Jedro

Ker takoj, ko je bilo to mogoče, drugo tožena stranka kršitve določbe 1. in 2. odstavka 214. člena ZPP ni uveljavljala, v pritožbi pa ni navedla, zakaj je ne bi mogla brez svoje krivde prej navesti, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Sklepčnost tožbe se ne presoja po dokazih pač pa mora pravna posledica, ki jo želi tožeča stranka doseči z uveljavljanim zahtevkom, izhajati iz trditev o relevantnih dejstvih.

Izrek

I. Pritožba zoper točko I/1 izreka se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper točko I/2 in točko V izreka se ugodi in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da: - se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke: „Ugotovi se, da obstoja terjatev tožeče stranke do stečajne mase 1. tožene stranke v višini 91.717,24 EUR na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 24. 02. 2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne začetka stečajnega postopka do plačila“; - je tožeča stranka dolžna drugo in tretje toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.937,91 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku tega roka do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna drugo in tretje toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 2.796,82 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z delom sodbe, ki je pomemben za odločitev o pritožbi, je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do stečajne mase prve tožene stranke v višini 11.263,01 EUR iz naslova glavnice in pogodbenih obresti po 9 posojilnih pogodbah z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne začetka stečajnega postopka dalje do plačila (točka I/1) in v višini 91.717,24 EUR na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 24. 02. 2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne začetka stečajnega postopka dalje do plačila (točka I/2). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 229,57 EUR pravdnih stroškov (točka V).

2. Drugo in tretje tožena stranka (v nadaljevanju drugo tožena stranka) se je pritožila zoper v 1. točki obrazložitve navedeni del prvostopne sodbe in posledično proti odločitvi o vseh stroških pravdnega postopka iz V. točke izreka. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ugodi pritožbi ter izpodbijani del prvostopne sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožečo stranko obsodi na plačilo vseh pravdnih stroškov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom višjemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba zoper točko I/1 izreka sodbe ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka po nalogu prvo tožene stranke plačevala njene obveznosti in da ji je zato prvo tožena stranka na podlagi posojilnih pogodb dolžna vrniti plačane zneske v višini 11.263,01 EUR, kolikor je znašala obveznost na dan začetka stečajnega postopka nad prvo toženo stranko, od tu naprej pa še zakonske zamudne obresti.

6. Drugo tožena stranka navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje izrazila dvom, ali je stečajni dolžnik sporna posojila po predloženih posojilnih pogodbah sploh prejel. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (1. odstavek 569. člena OZ). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka dejansko ni izročila denarja prvo toženi stranki pač pa je denar, ki ga je bila dolžna izročiti prvo toženi stranki, nakazala na račun njenih upnikov. Z nakazilom pooblašča ena oseba drugo osebo, da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev (1035. člen OZ). Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka k vsaki posojilni pogodbi priložila tudi ustrezne izpiske plačilnega prometa, iz katerih izhaja, da je plačila upnikom prvotožene stranke tudi izvršila, česar drugotožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Ne uspe tudi izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka iz sredstev odobrenega posojila prvo toženi stranki plačevala njene obveznosti do upnikov in pri katerem je bistveno, da je tožeči stranki s tem nastala terjatev do prve tožene stranke, da ji posojilo vrne. S tem pa se izkaže, da vprašanje, ali je tožeča stranka denar po posojilnih pogodbah nakazala na račun prvo tožene stranke, za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno.

7. Drugi sklop obrambnih trditev drugo tožene stranke se je nanašal na trditve o prenehanju terjatev tožeče stranke. Tožeča stranka in prvo tožena stranka sta bili povezani družbi. Stečajni postopek nad prvo toženo stranko se je začel 28. 01. 2008. Drugo tožena stranka je trdila, da je imela prvo tožena stranka do tožeče stranke, preden je sklenila sporne posojilne pogodbe, in sicer še dne 29. 03. 2002, za 23.906.031,40 SIT terjatev. Te terjatve naj bi tožeča stranka neutemeljeno pobotala s svojimi neobstoječimi terjatvami, ker je kot svoje izkazovala terjatve direktorja do prvo tožene stranke. Uveljavljala pa je še, da je bila terjatev stečajnega dolžnika do tožeče stranke v obdobju med 29. 03. 2002 in 25. 04. 2002 zmanjšana še za 12.000.000,00 SIT iz naslova nezakonitega in neupravičenega odpisa posojila z dne 02. 04. 2002. Ker so obstajale bistveno večje terjatve drugo tožene stranke do tožeče, je po stališču drugo tožene stranke terjatev tožeče stranke zaradi pobota z dnevom začetka stečajnega postopka prenehala.

8. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo, da je drugo tožena stranka zatrjevala, da je glede na ugotovitve v zadevi III P 947/2003 jasno razvidno, da obstajajo terjatve stečajnega dolžnika/prve tožene stranke do tožeče stranke v bistveno višjem znesku, kot so priglašene terjatve tožeče stranke in da so zaradi pobota ex lege z uvedbo stečajnega postopka terjatve tožeče stranke do prvo tožene stranke v celoti prenehale. Zato je kot predhodno vprašanje obravnavalo vprašanje ali so na dan začetka stečajnega postopka nad prvo toženo stranko še obstojale terjatve do tožeče stranke. Ker je isto vprašanje obravnavalo že sodišče v pravdni zadevi P 947/2003 – III, je v razlogih sodbe povzelo ugotovitve iz razlogov te pravnomočne sodbe v zvezi s sklepom višjega sodišča I Cp 517/2010. 9. Pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP, ker meni, da tožeča stranka njenih navedb glede neutemeljenega pobota terjatev in nezakonitega odpisa terjatev ni argumentirano prerekala. Po njenem stališču bi zato moralo sodišče prve stopnje šteti dejstva, ki jih je navedla drugo tožena stranka, za priznana. Po določbi 2. odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 02. 04. 2009, v točki V res le pavšalno zanikala vse navedbe drugo tožene stranke, s katerimi je ta v odgovoru na tožbo utemeljila svoje razloge za prerekanje terjatve. Navedla je tudi, da sodni postopek, ki teče med drugo toženo in tožečo stranko nima s predmetno pravdo nobene povezave. Vendar iz navedb v isti vlogi, da terjatev tožeče stranke do prvo tožene stranke obstoji in da je stečajna upraviteljica prvo tožeče stranke to terjatev tožnika v večinskem deležu priznala, izhaja, da je bil njegov namen zanikanje, ne pa priznanje dejstev, ki jih je navedla drugo tožena stranka v odgovoru na tožbo. Sicer pa bi drugo tožena stranka, zato da bi si zagotovila uveljavitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, morala kršitev določbe 2. odstavka 214. člena ZPP uveljavljati že na naroku za glavno obravnavo in sicer po sprejetju dokaznega sklepa, da se vpogleda v spis P 947/2003 (1. odstavek 286.b člena ZPP). V kolikor je menila, da je tožeča stranka priznala dejstva, na podlagi katerih naj bi njena terjatev prenehala, njihovo dokazovanje z vpogledom v spis P 947/2003 sploh ne bi bilo potrebno. Po določbi 1. odstavka 214. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki so priznana. Ker takoj, ko je bilo to mogoče, drugo tožena stranka kršitve določbe 1. in 2. odstavka 214. člena ZPP ni uveljavljala, v pritožbi pa ni navedla, zakaj je ne bi mogla brez svoje krivde prej navesti, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 286.b člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je drugo toženi stranki odgovorilo, da pravnomočna sodba v zadevi III P 947/2003 ne potrjuje navedb drugo tožene stranke. Očitek sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo tudi do ničnosti očitanih dejanj ter da izvedenih dokazov ni vestno in skrbno presodilo, ker trditev drugo tožene stranke o pobotu in odpisu brez upravičene dejanske in pravne podlage ni presojalo v luči dejstva, da je tožeča stranka izkoristila okoliščino, da je bil direktor in zakoniti zastopnik tožeče stranke in stečajnega dolžnika ena in ista oseba, ni utemeljen. Drugo tožena stranka ne pove, katerih dokazov, ki jih je predlagala in jih je izvedlo sodišče prve stopnje, le to ni pravilno ocenilo. Zato pritožbe v tem delu očitanega zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Dejstvo, da je bil direktor obeh strank ista oseba pa samo po sebi še ne daje podlage za sklepanje, da je „ravnanje tožeče stranke nično“. Zato očitek sodišču prve stopnje, da na podlagi teh trditev ni presojalo ravnanj tožeče stranke kot ničnih ravnanj, ni utemeljen. Pritožbene trditve o tem, da iz sodbe I Cp 517/2010 z dne 16. 06. 2010 izhaja, da je bil pobot v znesku 12.000.000,00 SIT sporen, ker ni dvoma, da ni šlo za ekvivalentne terjatve pa so nerazumljive, saj je drugo tožena stranka zatrjevala nezakonitost odpisa navedenega zneska in ne pobota, sicer pa razlogi iz 9. in 10. strani obrazložitve citirane sodbe, na katero se sklicuje, ne ustrezajo zaključkom kot jih v pritožbi zatrjuje pritožnica.

