Jedro

Za priznanje zavarovalne dobe za čas skrbi za otroka v prvem letu starosti mora biti izpolnjen pogoj na strani starša, da je ta v obdobju uveljavljane dobe nezavarovan in da ima otrok v prvem letu starosti v Sloveniji stalno prebivališče (189. člen ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je glede presoje stalnega prebivališča pravilno štelo, da je potreben ustrezen listinski dokaz, bodisi z izpisom iz registra o prebivanju na območju Republike Slovenije, katerega vodi pristojni upravni organ, bodisi na podlagi potrdila tega organa. To pa pomeni, da dokazovanje stalnega prebivališča ni mogoče s potrdili drugih organov ali na podlagi drugih okoliščin, ki se na stalno prebivanje niti ne navezujejo. Ker tožničina hčerka v prvem letu starosti ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, niso izpolnjeni pogoji za priznanje zavarovalne dobe v prvem letu otrokove starosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 3. 2013 in št. ... z dne 25. 11. 2013 in da se ji v zavarovalno dobo šteje čas iz naslova skrbi za otroka A.A., rojeno 30. 10. 1985, v prvem letu otrokove starosti v obdobju od 30. 10. 1985 do 29. 10. 1986. Obenem je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodba v celoti nepravilna in nezakonita. Sodišče v izpodbijani sodbi samo ugotavlja, da je za priznanje zavarovalne dobe potrebno izpolniti dva pogoja in sicer nezavarovanost starša in stalno prebivališče otroka v prvem letu starosti. Pri opredeljevanju do drugega pogoja, to je stalnega prebivališča otroka v prvem letu starosti, je sodišče zavzelo stališče, da se stalno prebivališče otroka ugotavlja zgolj z izpisom registra o prebivanju na območju Republike Slovenije, katerega vodi pristojni upravni organ, bodisi na podlagi potrdila tega organa, pri čemer se napačno sklicuje na sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 297/2014 in št. Psp 325/2006. Sodišče prve stopnje je hkrati zavzelo stališče, da se pravice lahko uresničujejo šele na podlagi prijavljenega stalnega prebivališča, kar je povsem napačno in v popolnem nasprotju z 2., 8., 14., 15. in 50. členom Ustave RS. Citira 189. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in poudarja, da ta določba ne postavlja pogoja prijavljenega stalnega prebivališča, zato je mogoče sklepati, da gre za situacijo, ko je otrok dejansko stalno bival v Republiki Sloveniji, se v Republiki Sloveniji rodil, ves čas zdravil, obiskoval vrtec, šolo in podobno. Prav tako je potrebno izpostaviti določbe Zakona o prijavi prebivališča, ki v 3. točki 3. člena definira pojem stalnega prebivališča. Da je imel otrok tožnice stalno prebivališče v prvem letu starosti v Republiki Sloveniji in da je v Republiki Sloveniji stalno bival, izhaja iz vseh predlaganih in predloženih dokazov, iz rojstnih podatkov, iz podatkov o zdravstvenem zavarovanju otroka, iz katerih izhaja, da je bil zdravstveno zavarovan preko soproga tožnice, B.A., ki je prebival in bil redno zaposlen v Republiki Sloveniji v času od 30. 10. 1985 do 29. 10. 1986, iz zdravstvenega kartona A.A., katerega vpogled je bil predlagan, iz potrdila o zaposlitvi tožničinega moža, navedeno pa bi se dokazalo tudi z zaslišanjem predlaganih prič. Meni, da to niti ni sporno, da je otrok tožnice v prvem letu starosti dejansko stalno prebival v Republiki Sloveniji. Stališče sodišča, da mora biti stalno prebivališče za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja prijavljeno, je povsem napačno in v celoti v nasprotju z ustavnim načelom enakosti in ustavno prepovedjo diskriminacije ter načelom pravne in socialne države, v nasprotju pa je tudi z namenom, ki ga je pri pisanju ZPIZ-1 zasledoval zakonodajalec. Po Zakonu o prijavi prebivališča je potrebna prijava prebivališča, vendar pa v primeru kršitve tega določila ta zakon kot sankcijo določa