Jedro

Svojci imetnika vozila, ki je vinjen in nepripet prisedel v vozilo, ki ga je upravljal vinjen voznik, niso izgubili kritnih pravic iz zavarovanja AO-plus, niti se pri odločanju o višini odškodnine ne upošteva imetnikovo krivdno ravnanje.

Izrek

Revizija zoper odločbo o tožbenih zahtevkih druge in tretje tožnice se zavrže, v ostalem pa se zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo, v kateri je izgubil življenje mož prve tožnice in oče drugih dveh tožnic (v nadaljevanju - ponesrečenec), je sodišče prve stopnje razsodilo, da morata toženki plačati nerazdelno tožnicam odškodnino, in sicer prvi tožnici 2,106.478,00 SIT, drugi in tretji tožnici pa vsaki po 1,000.000,00 SIT - vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavzelo je stališče, da prva toženka odgovarja na podlagi zavarovanja AO-plus-90, ki je bilo sklenjeno med prvo tožnico in prvo toženko za njen avtomobil, v katerem se je ponesrečil vinjeni tožničin mož kot sopotnik, upravljala pa ga je tudi vinjena druga toženka. Izgube kritnih pravic ni, ker govorijo omenjeni pogoji v 1. točki 5. člena le o vozniku motornega vozila, o vozniku pod vplivom alkohola pa govori tudi 3. točka 3. člena pogojev zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO-90. Sodišče druge stopnje je pritožbi druge toženke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v delu, s katerim je tej toženki naloženo plačilo zneskov nad polovico, in v odločbi o pravdnih stroških, ki se nanašajo nanjo, razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo v novo sojenje. Sicer pa je v ostalem to pritožbo in pritožbo prve toženke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo. V zvezi s slednjo je menilo, da izgubi kritne pravice zaradi alkoholiziranosti voznika le-ta sam in njegovi svojci, ni jih pa tako izgubil mož oziroma oče tožnic kot sopotnik, pa čeprav je vinjen prepustil vožnjo vinjeni drugi toženki. Ne gre niti za pokojnikovo soodgovornost, saj obravnavano zavarovanje krije tudi krivdno ravnanje zavarovanca.

Proti tej sodbi je vložila revizijo prva toženka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbi očita, da ne pove pravne podlage, iz katere črpa stališče, da zavarovanje AO-plus-90 nudi kritje škode oškodovancu, ki jo je sam zakrivil. Ugotovljeno dejansko stanje ni skladno s sklepanjem sodišča. Ko je ponesrečenec prepustil vozilo drugi toženki, ni izgubil lastnosti voznika in imetnika vozila. Bil je vinjen in prepustil vozilo vinjeni osebi, povrhu pa je bil še neprivezan, kar pomeni izgubo pravic. Druga toženka je bila v času nesreče le podaljšana roka voznika - ponesrečenca, ki je za trenutek odstopil volan. Sodba ne pove, kje v pogodbenem razmerju je izključena soodgovornost. Predlaga razveljavitev drugostopenjske sodbe.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija delno ni dovoljena.

V premoženjskih sporih, za kar gre v tej zadevi, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizija izpodbija tudi prisojo 1,000.000,00 tolarjev drugi in toliko tretji tožnici. Ker ta zneska ne presegata poprej navedene meje, pomeni, da v tem delu revizija ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je bilo zato treba v tem obsegu zavreči (377. člen ZPP).

V ostalem revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena). Iz te prepovedi sledi, da revidentu ni dovoljeno zatrjevati v reviziji drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja, niti navajati novih dejstev. Zato se sodišče ni smelo ukvarjati z revizijskimi trditvami, da je bilo dejansko stanje zmotno ocenjeno ter da je ponesrečenec le za trenutek prepustil upravljanje vozila drugi toženki.

