Jedro

Za izključitveni razlog iz 3. alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 zadostuje ugotovitev, da je podan utemeljen sum za dejanje, da je prosilec storil kaznivo dejanje. Zato ni utemeljena tožbena trditev, da mora biti prosilec pravnomočno obsojen ter mora obstajati nevarnost za RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi sedmega odstavka 66. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v povezavi s tretjo alinejo drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite.

2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožniku z odločbo št. 2142-147/2014-11 (1312-12) z dne 4. 11. 2014 (v nadaljevanju odločba 4-11-14)1 priznan status subsidiarne zaščite za obdobje treh let do 11. 11. 2017. Tožnik je vložil pravočasno prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite (v nadaljevanju prošnja 25-9-17), ki jo je toženka s prvo odločbo z dne 21. 12. 2018 zavrnila2, saj je presodila, da so izpolnjeni pogoji v skladu s sedmim odstavkom 66. člena ZMZ-1 v povezavi s tretjo alinejo drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče RS) je s sodbo I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019 tožnikovi tožbi ugodilo, odločbo 21-12-18 razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Toženka je z izpodbijano odločbo prošnjo 25-9-17 vnovič zavrnila.

3. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Uprava kriminalistične policije na zaprosilo3 toženke na podlagi 31. člena ZMZ-1 v odgovoru4 pojasnila, da so tožnika preverili v operativnih evidencah policije in drugih javno dostopnih evidencah, iz katerih izhajajo nepreverjene informacije, da je tožnik vpleten v različne kriminalne dejavnosti. Zaradi teh nepreverjenih podatkov je toženka zahtevala dodatno varnostno preverjanje in prejela ter vpogledala v tri dokumente Slovensko obveščevalno varnostne agencije (v nadaljevanju SOVA), vsi označeni s stopnjo tajnosti „tajno“ in sicer: (i)dokument št. 8500-4/2018/2 s 3. 1. 2018, (ii)dokument št. 8500-4/2018/8 z 8. 1. 2018 in (iii)dokument št. 8500-4/2018/263 z dne 23. 8. 2018 (v nadaljevanju vsi trije dokumenti označeni: dokumenti SOVE). V dokumentih SOVE so navedeni podrobni podatki o tožnikovi sporni aktivnosti, ki pa jih Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) zaradi stopnje tajnosti „tajno“ v izpodbijani odločbi ne sme razkriti.

4. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je toženka na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da lahko upravičeni uporabnik tajnega podatka predlaga pooblaščeni osebi preklic ali spremembo tajnosti, če meni, da tajnost podatka ni utemeljena ali ni ustrezno določena, SOVO zaprosila5 za preklic stopnje tajnosti „tajno“. SOVA stopnje tajnosti „tajno“ z dokumentov SOVE ni umaknila6. Toženka meni, da zato ni imela ustrezne zakonske podlage, da bi tožnika lahko podrobno seznanila z vsebino dokumentov SOVE z oznako „tajno“, saj bi s tem kršila Zakon o tajnih podatkih (v nadaljevanju ZTP). Tožnika je seznanila7, da je na podlagi njegovih dejavnosti kot izhajajo iz dokumentov SOVE mogoče zaključiti, da so njegova dejanja in aktivnosti taka, da nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenimi v Preambuli ter 1. in 2. členu Listine Združenih narodov. Po stališču toženke niso take narave, da bi bodoče rodove obvarovala pred strahovi vojne in bila v prid veri v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeške osebnosti (preambula). Seznanjen je bil tudi, da po mnenju toženke njegova dejanja in aktivnosti ne pripomorejo k varovanju mednarodnega miru in varnosti in k zgladitvi ali ureditvi situacije, ki bi utegnile privesti do kršitve miru, z mirnimi sredstvi in v skladu z načelom pravičnosti in mednarodnega prava (1. člen Listine OZN) in ne pripomorejo k rešitvi mednarodnih sporov z mirnimi sredstvi na ta način, da se mednarodni mir in varnost in pa pravičnost ne spravijo v nevarnost (2. člen Listine OZN). Tožnik je bil seznanjen, da SOVA ni umaknila stopnje tajnosti „tajno“ z dokumentov SOVA, zato mu njihova vsebina ni mogla biti podrobneje razkrita, saj bi bila s tem kršena določila ZTP. Tožnik je bil obveščen tudi o tem, da bo toženka iz navedenih razlogov njegovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite v ponovljenem postopku zavrnila, ker meni, da so podani razlogi za izključitev iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. 5. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je tožnik na poziv toženke v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugovarjal, da so razlogi, zaradi katerih ima toženka namen, tudi v ponovljenem postopku, zavrniti njegovo prošnjo, identični razlogom iz odločbe 21-12-18. Navedel je, da je njegova osnovna ustavna pravica, da ve, česa je obtožen, da mu mora biti zagotovljena pravica do izjave in ustrezne obrambe. Tožnik je menil, da nepreverjene informacije ne morejo utemeljevati suma, na podlagi katerega je mogoče utemeljeno sklepati, da je karkoli storil. Menil je, da izpodbijana odločba ni zakonita, ker ni podrobno seznanjen z dokumenti SOVA in ker se ne more izjaviti o okoliščinah, če ne ve, česa je obtožen. Tožnik je ugovarjal tudi pravilnosti prevoda obvestila.

6. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tudi v ponovljenem postopku ugotovljen obstoj okoliščin iz tretjo alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, zato so razlogi zavrnitve enaki razlogom iz odločbe 21-12-18. Toženka meni, da se pod istimi pogoji in iz istih razlogov, na podlagi katerih se posamezniku ne prizna statusa subsidiarne zaščite (kot določa drugi odstavek 31. člena ZMZ-1), takega statusa tudi ne more podaljšati. Status subsidiarne zaščite se prosilcu ne prizna, posledično se tožniku iz istih razlogov „_mutatis mutandi_“ status subsidiarne zaščite ne podaljša, v kolikor je podan eden od eksplicitno podanih razlogov v drugem odstavku 31. člena ZMZ-1. Za zavrnitev ni potrebno izpolnjevanje vseh pogojev, določenih v štirih alinejah drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Prošnja tožnika je bila zavrnjena na podlagi tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, zaradi česar je brezpredmetno sklicevanje na 4. alinejo neizpolnjevanja razlogov za odločitev.

7. Toženka je ugotovila, da obstaja na podlagi dokumentov SOVE in dopisa 18-12-17 utemeljen sum, da je tožnik storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določeni v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov. Za zavrnitev tožnikove prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite na podlagi tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 je namreč po mnenju toženke dovolj obstoj utemeljenega suma za citirana dejanja. Ni potrebna obtožba niti ne pravnomočna obsodba.

8. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da tožnik ni izpostavil, kaj naj bi bilo v prevodu obvestila narobe prevedeno, navedel ni niti ene zatrjevane napake, ni povedal, zaradi česar naj bi bil prevod nerazumljiv in česa naj ne bi razumel. Toženka se zato do omenjenih tožnikovih trditev sploh ne more konkretno opredeliti. Pojasnjuje pa, da je omenjeno obvestilo prevedel prevajalec, ki je dolgoletni sodelavec toženke in na seznamu sodnih tolmačev za arabski jezik, ki ga je na spletni strani objavilo Ministrstvo za pravosodje RS.

9. V zvezi z uporabo člena 23 (1) Procesne Direktive 2013/32/EU, ki določa izjeme od pravice do izjave, v skladu z napotilom Upravnega sodišča št. v sodbi I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019 (29., 30. in 31. točka sodbe) je toženka navedla, da je v postopku storila vse za zavarovanje tožnikovih pravic v zvezi z obveščenostjo o vsebini dokumentov SOVE. Ker SOVA stopnje tajnosti „tajno“ ni umaknila, toženka tožnika ne sme seznaniti z vsebino naštetih dokumentov, ne da bi pri tem sama kršila določbe ZTP. Toženka je ocenila, da sodi tožnikov primer pod izjeme, ki jih je v zvezi z omejitvijo dostopa do informacij, ki so relevantne za zavrnitev prošnje, tudi če gre za informacije v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, opredeljuje in dopušča tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019. Iz izpodbijane odločbe v zvezi s stališčem sodišča v sodbi I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019, da mora biti v tem primeru sodišču omogočen dostop do teh podatkov in informacij izhaja, da sodišču dostop do teh informacij in podatkov v dokumentih SOVE v tožnikovem primeru omogoča že 3. člen ZTP. Sodišču so torej omenjeni tajni podatki dostopni neposredno.

10. Toženka je na podlagi obrazloženega in sedmega odstavka 66. člena ZMZ-1 v povezavi s tretjo alinejo drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite zavrnila.

_Tožnikove navedbe_

11. V tožbi zoper izpodbijano odločbo tožnik predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in ugodi prošnji za podaljšanje mednarodne zaščite za obdobje, ki bo tožniku omogočilo uresničitev njegovih temeljnih pravic.

12. Navaja, da toženka ni sprejela nobenih novih odločitev in ni spoštovala roka, ki ga je določilo Upravno sodišče sodišče s sodbami I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019, I U 277/2020-10 z dne 27. 5. 2020 in I U 1089/2020-7 z dne 23. 9. 2020. Tožnik zoper izpodbijano odločbo tako vlaga že četrto tožbo.

13. Navaja, da je toženka v izpodbijani odločbi navedla razloge, ki so identični razlogom, navedenim v odločbi 21-12-18. Tožnik je prejel dopis8, v katerem ga toženka obvešča o nameravani zavrnitvi prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite z razlogi, ki so identični kot v odločbi 21-12-2018. V dopisu toženka še navede, da SOVA ni umaknila stopnje tajnosti, zato ne more razkriti njihove vsebin. Tožniku je določila 5-dnevni rok, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev. Tožnik je v odgovoru navedel, da je odločba 21-12-2018 bila že trikrat izpodbijana ter njena protipravnost dokazana s tremi končnimi sodbami. Kljub temu je toženka ponovno izdala zavrnilno odločbo z identično obrazložitvijo, pri čemer ni upoštevala pravnega mnenja sodišča in se sklicevala na določila 31. člena ZMZ-1, da zadostuje zgolj sum za zavrnitev tožnikove prošnje.

