Jedro

Zavarovanja odgovornosti po principu AO-PLUS krije odgovornost tudi za tisti del škode, ki jo povzroči upravičenec, zato zavarovalnica ne more ugovarjati soodgovornosti upravičenca.

Izrek

Pritožbi druge tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje, s katero je bilo naloženo obema toženima strankama nerazdelno plačilo vsem trem tožnicam, se v delu, kolikor je drugi toženi stranki naloženo plačilo v izreku izpodbijane sodbe navedenih zneskov nad polovico (50%) in v odločbi o stroških postopka, kolikor se nanaša na drugo toženo stranko r a z v e l j a v i in se v tem delu vrne zadeva v novo odločanje.

V ostalem delu se pritožba druge tožene stranke, pritožba prve tožene stranke pa v celoti, kot neutemeljeni zavrneta in v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločba o stroških pritožbenega postopka druge tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno delno plačati prvi tožnici znesek 2.106.478,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.700.000,00 SIT od izdaje sodbe do plačila, od zneska 249.582,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.7.1994 do plačila, od zneska 135.418,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.3.1993 do plačila in od zneska 21.478,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1993 dalje do plačila, drugi tožnici in tretji tožnici pa vsaki po 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 169.287,00 SIT, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožničin mož in oče druge in tretje tožnice umrl v prometni nesreči, ki se je pripetila 9.3.1993. Prometno nesrečo je zakrivila druga toženka kot voznica osebnega avtomobila, ki je bil last prve tožnice.

Druga toženka je bila sicer v času prometne nezgode vinjena, ker pa tožnica uveljavlja v tej pravdi zavarovalnino iz AO-plus zavarovanja in je v Splošnih pogojih AO-plus 90 v 5. členu določeno, da izgubijo kritne pravice v primeru kršitve 1. odst. 3. člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 90 le voznik in njegovi svojci, je zaključilo, da so tožnice upravičene do odškodnine po tej zavarovalni pogodbi. Glede druge toženke pa je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo le, da je podana njegova solidarna odgovornost. Zoper to sodbo sta vložili pritožbi obe toženi stranki.

Prva tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. V obrazložitvi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbe pogojev AO-plus zavarovanja, kot tudi pogoje zavarovanja avtomobilske odgovornosti. V obravnavanem primeru po mnenju pritožnice ne gre za vprašanje rizične izključitve, ampak bi sodišče moralo upoštevati, da je na kritično vožnjo od doma odpeljal mož oziroma oče tožnic, v svojstvu "imetnika" in "voznika" vozila, katerega sklenitelj zavarovanja je bila njegova žena, to je prva tožnica. V takem svojstvu je izgubil kritne pravice ter je predvsem sam kršil varnostne predpise in določbe, ki izhajajo tudi iz osnovnega zavarovanja. Varnostne predpise in določbe obeh oblik zavarovanja je prednik tožnic kršil, ker je sam bil pod vplivom alkohola, saj je imel v času nezgode v krvi najmanj 1,35 g/kg alkohola, upravljanje vozila pa je prepustil osebi (drugotoženki), ki je tudi sama bila pod vplivom alkohola s koncentracijo najmanj 1,5 g/kg. Pod vplivom alkohola je prepustil torej vožnjo osebi, ki je bila prav tako pod vplivom alkohola in sam prisedel k voznici, ne da bi se privezal z varnostnim pasom. Ta kršitev predpisov je bila usodna za njegovo življenje, saj ga je izvrženega iz vozila to vozilo pregazilo in mu ob pregaženju povzročilo usodne poškodbe. Vsa ta ravnanja prednika tožnic so bila nekritična in nerazsodna, storjena prav zaradi vpliva alkohola. Sodišče teh dejstev ni ocenjevalo in vrednotilo, čeprav tvorijo dejanski stan in so privedla do posledic.

Zato se odločitev ne da preizkusiti, podana pa je tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče dokazanih dejstev, s katerimi je razpolagalo, ni vrednotilo in ocenjevalo. Tudi če bi bil temelj odgovornosti prvotoženke iz zavarovalnih pogojev podan, pa je po mnenju pritožnice sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo in ugotovilo, da je v pretežnem obsegu podana soodgovornost za nezgodo, zlasti pa za najhujše posledice samega oškodovanca, to je zdaj pokojnega moža oziroma očeta tožnic. Iz teh razlogov prva tožena stranka predlaga, da se tožbeni zahtevek zoper njo zavrne in naloži tožnici plačilo vseh stroškov postopka, vključno s pritožbenimi, podrejeno predlaga razveljavitev te sodbe in ponovno obravnavanje zadeve.

