi bila po stališču tožene stranke po 31. 10. 1995 le v tem, da ni imela več funkcije delavke s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, saj ji je mandat potekel, in ji zato ne more več pripadati dodatna stimulacija. Izrecno zanikanje tožnice, da je bila finančna direktorica, izhaja tudi iz tožničine navedbe na obravnavi dne 13. 2. 2008. Nadalje iz izpovedi priče D. K. (ki je bila v spornem obdobju referentka za kadre) med drugim izhaja, da je direktor tožene stranke po poteku tožničine pogodbe v letu 1995 dejal, da pogodba še vedno velja, da je tudi po letu 1995 tožnica imela posebna pooblastila, saj je podpisala vse, kar je bilo takega, in je opravljala isto delo, tožnica pa je med drugim izpovedala, da je vseskozi imela pooblastila delavke s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, občasno tudi nova pooblastila, da ji je direktor po koncu mandata obljubljal ureditev pogodbe, kasneje pa je dejal, da je takšna pogodba zanjo najboljša, in da je bil naziv njenega delovnega mesta „pomoč pri vodenju podjetja na področju financ.“

9. Ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je med strankama nesporno, da je tožnica od leta 1999 dalje finančna direktorica, je torej protispisna (v nasprotju z navedbami strank). Tudi navedba sodišča druge stopnje, da med strankama ni bilo sporno, da je od leta 1999 to delo dejansko opravljala, ker naj bi to v tožbi navajala sama, je zaključek, ki ne izhaja iz nadaljnjih navedb tožnice in tožene stranke (ter izvedenih dokazov z zaslišanjem tožnice in priče). Nadalje pa sodišče druge stopnje ni obrazložilo svoje ugotovitve (ki jo je napravilo tudi mimo sodišča prve stopnje), da „tožnica ni dokazala trditve, da je tudi na novem delovnem mestu imela posebna pooblastila in je opravljala povsem enaka dela.“

10. Glede na to so nekatere za presojo odločilne navedbe (ugotovitve) sodišč druge in prve stopnje protispisne in nekatere neobrazložene. To oboje predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem tudi ni obrazloženo, ali je pri toženi stranki od leta 1995 ali 1999 sploh obstajalo delovno mesto finančne direktorice z drugačnim opisom del in nalog (v priloženih opisih tega delovnih mest tega ni) in ali so morda tožnico le tako imenovali. Posebej zato, ker tudi tožena stranka izrecno ne navaja, da tožnica ne bi opravljala enakih del kot pred tem.

11. V posledici takšne ugotovitve je revizijsko sodišče v skladu s 379. členom ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in tudi prve stopnje in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti in se jasno ter določno opredeliti do tega, kakšno delo je tožnica opravljala po prenehanju mandata leta 1995 vse do upokojitve v letu 2005 in zlasti, ali se je njeno delo, s tem morda tudi plača, dejansko spremenilo v smislu drugačnih zadolžitev, nalog, odgovornosti in položaja in če, v kakšnem obsegu. Revizijsko sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da zgolj navedene spremembe statuta ne vplivajo na veljavnost tožničine pogodbe o zaposlitvi oziroma veljavnost 4. člena te pogodbe. Ob morebitni presoji, da tožnici pripada stimulativni del plače (ker obstaja le pogodba o zaposlitvi tožnice iz leta 1991, bodo za presojo odločilne ugotovitve o njenem delu v spornem obdobju), bo moralo sodišče presoditi tudi o zahtevku po višini.

13. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).