Jedro

Tožnica je dvakrat nepooblaščeno vpogledala oziroma obdelovala osebne podatke komitenta, saj za vpogled v račun komitenta (odvetnika) ni bila zadolžena, podatke pa je uporabila za zasebne namene pri komunikaciji z odvetnikom v zasebni zadevi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je očitana huda kršitev delovnih obveznosti tožnici dokazana in da je tožnica kršila tako določbe Pravilnika o varstvu osebnih podatkov tožene stranke, kakor tudi obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imela kot delavka po določbah ZDR-1 ter ravnala v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja tožene stranke. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR, kakor tudi pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 109. člena ZDR, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Pri tem je pravilno izpostavilo pomen zaupanja med delodajalcem in delavcem ter dejstvo, da v konkretnem primeru že narava kršitve, zlasti če jo stori bančni delavec, predstavlja utemeljen razlog za izgubo zaupanja delodajalca do delavca, ki ima za posledico povsem porušene odnose. Poleg tega pa je pravilno upoštevalo tudi vpliv tožničinega ravnanja na odnos med komitentom in banko, ki se kaže v omajanem zaupanju komitenta do banke, kar je negativno vplivalo na ugled banke. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi in v povezavi s takšno odločitvijo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... s pripadajočim dodatkom z dne 8. 10. 2014, ki jo je tožeča stranka prejela dne 9. 10. 2014 (I/1. točka izreka); - ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zakonito prenehalo ter je tožeča stranka še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki, vzpostavitev delovnega razmerja ter prijavo v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (I/2. točka izreka); - da sodišče toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo in ji obračuna bruto plačo (pravilno: nadomestilo plače) od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki v višini, kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 22. 1. 2013 z dodatkom z dne 23. 12. 2013, da od tega zneska odvede pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplača (neto) zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I/3. točka izreka).

Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP), zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo le izpovedi prič A.A. in B.B., ne pa izpovedim prič C.C. in D.D.. Priča C.C. je izpovedala, da se na podlagi informacij, ki jih sindikat pridobi od svojih članov oziroma notranje kontrole, zaradi suma kršitev na letni ravni opravljajo približno 20-krat, o podobni številki (25 sumov neopravičenega vpogleda) pa je izpovedala tudi priča B.B., vendar iz njene izpovedi tudi izhaja, da je bil le tožničin primer takšen, da se je sum izkazal za opravičenega. Takšna izjava je v nasprotju z izpovedjo priče C.C., iz katere izhaja, da se je v letu 2014 en član (sindikata) zanimal glede zaščite, ker je neupravičeno vpogledal v podatke komitenta, kar pomeni, da je v letu 2014 obstajal vsaj še en enak ali podoben primer kot tožničin in da izjava priče B.B. ne drži. Zato bi moralo sodišče predmetno zadevo še bolj podrobno raziskati. V ta namen je tožeča stranka predlagala zaslišanje E.E., ki je kot vodja podružnice seznanjen s takšnimi ravnanji iz lastne prakse, ter predlagala vpogled v dokumentacijo iz personalne mape za F.F., pri kateri naj bi šlo za enak primer, kakor tudi, da sodišče naloži toženi stranki, da v spis vloži podatke o vseh obravnavanih sumih nepooblaščene obdelave osebnih podatkov, skupaj s podatkom o očitkih in ukrepih, za čas zadnjih deset let. Šele z izvedbo teh dokazov bi bilo mogoče ugotoviti dejansko stanje. Tožeča stranka brez izvedbe predlaganega dokaza ni mogla navesti drugih konkretnih primerov, saj s temi podatki razpolaga le tožena stranka. Prav zato je tudi predlagala dokaz s pridobitvijo teh podatkov, iz katerih bi se lahko ugotovilo, ali obstajajo konkretni enaki primeri in s tem v zvezi zatrjevana diskriminatorna obravnava tožeče stranke v primerjavi z drugimi delavci. Z zavrnitvijo predlaganih dokazov tožeče stranke je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti in s tem šibkejšo stranko postavilo v še bolj neenakopraven položaj.

Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi sklicuje tudi na s strani tožene stranke zatrjevano ničelno toleranco v zadnjem obdobju in s tem v zvezi spremenjenimi notranjimi akti, vendar je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje neutemeljena. Pravila glede varovanja osebnih podatkov pri toženi stranki se prav v ničemer niso spremenila že deset let, zato je tudi sklicevanje sodišča na ničelno toleranco v zadnjem času neutemeljeno. To je potrdila tudi priča C.C., ki je izrecno izpovedala, da je pri toženi stranki že ves čas obstajala ničelna toleranca do neutemeljenih vpogledov oz. obdelav podatkov. Tudi, če bi dejansko šlo za ničelno toleranco v zadnjem obdobju - to je v obdobju nove uprave od leta 2012 dalje, bi moralo sodišče preveriti ravnanje tožene stranke v enakih primerih vsaj za to obdobje, pa tega ni storilo.

V 19. točki obrazložitve sodbe je navedeno, da bi se tožnica lahko sklicevala na milejši ukrep v primeru, ko bi (le) vpogledala v podatke komitenta, ne pa, ko jih je še uporabila in svoje delo pri toženi stranki zlorabila v svoj zasebni namen. Sodišče pri tem ni razložilo, s čim je zlorabila te podatke v zasebni namen, oziroma je navedlo, da naj bi šlo za uporabo teh podatkov s tem, da je komitentu pošiljala sporočila oziroma z njim komunicirala po službenem mailu. Tožena stranka v izredni odpovedi tožeči stranki sploh ni očitala uporabe službenega maila v zasebne namene, tožeča stranka pa je jasno izpovedala, da teh podatkov ni zlorabila in da z njimi ni nikogar seznanila. Tudi informacijski pooblaščenec je ugotovil, da se s temi podatki tožnica ni okoristila ali jih razkrila drugim osebam, zaradi česar je zaključil, da gre le za lažjo kršitev. Ne nazadnje je tudi priča C.C. izpovedala, da se tudi v drugih poklicih dogajajo takšne kršitve (npr. na policiji), pa nihče za to ni prejel odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba. To velja zlasti za očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in nikakor nima takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih vprašanj, pomembnih za odločbo, pri čemer je ustrezno obrazložilo tudi dejstva, ki jih kot bistvena izpostavlja pritožba – odločbo informacijskega pooblaščenca, ugotovitev, da je pri toženi stranki ničelna toleranca do takšnih ravnanj, ki se očitajo tožnici, ustrezno pa je tudi obrazložilo, s čim je tožeča stranka zlorabila vpogledane podatke v zasebne namene ipd. V obrazložitvi o odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, tako da je neutemeljen tudi pritožbeni očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti oziroma bistveno kršitev določb postopka zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič in predložitev dokumentacije (v zvezi z zatrjevano diskriminacijo oziroma neenako obravnavo tožnice glede ukrepanja tožene stranke v podobnih primerih neopravičenih vpogledov v podatke komitentov). Zavrnitev dokaznih predlogov sama po sebi ne predstavlja niti absolutne (po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) niti relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, če stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, pri čemer je takšna kršitev po sodni praksi podana tudi tedaj, kadar sodišče zavrnitve dokaznih predlogov ustrezno ne obrazloži, to je če ne pojasni razlogov nepotrebnosti ali nerelevantnosti predlaganega dokaza. Tožeči stranki je bila zagotovljena pravica do izjave, iz podatkov v spisu izhaja, da je imela v postopku pred sodiščem prve stopnje vse možnosti, da navaja dejstva, dokaze in se opredeli do navedb tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ustrezno obrazložilo svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov kot nepotrebnih, pri čemer se je sklicevalo na to, da niti zaslišanje priče E.E. niti dostava dokumentacije za F.F. in podatkov o obravnavanih kršitvah vpogleda in uporabe ter ukrepih pri toženi stranki za obdobje vsaj za 10 let nazaj ne bi vplivali na drugačno odločitev sodišča, ker je bilo na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje (zlasti glede zatrjevane diskriminacije pri ukrepanju zoper tožnico) v zadostni meri razjasnjeno. Zlasti zato, ker kršitev delovne obveznosti, ki se tožnici očita, ni samo vpogled v kontaktne podatke komitenta, ampak tudi njihova neupravičena uporaba v zasebne namene, zaradi česar tožničin primer ni primerljiv s primeri, ki so se nanašali na vpoglede ostalih delavcev. Zavrnitev dokaznih predlogov, ki je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru utemeljena, ima lahko za posledico nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja, če se ne izvedejo dokazi glede vseh dejstev, ki so pomembna za odločbo, vendar v obravnavanem primeru ni imela takšnih posledic. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, kar velja tudi za sklicevanje na domnevne neskladnosti med izpovedmi posameznih zaslišanih prič (v zvezi s posameznimi primeri neupravičenih vpogledov pri toženi stranki), na katere se sklicuje pritožba, ki pa niso bistvene. Tudi nestrinjanje z dokazno oceno se lahko navezuje le na uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – v obravnavani zadevi tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