Ne drži, da bi šlo za pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe. Na njeni četrti strani je razloženo pravno sklepanje pritožbenega sodišča in tudi navedeni ustrezni predpisi (v tem primeru zavarovalni pogoji), ki jih je uporabilo za zavzeto pravno stališče. Očitane procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP potemtakem ni.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Ponesrečenca je treba v tej zadevi obravnavati kot imetnika vozila. Ugotovljeno je bilo, da je vozilo vzel z vednostjo svoje žene, na katero je bilo registrirano. Dobil ga je torej v uporabo (kolikor ni bil sploh njegov lastnik, če je bilo skupno premoženje zakoncev) in zato pomeni tudi po pogojih AO-90, da je njegov imetnik (4. točka uvodnih določb). Te lastnosti ni izgubil, čeprav je bil v času nesreče sopotnik. Vsekakor pa ga ni mogoče šteti kot voznika, kakor to skuša neargumentirano prikazati revizija. Voznik je pač tisti, ki vozi vozilo (48. točka 10. člena ZTVCP oziroma 58. točka 19. člena ZVCP), to pa je bila druga toženka. Za revizijsko konstrukcijo o "podaljšani roki" ponesrečenca kot voznika ni nobenih logičnih ne dejanskih ne pravnih razlogov. Pravilno je nadaljnje sklepanje sodišč, da le voznik izgubi pravice iz zavarovanja, če krši tiste varnostne predpise, ki jih našteva prvi odstavek 3. člena pogojev AO-90. Prvi odstavek 5. člena pogojev AO-plus-90 je namreč jasen, saj govori izključno o vozniku motornega vozila, ne pa še o kom drugem. Ker ponesrečenec ni bil voznik, ni izgubil kritnih pravic, kar velja seveda tudi za njegove svojce - tožnice.

Reviziji tudi ni mogoče pritrditi v stališču, da je treba pri odmeri odškodnine upoštevati ponesrečenčevo soodgovornost, ker je pristal na vožnjo z vinjenim voznikom in ker ni bil pripet z varnostnim pasom. Res se zavarovanje AO-plus sklepa hkrati z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti (glej polico in prvi odstavek 3. člena pogojev AO-plus-90). Vendar zaradi tega dejstva ne izgubi pretežne lastnosti osebnega zavarovanja (ob sklenitvi zavarovanja avtomobilske odgovornosti je na primer mogoče skleniti tudi nezgodno zavarovanje po pogojih za zavarovanje oseb). To nedvomno sledi iz določbe tretjega odstavka 1. člena pogojev AO-plus-90, ki pojasnjuje, da je "pravno priznana škoda" tista, katere povračilo bi lahko zahteval upravičenec oziroma njegov svojec ob polni odgovornosti povzročitelja. Potemtakem se upošteva "polna odgovornost", pa naj je povzročitelj sam upravičenec iz tega zavarovanja, ali pa je povzročitelj kdo drug. Le če gre za primere rizične izključitve (prvi odstavek 4. člena pogojev AO-plus-90) in voznikovo izgubo kritnih pravic (prvi in drugi odstavek 5. člena teh pogojev) škoda sploh ni krita. Prva tožena stranka si v pogojih, ki jih je sestavila sama, ni izgovorila izključitev drugih nevarnosti (953. člen ZOR). V obravnavanem primeru pa ne gre niti za druge zakonsko določene izključene nevarnosti (949. do 952. člen ZOR). V tej odškodninski zadevi torej sploh ni mogoče govoriti o deljeni odgovornosti oziroma o soodgovornosti upravičenca - ponesrečenca in s tem tožnic kot njegovih svojcev. Prva tožena stranka, čeprav je sama sestavila pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) in za zavarovanje imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus) pozablja, da slednje zavarovanje krije tiste nevarnosti, ki niso zavarovane po pogojih AO zaradi tako imenovane sorodstvene klavzule (2., 3. in 4. točka 2. člena pogojev AO-90), ter da povrne škodo, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov na podlagi civilnega prava (prvi odstavek 1. člena pogojev AO-90), medtem ko povrne pri drugem zavarovanju škodo ob polni odgovornosti povzročitelja (že citirani tretji odstavek 1. člena pogojev AO-plus-90).

Če torej povzamemo, svojci imetnika vozila, ki je vinjen in nepripet prisedel v vozilo, ki ga je upravljal vinjen voznik, niso izgubili kritnih pravic iz zavarovanja AO-plus, niti se pri odločanju o višini odškodnine ne upošteva imetnikovo krivdno ravnanje.

Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana in ker revizijsko sodišče tudi ni odkrilo kakšne druge nepravilnosti v uporabi materialnega prava mimo tistih, ki jih uveljavlja revizija, jo je zaradi njene neutemeljenosti zavrnilo (371. in 378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom te odločbe o zavrženju in zavrnitvi revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).