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse navedbe v pritožbi zoper točko I/1 prvostopne sodbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Na navedbo, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbe 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave RS, ni odgovorilo, ker jih pritožnica ni konkretizirala. Sodbo sodišča prve stopnje je v izpodbijanem delu preizkusilo iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, ki so navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I/1 izreka potrdilo (353. člen ZPP).

12. Pritožba zoper točko I/2 izreka sodbe je utemeljena.

13. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke, s katero je zahtevala, da se ugotovi lastninska pravica tožeče stranke na terjatvi v višini 96.605,37 EUR, ki predstavlja glavnico 52.593,89 EUR in zakonske zamudne obresti v višini 34.011,48 EUR, obračunane od glavnice za čas od 24. 02. 2004 do 28. 01. 2008, ki tečejo naprej od dneva začetka stečajnega postopka in s katero je zahtevala, da ji je prva tožena stranka ob unovčenju odškodninskega zahtevka v sodnem sporu pri Delovnem sodišču v Celju, opr. št. Pd 340/2007, ki ga vodi zoper X.Y. zaradi povrnitve škode 335.666,83 EUR s pripadki, plača 96.605,37 EUR s pripadki (točka III izreka).

14. Ugodilo pa je zahtevku tožeče stranke glede obstoja terjatve do stečajne mase prve tožene stranke v višini 91.717,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva začetka stečajnega postopka dalje do plačila (točka I/2 izreka). Pri tem je odgovorilo drugo toženi stranki, da tožba ni nesklepčna, ker je tožeča stranka svoj zahtevek utemeljevala na pokrivanju stroškov poslovanja odstopnika. Ugotovilo je, da je terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova poslovodenja (po 350.000,00 SIT + DDV) do sredine leta 2006 že dosegla dogovorjeno vrednost poslovanja odstopnika. Zaključilo je, da je terjatev tožeče stranke do prvo tožene stranke pogojna glede na dogovor o dokončnem obračunu, ki bo opravljen šele po uspešno zaključenem delovnem sporu proti X. Y., kar pa ne vpliva na odločitev v tem postopku. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo.

15. Pritožbeno sodišče odgovarja drugo toženi stranki, da je tožeča stranka svoj primarni zahtevek res utemeljevala na dejstvu, da je s pogodbo o odstopu terjatve s prvo toženo stranko pridobila njeno (v zadevi Pd 340/2007 vtoževano) terjatev do X. Y. Tudi sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (četrti odstavek v točki 6 obrazložitve) ugotovilo, da je tožeča stranka navajala, da je s sklenitvijo Pogodbe o odstopu terjatve z dne 24. 02. 2004 pridobila od prvo tožene stranke del terjatve iz naslova odškodninskega zahtevka, ki ga ima prvo tožena stranka do X. Y. Zato je tudi od prvo tožene stranke zahtevala, da ji na odstopljeni terjatvi prizna lastninsko pravico. V tem delu pa je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, zato navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na primarni zahtevek, niso pomembne.

16. Očita pa drugo tožena stranka v pritožbi tudi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen ugovor nesklepčnosti tožbe glede podrejenega zahtevka in vztraja pri trditvah, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev v zvezi s postavljenim zahtevkom na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do stečajne mase v višini 96.605,37 EUR.

17. Tožeča stranka, zadovoljna s sodbo, je v odgovoru na pritožbo nasprotovala očitku pritožnice in navedla, da je v točki II tožbe podala trditve o tem, da ji je terjatev do prvo tožene stranke v višini 62.593,89 EUR nastala iz naslova stroškov poslovanja prvo tožene stranke, za katero je poslovodenje in vse spremljevalne storitve od začetka poslovanja opravljal tožnik, za kar ni prejel nobenega plačila.