9. Odločilna dejstva, ugotovljena v izpodbijani sodbi, so zlasti naslednja: - Tožena stranka je dne 22. 9. 2014 podala pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in tožnico povabila na zagovor pred izredno odpovedjo za 2. 10. 2014, ki se ga je tožnica udeležila skupaj s svojo pooblaščenko in podala zagovor z dne 2. 10. 2014. - Razlog za odpoved je bil vpogled tožnice v podatke komitenta tožene stranke dne 14. 8. 2014 in 1. 9. 2014 in uporaba teh podatkov za zasebne namene. Nanaša se na prijavo komitenta - odvetnika G.G. (ki ga je tožnica v privatni zadevi najela kot odvetnika), ki je najprej ustno dne 9. 9. 2014 in nato še pisno dne 12. 9. 2014 v prijavi navedel, da mu tožnica konstantno dnevno pošilja elektronska sporočila s službenega maila. Odpoved je bila, glede na datume prijave, podana v subjektivnem 30-dnevnem in objektivnem 6-mesečnem roku, v katerem mora delodajalec podati izredno odpoved.

- Dne 2. 10. 2014 je k nameravani odpovedi Sindikat tožene stranke podal negativno mnenje, pri čemer je izpostavil, da tudi v primeru, če bi se očitana kršitev vpogleda v podatke komitenta ugotovila, le-ta ni takšne narave, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je sindikat seznanjen vsaj z enim enakim ali podobnim primerom, ko delodajalec delavca, ki je takšen vpogled opravil, ni sankcioniral z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato bi drugačno obravnavanje tožnice pomenilo diskriminacijo.

- Tožena stranka je tožnici dne 8. 10. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožnici se očita, da je najmanj iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je dne 14. 8. 2014 in 1. 9. 2014 izvajala poslovno neopravičeno obdelavo podatkov na osebnem računu komitenta delodajalca odvetnika G.G., kar ji je bilo omogočeno v okviru dela na njenem delovnem mestu, pridobljene podatke pa uporabila za svoje zasebne namene pri komunikaciji z navedenim komitentom v zasebni zadevi, elektronska sporočila nanj pa naslavljala kot delavka delodajalca s službenega elektronskega naslova, s čimer je motila delovni proces, delodajalcu pa povzročila škodo.

