Jedro

Tožena stranka ima v zvezi z obdelovanjem osebnih podatkov, do katerih pridejo uslužbenci pri svojem delu, določena izrecna pravila, ki določajo, da bančni uslužbenci podatkov, do katerih pridejo v zvezi z delom, ne smejo izkoriščati, da se osebni podatki obdelujejo le, če tako določa zakon ali če je podana osebna privolitev posameznika in da osebne podatke lahko obdelujejo le pooblaščeni uslužbenci. Tožnica je vsa ta pravila kršila, kakor tudi Kodeks etičnega ravnanja, ki zahteva varovanje ugleda banke, zaupanja v banko, osebnih podatkov, spoštovanje zaupnosti in prepoveduje škodljivo ravnanje. Z vidika delodajalca ravnanje v nasprotju s tako izrecnimi navodili in zahtevami, ki so osnova za zaupanje komitentov v banko, predstavlja hujše kršenje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnici ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob enakih kršitvah ni. Ni namreč enakosti v nepravu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 9. 10. 2014 dalje. Ugotovilo je, da je tožnica huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je neupravičeno vpogledala v osebni račun komitenta in podatke uporabila v zasebne namene. Pri komunikaciji s komitentom, s katerim je bila v zasebnem razmerju odvetnik – stranka, je uporabljala službeni elektronski naslov, s katerega je komitentu pošiljala dnevno številne zasebne dopise.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je presoji, da je podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) in da ravnanje tožene stranke ni bilo diskriminatorno, saj tožnica ni navedla nobene osebne okoliščine, zaradi katere naj bi jo tožena stranka neenako obravnavala.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje z obrazložitvijo, da tožničin primer ni primerljiv z drugimi primeri neupravičenih vpogledov v podatke komitentov, storilo kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Meni, da so bili primeri, ko so delavci vpogledovali v podatke komitentov enaki, ukrepi zoper njih pa ne tako hudi, kot v tožničinem primeru. Dokazni predlogi v zvezi s temi primeri so bili po njenem mnenju neupravičeno zavrnjeni. Nadalje navaja, da sta zmotno uporabljeni določbi prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj noben od pogojev za izredno odpoved ni izpolnjen. Tožnici ni mogoče očitati storitve iz naklepa ali hude malomarnosti, niti ne gre za hujšo kršitev, saj se je nepooblaščen vpogled pri toženi stranki toleriral, pa tudi informacijski pooblaščenec ji je za dejanje izrekel le opomin. Ugled tožene stranke ni bil okrnjen, saj je imel komitent, v katerega podatke je vpogledala, pri toženi stranki odprt le študentski račun, čeprav ni bil več študent in tega računa že leta ni več uporabljal. 4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje naj bi jih zagrešilo, ker je kot ustrezno štelo obrazložitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov. Dokazne predloge pa je zavrnilo, ker naj bi bil tožničin primer neprimerljiv s primeri, ki so se nanašali na nepooblaščene vpoglede ostalih delavcev. Zakaj naj bi to predstavljalo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni pojasnjeno. Ta kršitev je podana, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ničesar takega se sodišču druge stopnje ne očita, zato ta kršitev ne more biti podana. Prav tako pa ni podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo priče A. A. in vpogledalo v personalno mapo B. B. ter v podatke o drugih sumih nepooblaščene obdelave osebnih podatkov. Ta kršitev (kršitev načela kontradiktornosti) je podana med drugim tudi tedaj, če sodišče zavrne izvedbo dokazov, s katerimi skuša stranka dokazati katero od odločilnih dejstev. V obravnavanem primeru je tožnica želela dokazovati, kakšni so bili očitki o kršitvah v drugih primerih nepooblaščenih vpogledov v podatke komitentov in kakšni so bili ukrepi tožene stranke. Gre za dejstva, ki za ta spor niso odločilna (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), zato bistvena kršitev ni podana.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Sodišči nižje stopnje sta ugotovili, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu referent, vpogledala v osebne podatke komitenta C. C., ki ga je predhodno angažirala kot odvetnika v neki svoji zasebni zadevi. Ko sta se sprla (za branje spisa naj bi ji po njenem mnenju zaračunal preveč, nato pa zastopanja ni hotel prevzeti), je preverila njegov račun in ugotovila, da na njem nima dovolj sredstev za vračilo zneska, ki mu ga je plačala, niti ni bila napisana faktura o njenem plačilu, zato je podatke predložila različnim organom, med drugim Odvetniški zbornici in Informacijskemu pooblaščencu, več dopisov pa je poslala tudi C. C. Le-ta je od tožene stranke zahteval, naj tožnici onemogoči pošiljanje številnih sporočil s službenega elektronskega naslova in vpogledovanje v njegov osebni račun.

10. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da tožničino ravnanje, ki ga ne zanika, predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica je sama izpovedala, zakaj je vpogledala v osebni račun komitenta C. C.: najprej zato, da je našla kontaktne podatke, ker ga je kot odvetnika potrebovala v zasebni zadevi, drugič pa zato, ker je želela videti stanje na njegovem računu, da se prepriča, ali ima dovolj sredstev, da ji znesek, ki naj bi mu ga neupravičeno plačala, vrne. Navedeno kaže, da je nepooblaščen vpogled izvedla naklepno. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ima tožena stranka v zvezi z obdelovanjem osebnih podatkov, do katerih pridejo uslužbenci pri svojem delu, določena izrecna pravila v Pravilniku o varovanju poslovne skrivnosti, oseb, informacij in premoženja NLB. Ta določajo, da bančni uslužbenci podatkov, do katerih pridejo v zvezi z delom, ne smejo izkoriščati, da se osebni podatki obdelujejo le, če tako določa zakon ali če je podana osebna privolitev posameznika in da osebne podatke lahko obdelujejo le pooblaščeni uslužbenci. Tožnica je vsa ta pravila kršila, kakor tudi Kodeks etičnega ravnanja, ki zahteva varovanje ugleda banke, zaupanja v banko, osebnih podatkov, spoštovanje zaupnosti in prepoveduje škodljivo ravnanje. Z vidika delodajalca (1) ravnanje v nasprotju s tako izrecnimi navodili in zahtevami, ki so osnova za zaupanje komitentov v banko, predstavlja hujše kršenje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

11. Podan je tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče je pravilno poudarilo ključen pomen zaupanja delodajalca do delavca, zlasti v primeru, ko gre na strani delodajalca za banko, na strani delavca pa za bančnega uslužbenca. Pravilno pa je poudarilo tudi vpliv tožničinega ravnanja na odnos med komitentom in banko, ki se kaže v (upravičeno) omajanem zaupanju komitenta do banke.

12. Pravilna je tudi presoja, da tožena stranka ni ravnala diskriminatorno. Ob tem, da je tožnica kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je tožena stranka ravnala v drugih podobnih ali enakih primerih. Če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbeno ali drugo obveznosti iz delovnega razmerja in obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, potem so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V presoji delodajalca je, ali se bo za izredno odpoved odločil ali ne. Zakon mu obveznosti izredne odpovedi ne nalaga. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnici ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob enakih kršitvah ni. Ni namreč enakosti v nepravu (2), kar pomeni, da se tožnica na diskriminacijo oziroma neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben ali enak način kršili svoje obveznosti, pa tožena stranka zoper njih ni ukrepala ali je ukrepala mileje. Zato so okoliščine, v katerih so bile storjene druge podobne ali celo enake kršitve pravno za ta spor nepomembne.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. (1) Kako je kršitev opredelil Informacijski pooblaščenec, na težo kršitve ne vpliva.

(2) Takšna zahteva je v nasprotju z določbo 2. člena Ustave RS, da je Slovenija pravna država.