14. Tožnik navaja, da toženka kljub trem sodbam naslovnega sodišča še vedno ni izvršila sodbe sodišča, kar predstavlja kršitev njegovih pravice. Toženka je oprla svojo odločitev na „nepreverjene informacije“, za katere ne obstajajo nobeni dokazi. Po njeni oceni predstavljajo te informacije grožnje za varnost države. Toženka se je sicer sklicevala na določila Listine ZN, spregleda pa pomembno dejstvo, da mora biti prosilec pravnomočno obsojen ter mora obstajati nevarnost za RS. Navaja, da tožnik ni bil v nobeni drugi državi niti v matični državi obsojen oz. zoper njega ni potekal kazenski postopek. V Sloveniji živi že več kot 6 let, nikoli ni predstavljal nobene nevarnosti za državo, nikoli ni storil kaznivega dejanja. Toženka mora za navedbe, da je bila državna varnost dejansko ogrožena, v skladu s postopkovnimi pravili predložiti dokaz. Tožnik ni bil natančno in celovito obveščen o razlogih, na katerih temelji odločba, zato je tožniku kršena pravica do izjave.

15. Tožnik še navaja, da je po treh sodbah utemeljeno sklepati, da v primeru vrnitve zadeve v ponovno odločanje, toženka ne bo ravnala v skladu z navodili sodišča, saj je to zavestno storila in dela to že tri leta in štiri mesece, zato zahteva odločanje v sporu polne jurisdikcije. Odločanje po sporu polne jurisdikcije je neizogibno zaradi prekinitve negotovega skrajnega pravnega in socialnega položaja tožnika, ki čaka na odločitev že tri leta in štiri mesece, zaradi česar so njegove pravice kratene in sicer pravica do svobodnega gibanja, pravica do združitve družine (enotnost družine) in pravice do mednarodne zaščite. Toženka je zaradi nezakonitega ravnanja prizadela tožniku nepopravljive posledice. Tožnik ni videl svojih treh otrok že več kot tri leta (vsega skupaj 6 let), ker brez rešenega statusa, združitev članov družine ni mogoča, prav tako tudi obisk ni mogoč, saj nima ustreznih dokumentov za potovanje (potni list za potovanje je možen le za osebo z mednarodno zaščito), s čimer je kršena pravica do enotnosti družine iz 8. člena EKČP, 35. člena Ustave RS in 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Otroci rastejo brez očeta, prav tako tožnik ne more opravljati nobene vloge pri vzgoji lastnih otrok, še posebej v prvih letih življenja, kjer je vloga očeta nepogrešljiva zaradi razvoja otroka. Posledic nezakonitega ravnanja toženke ni mogoče popraviti, zato je tudi nujno treba odločiti brez odlašanja.

16. Tožnik povzema 26. člen Ženevske konvencije, ki določa, da vsaka država pogodbenica daje beguncem, ki so zakonito na njenem ozemlju, pravico, da si izberejo prebivališče in se prosto gibajo, upoštevajo predpise, ki v enakih okoliščinah veljajo za tujce nasploh. Tožnik se od dne vložitve prošnje 25. 9. 2017 do današnjega dne ne more svobodno gibati na območju članic EU in držav podpisnic Konvencije.

17. Tožnik še navaja, da ZMZ-1 določa, da mora pristojni organ zagotoviti hiter dostop do mednarodne zaščite, še posebej zaradi zagotavljanja izvajanja pravic prosilca za azil. Toženka je prekoračila rok, določen v prvem odstavku 47. člena ZMZ-1, za kar ni navedla nobene ustrezne razlage. Trdi, da se toženka že od leta 2017 sklicuje na iste dokumente, ki jih je prejela s strani varnostnih organov. Toženka ni zanikala, da se njihova vsebina v ničemer ni spremenila. Po več kot šestih letih bivanja v Sloveniji je jasno, da tožnik ni storil nobenega kaznivega dejanja, prav tako zoper njega ni uveden noben kazenski postopek, kar potrjuje, da utemeljen sum, na katerega se sklicuje toženka, ne obstoji. Postopek priznanja subsidiarne zaščite traja tri leta in štiri mesece, kar je povsem nečloveško.

18. Tožnik še navaja, da je izključitev oz. zavrnitev podaljšanja subsidiarne zaščite na podlagi tajnih dokumentov, o katerih se tožnik ni imel pravice izjaviti, kršitev njegove pravice do izjave. Navaja, da Direktiva 2011/25/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. 12. 2011 o zahtevanih pogojih v členih 12. in 17., ki temeljita na členu 1.f) Ženevske konvencije, jasno vsebuje določbo o izključitvi mednarodne zaščite za osebe, ki niso upravičene do tega. Kljub dejstvu, da tožnik ni storil nobenega kaznivega dejanja niti zoper njega ne teče noben kazenski postopek, je toženka zgolj na podlagi „nepreverjenih podatkov“ izdala negativno odločbo. Slednja bi predstavljala življenjsko nevarnost za tožnika, saj bi takšna odločitev za posledico imela izgon tožnika. Poudarja, da je prepoved preganjanja, mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, absolutna.

19. Tožnik navaja, da je zapustil svojo matično državo zaradi strahu pred smrtjo. Opozori na upoštevanje določila drugega odstavka 32. člena Konvencije ZN o statusu beguncev, saj zoper tožnika ne poteka noben postopek niti ni storil nobenega kaznivega dejanja v Republiki Sloveniji ali kateri koli drugi državi, ki bi ogrožala varnost RS.