- Iz izpovedi tožnice, zaposlene pri toženi stranki na delovnem mestu kontrolorke v spremljavi poslovanja, na katerem je imela vpogled v podatke na osebnih računih komitentov, izhaja, da se je na odvetnika G.G. obrnila s svojim osebnim problemom v zvezi s škodo, ki ji je bila povzročena leta 2009 pri montaži petih oken, ker je želela v sodnem postopku vložiti obnovo postopka. Opis zadeve je poslala pisno več odvetnikom, tudi odvetniku G.G., od katerega je dobila odgovor, da je primer zanimiv. Čeprav mu je naročila, naj iz celega spisa prebere le tri strani, je za branje spisa zaračunal 180,00 EUR in hotel še 90,00 EUR, nato pa primera ni prevzel, zaradi česar je bila oškodovana. Ker ji denarja ni hotel vrniti, sta se sprla, kot kontrolorka pa je preverila njegov račun in ugotovila, da odvetnik na računu nima dovolj sredstev za vračilo in da ni napisana faktura, da se z njene strani plačanih 180,00 EUR položi na fiduciarni račun. Te podatke je predložila pristojnim organom skupaj s prijavo ravnanja odvetnika, to je Odvetniški zbornici in Informacijskemu pooblaščencu. Prvi vpogled v podatke komitenta je opravila zato, ker je rabila kontaktne podatke G.G., drugi vpogled pa z namenom, da preveri stanje na računu komitenta, ker naj bi ji dolgoval 180,00 EUR, s čimer je želela preveriti, ali res nima sredstev ali jo zavaja.

- Iz izpovedi odvetnika G.G. izhaja, da je najprej podal ustno in nato pisno prijavo zoper tožnico, ki ga je najprej pooblastila kot odvetnika, nato pa sta se sprla, zaradi česar ji je predlagal, da prekliče pooblastilo in prevzame spis, česar ni hotela storiti. Zato ji je sam odpovedal pooblastilo in ji vrnil spis, tožnica pa je začela pisati po mailih in ga nadlegovati, pisala pa je na različne državne organe, ministrstva, odvetniško zbornico in druge. V enem od mailov je zapisala, da bi bilo, če bi se do svojih strank obnašal drugače, tudi njegovo finančno stanje na transakcijskem računu zelo drugačno od obstoječega stanja. Zato je posumil, da gleda v njegov račun, za kar ni imela nobene pravice. Od tožene stranke je zahteval, da ji to onemogoči. - Na podlagi izvedenih dokazov (izpovedi prič A.A., tožnice, B.B., poročila o pregledu suma nepooblaščene obdelave osebnih podatkov z dne 17. 9. 2014) je bilo ugotovljeno, da je tožnica dvakrat (14. 8. 2014 ter 1. 9. 2014) nepooblaščeno vpogledala oziroma obdelovala osebne podatke komitenta, saj za vpogled v račun komitenta G.G. ni bila zadolžena, podatke pa je uporabila za zasebne namene pri komunikaciji z odvetnikom G.G. v zasebni zadevi.

- Informacijski pooblaščenec je 16. 2. 2015 izdal odločbo o prekršku, s katero je odločil, da je tožnica odgovorna za dva prekrška po drugem odstavku 91. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 94/2007 – ZVOP-1) in ji izrekel opomin.

- Tožnica pri odpovedi ni bila obravnavana diskriminatorno. V konkretnem primeru ni šlo zgolj za vpogled v osebni račun komitenta banke, ampak tudi za uporabo podatkov za zasebne namene pri komunikaciji z G.G. v zasebni zadevi. Iz tega razloga tožničin primer ni primerljiv s primerom iz leta 2006, ki ga že zaradi časovne odmaknjenosti ni mogoče upoštevati kot verodostojne podlage, šlo pa je za primer uslužbenke H.H., ki je za neupravičen vpogled v stanje na računu kolegice in širjenje informacij o tem dobila le opomin, ne pa odpovedi.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago – določbe ZDR-1 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca (zlasti 109. in 110. člen ZDR-1) ter o prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov (6. člen ZDR-1). Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morata biti v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tožeči stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 110. člena ZDR-1, po kateri delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po določbi 109. člena ZDR-1 delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek). ZDR-1 v 6. členu določa prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov – delodajalec mora delavcu v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno ali socialno poreklo, … ali drugo osebno okoliščino, neposredna diskriminacija pa je podana, če je bila oseba zaradi določene osebne okoliščine v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druga oseba.

11. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala določbe ZDR-1 o postopku pred odpovedjo, zlasti s tem, da je tožnici omogočila zagovor v smislu citiranih zakonskih določil, izredna odpoved pa je bila podana pravočasno, v okviru 30-dnevnega subjektivnega in 6-mesečnega objektivnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi s strani delodajalca, ki je določen v drugem odstavku 109. člena ZDR-1. 12. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je očitana huda kršitev delovnih obveznosti tožnici dokazana in da je tožnica kršila tako določbe Pravilnika o varstvu osebnih podatkov tožene stranke, kakor tudi obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imela kot delavka po določbah ZDR-1 ter ravnala v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja tožene stranke, kar je natančno obrazloženo zlasti v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

13. Pritrditi pa je potrebno tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica, ki je trdila, da je bila pri odpovedi diskriminirana, ni zatrjevala nobene osebne okoliščine, ki jih primeroma določa prvi odstavek 6. člena ZDR-1, niti nobene druge osebne okoliščine, zaradi katere naj bi bila obravnavana drugače kot ostali delavci. Že iz tega razloga je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila obravnavana diskriminatorno, čeprav je trdila, da so se v preteklosti podobni primeri, to so neutemeljeni vpogledi v stanje na osebnem računu, že dogajali in da noben delavec ni bil sankcioniran z odpovedjo. Pravilna je presoja, da v tožničinem primeru ni šlo zgolj za neupravičen vpogled v osebni račun komitenta banke, ampak za uporabo podatkov na način, ko je svoje delo pri toženi stranki zlorabila v svoj zasebni namen – za komunikacijo z odvetnikom G.G. v zasebni zadevi, podatke pa je poslala tudi Odvetniški zbornici in Informacijskemu pooblaščencu. Zato pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožničin primer ni primerljiv s primerom uslužbenke, ki ji je bil izrečen le opomin, ali z morebitnimi drugimi primeri. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi izpoved priče B.B. o tem, da v nobenem od 25 pregledanih primerov v letu 2014 ni bilo ugotovljeno, da bi bili vpogledi neopravičeni, ker so zaposleni z argumenti in dokazili izkazali poslovno upravičenost obdelav. Splošno raziskovanje tovrstnih ravnanj delavcev pri toženi stranki za deset let nazaj, za kar se neutemeljeno zavzema tožeča stranka v pritožbi, pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni sprejemljivo (ker je izvajanje t.i. informativnih dokazov praviloma nedovoljeno). Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene, za odločitev pa tudi ni bistveno, ali ničelna toleranca do neutemeljenih vpogledov oziroma obdelave podatkov pri toženi stranki velja šele v zadnjih letih ali daljše obdobje.

14. Pritožbeno sodišče torej soglaša z ugotovitvijo, da ni dokazano, da bi bila tožnica v zvezi z odpovedjo neenako obravnavana, pa tudi s presojo, da sta v obravnavanem primeru dokazana tako utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR, kakor tudi pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 109. člena ZDR. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe navedlo vse relevantne okoliščine, ki kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Pri tem je izpostavilo pomen zaupanja med delodajalcem in delavcem ter dejstvo, da v konkretnem primeru že narava kršitve, zlasti če jo stori bančni delavec, predstavlja utemeljen razlog za izgubo zaupanja delodajalca do delavca, ki ima za posledico povsem porušene odnose. Poleg tega pa je pravilno upoštevalo tudi vpliv tožničinega ravnanja na odnos med komitentom in banko, ki se kaže v omajanem zaupanju komitenta do banke, kar je negativno vplivalo na ugled banke. Ti razlogi so zadosten dokaz, da je tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz citirane določbe prvega odstavka 109. člena ZDR izpolnjen.

15. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi in v povezavi s takšno odločitvijo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).