18. Pritožnica po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da tožba tožeče stranke kljub pomanjkljivim trditvam o relevantnih dejstvih v tožbi ni nesklepčna, ker naj bi ključne okoliščine za odločitev o tožbenem zahtevku izhajale iz določb Pogodbe o odstopu terjatve in ostalih listin v spisu. Sklepčnost tožbe se ne presoja po dokazih pač pa mora pravna posledica, ki jo želi tožeča stranka doseči z uveljavljanim zahtevkom, izhajati iz trditev o relevantnih dejstvih. Tožeča stranka je trdila, da je podlaga za terjatev do prvo tožene stranke veljavna Pogodba o odstopu terjatev, s katero ji je prvo tožena stranka zaradi plačila njenih obstoječih in bodočih terjatev odstopila del svoje sporne terjatve do X. Y. Če je sodišče prve stopnje zaključilo, da s sklenitvijo Pogodbe o odstopu terjatve glede na njeno vsebino še ni prenehala terjatev prvo tožene stranke do drugo tožene stranke in tudi ne terjatev tožeče stranke do prvo tožene stranke za vrnitev stroškov poslovanja, bi moralo ugotoviti, da glede dejstva, da je prvotoženi stranki iz tega naslova ostal do dneva začetka stečajnega postopka dolg v višini glavnice 62.593,89 EUR in obresti v višini 34.011,48 EUR, tožeča stranka ni podala zadosti trditev o vsebini terjatev do prvo tožene stranke, da bi jih bilo mogoče preizkusiti.

19. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo sprejela razloge sodišča prve stopnje o tem, da je terjatev prvo tožene stranke do M. R. ostala v premoženju prvo tožene stranke, ki se je zavezala tožeči stranki, da ji bo potem, ko jo izterja, izplačala svoj dolg do tožeče stranke. Ni pa uspela ovreči pritožbenih trditev, da ni podala zadostnih trditev o obstoju dolga prvotožene stranke. Za drugo toženo stranko je bil obstoj kakršnegakoli dolga prvotožene stranke sporen. Zato bi morala tožeča stranka navesti višino vsake posamezne terjatve, podlago za njen nastanek (ali se nanaša na pogodbo o poslovodenju ali na pokrivanje drugih stroškov poslovanja prvo tožene stranke) ter njeno zapadlost oziroma od kdaj naj bi bila prvo tožena stranka v zamudi s posameznimi plačili. Ker tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je tožba nesklepčna, je pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v točki I/2 spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP).

20. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških glede na dosežen uspeh v pravdi (2. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v točki V izreka sodbe odmerilo stroške po uspehu in sicer je upoštevalo, da je uspeh tožeče stranke 45 %, uspeh tožene pa 55 %. Po delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje se izkaže, da je tožeča stranka uspela s 5,4 % uspehom, drugo tožena pa s 94,6 %. Sodišče prve stopnje je priznalo tožeči stranki pravdne stroške v višini 3.532,00 EUR (5,4 % = 190,72 EUR), drugo toženi stranki pa 3.307,22 EUR (94,6 % = 3.128,63 EUR). Po medsebojnem pobotanju stroškov je tožeča stranka dolžna plačati 2.937,91 EUR pravdnih stroškov drugo toženi stranki.

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Uspeh drugo tožene stranke s pritožbo znaša 89 %, tožeče pa 11 %. Drugo tožena stranka je upravičena do povračila takse za pritožbo 2.258,00 EUR; za sestavo pritožbe 1750 točk, za administrativne stroške 27,5 točk po OT ter za poročilo stranki 50 točk, vse z 20 % DDV (3.264,58 EUR). 89 % od navedenega zneska znese 2.905,48 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo 108,66 EUR za stroške odgovora na pritožbo (11 % od stroškov za sestavo ugovora z 20 % DDV v višini 963,90 EUR in materialnih stroškov z 20 % DDV v višini 24 EUR, skupaj 108,66 EUR). Po medsebojnem pobotanju je tožeča stranka dolžna drugo toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 2.796,82 EUR.