20. Tožnik povzema navedbo toženke, da zaradi tajnosti podatkov ni mogoče razkriti njihove vsebine, kljub temu, da je to zelo ključno za odločanje glede prošnje tožnika. Povzema točko b) prvega odstavka 23. člena Direktive št. 2013/32/EU, ki določa: „_...V zvezi s točko b) lahko države članice zlasti omogočijo dostop do takih informacij ali virov upravnemu ali drugemu svetovalcu, ki je opravil varnostno preverjanje, če so informacije pomembne za obravnavanje prošnje ali za odločitev odvzema mednarodne zaščite_“. Navaja, da je primarna pravica obdolženca v vsakem postopku, da je seznanjen z obtožbami, pri tem je potrebno omogočiti pravico do izjave. Opozori na stališče Ustavnega sodišča RS v svoji odločbi št. U-I-189/14-13 z dne 15. 10. 2015: „_... Prosilcu mora biti pri odločanju o njegovi prošnji za mednarodno zaščito zagotovljen postopek, ki ne ovira realnih možnosti, da dokaže utemeljenost svoje prošnje._“

21. Tožnik še navaja, da je nepogrešljiv pogoj za uveljavljanje pravice do izjave, ki je zagotovljena vsakomur, pravica do informacije, kar pomeni, da mora stranka izvedeti o vseh procesnih dejanjih, ker le tako lahko izvrši svojo pravico do izjave. Tožnik z vsebino omenjenih dokumentov SOVE, ki so vsebovali nepreverjene informacije, ni bil seznanjen. Trdi, da „utemeljeni sum“, na katerega je toženka oprla svojo odločitev, ne ustreza standardu utemeljenosti suma. Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že zavzelo stališče, kakšen mora biti utemeljen sum v kazenskih zadevah. Ta sum mora biti predhoden artikulabilen, konkreten in specifičen9. Ugotovitveni postopek pred izdajo odločbe je bil tak, da nedvomno pomeni intenziven poseg v pravico tožnika do izjave oz. obrambe v upravnem postopku, preden je izdana odločba, saj tožnik ni bil obveščen o dejstvih, na katerih naj bi temeljili dokumenti SOVE. Poseg v pravico do izjave oz. obrambe pa je dopusten samo, če je v skladu s pravil in standardi, ki veljajo v pravu EU, v konkretnem primeru je to načelo sorazmernosti iz člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah. Iz tega izhaja, da „utemeljeni sum“ na katerega se toženka sklicuje, nasprotuje določilom EU in domačega prava.

22. Tožnik sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije in da naj pri odločanju upošteva načelo enakosti, saj so vsi rojaki iz istega območja, celo iz istega mesta, prejeli status begunca v RS.

23. Tožnik je v vlogi v bistvenem navedel, da toženka ignorira zavezujoče stališče iz sodbe I U 57/2019 in sicer ni upoštevala zavezujočih napotkov sodbe iz točke 16, 18, 28, 32, 34, 36, 37, 38 in 39 obrazložitve. Tožnik navaja, da je toženka kršila načelo primarnosti prava EU, da je uporabila samo določbe ZMZ-1 in ZTP, brez da bi uporabila tudi sekundarno ali primarno pravo EU, s čimer je kršila pravico do izjave v upravnem postopku in obrazložene upravne odločbo. Po mnenju tožnika je posegla tudi v pravico tožnika do učinkovitega (sodnega) pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Ni sledila stališču naslovnega sodišča, da je poseg dopusten samo, če je v skladu s pravili in standardi, ki veljajo v pravu EU, v konkretnem primeru je to načelo sorazmernosti iz člena 52/1 Listine EU o temeljnih pravicah. Prav tako je toženka s tem, ko ni v ničemer upoštevala citiranih določb Procesne Direktive 2013/327/EU posegla v pravice do izjave tožnikov v upravnem sporu in jo tudi kršila.

24. Tožnik navaja, da toženka ni upoštevala stališča iz sodbe I U 57/2019, da mora vsaka omejitev pravice spoštovati bistveno vsebino zadevne temeljne pravice; v skladu z načelom sorazmernosti, mora biti omejitev nujna in mora dejansko ustrezati ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija (člen 52/1 Listine EU o temeljnih pravicah). Ni upoštevala dalje, da mora pristojni nacionalni organ v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili predložiti dokaz, da bi bila državna varnost dejansko ogrožena, če bi bil pritožnik natančno in celovito obveščen o razlogih, na katerih temelji odločba. Stranka mora biti obveščena vsaj o bistvu razloga, na katerem temelji odločba. Iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati niti bistvenih okvirnih razlogov dejanske narave, zakaj toženka meni, da tožnikove aktivnosti niso v skladu z nameni in načeli OZN. Tožnik meni, da izpodbijana odločba nima dejanskih razlogov za odločitev. Z izpodbijano odločbo je bil po mnenju tožnika zaradi napačne uporabe prava oz. ignoriranja prava EU nesorazmerno poseženo tudi v pravico do učinkovitega sodnega varstva 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ker izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložen.