Druga toženka v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge.

V obrazložitvi navaja, da je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo v spis K 8/95 Okrožnega sodišča v Novi Gorici, vendar je sodbo oprlo le na nekatera dejstva, ki izhajajo iz podatkov tega spisa, ne pa tudi na tista, ki so bistvenega pomena glede odločitve o temelju odškodninske odgovornosti. Iz podatkov kazenskega spisa je namreč razvidno, da R.J. ni bil pripet z varnostnim pasom, prav tako je podatek v spisu, da je med prevračanjem vozila iz vozila padel in pri tem, ko je nanj padlo vozilo, utrpel usodne poškodbe. Tudi če se sprejme zaključek pravnomočne obsodilne kazenske sodbe glede dejstva, da je v času nesreče vozilo upravljala druga toženka, je glede na to, da se je tožbenemu zahtevku upirala tako po višini kot po temelju, treba gornja dejstva ovrednotiti predvsem glede vprašanja, ali je sploh podana vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in nastalo posledico oziroma če je le-ta podana, koliko je k nastalim posledicam prispevala okoliščina, da je bil pokojni R.J. v času nesreče alkoholiziran in da ni bil pripet z varnostnim pasom. Toženka meni, da v primeru, če bi se štelo, da je vzročna zveza podana, predstavljajo naštete okoliščine prispevek k nastalim posledicam, ki ga je treba ovrednotiti najmanj s polovičnim deležem. Zato meni, da v nobenem primeru ne more biti soodgovorna za nesrečo več kot 50%. Po mnenju druge toženke je sodišče prve stopnje še zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z višino prisojene odškodnine vsem trem oškodovankam. Predvsem pa druga toženka ne vidi razlogov za to, da je bila za negmotno škodo priznana vdovi za 70% višja odškodnina kot hčerkam za izgubo očeta. Prisojeni zneski so tudi višji od tistih, ki se v sodni praksi priznavajo za podobne primere. Druga toženka zato predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti ali delno proti njej zavrne oziroma da se dosojena odškodnina zniža ali da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje.

Pritožba prve tožene stranke ni utemeljena, pritožba druge tožene stranke pa je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

K pritožbi prve tožene stranke: Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno razlagalo določbe zavarovalnih pogojev AO-plus-90. Po mnenju pritožbenega sodišča je odločilna ugotovitev v tem sporu, da je bil tožničin mož oziroma oče drugih dveh tožnic v vozilu sopotnik, ko je prišlo do prometne nesreče. Po 5.členu zavarovalnih pogojih pa bi prišlo do izgube kritnih pravic, če krši varnostne predpise iz 1. odst. 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-90 (osnovnega zavarovanja) voznik. Po tej določbi namreč izgubi le voznik svoje pravice iz zavarovanja, če krši te varnostne predpise.

Po 2. odst. 5. člena pa izguba kritnih pravic prizadene tudi kritne pravice svojcev upravičenca iz 1. odst., torej svojcev voznika. Ker je bil mož oziroma oče tožnikov sopotnik v vozilu, dejstvo, da je bil pod vplivom alkohola, na izgubo kritnih pravic ne vpliva. Čeprav je vožnjo prepustil drugi toženki, ki je bila vinjena, po zavarovalnih pogojih AO-plus 90 kritnih pravic ni izgubil. Neutemeljene so tudi navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati pokojnikovo soodgovornost za nastalo nezgodo. AO-plus zavarovanje je razširilo pokritje v avtoodgovornosti. Gre za sui generis zavarovanje, v katerem se prepletajo elementi "no fault", zavarovanja odgovornosti in zavarovanja pred posledicami nesrečnih dogodkov. S tem pogodbenim zavarovanjem se nudi kritje tudi zavarovancu, ki je povzočil škodo, torej krivemu zavarovancu. Pogodbeno dogovorjene izgube zavarovalnih pravic voznika in njegovih svojcev na podlagi 1. odst. 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-90) v povezavi s 5. členom Pogojev za zavarovanje imetnika in voznika za škodo (AO-plus 90) so v teh pogojih točno določene. Tudi iz 3. odst. 1. člena pogojev AO-plus 90 izhaja, da je pravno priznana pri teh zavarovanjih tista škoda, katere povračilo bi lahko zahteval upravičenec oziroma njegov svojec ob polni odgovornosti povzročitelja. Zato ugovor deljene odgovornosti v primeru AO-plus zavarovanja ni upoštevan. Ker v danem primeru izguba zavarovalnih pravic svojcev sopotnika v vozilu ni nastopila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zahtevku tožnic proti prvi toženi stranki, to je zavarovalnici, ugodilo. Odločitev v izpodbijani sodbi je v tem delu materialnopravno pravilna, zato ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kakšnih bistvenih kršitev postopka, zato je neutemeljeno pritožbo prve tožene stranke zavrnilo in potrdilo glede te tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