globo, nikakor pa ne sme in ne more biti to izguba pravic zagotovljenih z Ustavo RS. Sodbe, na katere se v svoji sodbi sklicuje sodišče prve stopnje, se ne nanašajo na stanje, kot je podano v konkretnem primeru. Niti ena od teh sodb se ni ukvarjala z dejanskim stanjem, ali je otrok dejansko prebival v Republiki Sloveniji ali ne, saj navedbe strank v podanih primerih niso šle v smeri dejanskega prebivališča otroka. Izrecno opiše situacijo, na katero se nanaša sodba Psp 145/2012 ter sodba Psp 325/2006. Meni, da sodišče napačno navaja, da so se navedene sodbe postavile na stališče, da se stalno prebivališče lahko dokazuje zgolj bodisi z izpisom registra o prebivanju na območju Republike Slovenije, katerega vodi pristojni upravni organ, bodisi na podlagi potrdila tega organa in da se pravice lahko uresničujejo šele na podlagi prijavljenega stalnega prebivališča. Prav tako se sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-60/05 z dne 20. 9. 2007 ne ukvarja s tem, ali mora biti stalno prebivališče prijavljeno, temveč zgolj s tem, ali je ustaven pogoj, da je otrok imel stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, kar se nanaša na dejansko stalno prebivanje otroka v Republiki Sloveniji, ne pa na to, ali je to dejansko stalno prebivališče prijavljeno ali ne. Glede na to, da ZPIZ-1 kot pogoja ne postavlja prijavljenega stalnega prebivališča, je sodišče prve stopnje kot pogoj zmotno štelo prijavljeno stalno prebivališče. S tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo ter posledično zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se ob vseh dokazih, ki nesporno dokazujejo, da je otrok tožnice v prvem letu dejansko prebival, torej da je bilo otrokovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, sploh ni opredelilo, niti se z njim ni ukvarjalo in tako dejanskega stanja, ki je ključnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, sploh ni ugotovilo oziroma ga je ugotovilo zmotno in nepopolno. Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnice, s katerimi bi dodatno dokazovala dejstvo, da je otrok v prvem letu starosti stalno prebival v Republiki Sloveniji, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka. Bistveno kršitev pravil postopka pa je sodišče zagrešilo tudi s tem, ko se v sodbi ni opredelilo do vseh dokazov, ki so bili izvedeni, niti ni obrazložilo, zakaj je določene dokaze zavrnilo. Tožnica je z vsemi izvedenimi in predlaganimi dokazi nesporno dokazala, da je imel njen otrok v prvem letu starosti stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Zato bi moralo sodišče njenemu zahtevku ugoditi. V dopolnitvi pritožbe tožnica izrecno zatrjuje, da je stalno prebivališče po 189. členu ZPIZ-1 tisto prebivališče, na katerem oseba dejansko živi in prebiva, ne glede na to, kje ima oseba svoje prebivališče prijavljeno. Tudi sankcije za to, če oseba ne prijavi ali ne odjavi stalnega prebivališča v evidenci, ne more in ne sme biti v izgubi pravic, ki jih zagotavlja že sama Ustava RS. Stališče in razlaga 189. člena ZPIZ-1 s strani prvostopenjskega sodišča, češ da je stalno prebivališče tisto, ki je prijavljeno, ne pa tisto, kjer oseba dejansko živi, je v nasprotju z že citiranimi določbami Ustave RS, posledično pa je tudi 1. alineja 189. člena ZPIZ-1 v nasprotju z določbami Ustave RS. Meni, da je odločitev v zadevi Psp 145/2012 ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP in Ustave RS.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 25. 11. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 7. 3. 2013 in ugotavljalo utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji, da se tožnici šteje v zavarovalno dobo čas skrbi za otroka A.A. v prvem letu otrokove starosti. V zvezi s pogoji je v relevantnem obdobju sporno predvsem otrokovo stalno prebivališče v Sloveniji.

6. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v 189. členu ZPIZ-1. Po 1. alineji te določbe se v zavarovalno dobo šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, do uveljavitve tega zakona, če v tem času mati ali oče ni bil zavarovan na drugi podlagi in če je bilo otrokovo stalno prebivališče tedaj, torej v prvem letu otrokove starosti, v Republiki Sloveniji.

ZPIZ-1 v 8. členu določa, da je zavarovalna doba obdobje, ko je bil zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno zavarovanje ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki. Glede na takšno temeljno pravilo, določba 189. člena ZPIZ-1 predstavlja izjemo, zaradi česar jo je potrebno razlagati restriktivno v okviru namena same določbe. Namen te določbe je, da se enemu od staršev, ki je skrbel za otroka, pa ni bil obvezno zavarovan, prizna v zavarovalno dobo čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti do uveljavitve ZPIZ-1, če je bilo otrokovo stalno prebivališče tedaj v RS. Za otroka eden od staršev lahko skrbi samo v primeru, če ima z njim skupno prebivališče (v Sloveniji).

7. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnica dne 24. 12. 2012 pri tožencu vložila zahtevo za ugotovitev pokojninske dobe za čas zunaj delovnega razmerja zaradi skrbi za otroka v prvem letu njegove starosti in sicer za hčerko A.A.. Takšno zahtevo je toženec s prvostopno odločbo z dne 7. 3. 2013, potrjeno z dokončno odločbo z dne 25. 11. 2013 zavrnil, ker je ugotovil, da je iz potrdila pristojne upravne enote z dne 14. 2. 2013, ki je bilo pridobljeno po uradni dolžnosti in ima značaj javne listine, razvidno, da otrok A.A. v prvem letu starosti, to je v obdobju od 30. 10. 1985 do 29. 10. 1986 ni imela stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pač pa v tujini, to je na naslovu C., Hrvaška. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 8. Sodišče prve stopnje je glede na določbo 189. člena ZPIZ-1, pri ugotavljanju utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka pravilno štelo, da mora biti za priznanje zavarovalne dobe na tej podlagi, izpolnjen pogoj na strani starša, da je ta v obdobju uveljavljane dobe nezavarovan in da ima otrok v prvem letu starosti v Sloveniji stalno prebivališče. Pri tem je glede pogoja stalnega prebivališča štelo, da je potreben ustrezen listinski dokaz, bodisi z izpisom iz registra o prebivanju na območju Republike Slovenije, katerega vodi pristojni upravni organ, bodisi na podlagi potrdila tega organa. Takšno stališče je že zavzelo tudi pritožbeno sodišče. To pa pomeni, da dokazovanje stalnega prebivališča ni mogoče s potrdili drugih organov ali na podlagi drugih okoliščin, ki se na stalno prebivanje niti ne navezujejo, zaradi česar je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazne predloge. Pritožbeno sodišče se je dodatno postavilo na stališče, da stalno prebivališče predstavlja okoliščino in pravni pojem, na katerem pravni sistem navezuje določene posledice in tudi uveljavljanje posameznih pravic.

9. Po podatkih iz izpisa upravne enota D. z dne 14. 4. 2015 je hčerka tožnice A.A. imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji šele od 28. 4. 1988 dalje. Na podlagi Zakona o evidenci o nastanitvi (Ur. l. SRS, št. 6/83), ki je veljal ob rojstvu otroka, je bila obveznost starša, da so prijavili osebe mlajše od 18 let, kar je poudarilo tudi sodišče prve stopnje.

10. Pritožbene navedbe, da je iz predloženih dokazov, to je iz rojstnih podatkov in iz podatkov o zdravstvenem zavarovanju otroka razvidno, da je otrok v prvem letu starosti bival v Sloveniji, so protispisne. Dejstvo, da je bil otrok zavarovan preko tožničinega soproga, ki je bil v spornem obdobju redno zaposlen v Republiki Sloveniji, v ničemer ne dokazuje stalnega prebivališča in niti dejanskega bivanja otroka v Republiki Sloveniji, enako pa tudi ne otrokov zdravstveni karton. Sodna praksa se je z zavzetimi stališči dovolj jasno opredelila do tega, kaj je stalno prebivališče in na kakšen način se dokazuje. Brez podlage je pritožbeni očitek, da je zavzeto stališče, da mora za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja biti stalno prebivališče prijavljeno v nasprotju z ustavnim načelom enakosti in ustavno prepovedjo diskriminacije. Neprijavljeno stalno prebivališče nima za posledico zgolj kršitve Zakona o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 9/01 s spremembami, v nadaljevanju ZPPreb). Ker je bil institut iz 1. alineje 189. člena ZPIZ-1 uveden zato, da osebe, ki so starši postali pred pričetkom veljavnosti ZPIZ-1, ne bi bile neenako obravnavane v primerjavi z osebami, ki so starši postali po 1. 1. 2000, iz enakih razlogov zanje ne morejo, ob v bistvenih okoliščinah enakem dejanskem in pravnem stanju, veljati drugačni, v konkretnem primeru blažji pogoji, to je v primerjavi z istim pogojem stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ki velja po določbi prvega odstavka 23. člena ZPIZ-1 za osebe, ki so starši postali po 1. 1. 2000. 11. Določba 189. člena ZPIZ-1 posebej res ne določa, da gre za prijavljeno stalno prebivališče, vendar tudi ne določa, da gre za dejansko bivanje v Sloveniji. Zadeve, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje se vse nanašajo na vprašanje stalnega prebivališča kot enega izmed pogojev, določenih v 189. členu ZPIZ-1 in se je sodišče prve stopnje nanje utemeljeno sklicevalo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dokazov, do dokazov, ki pa niso relevantni, pa se sodišču ni bilo potrebno opredeljevati. Tako se na primer ni bilo potrebno opredeljevati do tega, da je bil otrok zavarovan po soprogu tožnice, ki je bil v spornem obdobju zaposlen v Sloveniji. Sicer pa pritožba niti ne navaja, do katerih dokazov se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ampak je to le pavšalen očitek.

12. Ker je po podatkih Upravne enote D. z dne 14. 4. 2015 otrok imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji šele od 28. 4. 1988 dalje, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za štetje časa od 30. 10. 1985 do 29. 10. 1986 v zavarovalno dobo tožnice. Tožnica ni dokazala, da bi imel otrok A.A. v tem obdobju stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

13. Ker torej tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 189. člena ZPIZ-1 za priznanje zavarovalne dobe v prvem letu otrokove starosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo skladno z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, pa je hkrati na podlagi določbe 154. člena v zvezi s 165. členom odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.