25. Tožnik meni, da toženka ni upoštevala niti 39. točke sodbe v sodbi I U 57/2019, da bi morala v ponovnem postopku preko določbe 21. člena ZTP najti ustrezno sorazmerje med varstvom podatkov, ki morajo ostati prosilcu neznani, pri čemer pa mora odločba vsebovati razloge o tem, zakaj se določeni podatki ne smejo razkriti prosilcu, ter seznaniti z občutljivimi podatki tožnikovega zastopnika oz. pooblaščenca.

26. Tožnik zahteva, glede na to, da je preteklo od vložitve prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite v septembru 2017 že več kot tri leta in štiri mesece, da sodišče brez odlašanja izvede sojenje polne jurisdikcije, v njem meritorno odloči o tožnikovi pravici do podaljšanja subsidiarne zaščite (ustrezno podaljša ne le za tri leta, ki so med tem že potekla, ampak za ustrezen daljši čas).

27. Tožnik navaja, da je v zvezi s prevodi poslal toženki obsežno pritožbo, v kateri je temeljito obrazložil in utemeljil, da prevajalec ni prevedel več kot tri strani, da je selektivno prevedel pomembne odločbe. Sklicevanje toženke na sodbo I U 2337/2018 v konkretnem primeru ni uporabljivo v tej zadevi, saj se oba primera v bistvenih elementih razlikujeta. V sodbi I U 2337/2018 se je prosilec sam želel vrniti v izvorno državo, zato ne more biti zadeva aplicirana na ta konkretni upravni spor.

28. Tožnik je na naroku še navedel, da iz priloženega članka z dne 15. 3. 2021 izhaja. da so razmere v Siriji še vedno ogrožajočega, zato evropske države v Sirijo beguncev še ne vračajo. Tožnik je na naroku v spis vložil potrdilo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljani, iz katere izhaja, da je tožnik zaradi psihiatrične obravnave vabljen dne 26. 4. 2021, kar dokazuje, da dolgotrajnost postopka in negotovost, vplivata na tožnikovo zdravje.

_Navedbe toženke_

29. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je za presojo v konkretnem sporu pomembna samo izpodbijana odločba, s katero je toženka v ponovljenem postopku zavrnila tožnikovo vlogo za podaljšanje subsidiarne zaščite. V ponovljenem postopku za podaljšanje subsidiarne zaščite niso bili podlaga nepreverjeni podatki, ampak predvsem dokumenti SOVE, v katerih so podatki o tožnikovi sporni aktivnosti opredeljeni podrobno in dovolj natančno. Ponavlja obrazložitev iz izpodbijane odločbe v zvezi s tajnostjo dokumentov.

30. Toženka zavrača tožbene očitke, da pri pripravi izpodbijane odločbe ni upoštevala napotil naslovnega sodišča iz I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019. Naslovno sodišče je s sodbo I U 57/2019 toženko napotilo k uporabi člena 23 (1) procesne Direktive 2013/32/EU, ki določa izjeme do pravice do izjave (29., 30. in 31. točka sodbe). Sodišče v 31. točki omenjene sodbe navaja, da so izjeme do pravice do izjave dopustne v smislu, da se lahko omeji dostop stranke do informacij, ki so relevantne za zavrnitev prošnje, tudi če gre za informacije v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Sodišče je nadalje mnenja, da mora biti v tem primeru sodišču omogočen dostop do teh podatkov in informacij. Toženka zavzema stališče, da je v postopku storila vse za zavarovanje tožnikovih pravic v zvezi z obveščenostjo o vsebini dokumentov SOVE. Ker SOVA stopnje tajnosti „tajno“ iz omenjenih dokumentov ni umaknila, toženka ni imela podlage in možnosti, da bi lahko tožnika seznanila z vsebino dokumentov, ne da bi pri tem sama kršila določbe ZTP. Toženka meni, da sodi tožnikov primer pod izjeme, ki jih je v zvezi z omejitvijo dostopa do informacij, ki so relevantne za zavrnitev prošnje, tudi če gre za informacije v zvezi s 3. alinejo drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, opredeljuje in dopušča tudi Upravno sodišče v sodbi I U 57/2019. Zato niso utemeljene tožnikove navedbe o kršitve pravice do izjave.

31. Ponavlja, da je dostop sodišču do teh informacij in podatkov v dokumentih SOVE v konkretnem primeru omogoča že 3. člen Zakona o tajnih podatkih in so sodišču omenjeni tajni podatki dostopni neposredno.

32. Toženka pojasnjuje, da je sledila tudi nadaljnjim napotkom naslovnega sodišča in tožniku dne 18. 12. 2020 poslala dopis10 in ga seznanila z bistvenimi ugotovitvami v postopku, razlogi za in predvideno odločitvijo.