K pritožbi druge tožene stranke: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila druga tožena stranka s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici spoznana za krivo, da je kot udeleženka v prometu s kršitvijo določb členov 164/II-I in 45/I Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) ter člena 2/I Pravilnika o pravilih cestnega prometa iz malomarnosti povzročila prometno nesrečo, ki je imela za posledico smrt ene osebe s tem, da je 9.3.1993 ob 03.45 uri vozila osebni avto po cesti iz Ajdovščine proti Vipavi alkoholizirana, s koncentracijo najmanj 1,5 g/kg alkohola v krvi ter glede na nočni čas in stanje opitosti prehitro in na način, ko vozila ni imela vseskozi v oblasti, zaradi česar je na ravnem delu ceste pod Zemonom pri kamnu 4600 zapeljala v levo preko neutrjene bankine in obcestnega jarka na travnik, pri tem pa se je vozilo večkrat prevrnilo, tako da je sopotnik R.J. padel iz njega ter utrpel tako hude poškodbe, da jim je ob 08.10 uri v bolnišnici podlegel. Kazensko sodišče je obravnavalo isti historični dogodek, ki je podlaga tej odškodninski pravdi, zato je pravdno sodišče vezano na obsodilno sodbo v tem smislu, da je odgovornost druge toženke kot povzročiteljice škode dokazana. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je druga toženka za škodo, ki jo iztožujejo tožnice v tej pravdi, solidarno odgovorna, saj gre pri škodi, ki jo tožnice iztožujejo napram toženima strankama, za isto obveznost, čeprav dolgujeta toženki to obveznost iz povsem različnih pravnih podlag (prva toženka iz pogodbenega razmerja, druga toženka pa po splošnih načelih odškodninskega prava). Obseg njunih obveznosti je različen in v tej pravdni zadevi nastopata toženki kot navadna sospornika. Glede odgovornosti druge tožene stranke pa bi moralo sodišče prve stopnje ob njenem ugovoru, da zahtevek po temelju zoper njo ni utemeljen, ugotoviti, ali ni morda oškodovanec vsaj soodgovoren za nastalo škodo. Dejstvo, da je bila druga toženka s pravnomočno sodbo spoznana za krivo škodnega dejanja (ki ima tudi znake kaznivega dejanja) namreč ne izključuje možnosti, da je k nastanku škode prispeval tudi sam oškodovanec. Pravilna uporaba materialnega prava (določb o izvenpogodbeni odškodninski odgovornosti) terja tudi presojo okoliščin, na katere opozarja druga toženka v pritožbi in jih sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni raziskalo in ocenilo. Zato obstoji možnost, da je materialno pravo v tem delu zmotno uporabljeno ter je iz tega razloga pritožbeno sodišče moralo utemeljeni pritožbi druge toženke ugoditi v delu, v katerem po temelju izpodbija svojo odgovornost za škodo nad 50% in izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti v tem delu zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Že glede na dosedanje ugotovitve v izpodbijani sodbi pa je najmanj do 50% odgovornost druge toženke podana, to tudi sama vsaj podrejeno priznava, zato je, kolikor je v tem delu le pavšalno izpodbijala izpodbijano sodbo, njena pritožba neutemeljena. Prav tako pa je tudi neutemeljena v tistem delu, kjer izpodbija višino odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožnicam za nepremoženjsko škodo, saj je višina te oškodnine tako za prvo tožnico, sploh pa za drugo in tretjo tožnico, priznana v nizkem, nikakor pa ne v previsokem znesku glede na vse ugotovljene okoliščine njihovega primera.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo zato raziskati, ali je pokojnemu R.J. pripisati soodgovornost, da je do nastale škode prišlo in zatem o razveljavljenem delu ponovno odločiti.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, delno razveljavilo, je v tem delu moralo razveljaviti tudi odločbo o stroških postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka glede druge tožene stranke pa je pridržalo za končno odločbo.