Jedro

Kljub temu, da tožena stranka tožnice po izteku mandata na delovno mesto pomoč pri vodenju financ ni formalno (ampak le dejansko) prerazporedila na drugo delovno mesto, se šteje, da je pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za „staro“ delovno mesto, prenehala veljati (in je bila nadomeščena z ustno pogodbo o zaposlitvi za „novo“ delovno mesto). Za čas opravljanja dela na „novem“ delovnem mestu tako ta pogodba o zaposlitvi, sklenjena za delovno mesto s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ne more predstavljati pravne podlage za izplačilo stimulativnega dela plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za izplačilo 24.785,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2005 do plačila. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.125,62 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava, pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zato je veljala ves čas do upokojitve, saj nikoli ni bila sklenjena nova ali spremenjena obstoječa. Po 16. členu pogodbe o zaposlitvi se ta spremeni, če pride do razporeditve na drugo delovno mesto. Take razporeditve pa ni bilo, saj tožena stranka o tem ni izdala nobenega sklepa. Tekom let jo je začela nazivati „finančni direktor“, čeprav je šlo ves čas za popolnoma isto in enako delo. Samo sprememba imena delovnega mesta ne more imeti za posledico prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedi prič izhaja, da je imela tožnica ves čas isto delo in enaka pooblastila, ki ji jih je dal direktor. Tudi sprememba aktov, ki določajo stimulativni sistem nagrajevanja, ne more vplivati na veljavnost posameznih pogodbenih določil. Pravica do stimulativnega dela plače je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, zato ji te pravice tožena stranka s spremembo statuta ni mogla odvzeti. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma spremembo z ugoditvijo zahtevku v celoti ter priznanjem vseh stroškov postopka. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se določba 4. člena pogodbe o zaposlitvi nanaša le na čas trajanja mandata, kar med strankama vse do tožničine upokojitve ni bilo sporno. Res je na delu ostala tudi po preteku mandata in druge pogodbe s toženo stranko ni sklenila. Ker ni bilo nove pogodbe o zaposlitvi, je treba upoštevati veljavne akte delodajalca. Pogodba o zaposlitvi se več kot 10 let ni izvajala, tožnica pa ni sprožila nobenega postopka za varstvo pravic. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 57/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, res pa je napačno uporabilo materialno pravo, vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo.

Tožnica je vtoževala razliko v plači za obdobje od vključno leta 2000 do upokojitve na podlagi 4. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 12.11.1991. Citirana določba v 2. odstavku določa, na kakšen način se obračuna stimulativni del plače, ki se izplača v odvisnosti od doseženega dobička organizacije, izkazanega v zaključnem računu. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da ta določba pogodbe o zaposlitvi ne velja več, odkar je tožena stranka sistem nagrajevanja spremenila. Po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je pri toženi prišlo do organizacijskih sprememb in spremembe določb Statuta. Ta je v točki 8.3 določil, da lahko uprava del dobička, ki ji ga dodeli skupščina družbe, nameni tudi vodilnim managerjem. Po 39. členu Statuta so zaposleni v družbi lahko udeleženi v bilančnem dobičku družbe v skladu s sklepom skupščine, ki to odločitev sprejme s ¾ večino zastopanega kapitala. Sodišče prve stopnje je štelo, da je ta sprememba povzročila neveljavnost pogodbenega določila o stimulativnem nagrajevanju, zato je zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče s tem stališčem ne soglaša. Spremembe statuta na določbe veljavnih pogodb o zaposlitvi nimajo vpliva, če to v njih ni izrecno določeno (celo sprememba zakona ne vpliva na veljavnost posamezne pogodbene določbe). Pogodbena določila, če niso spremenjena ali če ni izrecno dogovorjeno, da so posamezne pravice odvisne od vsakokratne ureditve v zakonih, kolektivnih pogodbah ali internih aktih, veljajo, kot so zapisana, vse dokler velja pogodba o zaposlitvi.

Pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere tožnica uveljavlja pravico do izplačila stimulativnega dela plače, je bila sklenjena za delovno mesto „pomoč pri vodenju podjetja na področju financ“. Za to delovno mesto se je sklenilo delovno razmerje za nedoločen čas, s tem, da je bilo opravljanje funkcije s posebnimi pooblastili in odgovornostmi dogovorjeno za obdobje od 1.10.1991 do 31.10.1995. Po izteku tega obdobja, ko naj bi tožnici posebna pooblastila prenehala, tožena stranka z njo ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi, kar tudi ni bilo potrebno, saj je na istem delovnem mestu ostala še naprej. Le v kolikor bi tožena stranka želela, da se določbe te pogodbe ne uporabljajo več, bi morala tožnici ponuditi v podpis novo. Tožnica je po lastnih navedbah vse do leta 1999 ostala na tem delovnem mestu in z isto pogodbo o zaposlitvi. Iz nje ne izhaja, da velja le za čas trajanja mandata, sploh pa ne, da za čas trajanja mandata velja le 4. člen. Ker je ostala na istem delovnem mestu, nova pogodba o zaposlitvi pa ni bila sklenjena, je torej še naprej veljala obstoječa. V 16. členu pogodbe o zaposlitvi je določeno, da se pogodba spremeni, če je delavec razporejen na drugo delovno mesto; v tem primeru temelji (pogodba) na dokončnem sklepu o razporeditvi. Bistvena za odločitev je pravilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica od leta 1999 dalje razporejena na delovnem mestu „finančni direktor“ oziroma „direktor finančne službe“. Res je, da za to delovno mesto nove pogodbe o zaposlitvi ni sklenila in da tudi sklepa o razporeditvi ni bilo. Vendar pa med strankama ni bilo sporno, da je od leta 1999 to delo dejansko opravljala, saj tožnica v tožbi to navaja sama. Tudi iz akta o sistemizaciji, ki je sicer brez datuma, izhaja, da je tožnica razporejena na delovnem mestu „direktor finančne službe“. Čeprav formalne razporeditve ni bilo, bila pa je dejanska, so z njo prenehale veljati določbe pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za delovno mesto „pomoč pri vodenju podjetja na področju financ“.

Tožnica vtožuje stimulativni del plače za čas od vključno leta 2000 dalje, to je za čas, ko je bila razporejena na delovnem mestu „direktor finančne službe“. Njena trditev, da je tudi na tem delovnem mestu imela posebna pooblastila in da je opravljala povsem enaka dela vse do upokojitve (da jo je tožena stranka „tekom let začela nazivati finančni direktor“ je pritožbena novota), ni dokazana. Funkcija sama ne opravičuje avtomatičnega stimulativnega dela plače in prav tako tudi ne veljavnosti 4. točke pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za drugo delovno mesto. Tudi iz predloženih pogodb o zaposlitvi T.Z. in K.I.K. izhaja, da plačilo stimulativnega dela ni avtomatizem, prav tako pa to ne izhaja iz statutarnih določb. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor nanjo pa k rešitvi ni pripomogel. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP in 1. odstavka 155. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.