33. Toženka v odgovoru na tožbo še navaja, da tožnik nima nobene pravne podlage, da se v predmetnem upravnem sporu zoper izdano zavrnilno odločbo v zvezi z njegovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, sklicuje na korist otrok. To ali imajo njegovi otroci pravico do stikov z njim kot staršem, namreč ni predmet konkretnega upravnega postopka. Toženka v izpodbijani odločbi ni odločala o prošnjah mladoletnih otrok tožnika, ampak zgolj in edino o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite. Toženka pojasnjuje, da nima pravne podlage, da bi v odločanje o posamezni prošnji za mednarodno zaščito ali podaljšanju subsidiarne zaščite, odločila v prid posameznega prosilca zgolj zaradi koristi njegovih družinskih članov, ki živijo izven RS, ampak je pri odločanju o prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite pomembno samo to, ali posamezni vlagatelj v prošnji izpolnjuje pogoje, kot jih določa ZMZ-1. Tem načelom je toženka sledila tudi v primeru odločanja o tožnikovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite. Pri tem se toženka sklicuje na stališče Upravnega sodišča v sodbi I U 2337/2018 z dne 21. 2. 2020 ko v 27. točki sodbe kot neutemeljen zavrne tudi tožbeni očitek, da bi morala toženka prošnjo tožnika presojati tudi upoštevaje načelo varovanja koristi otrok.11 Toženka meni, da je tožnikova situacija povsem primerljiva, zaradi česar tožbene navedbe najostreje zavrača in meni, da ji nikakor ni mogoče pripisati krivde za to, da tožnik svojih otrok ni videl že tri leta.

34. Toženka je na naroku navedla, da je izpodbijano odločbo oprla na dokumente SOVA in ne na stanje v tožnikovi izvorni državi.

_O sodni presoji_

35. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine strank, ki so v spisu označene kot priloga od A1 do A12, B1, B2, vpogledalo in prebralo spis, ki se nanaša na upravno zadevo.

36. Sodišče je zavrnilo tožnikov dokazni predlog z vpogledom v 4 listine, ki jih je na naroku dne 24. 5. 2021 vložil tožnik. Tožnik je namreč pojasnil, da so dokumenti na spletni strani Ministrstva za obrambo že vsaj 3 leta. Glede na to, da tožnik ni navedel razloga, zakaj listin glede na to, da so stare najmanj 3 leta ni mogel predložiti prej, je sodišče dokazni predlog na podlagi določbe 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

37. Sodišče na podlagi prvega in drugega odstavka 332.c člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, s sklepom I U 107/2021 z dne 12. 5. 2021 ni dovolilo vpogleda v dokumente SOVE: št. 8500-4/2018/2 z dne 3. 1. 2018; št. 8500-4/2018/8 z dne 8. 1. 2018 in št. št. 8500-4/2018/263 z dne 23. 8. 2018 z obrazložitvijo, razvidno iz sklepa z dne 12. 5. 2021. 38. Tožba ni utemeljena.

39. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje subsidiarne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

40. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite (sedmi odstavek 66. člena ZMZ-1).

41. Toženka je zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, ker je ugotovila, da pri tožniku obstaja izključitveni razlog iz 3. alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, po katerem se subsidiarna zaščita ne prizna prosilcu, če obstaja utemeljen sum, da je storil hudo kaznivo dejanje, ki nasprotuje namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov.

42. Toženka je svojo odločitev, da obstaja utemeljen sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje, kot opredeljeno v 3. alineji drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, oprla na dokumente SOVE, ki so tudi po predlogu toženke v skladu z napotki naslovnega sodišča iz sodbe IU 57/2019-08 z dne 25. 9. 2019, ostali označeni s stopnjo tajnosti „TAJNO“, kar ni sporno. Toženka je na podlagi dokumentov SOVA ugotovila obstoj izključitvenega razloga za priznanje subsidiarne zaščite, in sicer da obstaja utemeljen sum, da je tožnik storil hudo kaznivo dejanje, ki nasprotuje namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov (3. alineja drugega odstavka 31. člena ZMZ-1).

43. Neutemeljeni so tožbeni očitki, da je za obstoj izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1 potrebna ugotovitev, da je tožnik storil kaznivo dejanje, da torej utemeljenost suma ni dovolj. ZMZ-1 je namreč jasen in za izključitveni razlog iz 3. alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, ki je relevantna za ta upravni spor, določa utemeljen sum za dejanje, ki je opredeljeno v 3. alineji drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Zato ni utemeljena tožbena trditev, da mora biti prosilec pravnomočno obsojen ter mora obstajati nevarnost za RS. Dovolj je, kot določa ZMZ-1, utemeljen sum, da je storil eno izmed v drugem odstavku 31. člena ZMZ-1 navedenih dejanj, ki izključujejo dodelitev subsidiarne zaščite.

44. Kot je mogoče povzeti, se bistvo tožbenih očitkov nanaša na kršitev tožnikovih pravic v zvezi z dokumenti SOVE. Sodišče je presodilo, da je postopek v zvezi z dokumenti SOVA toženka vodila zakonito, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršenje pravic tožnikovih pravic zaradi dokumentov SOVA, kot bo razvidno v nadaljevanju, neutemeljeni.

45. Toženka je po presoji sodišča upoštevala stališče naslovnega sodišča IU 57/2019 z dne 25. 9. 2019 v skladu z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 ter storila vse za zavarovanje tožnikovih pravic v zvezi z obveščenostjo o vsebini dokumentov SOVE. S posebnim dopisom je namreč v skladu z napotili sodišča zaprosila SOVO za umik stopnje tajnosti „tajno“ iz omenjenih dokumentov. Ker SOVA stopnje tajnosti „tajno“ iz omenjenih dokumentov ni umaknila, toženka tudi po presoji sodišča ni imela podlage, da bi lahko tožnika seznanila z vsebino dokumentov, ne da bi pri tem sama kršila določbe ZTP.

46. Na to presojo ne vpliva niti s strani sodišča v zadevi IU 57/2019 opozorjeno določilo Procesne direktiva 2013/32/EU. Po določilu člena 23(1) Procesne direktive 2013/32/EU mora imeti med drugim pravni svetovalec prosilca "dostop do informacij iz prosilčevega spisa, na katerih temelji ali bo temeljila odločba." Določilo 23. člena Procesne direktive 2013/32/EU pa nadalje pravi: "_Države članice lahko predvidijo izjemo, kadar bi razkritje informacij ali virov lahko ogrozilo nacionalno varnost, varnost organizacij ali oseb, ki informacije posredujejo, ali varnost oseb, ki jih te informacije zadevajo, kadar bi bili ogroženi interesi preiskave v zvezi z obravnavanjem prošenj za mednarodno zaščito s strani pristojnih organov držav članic ali bi to poslabšalo mednarodne odnose držav članic. V takih primerih države članice:12 (a) omogočijo dostop do takih informacij ali virov, ki so na voljo organom iz poglavja V; in (b) v nacionalnem pravu določijo postopke, s katerimi se zagotovi spoštovanje pravic prosilca do obrambe." Tretji pododstavek istega člena pa pravi: "V zvezi s točko (b) lahko države članice zlasti omogočijo dostop do takih informacij ali virov pravnemu ali drugemu svetovalcu, ki je opravil varnostno preverjanje, če so informacije pomembne za obravnavanje prošnje za ali odločitev o odvzemu mednarodne zaščite._"

47. Izjeme od pravice do izjave v tem smislu, da se lahko omeji dostop stranki do informacij, ki so relevantne za zavrnitev prošnje, tudi če gre za informacije v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, so torej dopustne. Vendar mora biti v tem primeru sodišču omogočen dostop do teh podatkov oziroma informacij, poleg tega pa mora biti z nacionalnim pravom določen postopek, s katerim se zagotovi spoštovanje pravic prosilca do obrambe.

48. Toženka po presoji sodišča utemeljeno meni, da sodi tožnikov primer tudi če gre za informacije v zvezi s 3. alinejo drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, pod izjeme, ki jih je v zvezi z omejitvijo dostopa do informacij, ki so relevantne za zavrnitev prošnje, dovoljuje 23(1) Procesne direktive 2013/32/EU in jih kot take opredeljuje in dopušča tudi Upravno sodišče v sodbi I U 57/2019. Zato so po presoji sodišča neutemeljene tožbene trditve v zvezi s kršijo pravice do izjave v postopku, kršitve Procesne direktive 2013/32/EU in posledično tudi člena 52/1 Listine EU o temeljnih pravicah.

49. Utemeljeno toženka namreč opozori, da je sodišču dostop do tajnih podatkov oziroma informacij omogočen na podlagi 3. člena ZTP, ki določa, da lahko v zvezi z opravljanjem svoje funkcije (tudi) sodnik dostopa do tajnih podatkov brez dovoljenja za dostop do tajnih podatkov.

50. Z Zakonom o pravdnem postopku pa je predpisan tudi postopek, s katerim se zagotovi spoštovanje pravic prosilca do obrambe. Sodišče pojasnjuje, da je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I 134/10 z dne 24. 10. 2013, v kateri je med drugim zapisalo: „_... da je Zakon o pravdnem postopku v neskladju z Ustavo, ker skoraj ne vsebuje posebne ureditve za obravnavo tajnih podatkov in se je zato tudi za sodne postopke uporabljal njihovi naravi neprilagojeni Zakon o tajnih podatkih. To preprečuje, da bi o vseh pomembnih vprašanjih postopka odločalo neodvisno in nepristransko sodišče. Zaradi uporabe Zakona o tajnih podatkih tudi za pravdne postopke lahko pride do položaja, ko se mora ocena sodišča o potrebnosti in načinu izvedbe nekega dokaza oziroma o sodelovanju stranke pri njegovi izvedbi umakniti presoji predstojnika organa, ki je podatek označil za tajnega._13, z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list št. 10-463/2017 z dne 27. 2. 2917 (uporaba od 14. 9. 2017)), zakonodajalec z novim štiriindvajsetim a) poglavjem (členi od 332.a do 332.d ZPP) predpisal, kako naj ravna sodišče z vlogami, dokazi in odločbami, ki vsebujejo tajne podatke. Zato so določbe štiriindvajsetega a) poglavja (členi od 332.a do 332.d ZPP) ZPP podlaga za ravnanje sodišča z dokumenti SOVA v tem konkretnem upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).

51. Sodišče je po vpogledu v dokumente SOVE na podlagi določbe prvega in drugega odstavka 332.c člena ZPP odločilo, da vpogleda vanje ne dopusti (razvidno iz sklepa naslovnega sodišča z dne 12. 5. 2021). Presodilo je, da tožnikova pravica do izjave, ki bi se nanašala na možnost proučitve dokumentov, glede na vsebino dokumentov SOVE ni nad interesi, ki se nanašajo na varstvo nacionalne varnosti. Pri tem je skrbno pretehtalo in uravnotežilo ustavnopravne vrednote, ki si pri odločanju o razkritju tajnih podatkov stojijo nasproti, torej, da se zagotovi ravnotežje med poštenim postopkom in varstvom tajnosti, upoštevaje tako občutljivost podatka, kakor tudi težo in pomen materialne pravice, o kateri teče spor. Na podlagi take presoje je odločilo, da vpogleda v dokumente SOVE ne dopusti.

52. Dokumenti SOVA so bili temelj za to, da je toženka ugotovila obstoj izključitvenega razloga iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 in ne nepreverjene informacije, kot to neutemeljeno trdi tožnik. Glede na to, da je toženka tudi po presoji sodišča, ki je vpogledalo v dokumente SOVA, pravilno in zakonito ugotovila obstoj izključitvenega razloga iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, je odločitev toženke o zavrnitvi prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite pravilna in zakonita ter posledično tožbeni ugovori o kršitvah tožnikovih pravic zaradi dokumentov SOVA, niso utemeljeni.

53. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori v zvezi z dolgotrajnostjo postopka in zatrjevano škodo, ki naj bi zato nastajala tožniku. Sodišče pojasnjuje, da sama kršitev zakonsko določenega roka za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito ne vpliva na samo odločitev o prošnji, zato posledic, ki naj bi zaradi zamude tožniku nastale, ni mogoče uveljavljati v upravnem sporu o zakonitosti odločbe, s katero je bila prošnja za podaljšanje subsidiarne zaščite zavrnjena, ampak je lahko morebiti predmet drugega postopka.

54. Utemeljeno toženka opozori, da tožnik ne more zatrjevati niti ni dokazana kršitev pravice do družine, družinskega življenja in enotnosti družine. Postopek se namreč vodi zaradi podaljšanja tožnikove subsidiarne zaščite, zato tudi upoštevaje s strani toženke zatrjevano a neprerekano dejstvo, da se tožnikovi otroci niti ne nahajajo v Republiki Sloveniji, tožnikove navedbe o kršitve pravice do družinskega življenja, v tem postopku niso upoštevne.

55. Glede na to, da je toženka ugotovila obstoj izključitvenega razloga iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 in izpodbijana odločba ne temelji na stanju v izvorni državi, so tudi tožnikove trditve o stanju v izvorni državi, ki jih je podal na naroku, nerelevantne.

56. Iz zgoraj navedenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

1 Odločba je postala pravnomočna 1. 7. 2015 na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS) št. I Up 89/2015. 2 MNZ, odločba št. 2142-147/2014/50 (1312-07) z dne 21. 12. 2018 (v nadaljevanju odločba 21-12-18). 3 MNZ, dopis št. 2142-147/2014/39 (1312-09) z dne 4. 12. 2017 (v nadaljevanju dopis 4-12-17). 4 MNZ, odgovor št. 2142-7/2017/69 (2202-09) z 18. 12. 2017 (v nadaljevanju odgovor 18-12-17). 5 MNZ, dopis št. 2142-147/2014-63 (1312-07) z dne 13. 7. 2020. 6 SOVA, dokument št. 022-1272020/15 z 24. 7. 2020 z oznako stopnjo tajnosti „interno“. 7 MNZ, dopis št. 2142-147/2014/80 (122-09) z dne 18. 12. 2020. 8 MNZ, dopis št 2142-147/2014-80 (122-09) z dne 18. 12. 2020 (v nadaljevanju dopis 18-12-2020). 9 Glej Ustavno sodišče Up-34/69 z dne 19. 6. 1996. 10 MNZ, št. 2142-147/2014-80 (122-09). 11 Upravno sodišče v sodbi I U 2337/2018 z dne 21. 2. 2020: „... V postopku mednarodne zaščite se presoja le, ali je treba prosilcu nuditi mednarodno zaščito zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi ali zaradi obstoja utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Okoliščine, na katere se sklicuje tožnik ne morejo bistveno vplivati na presojo razlogov za mednarodno zaščito po ZMZ-1. ...“ 12 Drugi pododstavek člena 23(1) Procesne direktive 2013/32/EU. 13 Ustavno sodišče U-1 134/10 z dne 24. 10. 2013: „_... To preprečuje, da bi o vseh pomembnih vprašanjih postopka odločalo neodvisno in nepristransko sodišče. Zaradi uporabe Zakona o tajnih podatkih tudi za pravdne postopke lahko pride do položaja, ko se mora ocena sodišča o potrebnosti in načinu izvedbe nekega dokaza oziroma o sodelovanju stranke pri njegovi izvedbi umakniti presoji predstojnika organa, ki je podatek označil za tajnega. Predstojnik organa lahko odloči, da strankam sodnega postopka ne dovoli dostopa do tajnih podatkov, upoštevnih za sodni postopek, ali da ga dovoli pod omejujočimi pogoji, ki jih sam določi. Opustitev posebne Zakonske ureditve za sodne postopke, v katerih je treba za pravilno in Zakonito odločitev v sporu kakorkoli razkrivati, obravnavati in pretresati tajne podatke, preprečuje, da bi o vseh pomembnih vprašanjih postopka, še zlasti pa o zagotavljanju pravice do izjave strank (22. člen Ustave), odločalo neodvisno in nepristransko sodišče. Taka pravna praznina pomeni izvotlitev človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave in je z njo v neskladju. ..._“